»Vsako življenje je dragoceno – vse družbe, ki so na to pozabile, so se soočile s katastrofo.«

Štriindvajsetega aprila so zaposleni v domovih za ostarele po vsej Sloveniji sočasno zapustili svoje ustanove in se pokazali javnosti – izmučeni, podplačani, razočarani in jezni. Za petnajst minut so medicinske sestre, negovalke, fizioterapevti, direktorice in direktorji skupaj stali pred poslopji, v katerih odrinjeni od sveta množice starostnikov v negotovosti in tesnobi čakajo na konec epidemije. Po volji vladnih birokratov in zdravstvenih svetovalcev prepuščeni iznajdljivosti svojih skrbnikov v domovih za ostarele, ki lahko samo nemočno gledajo, kadar okužba s koranavirusom pri katerem od njihovih varovancev preide v resno fazo. Prazne postelje in ventilatorji v bolnišnicah pa ostajajo rezervirani za vse druge, za mlajše in močnejše, za tiste, ki s svojim delom in prispevki še lahko kaj dajo tej državi – in politikom, ki v času epidemije vehementno odločajo o človeških usodah, omejenih na statistiko.

Zdi se, da se epidemija umirja, ukrepi se rahljajo. Vse več ljudi pohaja po sprehodih, se dobiva s prijatelji, prireja piknike – kakšno pa je vzdušje med stanovalci domov za ostarele, ki ostajajo strogo ločeni od zunanjega sveta? Kolikšne so njihove stiske?

V več kot sto slovenskih domovih za starejše in posebnih zavodih živi več kot 20.500 stanovalcev, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč. Sobe v domovih so zanje njihov dom. Domovi so za obiskovalce sedaj zaprti že več kot sedem tednov, kar se ni zgodilo še nikoli. Skoraj vsako leto se sicer soočamo z izbruhi gripe, a trajanje in zahtevnost ukrepov zaradi koronavirusa sta brez vsake primerjave. Generacije, ki danes živijo v domovih, so v svojem življenju doživele mnogo hudega in tudi sedaj stanovalci poskušajo z razumevanjem upoštevati naša navodila. Povsem razumljivo je, da jih skrbi, da bodo zboleli, da so v veliki stiski, saj že skoraj dva meseca niso videli svojcev. Pogrešajo skupinske dejavnosti in si želijo, da se aktualna kriza čim prej konča in se življenje vrne v običajne tire. Zaposleni kljub izjemnemu trudu in požrtvovalnosti ne moremo nadomestiti njihovih dragih. Skrbi nas, da nekateri stanovalci po koncu teh razmer žal ne bodo več takšni, kot so bili prej.

Mnogi se potihem celo strinjajo s takšnim ravnanjem; slišati je argumente, da so ti ljudje že tako ali tako bolni in precej stari, da so pač že preživeli svoje in da je korona v bistvu celo nekakšna evtanazija, ki jim skrajša muke. Kaj bi odgovorili ljudem, ki razmišljajo na takšen način?

Ljudje niso in ne smejo biti samo statistika. Vsako življenje je dragoceno in neponovljivo – vse družbe, ki so na to pozabile, so se prej ali slej soočile s katastrofo. Vrednote vsake družbe najbolj razkrije to, kako skrbi za svoje najranljivejše pripadnike – in brez vsakega dvoma bo tako tudi v tokratni krizi. Pri tem me zelo motijo razglabljanje, ali je trenutna umrljivost starostnikov na običajni ravni, in primerjave z drugimi boleznimi, z implikacijo, da se ne dogaja nič posebnega. Če bomo imeli srečo, bomo vsi enkrat stari, morda so v tej ranljivi kategoriji že naši starši. Žal pa pri nekaterih problem preneha biti del statistike šele, ko se jih osebno dotakne.

Temeljne človekove pravice se s starostjo ne zmanjšujejo in nam jih ne smejo odrekati glede na to, koliko smo stari ali kje živimo.

So bili starostniki v epidemiji resnično žrtvovani za dobro vseh ostalih? Kolegica Ranka Ivelja je v Dnevniku celo primerjala njihov položaj z getoizacijo Judov med drugo svetovno vojno.

