Dr. Rajko Pirnat: »Demokracija ne deluje na podlagi hitrega odločanja. Tako delujejo diktature.«

Rajko Pirnat je predstojnik Katedre za upravno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Nekoč je bil politik, od leta 1990 do 1992 je bil minister za pravosodje. Kasneje se s politiko ni več ukvarjal, jo je pa vseskozi spremljal, kot pravnik je bil včasih tudi povprašan za kakšen nasvet. A politika pravne stroke ne posluša rada, ta ji namreč vseskozi govori o pomenu samoomejevanja. Tudi tokrat je tako. Pirnat je prepričan, da so nekateri vladni ukrepi, predvsem omejitev prehajanja med občinami, neustavni, hkrati opozarja, da je čas krize dobro gnojilo za razrast tega ali onega kršenja človekovih pravic. Vladi priznava, da ji je uspelo epidemijo omejiti, je pa do njenih potez zelo kritičen. Kot da bi, kakor pravi sam, »vlada pozabila, da v Sloveniji velja ustavno načelo, da je ustavne pravice dopustno omejevati v najmanjšem potrebnem obsegu in samo v času, ko je to res nujno in potrebno«.

Gospod Pirnat, kako preživljate te dni, ko smo vsi v takšni ali drugačni izolaciji?

Precej se držim doma, konec koncev sem v starostni skupini, ki je razmeroma ogrožena. Res pa je, da je ljubljanska univerza in s tem tudi Pravna fakulteta prešla na študij na daljavo. Ravno danes sem predaval pet ur, opravljal sem že tudi druge pedagoške obveznosti, zagovore, seminarje pri doktorskih disertacijah, te dni sem imel izpite za tuje študente. Dela je veliko, a priznam, da pogrešam stik z drugimi. Ljudje smo socialna bitja.

Kako po vašem mnenju epidemijo preživlja država? Priznati si moramo, da je, vsaj kar se tiče zdravstvenih podatkov, Slovenija v razmeroma dobrem položaju. Verjetno je to zasluga obeh vlad. 

Se strinjam, intenzivnost širjenja epidemije na srečo ni presegla omejitev, ki jih ima naš zdravstveni sistem, a v epidemiji je, žal, umrlo kar nekaj ljudi. Je pa seveda vprašanje, kako naprej. Bojim se, da bomo morali biti še kar dolgo previdni, verjetno se bodo pojavljali manjši ali večji izbruhi bolezni, morda bomo doživeli obsežen ponovni zagon bolezni. Vsa situacija je zelo škodljiva za gospodarstvo, po svoje še bolj za osnovne in srednje šole. Na univerzi je drugače. Morda pouk na daljavo ni tako kakovosten kot v predavalnicah, a so študentje bolj samostojni, zreli in samoiniciativni kot v srednji, kaj šele v osnovni šoli. Sprašujete me o vladah: strategija nove vlade je bistveno drugačna od strategije prejšnje, prejšnja je bila manj omejevalna kot sedanja. Seveda novi vladi ne morem odreči zaslug, da je bila pri nekaterih omejevalnih ukrepih uspešna, ali je bila v kakšnem delu čezmerna, bodo kmalu pokazali ustavni sodniki.

Takšen šok zatrese vso družbo. Tudi ustaljene načine demokratičnega odločanja. Zdaj v parlamentu pravih političnih razprav ni, vlada želi vladati na hitro, zakoni se sprejemajo v dveh, treh dneh. Mislite, da je pri nas demokracija ogrožena?

Ne, ni ogrožena, trenutno gotovo ne.

Zakaj ni in kdaj naj bi bila?

To moje mnenje temelji na dejstvu, da se državni zbor redno sestaja. Da se je bil pred nekaj tedni sposoben upreti nekaterim najspornejšim rešitvam iz prvega sklopa interventnega zakona. In da je bil pri tem uspešen. Vseskozi je zelo dejavna opozicija, opozarja na vladne napake in pomanjkljivosti, vložila je ustavno pritožbo, nadzoruje poteze oblasti, kar je tudi njena ustavna vloga. Me pa moti naglica pri sprejemanju zakonov. Vlada je bila večkrat opozorjena na nejasnosti v prvem interventnem zakonu, na sporne dele, pa jih ni želela spremeniti. Če se vrnem k demokraciji: v Sloveniji še vedno obstaja delitev oblasti med zakonodajno in izvršilno vejo. Tudi sodišča kljub epidemiji delujejo, ustavno je zelo dejavno, nanj lahko kadarkoli kdorkoli vloži pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti vladnih ukrepov. Zato čeprav ima vlada takšne in drugačne načine vladanja, čeprav izkazuje težnje, s katerimi se absolutno ne strnjam, pri nas demokracija deluje. Bistveno je, da to njeno delovanje ohranimo.

