Kdaj bodo protesti?

Ob umirjanju epidemije si pozivi k rahljanju omejitev sledijo drug za drugim. V Levici vlado pozivajo, naj nemudoma odpravi prepoved gibanja med občinami – o čemer mora zdaj dokončno odločiti ustavno sodišče. Poslanca Socialnih demokratov Samo Bevk in Matjaž Nemec sta ta teden vlado pozvala, naj sprosti omejevalne ukrepe v kulturi in ponovno omogoči odprtje knjižnic, muzejev ali knjigarn, njihov poslanec Jani Prednik pa si prizadeva za ponovno zagotavljanje terapij za otroke in odrasle s posebnimi potrebami v času epidemije.

A če bi pravice, kot jih zagotavlja ustava in ki so danes omejene, razvrstili po pomembnosti, bi bila pravica do protesta nedvomno na vrhu.

Pravica do protesta oziroma »do javnih zborovanj«, kot navaja ustava, je v 42. členu jasno omejena. V ustavi piše, da jo lahko omeji zakon, če je ogrožena varnost države in zaradi »varstva pred širjenjem nalezljivih bolezni«. Vse to je mogoče razumeti, vlada lahko seveda zaradi epidemije in na podlagi zakona o nalezljivih boleznih proteste omeji, in jih tudi je. Hkrati pa je vse več znakov, da je sedanja vlada sama začela kršiti zakon o nalezljivih boleznih in da se zapisanih pravil ne drži. Recimo tako, da je z ustanovitvijo kriznega štaba iz odločanja izključila epidemiologe; ti so zaradi tega že napisali protestno pismo. Ali pa, ker je v nasprotju z nasveti epidemiologov prepovedala gibanje med občinami – če ne omenjamo še vseh drznih kadrovskih zamenjav, pri katerih je izkoristila krizo.

Številni posamezniki so že protestirali proti tem potezam. Najbolj znan je primer gledališkega igralca Primoža Bezjaka, ki je pred parlamentom na Trgu republike lepil znake v oddaljenosti dveh metrov, kolikor je priporočena fizična razdalja med neznanimi ljudmi; na njih bi recimo lahko stali morebitni protestniki. A čeprav je bil sam, je policija proti njemu sprožila postopek zaradi prekrška, češ da je kršil »odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepoved gibanja izven občin«. Na prošnjo za pojasnilo so z ministrstva za notranje zadeve odgovorili, da je prepoved zbiranja na javnih krajih »jasno zapisana v 1. členu odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin«, pri čemer odlok med izjemami »ne navaja protestov«.

V številnih drugih državah so podobno kot v Sloveniji zaradi epidemije prepovedali javno zbiranje, med drugim tudi proteste. Znan je primer z začetka aprila, ko so se protestniki zbrali v Avstraliji, v Melbournu, v koloni avtomobilov, ločeni drug od drugega. Demonstrirali so zaradi prosilcev za azil, ki so jih oblasti kljub epidemiji nagnetle v zbirne centre. Policija je protestnike kaznovala, ker niso bili v javnosti zaradi dovoljenega razloga, kot je delo, šport ali nakupovanje.

Drugi, morda malce bolj logičen primer je iz Nemčije, kjer so se protestniki iz mesta Giessen obrnili na ustavno sodišče. To je prejšnji teden odločilo, da so politični protesti dovoljeni, če pri tem protestniki spoštujejo pravila družbene distance. Če se, z drugimi besedami, postavijo na oznake, kakršne je pred parlamentom lepil Bezjak.

Da je to praktično povsem izvedljivo, so minuli teden dokazali protestniki v Izraelu. Kakšnih 2000 se jih je zbralo na glavnem trgu v Tel Avivu in so protestirali proti korupciji in spodkopavanju demokracije pod vlado Benjamina Netanjahuja. Pri takšnih oblikah protestov pa seveda ne šteje zgolj število ljudi, ampak tudi odločenost in discipliniranost tistih, ki so se zbrali.