EOB: Earth

+ + + +

Čeprav je Rolling Stone Eda O’Briena pred nekaj leti razglasil za devetinpetdesetega najboljšega kitarista v zgodovini, je vseh petintrideset let glasbenega delovanja preživel v senci kolegov iz zasedbe Radiohead. Vloga »podpornega« kitarista, odgovornega predvsem za zanke in teksture, mu je bila vsa ta leta pisana na kožo. So pa v njem, kot se za člana ene najbolj cenjenih rockovskih zasedb zadnjih treh desetletij pravzaprav spodobi, vrele tudi večje ambicije. Pisanja avtorskih skladb se je lotil že leta 1997, v času, ko je Radiohead s prelomno ploščo OK Computer prodrl na mednarodno prizorišče, toda za kaj več mu je takrat zmanjkalo samozavesti. Sledilo je zasedbino najdejavnejše obdobje, zato je O’Brien solistične ambicije zamrznil vse do začetka prejšnjega desetletja, ko so začeli nastajati osnutki plošče Earth. S to je – za Thomom Yorkom, Jonnyjem Greenwoodom in bobnarjem Philipom Selwayem – zdaj postal četrti radioheadovec s solistično ploščo.

Leta 2011 se je v iskanju navdiha za eno leto celo preselil v Brazilijo in se v osami namenil posneti elektronsko ploščo po zgledu elektronskega dubovskega mojstra Buriala. Toda ti načrti so, potem ko se je udeležil karnevala v Riu de Janeiru, padli v vodo. Tam ga je omrežil občutek za skupnost, kakršnega je poznal še iz študentskih dni v takrat rejverskem Manchestru. Hkrati ga je barvitost brazilske (karnevalske) glasbe le še bolj odvrnila od zamisli, da posname temačno elektronsko ploščo. Nato ga je po dolgih letih spet prevzela kultna plošča Screamadelica, na kateri je zasedba Primal Scream leta 1991 indie rock križala s takrat še svežim pojavom acid housa. V studio je povabil kopico uglednih glasbenih kolegov, med drugim Adriana Utleyja (Portishead), Glenna Kotcha (Wilco) in folk kantavtorico Lauro Marling, ter z njimi posnel prvenec, na katerem je mojstrsko križal svoje mnogotere izkušnje.

Ker mu je skladbe, v katerih tematsko obdela osebne izgube, zadnjo bančno krizo, okoljevarstvo, skupnostne in splošnejše univerzalne vrednote, pomagal izoblikovati producent Mark Ellis, se v približno polovici plesno-rockovskih komadov pojavijo očitne podobnosti z (nekdanjimi) izrazi zasedb U2, Nine Inch Nails in Depeche Mode. V drugi polovici skladb prevlada klasični folkovski izraz po zgledu Nicka Draka, vendar to ne pomeni, da plošča – kljub žanrskim nasprotjem – ne ponudi celovite izkušnje. O’Brien sicer ni tako izdelan songwriter kot Yorke, niti ne tako drzen skladatelj kot Greenwood, toda od obeh dolgoletnih sodelavcev se je očitno naučil veliko, čeprav je Earth od vseh stranskih projektov članov zasedbe slišati najmanj radioheadovsko. Predvsem gre za izrazito osebno delo, s katerim bo O’Brien po petintridesetih letih naposled upravičeno stopil iz sence.