Uravnoteževanje

Na predvečer dneva upora proti okupatorju je Jože Možina v oddaji Intervju gostil dr. Žigo Turka, nekdanjega ministra Janševe vlade in njenega današnjega podpornika, ki sicer ne skriva svoje privrženosti stranki NSi. Presenetilo nas je, da ga je voditelj napovedal kot »enega najbolj avtonomnih intelektualcev«, podobno kot Ernest Petrič, ki je v predstavitvenem prispevku za Turka dejal, da »je neodvisen in ne služi nikomur«. Sami bi si posterboya neodvisnosti sicer predstavljali kot nekoga, ki ni član (vladnih) strank, vladnih posvetovalnih organov in za aktualnega premiera ne reče, da je »politik par excellence«.

Žiga Turk je pojasnil, kako hudo je, da je Slovenija resda prešla v tržno gospodarstvo, zamenjala politični sistem ter »na papirju zamenjala vrednote«, vendar pa to ni dovolj, saj ni zamenjala ljudi. Gospodarstvo, mediji in šolstvo naj bi bili še vedno pod vplivom nekdanjega režima, saj Slovenija v svojem obračunu s preteklostjo ni bila tako uspešna kot Nemčija z nacizmom. Pozval je, naj porušimo vse spomenike revoluciji, razčistimo s preteklostjo ter naj nehamo zatirati »premožne, kmete, podjetnike in izobražence, ki mislimo drugače«. Kako so naštete skupine zatirane, nam ni povsem jasno, sploh glede na to, da živimo v državi, v kateri se je prejšnji premier ponašal s traktorjem in recitiranjem pratike, zdajšnji gospodarski minister pa se, kot je te dni zapisal, najraje druži s svojimi kravami. Podjetniki so abonirani kot komentatorji v najbolj gledanih oddajah in so bili v trenutni krizi prvi deležni vladnih olajšav, za »izobraženca, ki misli drugače«, pa se ima očitno lahko vsakdo, ki bere Jordana Petersona in svetuje vladi.

Žiga Turk dosledno govori s pozicije vednosti, pa čeprav v resnici podobno kot teoretiki zarot misli, da lahko vidi tisto, za kar smo drugi prikrajšani, ker imamo oprane možgane. Tovrstno prepričanje je tudi dober ščit pred vsako lastno zmoto. Turku bi denimo lahko pojasnili, da nemške denacifikacije ne moremo primerjati s potencialno lustracijo, ki bi se zgodila po razpadu Jugoslavije: prvič ne zato, ker nacizem in jugoslovanski socializem z vidika zgodovinopisja nista primerljiva, in drugič, ker primerjamo dve povsem različni stvarnosti. A on bi nam bržkone odvrnil, da le mi ne vidimo podobnosti, ker so nam desetletja šolskega sistema, »levih« vlad in medijev onemogočila avtonomni razmislek. Obstajajo ljudje, ki lastno nevednost in ignoranco zamenjujejo za avtonomnost ter lastno mnenje za znanje.

Nič ni narobe, da ima Žiga Turk mnenja, se pa zdi kot cenena provokacija, če z njimi nastopi na dan pred državnim praznikom, ki mnogim ljudem veliko pomeni. Si predstavljate, da bi na nedeljo pred velikonočnim ponedeljkom nacionalna televizija predvajala intervju z nekom, ki bi nasprotoval vsemu, kar ta praznik slavi?

In v tem je osrednji problem poskusov političnega »uravnoteževanja« javne televizije: za nekatere uravnotežiti pomeni zatreti vse, kar se ne ujema z ustrojem sveta, kakršnega bi želeli.

Le kako bi bilo, če bi bili ti »politiki par excellence« leta 1991 deležni lustracije?