Goran Forbici: »Bolj kot Madžarski smo podobni Srbiji«

Goran Forbici je direktor Centra nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS). Na področju nevladnih organizacij deluje že od leta 2002, v CNVOS je prišel pred dvanajstimi leti, njegov direktor pa je že zadnjih osem let. Po izobrazbi je filozof in zgodovinar. V preteklosti je predsedoval tudi Evropski mreži nacionalnih krovnih nevladnih organizacij. Redno sodeluje z OECD, Svetom Evrope in medvladnimi organizacijami na Zahodnem Balkanu. Na Upravni akademiji ministrstva za javno upravo predava o sodelovanju javnosti pri sprejemanju zakonodaje.

Kako obširen spekter zajemajo nevladne organizacije (NVO) v Sloveniji? 

Vsekakor večji, kot si večina predstavlja. Sem sodijo vsa društva, vsi zasebni zavodi, mladinske organizacije, lokalne karitas in podobno. Konec marca jih je bilo registriranih več kot osemindvajset tisoč. Zajemajo vse od vaških kulturnih in gasilskih društev do raziskovalnih inštitutov in okoljevarstvenih organizacij. Rad rečem, da so NVO z nami od rojstva do smrti. Kdor gre v ljubljansko porodnišnico, lahko posluša predavanje Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Hospic lahko pomaga našim umirajočim, več društev pa pomaga pri premagovanju bolečine ob izgubi bližnjih.

Se pravi, da bi ukinitev javnega financiranja NVO, ki ga SDS napoveduje vsaj od leta 2018, vplivala na vse ravni človekovega življenja? 

Absolutno. Pri izjavah o ukinitvah javnega financiranja NVO gre ponavadi za nesporazum in nevednost. S pojmom NVO zlasti na desnem političnem polu enotijo organizacije, ki so politično aktivne, ki imajo jasna svetovnonazorska prepričanja in ki jih tudi javno zagovarjajo. Če pa bi dobesedno vzeli napovedi o popolnem prenehanju financiranja, bi to prizadelo okoli šestnajst tisoč organizacij. Toliko se jih namreč financira iz državnih ali občinskih sredstev.

Kdo je največji prejemnik javnih sredstev?

Že nekaj let je na prvem mestu Zavod svetega Stanislava. Sledijo Rdeči križ, Olimpijski komite, Smučarska zveza, ŠENT, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, invalidsko društvo Sonček in Zavod Antona Martina Slomška. Z napovedovanim ukinjanjem javnih sredstev bi torej najbolj prizadeli tiste, ki s kritiko njihove politike nimajo nič. Pred dvema letoma smo izračunali, koliko javnega denarja dobijo organizacije, ki so SDS trn v peti. Na letni ravni njihovi skupni javni prejemki ne dosežejo dveh milijonov evrov. Letno financiranje sektorja NVO pa je vredno okoli tristo milijonov evrov, od tega sto milijonov pride od ministrstev.

Kaj bi se zgodilo ob popolnem prenehanju javnega financiranja? 

Ne verjamem, da bi to kdorkoli hotel. S SDS vred. Če že, pa bi se najbrž starši hitro začeli spraševati, kam popoldan s svojimi otroki, ker ne bi bilo treningov, ne bi vedeli, kam zvečer, ker ne bi bilo kulturnih prireditev. Ob vsakem požaru bi verjetno iskali vedra in sosede za pomoč. NVO skrbijo tudi za naš vrhunski šport, v okviru socialnovarstvenih programov pa oskrbujejo sto petdeset tisoč uporabnikov.

Tolikšnega strahu prej nismo poznali. Po zavrnitvi so se na organizacije takoj začeli napadi, od Janše do Demokracije in trolov. Ljudje so dobivali grozilne klice.

Ima SDS zdaj, ko je na vodilnem položaju, moč, da doseže popolno ukinitev financiranja? 

