30. 4. 2020 | Mladina 18 | Družba | Intervju
»Vsako življenje je dragoceno – vse družbe, ki so na to pozabile, so se soočile s katastrofo.«
Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, predsednica skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije
Štriindvajsetega aprila so zaposleni v domovih za ostarele po vsej Sloveniji sočasno zapustili svoje ustanove in se pokazali javnosti – izmučeni, podplačani, razočarani in jezni. Za petnajst minut so medicinske sestre, negovalke, fizioterapevti, direktorice in direktorji skupaj stali pred poslopji, v katerih odrinjeni od sveta množice starostnikov v negotovosti in tesnobi čakajo na konec epidemije. Po volji vladnih birokratov in zdravstvenih svetovalcev prepuščeni iznajdljivosti svojih skrbnikov v domovih za ostarele, ki lahko samo nemočno gledajo, kadar okužba s koranavirusom pri katerem od njihovih varovancev preide v resno fazo. Prazne postelje in ventilatorji v bolnišnicah pa ostajajo rezervirani za vse druge, za mlajše in močnejše, za tiste, ki s svojim delom in prispevki še lahko kaj dajo tej državi – in politikom, ki v času epidemije vehementno odločajo o človeških usodah, omejenih na statistiko.
Zdi se, da se epidemija umirja, ukrepi se rahljajo. Vse več ljudi pohaja po sprehodih, se dobiva s prijatelji, prireja piknike – kakšno pa je vzdušje med stanovalci domov za ostarele, ki ostajajo strogo ločeni od zunanjega sveta? Kolikšne so njihove stiske?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.