Naslednja tarča: RTV Slovenija

V demokracijah oblast izvira iz ljudstva. Legitimnost vsakokratne oblasti je odvisna od njene naklonjenosti ljudstvu, politiki pa se za naklonjenost ljudstvu borijo z razumnimi argumenti in prepričevanjem. Takšna je vsaj idealna podoba sodobne demokracije. Res je, da so jo v zadnjem stoletju pokvarile najrazličnejše metode ekonomskega marketinga, kot so kupovanje oglasov, televizijski in radijski nagovori in zdaj na koncu še družbena omrežja, na katerih je oblika včasih pomembnejša od vsebine. Je pa tudi res, da so te metode za zakonodajalca ostale le na pol legitimne, močno regulirane ali na meji sprejemljivega.

Oglasne kampanje so tudi v slovenski zakonodaji, v kratkem, enomesečnem obdobju pred volitvami, izpostavljene strogemu nadzoru računskega sodišča, družbena omrežja pa so se znašla pod hudim pritiskom in kritiko. Zakaj – ker je seveda politična propaganda enosmerni način komuniciranja, v katerem ima propagandist edini besedo in premoč. In ker je enakopraven dialog med ljudmi in politiki v množični družbi nemogoče organizirati, na tem mestu v zgodbo, v sodobni demokraciji, vstopijo mediji. Na prvem mestu so javne radiotelevizije. Njihova naloga je, poenostavljeno rečeno, da oblastnikom postavljajo vprašanja, na katera ti morajo odgovarjati.

Zgodovina medijske politike SDS je antipod te slike. V tej stranki so leta 2006 napisali še danes veljavni medijski zakon in v njem politikom dodelili neposredni dostop do medijskih vsebin prek pravic do popravka. Uzakonili so sporni in še danes veljavni zakon o RTV Slovenija in v tem javnem servisu na odgovorna mesta, v programski svet, neposredno postavili politike. Potem so si med letoma 2004 in 2008 s pritiskom na lastnike podredili večino slovenskega dnevnoinformativnega tiska – Delo, Večer in Primorske novice na primer, ostale medije pa so poskušali disciplinirati s pomočjo oglasne politike.

Ustanovili so paradržavno oglaševalsko agencijo, ki jo je vodil Božidar Novak, prek katere so usmerjali oglase državnih družb k sebi ljubim medijem in proč od kritičnih. Tej državni oglasni kampanji so se priključila številna zasebna podjetja, recimo diskontni trgovci, ki so tedaj potrebovali dovoljenje države za širitev svoje mreže. Nato pa so v stranki s tako zbranimi oglaševalskimi sredstvi ustanovili še brezplačnike, v katerih so pod psevdonimi pisali politiki ali simpatizerji SDS. V SDS se niso trudili s prepričevanjem javnosti. Enostavno so si ustanovili svoje komunikacijske kanale, v katerih jim vprašanj nihče ne postavlja.

Po letu 2011 so v SDS ubrali še druge bližnjice. Janez Janša ne verjame v novinarstvo ali medije, z njimi ne komunicira, raje tvita neposredno. Od leta 2011, odkar je ustanovil svoj profil, je objavil že 95.000 tvitov, v povprečju 30 na dan. Poleg tega so v SDS ob tem s pomočjo denarja iz Madžarske ustanovili še svoj, ločeni medijski »imperij«: svojo televizijo, imajo svoj tednik in imajo mrežo več kot desetih regijskih internetnih portalov, s katerimi izvajajo subtilno propagando v lokalnih okoljih.

Ena od klasičnih razlag, ki jih radi ponavljamo, je, da si pač vsi politiki vedno znova želijo podrediti medije. Da je pač to v naravi vsake politične stranke, da takšna ni le SDS. Ampak opisana zgodovina medijskih reform SDS kaže, da v tej stranki niso zgolj kritični do novinarjev in medijev. Ne želijo jih prepričati ali spremeniti, ampak jih ne želijo več. Verjamejo v enosmerno komunikacijo. Ne želijo odgovarjati na vprašanja. In si ob tokratnem, najnovejšem naskoku na RTV Slovenija nacionalke tudi ne želijo podrediti. Ker je RTV Slovenija konkurenca njihovi Novi24, želijo čim manj javne RTV. Z javnostjo želijo komunicirati brez posrednikov, enosmerno.