Stanje starejših oseb zbuja skrb v več evropskih državah, kar nam ne more in ne sme biti za zgled. Vsi državljani imamo pravico do takšne zdravstvene in socialne oskrbe, kot jo zahteva naše zdravstveno stanje. Te temeljne človekove pravice se s starostjo ne zmanjšujejo in nam jih ne smejo odrekati glede na to, koliko smo stari ali kje živimo. V času pandemije, ko so zdravstveno-socialni sistemi pod velikim pritiskom, so nujni etični protokoli, kronološka starost pa ne sme biti edino merilo triaže. Osebno se mi zastavlja etično vprašanje: Kako lahko starejše kar tako označimo za manj perspektivne za okrevanje? Lahko te odločitve kdo razloži državljanom? Kako jih lahko mi razložimo svojcem stanovalcev? In to ob dejstvu, da hkrati vemo, da koronavirusne bolezni 19 ne poznamo dovolj in da iz bolnišnic prihajajo tudi ozdravljeni starostniki v zelo visoki starosti.

Na zunaj je vtis, da vlada glede oskrbe stanovalcev domov za ostarele popoln kaos – enkrat bi jih puščali v domovih, drugič bi jih nameščali v hotele, spet nekateri naj bi šli v bolnišnice ... Je ta vtis pravilen ali pa so navodila vendarle jasna in protokoli dorečeni? 

Že v začetku marca smo predstavniki Skupnosti na sestanku z ministrstvom za zdravje opozorili, da je nujno, da družba, država in stroka tudi stanovalce domov obravnavajo enakopravno kot vse druge državljane. Naš predlog oziroma zahteva od samega začetka je osamitev vseh stanovalcev s koronavirusno boleznijo 19 zunaj domov za starejše, saj domovi nimamo niti prostorskih, niti tehničnih in ne kadrovskih možnosti za ustrezno izolacijo. Domovi nismo bolnišnice; četudi dobimo kadrovske okrepitve, svojim stanovalcem ne moremo zagotavljati enakega zdravstvenega varstva. Navodila od pristojnih prejemamo praktično vsak dan, doslej smo jih prejeli že približno 45. Hkrati se nenehno spreminjajo glede na nove ugotovitve in spoznanja – žal izključno zdravstvenih strokovnjakov.

Zaradi tega so zelo enostranska in ne upoštevajo predlogov strokovnjakov, ki že vrsto let delamo na področju socialnega varstva. V naših domovih stanovalec ni številka, še manj se obravnava samo po neki diagnozi, temveč je človek z vsemi svojimi željami in potrebami.

Kako je mogoče, da tudi po več kot šestih tednih epidemije država še vedno ne ve, kako naj ravna s starostniki? 

To vprašanje bi morali nameniti državi. Koronavirus je še vedno velika neznanka za vse zdravstvene strokovnjake. Gre za agresiven virus, ki lahko pride v dom, četudi si upošteval vsa navodila in izvedel vse predpisane ukrepe. Državi je uspelo dobro zajeziti virus v širšem okolju, pri domovih za starejše pa je danes, po izkušnjah iz domov, v katerih je zbolelo največ stanovalcev, že povsem jasno, da pripravljena navodila ne zadostujejo. Država bi morala poskrbeti za učinkovito preprečevanje in zajezitev okužb na način, kot so to naredili v sosednjih državah. V domu v Vrbi na avstrijskem Koroškem so že ob utemeljenem sumu na bolezen vzeli brise vsem stanovalcem in zaposlenim. Na Hrvaškem takoj evakuirajo iz domov za starejše vse, ki so pozitivni na koronavirus. Kot primer dobre prakse pri nas pa lahko omenim domova Rakičan in Naklo, kjer so prav tako takoj izolirali obolele za koronavirusno boleznijo 19 in se virus doslej ni razširil.