Primeri iz tujine kažejo, da ni nič nemogoče, če si na oblasti dovolj dolgo. Madžarska si je začela aktivno podrejati sektor NVO okoli leta 2013. V šestih letih je Orbánu uspelo dodobra spodnesti tla tistim, ki so kritični do njega. Podobno bi se lahko zgodilo pri nas. Pravno gledano vlada nekatere vzvode namreč ima. Večina javnega financiranja ni zagotovljena avtomatsko. Samo Rdeči križ ima zaradi krvodajalstva vnaprej zagotovljen določen delež sredstev. Vsi ostali kandidirajo na razpisih. Prav tako imajo pogodbe že vrsto let klavzulo, da če pride do zmanjšanja proračunskih sredstev, lahko pogodbo prekinejo. Vlada bi torej lahko postopoma dosegla ukinitev financiranja. Enajstega aprila je na primer sprejela sklep o zadržanju izvrševanja proračunov. Ministrstvom je naročila, naj pregledajo obstoječe pogodbe in jih razdelijo na tiste, ki se morajo med epidemijo nadaljevati, tiste, katerih aktivnosti je mogoče prestaviti na kasnejši čas, in tiste, ki naj se kratko malo prekinejo. Obenem je zadržala vse razpise oziroma celo naročila, naj se razveljavijo. Kultura in šport sta tako še brez večine sredstev za letošnje leto, pa smo praktično že na polovici leta. Poleg tega pa je na primer vladni urad za komuniciranje (UKOM) še pred tem petnajst organizacij pozval k odstopu od pogodbe. Dejstvo je tudi, da že samo glasno vladno preigravanje rezov učinkuje. Hitro pride do samocenzure, enako kot na primer pri medijih. Ko je UKOM zahteval razvezo pogodb, me je poklical direktor pomembne organizacije. Spraševal je, kaj naj naredi. Ve, da nimajo prav in da mu pravno nič ne morejo. A je vseeno razmišljal, da se ukloni. »Nočem, da mi pošljejo kup revizij in se mi maščujejo na prihodnjih razpisih,« mi je rekel. Tolikšnega strahu prej nismo poznali. Po zavrnitvi so se na organizacije takoj začeli napadi, od Janše do Demokracije in trolov. Ljudje so dobivali grozilne klice. Težko se je znebiti občutka, da Janša iz ljudi potegne najslabše. Ne le pri svojih privržencih, tudi na drugi strani. Dejstvo je, da smo že vsi malo nervozni in nestrpni, pa nista minila niti dva meseca. In ne gre samo za jezo, ki smo jo na primer čutili do prejšnje vlade, ko se je lotila dodatka za delovno aktivnost in najrevnejših, čustva so precej močnejša. Bertolt Brecht je to lepo ilustriral v zgodbi, v kateri Gospod Keuner sreča okupatorskega vojaka, ki ga nažene s pločnika na cesto. V tistem je Keunerja prijelo, da bi okupatorskega vojaka in celoten njegov narod izbrisal z obličja zemlje. Na srečo je hitro ugotovil, da sam potem ne bi bil nič boljši. Prav to se nam zdaj dogaja. Njihove norosti poneumljajo še nas.

V kakšnem položaju smo trenutno glede na tujino? 

Finančno gledano je primerjalno naš nevladni sektor dokaj ranljiv. V primerjavi z zahodnoevropskimi državami je v njem zelo malo finančnih rezerv. V Angliji na primer veljaš za finančno stabilno organizacijo, če imaš za pol leta rezerve. Pri nas takšnih organizacij skoraj ni. Če pa nas primerjam z Madžarsko, so se tam lahko kritične organizacije ob prekinitvi državnega financiranja zanesle vsaj na tuje donatorje, ki pa jih pri nas tako rekoč ni. Soros je samo mit desnice. Zaradi našega hitrega približevanja EU je večina tujih donatorjev že konec devetdesetih ocenila, da ni potrebe po podpiranju aktivnosti NVO, ker ne more nič več ogroziti pravne države, demokracije in človekovih pravic. Ironično, mar ne?

Težko se je znebiti občutka, da Janša iz ljudi potegne najslabše. Ne le pri svojih privržencih, tudi na drugi strani.