Cilj tokratnega napada na RTV ni uravnoteženje programa. Ampak čim manj RTV, čim manj medijev in novinarjev, ki so konkurenca njihovi Novi24.

Ker v SDS ne vidijo več smisla v javni RTV Slovenija, si lahko njihov predsednik privošči žaljivo ali cinično komunikacijo z mediji in novinarji, na katero je v zadnjem mesecu pozorna tudi mednarodna javnost. Ni problem, če za seboj ruši vse mostove, saj jih ne misli uporabiti: RTV Slovenija je zanj »Hanzi TV« – imenovana po vzdevku nekdanjega sodelavca Udbe, kritične novinarke so zanj »presstitutke«, gledalci pa plačniki »harača« – kot se v šeriatskem pravu imenujejo obvezni prispevki. V tem mesecu, v času koronakrize, je predsednik SDS nacionalki očital, da dela le škodo. »Zresnite se, delate škodo.« Ali pa: »Plačniki RTV položnic niso korektno obveščeni.«

Hitrost, s katero si želi tokrat SDS podrediti RTV Slovenija, je izjemna. Ko je vlada Janeza Janše zadnjič prevzela oblast, so v SDS potrebovali pet mesecev, preden so napravili prvo sporno potezo. Oblast so prevzeli februarja 2012, julija pa je vlada predčasno razrešila štiri vladne predstavnike v 11- članskem nadzornem svetu RTV Slovenija. Tedanji predsednik nadzornega sveta Lenart Šetinc je protestiral proti tej potezi: »Del avtonomije javnega zavoda je tudi zakonsko določilo, da članov programskega in nadzornega sveta pred koncem mandata ni mogoče samovoljno po odločitvi vlade razrešiti.«

Tokrat je vlada Janeza Janše RTV Slovenija napadla veliko hitreje in veliko bolj grobo. Uvertura v medijske čistke je bilo imenovanje Petra Jančiča za urednika Siol. neta. Slednji se je kot zvest kader SDS izkazal že v času prve Janševe vlade, ko ga je stranka postavila za odgovornega urednika Dela. Temu pa sedaj sledi obračun z RTV. Minuli teden, že po mesecu dni vladanja, so predčasno razrešili tri nadzornike. V primerjavi z letom 2012 tokrat generalni sekretar vlade Božo Predalič v izdano vladno odločbo niti ni več niti zapisal obrazložitve. Leta 2012 se je še potrudil in zapisal smešno obrazložitev, »da je nadzorni svet namenjal premalo pozornosti nadziranju poslovanja RTVS in da poraba finančnih sredstev, pridobljenih s prodajo delnic Eutelsata in državnih obveznic, ni bila transparentna«. Tokrat argumentacije ni. V SDS enostavno pravijo, kot smo lahko slišali v razpravi mandatno-volilne komisije v parlamentu ta teden, da je to njihova pravica, ker so vladajoči.

Tako so izmed nadzornikov, ki jih imenuje vlada, na položaju pustili Marka Kerina, ki je blizu koalicijski SMC, ostali trije pa so bolj ali manj sledilci SDS. Novi, v teoriji »neodvisni« nadzorniki so postali Drago Zadergal – član SDS in njihov strokovni sodelavec, skratka delegat. Borut Rončevič, bivši vodja direktorata za visoko šolstvo pod ministrom Žigo Turkom, ki je tedaj svojemu podjetju podelil visokošolsko koncesijo. Tretji, Anton Tomažič, je ustanovni član NSi, ki pa je ideološko bliže SDS. Poleg tega bo vladajoča koalicija, ki ji očitno tempo diktira SDS, v programski svet imenovala še naslednje svoje kandidate, formalno reprezentativne »poslušalce in gledalce«: Alojza Bogataja iz NSi, pevko Alenko Gotar, odločno podpornico SDS, Slavka Kmetiča, enega izmed vplivnejših članov SDS, in Janeza Štuheca, ki se stranki SDS prav tako ne bo izneveril. Ostali trije, ki jih je ta teden mandatno-volilna komisija državnega zbora predlagala v izvolitev, so povezani s SMC.