Direktor slovenjegraške bolnišnice Janez Lavre je sam odstopil zaradi tvita, v katerem je novinarju Blažu Zgagi grozil, da mu ne bo na voljo ventilator, če bi se okužil s korono in potreboval tovrstno oskrbo. Na drugi strani je direktorica ptujske bolnišnice Anica Hribar ob podpori svojih zaposlenih pravzaprav enako sporočila 40 starostnikom iz Ljutomera, ki jih ni želela sprejeti. Kaj menite o takšnem odzivu? 

Kolikor mi je znano, so se sprejemu starostnikov iz doma v Ljutomeru uprli v glavnem zdravniki iz te bolnišnice. Milo rečeno pa sem bila začudena nad izjavami v medijih, da se v bolnišnici bojijo asimptomatičnih bolnikov, ker nimajo znanja, osebja in zagotovljenih razmer za njihovo obravnavo, in da se bojijo izgube kadra. Ob takšnem razmišljanju bi bili v danih razmerah zaprti že vsi domovi za starejše. Hkrati se sprašujem, kako naj imamo v domovih osebje, znanje in razmere za obravnavo s koronavirusom obolelih stanovalcev, če se niti v bolnišnicah za to ne čutijo sposobne. Narobe svet. Žalostna sem in razočarana. Se je kdo vprašal, kako se ob vsem tem počutijo naši stanovalci in kakšno sporočilo so jim poslali? Verjetno ne. Ob dejstvu, da se zoper koronavirus borimo skoraj že dva meseca, pa je popolnoma nesprejemljivo tudi stališče, da bi bilo treba lokalno oblast in bolnišnico predhodno opozarjati na prihod oziroma obravnavo morebitnih obolelih. Lokalna oblast in regijska bolnišnica bi morali biti na pojav tovrstnih bolnikov pripravljeni že od samega začetka, kar pa na Ptuju očitno nista bili. Ta ugotovitev bi morala okoliške prebivalce zelo skrbeti.

A kako je mogoče, da minister za zdravje Tomaž Gantar ne premore zadosti odločnosti in avtoritete, da bi od bolnišnic, kot je ptujska, dosegel, da se vključijo v boj proti epidemiji in poskrbijo za najbolj ogroženo skupino prebivalstva? Bi moral odstopiti? 

Če ima minister v takšnih primerih zakonsko podlago, da lahko to od bolnišnice zahteva, bi to moral storiti. Iz njegovih izjav je mogoče razumeti, da je bolnišnico samo prosil za pomoč. Zakaj je ravnal tako, ne vem. Vem pa, da nam domovom grozijo s sprejemom odloka, s katerim naj bi nam zapovedali organizacijo zdravstvenega varstva in obravnave obolelih po navodilih, ki so jih izdali, vključno z organizacijo treh con, ki jih v vseh domovih preprosto ni mogoče izvajati. Mi še vedno vztrajamo, da je treba obolele s koranavirusom učinkovito izolirati v skladu z veljavno zakonodajo, kar pomeni v okviru specializiranih bolnišnic. Po mojem mnenju bi bilo treba te najprej razbremeniti z drugimi zmogljivostmi v zdravstvu, ne pa z zmogljivostmi v socialnovarstvenih ustanovah, ki za to nimajo ustreznih razmer. Ko bosta vlada in minister zagotovila spoštovanje obstoječe zakonodaje o izolaciji, bo v javnosti tudi manj vprašanj o odstopih.

Državi je uspelo dobro zajeziti virus v širšem okolju, pri domovih za starejše pa je že povsem jasno, da pripravljena navodila ne zadostujejo.

Bodiva zelo konkretna: kako je sedaj videti obravnava določenega stanovalca doma, pri katerem test potrdi okužbo s koronavirusno boleznijo 19? Kakšni so nadaljnji koraki, kaj čaka takšnega človeka? 