Ali morda hodimo bolj po srbski kot po madžarski poti obravnavanja NVO? 

Če bi izhajali iz finančne odpornosti, smo bolj kot Madžarski podobni Srbiji. Na Madžarskem se je Orbánov pogrom začel s pošiljanjem inšpekcij organizacijam, ki so bile kritične do njegove oblasti. Nevladnim organizacijam, ki so bile zaradi zahodnih donatorjev finančno neodvisne od vlade, so začasno zablokirali račune in odvzeli davčne številke. Nazaj so jih morale iztožiti. Ko je leta 2016 ponovno dobil ustavno večino, je začel sprejemati tudi zakone, kot je tisti o petindvajsetodstotni obdavčitvi tujih sredstev, ter tisti, ki je NVO obvezal, da se morajo po ruskem zgledu registrirati kot tuji agentje, če dobijo denar iz tujine. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je Madžarska vse do Orbána veljala za svetilnik, kar se tiče razvoja NVO, javnega financiranja in dobrega sodelovanja s parlamentom in vlado. V Srbiji je, po drugi strani, vse skupaj potekalo hitreje, ker je bil nevladni sektor finančno manj stabilen. Konec prejšnjega desetletja so se zaradi demokratičnih reform v državi tuji donatorji začeli umikati, NVO so bile prepuščene domačemu financiranju. Vučić je kritične v borih dveh letih spravil na kolena, ker je financiranje preusmeril samo v tiste, ki ga podpirajo oziroma molčijo.

Zdi se, da je želela domača oblast z nekaterimi NVO obračunati že kar v drugem svežnju protikoronskih ukrepov. 

Da nas čaka zaostrovanje pogojev za vlaganje tožb v okoljskih postopkih, nam je bilo jasno že ob branju koalicijske pogodbe. Tudi minister Vizjak ga je napovedal v svoji predstavitvi pred državnim zborom. Absolutno pa nas je presenetilo, da je del protikoronskega paketa. Ta zakonodaja je kratkoročna, veljala naj bi le do konca junija. Hkrati po drugem zakonu velja, da do prvega julija stojijo vsi upravni roki, razen v nujnih zadevah, kamor pa ti postopki ne spadajo. Nesmiselno je, da v protikoronski zakon tlačijo nekaj, česar sploh ni mogoče uresničiti. Zato bi bilo potezo nemara bolje razumeti kot test, ali se takšna določba da spraviti skozi državni zbor. Očitno se da, ker tudi tako imenovani liberalni blok znotraj koalicije ni imel nič proti. Verjetno testirajo tudi, ali bo sprožena ustavna pritožba in kako se bo odzvalo ustavno sodišče. Če jim bo pritrdilo, lahko najbrž hitro pričakujemo podoben člen v gradbenem zakonu. In to za večno.

Kaj to pomeni za varstvo okolja? 

Predvsem precejšnje znižanje standardov in varovalk. Trenutno jih imamo precej. Prva varovalka je seveda država, ARSO, ministrstvo za okolje. Šele če ta odpove, pridejo na vrsto okoljevarstvene organizacije. Te naj bi bile zadnji branik, izhod v sili. Glede na to, da ministra Vizjaka bolj kot okolje skrbijo zastoji v gradbeništvu in pri hidroelektrarnah, smo brez prve varovalke očitno že ostali. Vloga okoljevarstvenikov je zato toliko bolj pomembna. A zdaj se hoče onemogočiti še njih. Pravice in pogoje vključevanja organizacij v izdajo okoljevarstvenih dovoljenj in sodne postopke je sicer smotrno vsake toliko preizprašati. Vsako zakonodajo je treba periodično evalvirati in dopolnjevati. Sami razpravi o pogojih zato ne nasprotujemo. A ne moreš pogojev kar naenkrat nastaviti tako, da ne more skoraj nihče več zraven. Ker si s tem dejansko ukinil pravico in varovalko.

Eden od novih pogojev je tudi plačevanje članarine. Je običajno, da se v NVO plačujejo članarine?