Ko je vlada Janeza Janše zadnjič prevzela oblast, so v SDS potrebovali pet mesecev za prvi sporni poseg v RTV, tokrat zgolj 30 dni.

Te kadrovske rošade pomenijo začetek zamenjave generalnega direktorja RTV Slovenija, direktorjev radia in televizije in posameznih urednikov. In to po hitrem postopku. Aktualnemu generalnemu direktorju Igorju Kaduncu mandat poteče aprila 2021, pred tem pa ga, recimo na pobudo novega nadzornega sveta, lahko zamenja večina programskih svetnikov – kar v koaliciji sedaj imajo: konec leta 2018 je denimo proti Kaduncu, neuspešno sicer, glasovalo 14 svetnikov od potrebnih 15, sedaj je glasov proti več kot dovolj. Tudi razlog, zaradi katerega bo Kadunc moral oditi, je dejansko že znan, zapisan in predvidljiv: očitali mu bodo razsipnost. V pismu, ki ga je ta mesec vlada poslala Svetu Evrope o komunističnem izvoru slovenskih medijev, lahko namreč na koncu preberemo, da je RTV Slovenija samo v zadnjih desetih letih zaposlila 400 novih ljudi. »Delajo se norce iz državljanov, ki plačujejo RTV prispevek,« piše v depeši.

RTV Slovenija seveda ima težave, a te niso toliko povezane s Kaduncem in z razsipnostjo. RTV je največja kulturna ustanova v Sloveniji, ki pa bo morala letos shajati z 20– 25 milijonov evrov manj prihodkov kot leta 2012, ko je bila določena sedanja višina RTV-prispevka. Glavni razlog pa ni v dodatnem zaposlovanju – število zaposlenih in sodelavcev ostaja od leta 2012 praktično nespremenjeno. Med razlogi za višje stroške sta povišanje plač v javnem sektorju in izpad oglaševalskih prihodkov. Na RTV so v preteklosti te težave reševali s prodajo delnic Eutelsata, sedaj ta vir izginja, vlada pa kljub obljubam ni dvignila prispevka za RTV za en evro niti niso zavodu primaknili denarja zaradi povišanja plač.

Kakšna je RTV danes? Število zaposlenih v javnih RTV servisih ni mednarodno primerljiv podatek, ker morajo imeti majhne države zaposlenega razmeroma več kadra, hkrati pa po posameznih državah v javnih RTV-servisih skrivajo različne institucije. V Sloveniji recimo simfonični orkester in orkester Big Band, pa sistem oddajnikov in zvez. Obstaja pa neka druga bolj ali manj primerljiva ocena. In to je, koliko ur programa na leto javni servis pripravi na zaposlenega. Ta primerjava pa pokaže naslednjo sliko. Tudi če upoštevamo zaposlene v službi oddajnikov in zvez in v službi, ki pobira RTV-prispevek, TV Slovenija pripravi največ TV-programa na zaposlenega v regiji. Kar 6,7 ure. Hrvaška HRT recimo pripravi 6 ur na zaposlenega ali 10 odstotkov manj, v Veliki Britaniji pa BBC s svojo mrežo pripravi zgolj 1,8 ure na zaposlenega.

Z drugimi besedami, odpuščanje zaposlenih na RTV Slovenija, kjer očitno tudi po mednarodnih primerjavah delajo na robu svojih zmožnosti, bo mogoče le s krnjenjem programa, kar pa je očitno tudi glavni cilj tokratnega napada na RTV Slovenija. Cilj tokrat ni uravnoteženje programa, recimo več SDS simpatičnih vsebin. Ampak čim manj RTV, čim manj medijev in novinarjev. To – gradnja vzporednega medijskega imperija in hkrati uničenje tradicionalnih medijev in javne RTV – je bil konec koncev tudi recept, po katerem si je Viktor Orbán zagotovil desetletno vladavino na Madžarskem.

Imenovanje novih nadzornikov RTV pomeni začetek kadrovskih rošad: zamenjave generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter posameznih urednikov. In to po hitrem postopku.