V skladu z navodili ministrstva za zdravje se stanovalec ob pojavu bolezenskih znakov takoj premesti in izolira v tako imenovani sivi coni, kjer počaka na izvide. Izjemoma lahko stanovalec, pri katerem je prišlo samo do povišane temperature in nima drugih bolezenskih znakov, do prejema izvidov ostane tudi v svoji sobi. Če pa je test pozitiven, se premesti v rdečo cono. Ob pojavu suma na koronavirus se priporoča kohortna izolacija stanovalcev v skupnosti. V primeru potrditve suma se obolela oseba odstrani iz skupnosti, ostali stanovalci v skupnosti pa se obravnavajo po protokolu za asimptomatične stanovalce, ki so bili v tesnem stiku s potrjenim primerom covid-19. Celotna skupnost se v tem primeru opredeli kot siva cona. Delo v sivi in rdeči coni poteka po zelo strogem režimu. V teh conah so odstranjeni predmeti, kot so zavese, rože, osebne stvari stanovalcev itd. Zaposleni vse aktivnosti izvajajo v popolni varovalni opremi – kombinezon, nitrilne rokavice, očala, maske FFP2, vizirji ... Zagotavljati je treba tudi poseben režim pri pripravi in dostavljanju hrane, perila, medicinskotehničnih pripomočkov, odpadkov in tako dalje ... O poteku zdravljenja in oskrbe pa vedno odloča zdravnik. Če strokovnjaki ocenijo, da je pri stanovalcu prognoza bolezni dobra, bo ob zapletih napoten v bolnišnico, sicer bo ostal v domu, kjer mu bo zdravljenje odrejal domski zdravnik po posvetu z zunanjim strokovnjakom.

Kakšna je raven oskrbe, ki jo takšnemu pacientu lahko zagotovi dom za starejše? In kakšno oskrbo dejansko potrebuje? 

Zaradi visoke angažiranosti zaposlenih je oskrba v domovih, kjer so se srečali s koronavirusno boleznijo 19, na ravni, ki je sicer možna v posameznem domu. Zaposleni, ki mnogokje ugotavljajo, da še nikoli prej niso bili tako povezani, se trudijo kar najbolje poskrbeti za stanovalce in upoštevati vsa veljavna navodila in smernice. Dejstvo pa je, da je to odvisno tudi od števila in usposobljenosti zaposlenih. Zagotovo pa v domu s pomanjkljivimi kadrovskimi in tehničnimi možnostmi največkrat ne moremo zagotoviti niti ustrezne izolacije, kaj šele bolnišnično oskrbo.

Ali sprejemate argumente pristojnih, da starostnikov niso avtomatično selili v bolnišnice, ker so zmogljivosti slednjih hranili za primer širšega izbruha? So te zmogljivosti res tako omejene? 

Teh argumentov ne morem sprejeti, sploh ob dejstvu, da so v bolnišnicah, ki so sprejemale oziroma še sprejemajo bolnike s koronavirusom, doslej imeli zmogljivosti zasedene le 30-odstotno. Kje so tukaj še zmogljivosti preostalih bolnišnic? Pri tem pa ne gre samo za starostnike iz domov za starejše, temveč za celotno starejšo populacijo. Po mojem mnenju so trditve dela stroke in politike, da je zdravljenje v bolnišnicah primerno in potrebno samo takrat, ko to pogojuje zdravstveno stanje obolelega, neprimerne in tudi v neskladju z veljavnimi predpisi. Če se pojavi nalezljiva bolezen, sta bolnišnično zdravljenje in osamitev bolnika potrebna zaradi načina prenosa te bolezni in stanja kužnosti takšnega bolnika. To moramo upoštevati še posebej sedaj, ko nam bolezen še ni dovolj poznana in ko za njeno preprečevanje in zdravljenje še nimamo cepiva in niti zdravil. Do ustrezne bolnišnične obravnave moramo biti upravičeni vsi državljani Slovenije, in to na enak način in v enakem obsegu, še posebej dokler bolnišnične zmogljivosti niso izčrpane.

Kdo je odgovoren za takšno strategijo? Sta to ministra Cigler in Gantar, so to strokovnjaki NIJZ ali pa se je za takšno smer odločila vlada? 