Kakšne težnje ste imeli v mislih? 

Ena izmed takšnih stvari je politično prepričanje, da morajo mediji v času krize poročati na način, kakršnega si želi vlada. Če tega ne počnejo, naj bi imela politika pravico, da neposredno vpliva na poročanje medijev. To v ZDA počne predsednik Donald Trump. Vedno več takšnih stvari vidim tudi v Sloveniji.

Naj vprašam drugače: je demokracija ogrožena v sosednji Madžarski? 

Gotovo. Tam je veliko težav. Prva je ta, da ima vladajoča stranka Fidesz ustavno večino. Hkrati to večino vzdržuje že toliko časa, da sodna veja oblasti ni več samostojna – to se pri nas še ni zgodilo, upam in boril se bom, da se tudi nikoli ne bo. Poleg tega se je madžarski parlament tako rekoč razpustil. Poslanci so se samokastrirali, ko so za nedoločen čas pooblastili madžarsko vlado in Viktorja Orbána, da lahko odločata o skoraj vseh političnih in družbenih vprašanjih. Tudi o vprašanjih omejevanja človekovih pravic.

Pa se del naše vlade, njena največja stranka SDS, zgleduje po madžarskih prijateljih? 

Morda sem naiven, a upam, da se ne, četudi ima predsednik vlade z Orbánom dobre odnose. Ni namreč enako, če imaš negativen odnos do medijev – ki ga sicer na položaju predsednika vlade ne smeš imeti, če pa ga že imaš, teh stvari ne smeš govoriti javno in žaljivo –, kot če na institucionalni ravni sprejemaš ukrepe, kakršne so sprejeli na Madžarskem. Naj ponovim, tam medijska svoboda tako rekoč ne obstaja več, prav tako ni neodvisnega sodstva, za nedoločen čas je razpuščen parlament. Res je osupljivo, kaj se je zgodilo tam. Žal tudi Poljska ni več daleč od tega.

Odlok o omejevanju gibanja je hud suspenz človekovih pravic. Ali je v vseh svojih elementih sorazmeren, bo presodilo ustavno sodišče, če vprašate mene, mislim, da ni sorazmeren vsaj v delu, kjer je omejil gibanje na območje občine prebivanja.

Prvi predsednik parlamenta in profesor na Pravni fakulteti dr. France Bučar je bil oster kritik slovenske demokracije, govoril je o partitokraciji, o vladavini strank. Čas epidemije je izreden čas. Tudi zdaj se zdi, da je strankarska pripadnost močnejša od strokovnih argumentov. Dogajanje v povezavi z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje je eden od dokazov za mojo trditev. Kakšno bi moralo biti razmerje med politiko in stroko v času epidemije?

France Bučar je bil moj profesor, bil sem tudi njegov asistent, a menim, da je bila ta njegova kritika vseeno preostra. Temelji na naivnem prepričanju, da stranke niso jedro delovanja sodobne demokracije, žal so, drugače verjetno ne gre. Vprašanji, kaj je partitokracija in kakšen je ideal svobodnega predstavnika ljudstva v parlamentu, sta pomembni, ampak takšna je pač realnost vseh demokratičnih ureditev. Nekaj čisto drugega pa je vprašanje, ali in kako dopustno je, da se v času epidemije politika vmešava v strokovna vprašanja. Odgovor je preprost. Sploh ni dopustno. Ne samo v času epidemije, tudi v kateremkoli drugem času ne. Prihajam s področja pravnih znanosti, pravo je veda, v katero se politika zelo rada vpleta. Drugače od medicine je pravo bistveno manj eksaktno. A kljub temu se politika ne sme spuščati v strokovna vprašanja tako, da strokovnjake deli na svoje in na neke druge. Nevzdržno je, da se danes strokovna vprašanja, dileme, ki so jih strokovnjaki med seboj sposobni predebatirati s strokovnimi argumenti, namenoma polarizirajo, namenoma ločujejo. Točno tako se je zgodilo pred tedni z medicinsko stroko. NIJZ bi moral biti glavni strokovni aparat vlade. V stroki obstajajo različni pogledi, a politika sama se ne bi smela vmešati v strokovne razprave in zaradi teh razprav in različnih mnenj nazadnje še pritiskati na strokovnjake ali jih celo razreševati. To je nedojemljivo.