Po prvi vladi Janeza Janše, ki je začela pogrom slovenskega medijskega prostora, je oblast prevzel Borut Pahor. A presenetljivo, njegova koalicija spornega zakona o RTV Slovenija ali zakona o medijih ni revidirala. Zato, kot je tedaj trdil Pahor, ker v SD s podobnimi, enostranskimi metodami ne bodo izvedli medijske reforme. Njegov cilj ni bila revizija, ampak uvedba novega, konsenzualnega političnega sloga. Leta 2009 je napovedal nov zakon o RTV po vzoru angleškega BBC, »a če bi bila vsota kritik prevelika, če bi se ponovno pojavili očitki, da si želi politika ponovno podrediti RTV, bi tak zakon umaknili«, je dejal in tako tudi ravnal. Če so v SDS medijsko krajino krojili po svoje, so v SD hoteli ravnati drugače, pri čemer so ta drugače razumeli kot doseganje konsenza med »levico« in »desnico«, med SD in SDS.

Pahor je nekako vendarle imel prav. Če je RTV Slovenija največja, od politike neodvisna ustanova, je iluzorno pričakovati, da bi njen branik bila katerakoli od strank. To danes že vemo. Zanjo se mora zavzemati neodvisna civilna družba – če ta obstaja. In ravno v prihajajočem obdobju morda najhujšega napada na nacionalko bo njen angažma še toliko bolj potreben.

Izjava Gibanja za javno in neodvisno RTV SLO

»Vrag je odnesel šalo«

Gibanje za javno in neodvisno RTV SLO je bilo ustanovljeno v času vseslovenskih vstaj leta 2012 zato, da »opozorimo, kakšne in kolikšne posledice pušča vsakokratno politično prerivanje na čolnu (RTV S), do kje smo na njem pripluli in kje oziroma kdaj in zakaj, se bomo tudi potopili, če ne bomo pravočasno ukrepali«. Tako je tedaj zapisal eden od ustanoviteljev tega gibanja, Marjan Kralj, sicer vodja izobraževalnega središča RTV. Gibanje je organiziralo več protestov, eden najodmevnejših je bil v začetku leta 2013, ko je programski svet RTV sledil napotkom tedanje druge Janševe vlade in razpravljal »o primernosti oziroma neprimernosti poročanja novinarjev ob protestnih zborovanjih, ki se širijo po državi«.

V gibanju so se oglasili tudi minuli teden zaradi novih poskusov, »da bi se javno radiotelevizijo podrejalo, ’uravnoteževalo’ ali celo utišalo«. Zamenjava vlade in njeni ukrepi v času zaostrenih družbenih razmer, so zapisali v gibanju, naj bi ponovno odpirali skrbi, ki niso nič manjše od tistih iz leta 2005, ko je bil sprejet sedanji zakon o RTV SLO in ko je politika na vodilna mesta javnega servisa imenovala »povsem nekompetentno in ideologizirano vodstvo«. V gibanju so zdaj spet zaskrbljeni, ker naj bi se že zgodili prvi koraki v prevzemanju popolnega nadzora nad delovanjem javne radiotelevizije, v obliki hitropotezne razrešitve treh članov nadzornega odbora in njihove zamenjave z oblasti ustreznimi kadri. Po njihovi oceni želi le ena stranka vladne koalicije zamenjati obstoječe vodstvo RTV SLO in imenovati sebi uslužen kader:

»Če se izrazimo bolj slikovito, je vrag vzel šalo. To je zadnji čas, da se kritična medijska javnost zbudi! Zato se v imenu Gibanja za javno in neodvisno RTV SLO obračamo na tisto javnost, ki ni zaslepljena s posameznimi ideologijami, temveč razume vlogo in pomen javne radiotelevizije, kot enega od garantov za demokratično obveščenost in diskurz javnosti. Še posebej pa se obračamo na vas – poslance tega sklica parlamenta, da resno premislite, ali želite nacionalni mediji dati v upravljanje strokovni javnosti ali jastrebom, ki delujejo v interesu zgolj ene ideologije. Poleg njih želimo nagovoriti tudi vsa civilna združenja in društva, pa vse nevladne organizacije, z zgolj enim vprašanjem: kakšen medijski prostor si želite? Takšen, ki bo podrejen zgolj eni stranki, z vso ideološko navlako, ali pluralen, z vsemi slabostmi in prednostmi demokratičnega podajanja različnih pogledov v iskanju skupnih konsenzov?«