Do krivde posameznikov ali institucij se ne želim opredeljevati, zagotovo pa lahko rečem, da za takšno strategijo in navodila ne moremo biti odgovorni zaposleni v domovih. Vlada ima imenovano strokovno skupino, ki pripravlja izhodišča za posamezne strategije, povezane z virusom covid19. Ministrstvo za zdravje je z imenovanjem koordinatorjev in z navodili, ki so jih izdali 27. marca 2020 – 10 dni po izbruhu v domu v Šmarju pri Jelšah –, domovom naložilo organizacijo izvajanja zdravstvene oskrbe oziroma omenjenih treh con. Kljub opozorilom, da tega v vseh domovih ne moremo organizirati na ustrezen način, ta navodila še kar veljajo, vsi, ki na to opozarjamo, pa smo bojda nesposobni in nevedni. V našem domu v Črnomlju sem ob obisku koordinatorjev zaprosila za pisno zagotovilo, da imamo – ali pa nemara nimamo – zadeve urejene skladno z navodili. Tega odgovora še danes nimam. Imam pa sporočilo, da je koordinatorka poskušala pridobiti strokovno mnenje epidemiologa ali infektologa glede primerne izolacije v primeru pojava koronavirusa v našem domu, žal neuspešno. Šele ob izbruhu bolezni v našem zavodu se bo sestala delovna skupina, kjer bosta navzoča epidemiolog in infektolog.

Da bo korona prej ali slej dosegla tudi Slovenijo, se je vedelo že januarja, februarja. Kako so bili v tistem trenutki domovi za starejše pripravljeni na prihod novega virusa?

Domovi smo epidemijo pričakali povsem zasedeni, kadrovsko zelo podhranjeni, v večini domov tudi nismo imeli potrebne zaščitne opreme. Prvi ukrep, ki smo ga izvedli, je bila prepoved obiskov, nato pa se je začel še lov na zaščitno opremo, ki smo jo morali kupovati na trgu po zelo visokih cenah. Obnavljati smo začeli znanja iz preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb ter o uporabi zaščitne varovalne opreme. A ob že omenjenih kadrovskih in drugih težavah, s katerimi se soočamo že leta, ne moremo reči, da smo prihod novega virusa pričakali dobro pripravljeni. Za to preprosto nismo imeli možnosti.

Vlada je v prvi fazi spoprijemanja z epidemijo odločila, da bodo pri kupovanju zaščitne opreme imeli prednost zdravstveni zavodi – torej bolnišnice in zdravstveni domovi. Domovi za ostarele pa spadajo pod socialne zavode – ali so res zgolj zato zamudili ta ključni trenutek in se niso ustrezno opremili z maskami, rokavicami in haljami? Glede na portal javnih naročil je od vseh zavodov samo dom starejših Vrhnika izdal javno naročilo za maske.

V večini domov imamo osnovno nabavo zaščitne opreme, kamor sodijo maske in rokavice, urejeno že s pogodbami s stalnimi dobavitelji, tako da smo nekaj te opreme dobivali z rednimi dobavami. Res pa je, da te opreme kar naenkrat ni bilo več dovolj, poleg tega so nam dobavitelji naročila zmanjševali. Pri dodeljevanju zaščitne opreme iz državnih rezerv so sprva imeli prednost tisti zdravstveni zavodi, ki so bili vstopne točke za covid-19. Domovi smo se znašli vsak po svoje. Eni so epidemijo pričakali praktično brez ustrezne zaščitne opreme. Kupovali smo jo na trgu po bistveno višjih cenah, nekaj so nam jo podarili donatorji, v zadnjem času pa jo večinoma sukcesivno glede na sporočene podatke prejemamo iz državnih rezerv.

Direktorica doma v Šmarju pri Jelšah Gordana Drimel je pred nekaj tedni izjavila, da so bila navodila NIJZ neustrezna, saj niso upoštevala možnosti prenosa okužbe prek asimptomatičnih posameznikov. Se strinjate z njeno kritiko? Kaj točno je bilo narobe z navodili in protokoli, ki so jih od ministrstva za delo in za socialo prejeli domovi?

