Prodor na Vzhod

Premier Janez Janša je, odkar je prevzel vodenje vlade, na družbenih omrežjih večkrat delil novice januarja ustanovljene organizacije Višegrad24. Ta se na spletu predstavlja kot portal novic višegrajske četverice, torej Češke, Madžarske, Poljske in Slovaške, a 6. aprila je Janša presegel celo ta format. Delil je namreč eno izmed njihovih vizionarskih sporočil. Besedilu »Mi imamo sanje« je bil pripet zemljevid držav, očitno potencialnih članic višegrajske skupine, kjer smo lahko poleg Slovenije našli še Hrvaško, BiH, Ukrajino in Belorusijo. Skratka, zazrli smo se lahko v vizijo prihodnjih mednarodnih odnosov, kot si jih predstavlja naš predsednik vlade in v kateri bomo pridruženi nekdanjim državam varšavskega pakta.

Da bi se rad Janša na vsak način približal višegrajski četverici, ni nič novega. Doslej je Slovenija tesneje sodelovala z državami Beneluksa in sledila jedru starih članic EU, predvsem Nemčiji in Franciji. Janševa vlada pa je že ob svoji prisegi začrtala novo smer plovbe – proč od liberalnega Beneluksa. Tako je minister Anže Logar na zaslišanju pred imenovanjem napovedal, da bo Slovenija v skladu z zunanjepolitično strategijo okrepila odnose »s podobno mislečimi državami, prednostno srednjeevropskimi oziroma državami višegrajske skupine«. Ker višegrajska četverica ni formalna organizacija, ampak ad hoc združenje držav, ki se usklajuje na kongresih, SDS za kaj takšnega niti ne potrebuje odločitve parlamenta.

Verjetno bo Slovenija pod Janševim vodstvom svojo naklonjenost državam Nove Evrope izpričala med predsedovanjem EU, je pa že zdaj jasno vidno, v katero smer se nagiba. Janša v svojih javnih nastopih hvali pomoč, ki jo je naša država v času epidemije dobila od Madžarske in Češke, ter hkrati kritizira EU, ki da je v tej krizi odpovedala in se nanjo ni mogoče zanesti: »EU nam ni poslala niti ene maske. Lahko se zanašamo le na prijatelje v regiji,« je Janša dejal v državniškem govoru v Cankarjevem domu minuli teden, kar so tudi uredniki portala Visegrad24 pravilno razumeli in svojim že več kot 12 tisoč sledilcem sporočili, da se je »slovenski zunanjepolitični fokus premaknil stran od tradicionalnega jedra EU držav k državam V4«. Podlage za takšen sklep pa gotovo niso našli le v premierovi retoriki, ampak tudi v konkretnih zunanjepolitičnih potezah.

Prvega aprila so tako nekatere članice EU – za zdaj jih je skupno 18, med njimi so Nemčija, Danska, Francija, Italija, Nizozemska, Španija – pripravile posebno izjavo, da v času pandemije ukrepi vlad ne smejo načeti demokratičnih načel in vrednot, na katerih je utemeljena EU. Izjava sicer ne omenja Madžarske, a je napisana z mislijo nanjo. Od konca marca namreč Viktor Orbán Madžarsko za nedoločen čas vodi z dekreti, mimo parlamenta. Čeprav je slovenska pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič (SMC) izjavo načeloma podprla, se ji slovenska vlada ni pridružila, Janez Janša pa je na tvit Donalda Tuska, predsednika EPP, češ da so madžarske poteze nesprejemljive, odgovoril, da naj EU Sloveniji raje pošlje opremo.

Aktualni poskus približevanja višegrajski četverici sicer ni prvi tak poskus. Ko je po osamosvojitvi – okoli leta 1993 – Slovenija še iskala svojo identiteto in nove zaveznike pri vključevanju v EU in Nato, so mnogi menili, da bi se morali jasneje nasloniti na Srednjo Evropo. Najpomembnejši promotor te ideje je bil bivši predsednik republike Milan Kučan. Kot pojasnjuje tedanji veleposlanik na Češkem Zvone Dragan, je sam tedaj s svojim namestnikom Romanom Kirnom v Ljubljano pošiljal depeše o tem, da bi se bilo smiselno približati tej »skupini institucionalno povezanih držav, ki so bile zmožne enotnega nastopa in usklajenih stališč«.

Ko je Češko vodil ugledni Havel, Poljsko pa Wałęsa, se z državami Višegrada nismo želeli povezovati. Želimo se sedaj, ko tam prevladuje Orbán.

