Zdravko Počivalšek: »Pokorni mediji na dolgi rok ne koristijo nikomur«

Lahko bi rekli, da se je Zdravko Počivalšek znašel med kladivom in nakovalom. Neposredno je nadrejen Zavodu Republike Slovenije za blagovne rezerve, ki je odgovoren za nabavo zaščitne opreme. Hkrati je predsednik liberalne stranke, ki s težavo gleda, kako Janez Janša instrumentalizira krizo za povečevanje političnega vpliva in podpira avtoritarnega Viktorja Orbána. Janšev odnos do medijev je eden od dokazov, da želi skreniti po Orbánovi poti. Počivalšek je drugačen. Včasih še preveč stvaren, ne razume prav dobro nevarnosti, ki lahko v razmerah epidemije ogrozijo demokracijo, a ne moremo mu očitati, da v demokracijo in svobodo posameznikov ne verjame. Prej nasprotno.

Se kot podpredsednik vlade, minister in predsednik SMC strinjate s trditvami, zapisanimi v depeši o stanju medijev v Sloveniji, ki jo je Svetu Evrope poslalo ministrstvo za zunanje zadeve? Ste bili z njimi vnaprej seznanjeni?

V SMC smo se do vprašanja te depeše že opredelili. Ne strinjamo se z mnenji, zapisanimi v njej, in ne poznamo ozadja njenega nastanka. Če gre pri depeši za uradno stališče vlade, pričakujem ustrezne odgovore tistih, ki so jo pripravili in poslali Svetu Evrope.

Gospod Počivalšek, v inavguracijskem govoru na kongresu SMC ste govorili, da je treba medijem v Sloveniji vrniti avtonomijo, da ne smejo biti podaljšana roka politike in kapitala. Je ta depeša skladna z vašimi besedami? 

Mislim, da lahko iz mojega dosedanjega ravnanja, ne le iz besed, jasno razumete, kakšen odnos imam do vloge in funkcije medijev. Brez slovenskih medijev ne bi bilo ne slovenske pomladi ne slovenske samostojnosti. Mediji nosijo pomemben del odgovornosti za demokratizacijo in pluralizacijo slovenske družbe. Brez njih velike zgodbe niso mogoče, to velja tudi sedaj, v epidemiji. Vladni ukrepi ne bi bili tako uspešni, če jih ne bi slišali mediji. To je dejstvo, mimo katerega ne moremo.

Za veliko večino slovenskih medijev velja, da so profesionalni, da v njih delujejo dobri novinarji, uredniki, fotografi, oblikovalci … Njihova avtonomija pa se pogosto začne in konča z interesi lastnikov. Kar sem želel reči na kongresu, je bilo prav to: potrebujemo odgovorne lastnike, ki medijev ne bodo videli kot orodje svoje poslovne igre. In potrebujemo okolje, ki bo razumelo, da pokorni mediji na dolgi rok ne koristijo nikomur. Sicer pa: nikoli si nisem privoščil tega, kar so si brez težav privoščili tudi tisti, ki danes iz depeše ustvarjajo prvovrstno politično zgodbo; da bi s pozicije moči instrumentaliziral medije kot del svojega propagandnega aparata.

S tem sem, upam, povedal vse.

»Slovenija je članica Evropske unije, zvesta njenim izvornim vrednotam, če me vprašate, ali vidim boljšo rešitev za to, da ta celina ohrani svojo konkurenčno prednost, je odgovor nikalen.«

Pred vstopom v koalicijo ste dejali, da je bil vaš pogoj za vstop v vlado, da se ne bodo odpirale ideološke teme. Se vam zdi ta depeša ideološka tema? 

V viharju, ki je zadnje dni nastal okoli depeše, je po mojem mnenju tudi nekaj hipokrizije. S tem ne želim zmanjšati teže dejstva, da je bil tak dokument nekdo pripravljen napisati in odposlati na tako ugleden naslov. Želim pa povedati, da je bilo zame prvovrstno politično in ideološko vprašanje tudi lansiranje arbitražne prisluškovalne afere v medije pred letom dni. Takrat je nekdo svoj lastni politični interes prekvalificiral v nacionalnega. Takrat si kot država v tujini nismo delali usluge in nismo ravno gradili ugleda. Pa – smo se kdaj potrudili tej slabi predstavi napisati epilog?

Pojavljajo se politična mnenja, da se Slovenija vedno bolj nagiba k državam Višegrajske skupine. To je razvidno iz uradnega profila predsednika vlade Janeza Janše. 

Sam se zanašam na uradna stališča Slovenije kot države. Tekst na neki spletni strani ni enakovreden stališčem, odločitvam in veljavnim aktom. Slovenija je članica Evropske unije, dosledno zvesta izvornim vrednotam te skupnosti, in če me vprašate, ali vidim kakšno boljšo rešitev za to, da ta celina ohrani svojo konkurenčno prednost in položaj na osi med Vzhodom in Zahodom, je moj odgovor nikalen. Povsem drugačnega mnenja pa sem, ko gre za vprašanje učinkovitosti Evropske unije v razmerah, ki niso idealne. Skupnost držav, ki ni sposobna izpeljati enotnega javnega naročila za zaščitno opremo, dajem samo primer, ki zadnje tedne spravlja na kolena večino evropskih držav, in hkrati ni sposobna učinkovitega mehanizma za zagon lastne proizvodnje, ima resne težave. Moramo se vprašati, kaj želimo od te skupnosti, in tudi, kaj lahko zanjo naredimo sami.