Dejstvo je, da stroka v tistem trenutku ni vedela in ni poznala vsega, kar danes že ve, prav tako ni bila povsem enotna. Vsi skupaj smo se učili in se še učimo. V prvem obdobju so bila vsa navodila, ki smo jih prejemali, namenjena le preprečevanju prenosa okužbe prek simptomatskih posameznikov. Sama lahko le laično predvidevam, da zaradi nepoznavanja virusa niso posvečali pozornosti asimptomatičnim prenosom okužbe, ki pa niso redki. Sicer pa menim, da so v domu v Šmarju pri Jelšah v danih razmerah in tistem trenutku naredili vse, kar so zmogli in znali, vendar je virus našel svojo pot. Domovi, ki imajo virus, delajo dobro, virus je prišel v hišo prek asimptomatičnih posameznikov ali pa prek stanovalcev, ki so bili zaradi poškodb napoteni na sekundarni nivo. V dom so se vrnili s sumom na covid19, bili testirani, a je bil prvi test negativen, test čez en teden pa pozitiven. Z ugotovitvami kolegice Gordane se tako popolnoma strinjam.

Do ustrezne bolnišnične obravnave moramo biti upravičeni vsi državljani Slovenije, in to na enak način in v enakem obsegu, še posebej dokler bolnišnične zmogljivosti niso izčrpane.

Kakšna pa je odgovornost posameznih direktorjev in direktoric domov za starejše? V primeru Ljutomera je slišati vrsto kritik na direktorja Tomislava Nemca; očita se mu, da tudi po uveljavitvi izolacije ni spoštoval teh prepovedi in da je ravnal malomarno – kar sedaj preverjata tako strokovni nadzor kot zdravstvena inšpekcija. Na drugi strani pa imamo dom v Metliki, kjer se je korona pojavila najprej, pa so jo učinkovito omejili. 

V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije smo vlado in pristojne že obvestili, da direktorji ne morejo prevzemati nikakršne odgovornosti v primerih, ko ne moremo zagotoviti izvajanja vseh njihovih navodil, na kar že ves čas opozarjamo. O pravilnosti in ustreznostih postopkov naj sodijo za to ustrezne službe. Niti sama niti v Skupnosti nimamo dovolj podatkov, da bi lahko popolnoma verodostojno trdili, kaj je bilo v posameznih domovih prav in kaj narobe. Glede direktorja Tomislava Nemca pa je očitno, da je tudi sam minister za zdravje odstopil od težnje po njegovi zamenjavi. Verjamem, da se vodilni skupaj z zaposlenimi trudimo po najboljših močeh delati dobro za svoje uporabnike. Vsaka zgodba ima vedno dve plati, tudi v Ljutomeru. Če izraziš dvom o presoji zdravnika in samo vljudno prosiš, da preverijo posredovane algoritme, je to že bogokletno in že ne upoštevaš navodil. Postaneš moteč, ker si si zaradi zaščite in ustrezne obravnave stanovalcev drznil dvomiti o odločitvi zdravnika. V Metliki pa je bil čas in povzročitelj okužbe znan. Tudi zato so lahko s skupnimi močmi vseh vključenih ravnali ustrezno in visoko strokovno. Sam protokol in ravnanja v obeh domovih niso primerljivi.

Kako pa ste se v Črnomlju lotili tega izziva? Kako ste si priskrbeli zadosti zaščitne opreme, kako ste omejili stike ter motivirali zaposlene in stanovalce? 

Predvsem smo se na začetku veliko pogovarjali z zaposlenimi in s stanovalci. Na svojih dnevnih srečanjih smo obdelovali teme, povezane s širjenjem bolezni že v tujini in potem pri nas. Izvedli smo izobraževanje za zaposlene in izdelali akcijske načrte v primeru izbruha bolezni. Že pred samo razglasitvijo epidemije v državi smo se povezali z županom občine Črnomelj, s civilno zaščito, z zdravstvenim domom in drugimi deležniki. Ravno tako smo izdelali načrt aktivnosti, ki je vključil vse deležnike, ki bi nam ob izbruhu bolezni lahko pomagali. Ker smo imeli osnovne varovalne opreme samo za nekaj dni, smo začeli intenzivno povečevati njene zaloge. Zaposlene in stanovalce še danes motiviramo z redno in verodostojno komunikacijo med nami vsemi. Fizične stike smo omejili, povečali smo stike prek sodobnih tehnologij, predvsem med svojci in stanovalci.