A načrt, da bi iz V4 nastal V5, je padel v vodo, ker naj bi naslonitvi Slovenije na Srednjo Evropo nasprotovala premier Janez Drnovšek in zunanji minister Lojze Peterle. Diplomati so bili razočarani, češki predsednik Vaclav Havel domnevno celo presenečen. Toda – kot poudarja Dragan danes – »razlike med tedanjim časom in današnjimi razmerami so ogromne, skoraj kot dan in noč«. V začetku devetdesetih se je Slovenija šele postavljala na noge, bila je brez pravih zaveznikov, »v državah V4 pa so bili tedaj na oblasti mednarodno vplivni demokratični režimi«. Češko je tedaj vodil Vaclav Havel, Poljsko pa bivši vodja Solidarnosti Lech Wałęsa.

Danes so razmere drugačne. Slovenija je mednarodno uveljavljena država, z vzornim sistemom varovanja človekovih pravic, medtem ko so »države V4 predmet ostre kritike v EU, zlasti Poljska in Madžarska, zaradi grobega razkroja demokratičnih standardov in pravne države. Gre tudi za povsem druge odnose med ZDA in EU ter za veliko ’ljubezen’ med Trumpom, Kaczińskim in Orbánom ter seveda Janšo«, poudarja Dragan. In dodaja: »Seveda moramo krepiti bilateralne odnose s temi državami, zlasti na gospodarskem področju. Ko bodo v njih prevladali demokratični režimi in če/ko bo prenovljena EU, pa lahko govorimo tudi o tesnejšem zavezništvu.«

Podobno menijo mnogi drugi slovenski preučevalci mednarodnih odnosov. Interes po tesnejšem sodelovanju z državami Srednje Evrope je bila »konstanta« v slovenski zunanji politiki, razlaga recimo dr. Sabina Lange, Slovenka, ki je zaposlena pri Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA). A z uresničitvijo vstopa v EU in Nato in ob spoznanju, da nimamo nujno skupnih interesov v nekaterih ključnih evropskih politikah, je elana za sodelovanje z višegrajsko skupino tudi zmanjkalo. »Hkrati pa je treba poudariti, da tudi V4 ni homogena skupina držav, ampak prej ohlapna koalicija, ki pa je zunanjepolitično tudi usmerjena v evroatlantske institucije in kjer je – zlasti – Poljska še toliko bolj zainteresirana za tesnejše odnose z ZDA. S tega vidika je treba podvomiti o interesu V4 kot interesu vseh štirih držav.«

Višegrajska četverica, h kateri sedaj hiti vlada Janeza Janše, danes ne uživa mednarodnega ugleda. Mednarodne organizacije, kot so OZN, OVSE, Svet Evrope, in evropska komisija ocenjujejo, da Poljska in Madžarska ne spoštujeta več pravne države. Matjaž Gruden, ki je zaposlen v Svetu Evrope, je za Mladino pred letom dni vladajočo politiko v državah V4 označil za populistično: »Njihov populizem se izkazuje v odnosu do institucij liberalne demokracije, torej neodvisnega pravosodja, medijev, civilne družbe in drugih demokratičnih mehanizmov nadzora nad oblastjo, ki jih te stranke poizkušajo, v imenu naroda, ali podrediti ali pa stigmatizirati in onemogočiti njihovo normalno delovanje.«

Ker višegrajska četverica ni formalna organizacija, ampak ad hoc združenje držav, SDS za alianso z njo niti ne potrebuje odločitve parlamenta.

In poleg tega, kot opozarja Michał Kokot, eden izmed zunanjepolitičnih urednikov pri znanem poljskem dnevniku Gazeta Wyborcza, je danes Višegrad v prvi vrsti »Viktor Orbán«. Državam Višegrada, pravi, se je uspelo v preteklosti poenotiti glede štirih ciljev: v začetku je bila to vključitev v EU in Nato, po letu 2006 naj bi bil to skupni nastop pri črpanju evropskih sredstev. Nazadnje pa je bil to etično sporen cilj zavračanja skupne evropske politike do beguncev. Pri vsem ostalem pa ta skupina Nove Evrope nima skupnih interesov: »Češka in Slovaška sta že večkrat poudarili, da ne želita skrhati svojih odnosov do Nemčije ali Zahoda, kakor bi si to želela Madžarska. Poljska je na drugi strani izredno pazljiva glede odnosov z Rusijo – Viktor Orbán pa bi bil rad največji ruski prijatelj. Niti pri najosnovnejših skupnih ciljih se države ne morejo poenotiti.«