Nazadnje je potem vlada le našla strokovnjaka, ki je zagovarjal politično odločitev.

Ta epizoda vladi ne more biti v ponos. Uspelo ji je popolnoma politizirati medicinsko stroko.

Do teh sporov je prišlo zaradi kritike nekaterih vladnih odlokov, predvsem odloka o omejevanju gibanja. O njem zdaj razpravljajo ustavni sodniki. Danes, ko se pogovarjava, končna odločitev ni znana, a že na samem začetku presoje so ustavni sodniki povedali, da bi morala vlada odločitve o omejevanju gibanja redno podaljševati, ne da trajajo do preklica. 

To opozorilo ustavnega sodišča je zelo pomembno. Odlok o omejevanju gibanja je hud suspenz človekovih pravic in res hud poseg v osebno svobodo. Ali je v vseh svojih elementih sorazmeren, bo presodilo ustavno sodišče, če vprašate mene, mislim, da ni sorazmeren vsaj v delu, kjer je omejil gibanje na območje občine prebivanja. S tem je v neposrednem nasprotju z načeli enakosti – v majhnih občinah imajo prebivalci veliko manjši prostor za gibanje kot v večjih. Hkrati dvomim, da so za omejitev na tako omejena območja obstajali nujni razlogi, epidemija ni omejena na neke občine, na neke administrativne enote. To je nesmiselno. Vlada je te omejitve zapisala celo pod grožnjo kazni. Na vrhu vsega pa se pojavi vprašanje sorazmernosti. Ali je bilo utemeljeno in potrebno, da se je takšna prostorska omejitev sploh sprejela, pri čemer je bila že prej v veljavi prepoved zbiranja ljudi na javnih prostorih? Sam sem prepričan, da ni bilo.

Kaj pa neomejen rok trajanja tega odloka? 

Tudi če vlada ni vedela, koliko časa bodo ukrepi, ki omejujejo človekove pravice, v veljavi, bi morala vnaprej določiti neki rok. Razlog je preprost: posegi v ustavne pravice bi morali biti časovno natančno omejeni. Osebno me je zelo presenetilo, da predstavniki vlade zdaj trdijo, da vseskozi počno natančno to, da torej vseskozi odločajo o trajanju ukrepa omejevanja. Kdo odloča? Kako? S kakšnimi podatki? Verjetno se ministri med seboj res pogovarjajo, a vlada očitno ne razume, kaj zapoveduje odločba ustavnega sodišča. Vse to bi morali formalizirati, vsak teden bi morali pripraviti analize, posnetke stanja v populaciji, scenarije in sprejeti uradne sklepe, ki bi podrobno določali, kako je z veljavnostjo ukrepov, kaj je treba spremeniti, kje je dovoljeno gibanje, kje ni. In vse to redno objavljati.

Predstojnik Katedre za pravo na Fakulteti za varnostne vede Benjamin Flander je v Sobotni prilogi opozoril, da zakon o nalezljivih boleznih predvideva, da se karantena razglasi, »če z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti« širjenja bolezni. Država bi res lahko ravnala drugače. Lahko bi omejila gibanje na točno določenih površinah in območjih, zaprla dostope do žarišč bolezni in podobno. 

Tako je tudi začela, najprej je omejila zbiranje ljudi na javnih površinah, a potem je po nekem sončnem koncu tedna vse ljudi razen nekaterih izjem zaprla v občine. S podatki o množičnih obiskih obmorskih občin ni bila ravno prepričljiva. Kot da bi vlada pozabila, da v Sloveniji velja ustavno načelo, da je ustavne pravice dopustno omejevati v najmanjšem potrebnem obsegu in samo v času, ko je to res nujno in potrebno.

Bi bilo drugače, če bi vlada parlamentu predlagala, naj razglasi izredno stanje? Na to je v enem izmed govorov namigoval premier.