Kako dolgo lahko domovi za starejše in njihovi zaposleni še zdržijo v razmerah, v kakršnih morajo sedaj skrbeti za stanovalce? 

V domovih, kjer še ni bolezni covid-19, vlagamo veliko truda, da izvedemo čim več dejavnosti za svoje stanovalce in z njimi. V našem domu smo delo popolnoma reorganizirali. Vsi zaposleni so maksimalno vključeni v neposredno delo z uporabniki. Povečal se je obseg dela za vse zaposlene, tako fizično kot psihično. Pri vseh povzroča neizmeren stres čakanje na rezultate testov – bodisi za stanovalce bodisi zaposlene. Sodelavci so utrujeni. Kjer je koronavirus že prisoten, pa so zaposleni že popolnoma izmučeni. Delo v 12-urnih turnusih v popolni zaščitni opremi od njih terja neživljenjske napore in čudim se njihovi vzdržljivosti. Že tako pomanjkljiva kadrovska sestava se je zaradi obolelosti zaposlenih, izpada zaposlenih zaradi varstva otrok, ker je bilo onemogočeno prihajanje na delo iz sosednje Hrvaške in zaradi ukinjenega javnega prevoza, znižala pod zahtevani minimum. Le strokovni usposobljenosti zaposlenih in njihovemu zavedanju o poslanstvu dela, ki ga opravljajo, se je treba zahvaliti, da še niso omagali, saj bi bilo sicer v domovih število okuženih še bistveno večje, sistem institucionalnega varstva pa bi se dobesedno sesul. Ob strategiji, ki jo ima država, pa bi to posledično lahko pomenilo tudi sesutje zdravstvenega sistema.

Domovi smo epidemijo pričakali povsem zasedeni, kadrovsko zelo podhranjeni, v večini domov tudi nismo imeli potrebne zaščitne opreme.

So ti kadri vsaj ustrezno finančno nagrajeni? Negovalka v nekem domu mi je potožila, da se ji je kljub »koronadodatku« za preobremenjenost plača sedaj dejansko znižala, ker so ji odpovedali dodatek za prevoz na delo – z argumentom, da javni prevoz zdaj pač ne obratuje.

Zaposleni v domovih nismo bili nikoli ustrezno finančno nagrajeni. Vsi zaposleni v domovih do ravni tehnika zdravstvene nege komaj dosežejo minimalno plačo. Približno petdeset odstotkov zaposlenih prejema minimalno plačo – vsi kuhinjski delavci, strežniki, oskrbovalci, bolničarji negovalci, delavci v pralnici in še bi lahko naštevala. Od ukinitve javnega prevoza prejmejo za prevoz na delo povrnjenih komaj osem odstotkov cene neosvinčenega bencina, kar je po navadi manj, kot so dobili prej. Dodatek za povečano nevarnost in obremenitev se v večini domov še ni izplačal, ker se je čakalo na navodilo ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki smo ga domovi prejeli 24. aprila 2020.

Kaj se moramo iz epidemije korone naučiti glede odnosa do starejših? Kaj bomo morali storiti kot družba, da ta skupina prebivalstva ne bo še kdaj tako trpela? 

Pri odnosu do starejših je nujna okrepitev družbene solidarnosti, medgeneracijske povezanosti, empatije in enakopravnosti vseh državljank in državljanov. Nujno se je tudi vzdržati vseh dejanj, ki bi lahko prispevala k stigmatizaciji in odklanjanju starejših. V reševanje problematike je treba vključiti vse, ki jih ta problematika zadeva. Dialog, ne pa brezprizivni odloki! Takoj je treba ustrezno urediti in vlagati v storitve tako socialne kot dolgotrajne oskrbe. Vsem starejšim smo dolžni zagotoviti dostop do kakovostnega življenjskega okolja in storitev, ki spoštujejo življenjske odločitve. In ne nazadnje: zagotoviti moramo tudi ustrezne delovne razmere za izvajalce tovrstnih storitev.