V tej druščini ima danes torej vodilno vlogo Madžarska: »Mi radi rečemo, da je odnos med Madžarsko in Poljsko znotraj višegrajske skupine približno takšen, kot če bi rep mahal s psom. Orbán je spreten, zna tuje jezike in dominira. Naš Kacyński pa govori le poljsko in nima mednarodnih zvez,« dodaja. Najnovejša promocija višegrajske skupine naj bi tako bila predvsem Orbánov poskus, da se sam mednarodno uveljavi. Lani je recimo Madžarska v Londonu ustanovila tiskovno agencijo s 50 zaposlenimi novinarji, namenjeno razširjanju novic iz Višegrada, imenovano V4 News agency (V4NA). A v njihovih novicah prevladujejo Orbánu ljube teme, kot so migranti, islam, LGBT, George Soros, zanikanje globalnega segrevanja. Poleg tega Madžarska agencijo uporablja še za neposredno finančno podporo svoje propagande v drugih državah. S pomočjo podjetja V4NA recimo po letu 2018 finančno podpira tudi medije stranke SDS, kot sta Nova24TV in Demokracija.

Želi torej Janševa vlada res krepiti odnose s »podobno mislečimi državami iz višegrajske skupine« ali predvsem skleniti alianso oziroma se celo podrediti Orbánovi Madžarski? Poglejmo na primer Rusijo. Še pred nekaj leti je bil Janša velik kritik Rusije in njenega predsednika Vladimirja Putina. V času zaostrovanja odnosov med Ukrajino in Rusijo je po Ljubljani hodil s sliko Julije Timošenko, simbola protiruske ukrajinske politike. Janša je bil tudi zelo kritičen do tesnih slovensko-ruskih odnosov. Zaradi »paktiranja« z Moskvo, je dejal leta 2015, naj bi Slovenija zapravila Trst, del Koroške in na koncu še dostop do odprtega morja. A takoj, ko se je leta 2015 navezal na Orbána, najtesnejšega Putinovega zaveznika v Evropi, in ko so iz Madžarske začela prihajati prva sredstva za propagandne medije, se je Janšev odnos do Rusije spremenil.

Ne samo, da v SDS v zadnjem času Vladimirja Putina več ne slikajo kot glavne varnostne grožnje Evropski uniji. Za nekatere v SDS postaja Putin celo vzornik. V aferi Skripal, ko se je večina zahodnoevropskih držav leta 2018 solidarizirala s stališčem Velike Britanije, da sta za zastrupitev nekdanjega ruskega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke v Londonu odgovorna Rusija in Putin, je Janez Janša v parlamentu dejal, da »noben pri zdravi pameti ne verjame, da je Putin neposredno ukazal, da se nekaj tednov pred volitvami uporabi bojni strup za eliminacijo bivšega agenta ruske tajne službe. Lahko si mislite o Putinu karkoli, samo on nor seveda ni.«

Lahko bi seveda našli še veliko drugih vzporednic. Akcija, s katero so v SDS minuli teden po Sloveniji nalepili jumbo plakate z zahvalami prebivalcem v boju proti koronavirusu, je recimo ena od tehnik permanentne volilne kampanje, ki jo je Orbán v zadnjih letih dodobra izpopolnil: z neprestanim lepljenjem plakatov po Madžarski je – enkrat proti Bruslju, drugič proti »Sorošu« – ves čas ostajal v središču pozornosti. Tudi depeša o komunističnih medijih, ki jo je Janševa vlada poslala na Svet Evrope, spominja na Orbánove ekscese. In seveda je tudi Janševo obračunavanje z novinarji, sedaj celo z novinarji Spiegla, eden izmed zaščitnih znakov novih avtoritarnih voditeljev.

Orbán je po madžarski periferiji spletel gosto mrežo propagandnih glasil. Oglejmo si recimo, kakšna sporočila so na velikonočni ponedeljek prišla do prebivalcev Slovenije, ki živijo zunaj urbanih središč: spletni portal Primorska24 je na velikonočni ponedeljek na izpostavljenem mestu objavil prispevek z naslovom »Eno najlepših velikonočnih poslanic je zapisal predsednik vlade«. Na drugem koncu Slovenije je portal Pomurske novice objavil članek uredništva: »Nedopustno, javna RTV Slovenija prekinila prenos nagovora premierja Janeza Janše svojim državljanom«. V Mariboru je portal e-Maribor objavil kričeč članek »Besno pismo! Belgijski nogometni navijač Čeferinu: »Kot predsednik Uefe bi morali biti inteligenten človek!«. Moje Posavje: »Premier Janez Janša: Velika noč je praznik veselja in upanja«. Gorenjski utrip: »Bojte se nasvetov WHO!« in »Dragi Svet Evrope, brez skrbi, demokracija v Sloveniji je pod desnosredinsko vlado v dobri kondiciji!«.