Ne, tudi v tem primeru veljajo pravila pravne države. V Sloveniji se izredno stanje sicer lahko razglasi v vojni ali v razmerah, ko je ogrožen obstoj države. Covid-19 je huda bolezen, a obstoj države ni ogrožen. Ne glede na vojno retoriko, ki jo uporablja vlada, naša država ni v vojni. Sam izrecno nasprotujem zamisli, da bi se sedanji položaj povezoval z izrednimi razmerami. Pa tudi če bi se to zgodilo, vlada ne bi mogla vladati brez nadzora, če se parlament ne bi mogel sestati, bi nad vladnimi odločitvami bdel predsednik republike. Zato je tako pomembno, da se je pred kratkim spremenil poslovnik državnega zbora. Po novem se lahko njegova sklepčnost zagotavlja tudi s tistimi poslanci, ki se zaradi odrejene izolacije ne morejo fizično udeležiti sej in glasovanj. Sicer pa zakon o nalezljivih boleznih ne zahteva razglasitve izrednega stanja, pod določenimi pogoji omogoča zgolj razglasitev epidemije.

Stari zakon, pred kratkim je bil spremenjen, je predvideval, da vse te odloke o karanteni in omejevanju gibanja sprejme minister za zdravje. Tako je bilo v prejšnji vladi. Nova vlada pa je odlok o omejevanju gibanja sprejela kot kolektivni organ. Je s tem kršila zakon? 

Vprašanje glede načina sprejetja odloka in njegove ustavnosti po mojem mnenju ni ključnega pomena, tudi minister za zdravje je namreč član vlade. In ne zdi se, da bi protestiral ali da bi zaradi tega odstopil. Je pa res, da je te odloke namesto njega resnično sprejel nepristojen organ. Tudi o tem vprašanju odloča ustavno sodišče in videli bomo, s kakšno stopnjo bodo ustavni sodniki ocenili to nezakonitost.

Kriza je čas, ko ljudje, ki želijo sami odločati o vprašanjih oblasti, to svoje prepričanje, to svojo željo do moči lažje uveljavijo. takšni ljudje so nevarni.

Govorila sva, da se tej vladi vseskozi mudi. To je logično, razmere se hitro spreminjajo. A vlada si je želela, da bi zakoni v veljavo stopili že pred zakonskimi roki, državni svet pa se je na njeno pobudo vnaprej odpovedal možnosti veta. Ni v času razmer omejevanja pravic pomembno nekaj drugega, živa demokratična razprava? 

Demokracija ne deluje na podlagi hitrega odločanja. Na podlagi mehanizmov hitrega odločanja delujejo diktature. Seveda razumem, da je vlada pod pritiskom, da želi čim hitreje pripraviti razbremenilne ukrepe, interventne zakone. Pri vsem tem je zelo hitela, delala je napake, ubirala je bližnjice v demokratičnih postopkih odločanja, ki so zelo ključni. Posledica te naglice pa je, da sprejetega interventnega zakona ni mogoče dobro izvajati, ljudje so silno nezadovoljni, ker obljubljenega denarja še vedno ni. Zakon recimo določa oprostitev plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, a zdaj so ga vsa podjetja morala plačati sama in bodo ta denar enkrat dobila nazaj. Ta naglica, ta nedomišljenost, svojevrstna politična trma, samozagledanost, ko vlada ni želela poslušati opozoril in predlogov, je pripeljala tudi do diskriminatornosti med študenti. Tako posebni dodatek dobijo samo redni študentje – za božjo voljo, kot da bi zakone pisal kdo, ki sploh ne ve, kaj so redni in izredni študentje. Izredni so praviloma v slabšem položaju kot redni, ker morajo plačevati šolnino in ker zraven študija delajo. Zdaj bodo sicer popravili zakon, a zakoni, ki se popravljajo že po enem mesecu, niso dobri zakoni. Potreba po naglih ukrepih torej ne pomeni, da je dopustno, da ti ukrepi niso domišljeni in da se pri njih opustijo pravila demokratičnega odločanja in demokratičnega nadzora.

Kaj pa mislite o državnem svetu in njegovi samoukinitvi? 

Delitev oblasti je jedro demokracije. In znotraj te delitve, teh razmerij ima z možnostjo veta vlogo tudi državni svet. Tej možnosti se ne bi smel odpovedati tako lahkotno, kot se je.

Omenili ste, da je pri nas opozicija uspešno omejila vlado pri vprašanju policijskih pooblastil. V resnici je bila uspešna le deloma, zdaj se je tudi zaradi nejasne zamejitve policijskih pooblastil v času epidemije obrnila na ustavno sodišče. Kaj menite o želji vlade po večjih policijskih pooblastilih?