Naj vprašam drugače, ali SMC podpira vstop Slovenije v Višegrajsko skupino? Kako kot predsednik stranke, članice Alde, komentirate politične ukrepe, ki jih v imenu boja zoper epidemijo sprejemajo nekatere druge države, recimo Madžarska? 

SMC si želi predvsem močne Evropske unije. Želimo si, da bi se vrnila k izvorni ideji, da bi se njeni ključni ljudje spustili z višav evropskih palač v Bruslju na realna tla in se lotili vprašanj, ki so skupna večini Evropejcev. Ukvarjanje z uglednimi temami in zapostavljanje resničnih težav odpira polje za solistične poskuse, ki – to moramo vedeti – lahko v zaostrenih okoliščinah in ugodnem mnenjskem ozračju postanejo tudi prevladujoči. Osebno si tega ne želim.

Ali podpirate izjavo predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen? Ta je v povezavi z Madžarsko dejala: »Skrbi me, da gredo nekateri ukrepi predaleč. Še posebej me skrbi položaj na Madžarskem.« Pravosodna ministrica iz vaše stranke Lilijana Kozlovič prav tako podpira vsebino izjave skupine članic EU o nujnosti sorazmernosti izrednih ukrepov. Bi se jim morala Slovenija tudi uradno pridružiti?

Koristilo bi, če bi Evropska unija svojim članicam pravočasno dala konkretne usmeritve glede narave in obsega ukrepov za zajezitev koronavirusa. Tako pa so se bile države primorane znajti po svoje, kakor so vedele in znale. Načini, kako so se posamezne vlade lotile tega resnično velikega problema, so izjemno raznoliki, narava ukrepov tudi. A menim, da še nismo tam, da bi jih lahko ocenjevali. To bomo lahko storili čez mesece, ko bo epidemiološka slika Evrope bolj izostrena in bo jasno, kdo je videl v epidemiji še kaj več od boja z nevarnim virusom.

»To, kar doživljamo zdaj, ni Divji zahod, to je kanibalizem brez primere. Opremo si kupci dobesedno pulijo iz rok, proizvajalci pa večkrat prodajo isto opremo.«

Kakšni so bili razlogi, da se je Slovenija odločila za nakup zaščitne opreme prek slovenskih posrednikov, ne neposredno pri tujih proizvajalcih? 

V »mirnodobnih« razmerah so tveganja pri nakupu zaščitne opreme obvladljiva in v takih razmerah si Slovenija lahko privošči ravnanje, kot ga omenjate. Danes pa na trgu zaščitne opreme vladajo razmere, kakršne niti meni, pa imam za seboj skoraj 30 let dela v gospodarstvu, niso znane. To, kar doživljamo zdaj, ni Divji zahod, to je kanibalizem brez primere. Opremo si kupci dobesedno pulijo iz rok, proizvajalci pa večkrat prodajo isto opremo, države druga drugi zapirajo transportne poti in tveganja, da bo šlo pri nakupu kaj narobe, so večja od možnosti, da bo šlo kaj prav.

To nam je bilo jasno takoj, ko smo se po razglasitvi epidemije lotili pospešene dobave že naročene opreme. Ocene poznavalcev trga so bile, da je sklepanje neposrednih poslov in avansiranje nakupov zelo tvegano, sam pa sem, kot veste, v prvi vrsti odgovoren za porabo proračunskih sredstev. Zato smo se obrnili na slovenske dobavitelje in kot pogoj za sklepanje poslov postavili plačilo po povzetju. V ta proces smo vpeli vse, ki lahko pomagajo. Nismo pa vpeli tistih, ki želijo pri teh poslih samo zaslužiti, in morda je to razlog, da smo iz zgodbe, ki jo doživljajo čisto vse evropske države, naredili neko slovensko ekskluzivo, ki meče v isti koš vse, od dobronamernih in poštenih dobaviteljev do navadnih zaslužkarjev.

Pod črto pa mora biti jasno dvoje: imamo dovolj opreme za tiste, ki jo najbolj potrebujejo, imamo veliko zares darežljivih donatorjev – čisto vsem sem zelo hvaležen – in imamo na novo vzpostavljeno mrežo domačih proizvodnih obratov za maske in drugo opremo. Na to sem v celotni zgodbi najbolj ponosen.

Kako odgovarjate na obtožbe, da ni higienično, da je v posel preskrbe z maskami vključeno podjetje Konfekcija Marja, katerega lastnica je Mirjana Plevnik, poročena z vašim bratrancem? 

Če verjamete ali ne, za ta posel nisem vedel. Šele iz medijev sem izvedel, da je podjetje, ki je v lasti bratrančeve soproge, izdelalo in državi dobavilo za približno 52 tisoč evrov zaščitne opreme. Več od tega ne vem, bi pa rad, da bi ta posel postal predmet neodvisne preiskave. Tistim, ki jih zanima resnica, bom tako najlaže odgovoril. Tisti, ki jih zanimajo konstrukti, pa gredo lahko k meni v Podčetrtek iskat zaloge mask.