Doslej je Slovenija tesneje sodelovala z državami Beneluksa in sledila jedru starih članic EU. Nova vizija je zavezništvo z državami bivšega varšavskega pakta.

Orbán je do absolutne moči na Madžarskem prišel tako, da je njegov režim očistil številne institucije. Tudi na tem področju je mogoče najti vzporednice s Slovenijo. Vsi se verjetno zavedamo, da so zgoraj omenjeni portali povezani s stranko SDS. Vsem nam je jasno, da se SDS ukvarja s propagandno dejavnostjo na način, ki je v demokraciji nedopusten. Mnogim je jasno, da v SDS pri tem izigravajo pravila financiranja političnih strank. Kljub temu pa so – iz takšnih ali drugačnih razlogov – nadzorne institucije nemočne. Računsko sodišče stranki SDS ne more nič, parlamentarna preiskovalna komisija, ki se ukvarja s financiranjem stranke SDS, je onemogočena.

Če je zunanja politika neke države zgolj izraz njenih notranjepolitičnih razmer, je umestno vprašanje, ali niso zadnje Janševe poteze, ko ta Slovenijo celo na mednarodnem prizorišču umešča ob bok avtoritarnim državam, zgolj izraz dejanskih okoliščin, ki vladajo v Sloveniji.

Kako je Orbán uničil demokracijo?

»Ne pričakujte pomoči od zunaj«

Madžarska je iz demokracije v tako imenovani kompetitivni avtoritarizem – skovanko, ki jo danes mnogi uporabljajo za opis režima pod vodstvom premiera Viktorja Orbána – zdrsnila počasi, odgovarja politolog Krisztian Simon. »Skoraj neopazno.« Država je nekoč imela močno razvito civilno družbo, kopico neodvisnih medijev, razgibano kulturno življenje in močne nevladne organizacije, celo mednarodne: »Mnogi smo menili, da je demokracija samoumevna, ali pa, da se bosta v primeru kakršnihkoli stranpoti odzvali Nemčija ali Bruselj, podobno, kot se je mednarodna skupnost odzvala ob prelomu tisočletja v primeru poskusa, da bi v avstrijski vladi sedel nacionalist Haider,« se spominja. A se to ni zgodilo. Madžarska danes niti formalno ni več demokracija. Metoda, s katero je Orbán to dosegel, pa naj bi bila ’dva koraka naprej in eden nazaj’: »Ves čas smo imeli privid, kot da je Orbán politik kompromisov.«

Bojtar B. Endre, urednik tednika Magyar Narancs, se strinja: Večina sprememb je prišla po kosih, korak za korakom. Vlada je vsake toliko časa napovedala neverjetne ukrepe, čemur so sledile kritike opozicije ali kritične javnosti. Oblast naj bi nato vedno znova stopila korak nazaj, zmeraj pa je vztrajala pri ključni zadevi. »Ta metoda ekscesov se je izkazala idealna za eliminacijo opozicije. Če so neodvisni mediji ključen element vsake demokracije, je demokracija pri nas umrla leta 2011. To je bilo leto, ko si je vlada s pomočjo medijskega zakona podredila javno radiotelevizijo in si tako zagotovila zmago na volitvah, celo z ustavno večino.«

»Dan, ko sem se zavedal, da je vsega konec, so bile volitve leta 2014. Kot mnogi drugi sem pričakoval, da bo Orbán zaradi svojih zgrešenih ekonomskih politik izgubil. Dejansko pa je bila glavni poraženec opozicija. Po tem je iz slabega šlo na še slabše. Do danes je Orbán onemogočil večino institucij demokracije. Tudi če te še so, volitve danes niso več svobodne in pravične, demokratične institucije pa imamo le še za formo,« pravi Krisztian. Pravi, da so bili naivni: »Ne pričakujte pomoči od EU ali od zunaj, to se ne bo zgodilo.« Na Madžarskem je veliko liberalcev upalo, da bo EU Orbána ustavila, ampak to ni njena naloga: »V demokracijah je to pač naloga ljudi. Če se ne strinjate, se uprite, protestirajte, dvignite svoj glas. Predvsem pa se uprite družbeni polarizaciji. Orbán je ljudi odrezal drug od drugega, razdelil jih je v tabore, ki se več ne slišijo.«