Policijska pooblastila, ki so navedena v 103. členu interventnega zakona, so v resnici ista, kot jih ima policija po zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Res pa je, da ni popolnoma jasno, zakaj so ponovno našteta, pa še to ne vsa. Ali to pomeni, da se izvajajo drugače kot po sistemskem zakonu, kjer je predviden kup nadzornih mehanizmov? Kjer so mogoče pritožbe zoper delovanje uradne osebe? Ne razumem, zakaj jih je bilo treba vključiti v interventni zakon. Na srečo je ministrstvo za notranje zadeve umaknilo že predlagano rešitev, po kateri bi lahko policisti brez uredbe sodišča vstopali v stanovanje. To bi bilo, razen v nekaterih izjemnih primerih, v neposrednem nasprotju z ustavo. Opozicija in tudi dve vladni stranki so v tem primeru odigrale svojo vlogo.

So bila vsa ta pooblastila vpisana v zakon predvsem zato, da se ustvari občutek strahu, da se ustvari vtis, da država s pregonom sprehajalcev in kršiteljev odredb o omejevanju gibanja misli resno? Tudi zamisel, da vojska ob meji dobi policijska pooblastila, se lahko razume tako. Virus je prekinil migracijske tokove, a vlada in predsednik države še vedno trdita, da morajo v imenu varnosti vojaki ob meji dobiti večja pooblastila. 

Vaše opažanje je verjetno utemeljeno. Res je sicer, da je obseg izvajanja policijskih nalog v času epidemije nekoliko večji, a spet ne tako zelo. Saj vendarle govorimo o razumnih in poštenih ljudeh, ki množično ne kršijo predpisov, razen če se jim ti ne zdijo sprejemljivi. Sam ne verjamem, da so ljudje množično kršili odlok o omejevanju gibanja, tudi glob je bilo razmeroma malo. Če pa je glavni namen zakona prezentacija moči, kot pravite, je to nekaj povsem nezaslišanega, ne želim živeti v državi, kjer vlada straši svoje lastno prebivalstvo. Povečanje nadzornih pooblastil mi res ni všeč. Ne verjamem, da je treba svobodne ljudi vseskozi nadzirati pri tem, ali spoštujejo razumne ukrepe.

Niso vsi razumni. Ministrstvo za notranje zadeve recimo predlaga, naj bi NIJZ policiji neposredno pošiljal zdravstvene podatke o državljanih. 

To je nezaslišano in nesprejemljivo. Že v spornem 103. členu o pooblastilih policije v času epidemije se skriva policijsko pridobivanje zdravstvenih podatkov.

Zakaj? Zakaj policija ne sme vedeti, kakšno je zdravstveno stanje državljanov? 

Gre za zelo občutljive osebne podatke, ki bi morali biti še posebno strogo varovani.

Obstajati bi morala zelo posebna zakonska podlaga, da bi do njih dostopal kakšen državni organ, še posebej, če je to represivni organ. Na drugi strani pa takšen sistematični vpogled ni nujen za izvajanje policijskih nalog. Če je uveden neki prekrškovni postopek, naj policija pridobi te podatke samo za konkreten primer, ne da jih pridobiva sistematično o vseh, zoper katere je bil odrejen zdravstveni ukrep. Temu izrecno nasprotujem. Na prvi pogled je predlog notranjega ministrstva zaradi razglašene epidemije razumen, a le na prvi pogled. Nikoli ne bi smeli dopustiti rahljanja načela strogega varovanja ustavnih pravic.

Kaj ste mislili, ko ste za Odmeve dejali, da se vse diktature rodijo v krizi, ker se takrat ljudje čutijo ogrožene in prej sprejmejo posege v svoje pravice? 

Diktature sodobnega časa, zlasti v prejšnjem stoletju, pohod na Rim, puč v münchenski pivnici, španska državljanska vojna, Stalinova diktatura v Sovjetski zvezi, vse to je imelo izvor v ekonomski in družbeni krizi držav, ki na te izzive niso znale odgovoriti.

V stroki obstajajo različni pogledi, a politika sama se ne bi smela vmešati v njihove razprave in zaradi teh razprav in različnih mnenj nazadnje še pritiskati na strokovnjake ali jih celo razreševati. To je nedojemljivo.

Se Evropa danes vsaj v nekaterih delih približuje tej točki nepovrata? 

Bom ponovil, zelo resno se bojim za Madžarsko in za Poljsko. Zahodne države imajo robustnejšo demokracijo, za ZDA pa postajam vedno bolj skeptičen. Nekaj, kar je bilo v moji mladosti zgled demokratične ureditve, se je izkazalo za zelo krhko, za nekaj, kar lahko spremenijo že ene nesrečne volitve. Kriza je čas, ko ljudje, ki želijo sami odločati o vprašanjih oblasti, to svoje prepričanje, to svojo željo do moči lažje uveljavijo. Takšni ljudje so nevarni.

Kje je na tej lestvici Slovenija? 

Na srečo ne prav daleč. Vztrajam, da v Sloveniji, tudi zaradi volilnega sistema, ki ga imamo, skoraj ne more priti do položaja, ko bi ena stranka dobila absolutno, kaj šele ustavno večino. Upam, da se v tem ne motim. Kot sem dejal že prej, imamo učinkovito sodstvo, sodnike s strokovnim znanjem. In še zmeraj imamo tudi svobodne medije.

Zakaj so ti pomembni? 

Še zlasti v času krize je zelo pomembno, da lahko mediji brez pritiskov in represalij izražajo kritične poglede na delo vlade. Še zlasti v času krize mora biti zagotovljeno učinkovito delovanje opozicije. Še zlasti v času krize mora biti zagotovljeno neodvisno delovanje sodišč. Zato je nedopustno, da vlada kakorkoli poskuša omejevati svobodo medijev, četudi ji ti mediji niso všeč. To, da je vlada prepričana, da ima prav, to, da misli, da se v teh časih ne spodobi kritizirati oblasti, je povsem nepomembno. Ravno v teh časih je treba nadzirati vladne poteze. Vlada pa mora imeti dovolj debelo kožo, da to prenese – kdor ne prenese vročine, naj pač ne hodi v kuhinjo, naj pač ne vlada. Javni funkcionarji, zlasti pa funkcionarji izvršilne veje oblasti predstavljajo državo. Niso opozicijski politiki, ki izražajo svoja mnenja, svoje poglede. Kdor je v vladi, mora nastopati kot predstavnik države.

Nedopustno je, da vlada kakorkoli poskuša omejevati svobodo medijev. Ravno v teh časih je treba nadzirati vladne poteze. Vlada pa mora imeti dovolj debelo kožo, da to prenese – kdor ne prenese vročine, naj pač ne hodi v kuhinjo, naj pač ne vlada.

Namigujete na depešo, pismo, ki ga je vlada poslala Svetu Evrope in v katerem opisuje, da naj bi bili mediji v Sloveniji komunistični? Gre za izrazito enostranski pogled. A vlada vztraja pri njem. Minister za zunanje zadeve Anže Logar ga je v parlamentu branil.

To me zelo žalosti. Zelo me žalosti, da so se tri vladne stranke samo retorično distancirale od tega pisanja. Očitno nimajo dovolj moči, da bi dosegle kaj več, recimo umik ali spremembo dopisa. Naj ponovim, kar sem enkrat že rekel: še v času Demosa nismo v tujino pošiljali sporočil o komunističnih medijih, pa bi bile takrat take trditve bolj upravičene, kot so 30 let kasneje. Ne, teh stvari nismo počeli. V tistem času sem na položaju ministra za pravosodje vedno nasprotoval zamislim o čistkah med novinarji ali med sodniki, nasprotoval sem lustraciji. To se mi je takrat zdelo absolutno nedemokratično in nesprejemljivo, pa četudi je bil v tistih časih duh Službe državne varnosti še živ. Mediji so danes drugačni, medijski trg je drugačen, novinarji so večinoma drugi, dobili smo tudi strankarska trobila. V tem času je preganjanje komunistov, ki jih sploh ni več, iz slovenskih medijev tako enostransko, da resne kritike niti ne zasluži. Žal mi je, da je to vladno pisanje objavljeno na portalu Sveta Evrope. Žal mi je, da je to uradno stališče Slovenije. Vse to me zelo jezi.

Ali poskuša vlada krizne razmere izkoristiti za najedanje demokracije? 

Nekaj tvitov in javno izraženih besed ne moremo šteti za neposredna dejanja najedanja demokracije in svobode medijev. V tem trenutku se to ni zgodilo. Videli bomo, kaj bo prinesla prihodnost. Ta vlada je koalicijska, upam, da se bodo stranke držale obljub. Seveda imamo v družbi različne politične poglede, bistveno pa je, da vlada nastopa kot vlada celotne Republike Slovenije. Vlada vseh nas torej. Vlada bi morala udejanjati interese, za katere je prepričana, da so v splošno javno korist. Ne sme nastopati kot protagonist ene politične opcije, predstavlja vso Slovenijo, ne ene politične stranke. Nasprotna pot je bližnjica do delitve v družbi. Bližnjica do političnih sporov. In v času političnih sporov je demokracija v resnici ogrožena.