Ta pogoj je absolutni nesmisel. V društvih članarina ni obvezna. Kaj je torej s tistimi društvi, ki članarin nimajo? Absurdna je tudi določba, da se plačilo članarin preverja prek evidence nakazil na bančni račun. Veliko članov še vedno članarino plačuje gotovinsko. Na primer na letnem zboru članov.

Kultura in šport sta še brez večine sredstev za letošnje leto, pa smo praktično že na polovici leta.

Je v odločbi še kakšen ukrep vreden problematiziranja? Na primer časovna določila? 

Največji problem je najbrž ravno določba, da moraš nove pogoje izpolnjevati za dve leti nazaj, čeprav zanje takrat sploh še nisi vedel. Navsezadnje ne gre za pogoje, ki bi jih društvo ob normalnem delovanju že sicer izpolnjevalo. Za to, da ustanoviš društvo, v Sloveniji potrebuješ le tri posameznike, po novem pa naj bi jih imel vsaj petdeset, če hočeš sodelovati v postopkih. To ni le pretiran pogoj, ampak tudi nesmiseln. Po ministrovih besedah naj bi z njim izkazoval legitimnost. Postopki izdaje okoljevarstvenega dovoljenja skupaj s sodnimi postopki v primeru pravnega varstva niso postopki, kjer bi štelo število glasov. Tam morajo šteti strokovni argumenti in tudi sodišče mora presojati na podlagi prava in stroke. Torej je popolnoma irelevantno, ali za neko pobudo stojijo tri osebe ali sto tisoč, pomembni so argumenti. Norost takšnega pogoja lepo ilustrira dogajanje okoli hidroelektrarn na Savi. Društvu za preučevanje rib je uspelo zmagati na upravnem sodišču in zaustaviti izdajo dovoljenja, ker je uspešno dokazalo, da postopki niso potekali tako, kot bi morali. Imajo pa devetnajst članov in ne petdeset. Očitno je torej tudi z manj kot petdesetimi člani mogoče imeti prav in preprečiti nezakonito izdajo dovoljenj. Poleg tega pa ne pozabimo, da okoljevarstvene organizacije v postopkih sodelujejo zato, da zastopajo okolje, ne pa svojih članov, skupine posameznikov ali lokalne skupnosti. Tam so zato, da govorijo v imenu okolja, ne ljudi. Zakaj je torej pomembno, koliko članov imajo?

Kako pa komentirate pogoj, da mora imeti ustanova deset tisoč evrov premoženja?

Gre za enako nesmiseln pogoj. Če zanemarimo dejstvo, da se večina ustanovi s štiristo evri, premoženje ustanove pa ni namenjeno financiranju tekočega poslovanja. Iz njega ni mogoče plačati strokovnjaka. Ležati ti mora na računu. Kaj ima torej ta pogoj s kakovostjo? Enako velja za zavode in pogoj, da imaš tri zaposlene s strokovno izobrazbo s področja, na katerem si aktiven. Zakaj eden ni dovolj, mi ni jasno, glede na to, da pri ustanovah in društvih ne zahtevajo niti enega. Enako velja za izobrazbeni pogoj. Ne priznavajo delovnih izkušenj. Če vzamemo za primer Umanotero, eno naših najstarejših in vodilnih okoljevarstvenih organizacij, ki jo vodi francistka Gaja Brecelj. Na področju okoljevarstva deluje dvajset let in na njenem področju je malo takšnih strokovnjakov. Pogoja vseeno ne izpolnjuje. Sklep se zato ponuja kar sam od sebe: ne gre jim za izboljšanje kakovosti postopkov, hočejo samo onemogočiti okoljevarstvenike in pospešiti gradbene projekte ne glede na ceno za okolje.

V koliko gradbenih projektov pa so trenutno vključene NVO? 

Tega pregleda nima niti država, niti agencija za okolje, niti minister. Sami so priznali, da govorijo precej na pamet. Kar napeljuje na to, da najbrž niti ne gre za ne vem kakšne dejanske probleme, ampak bolj za razkazovanje moči. Za discipliniranje.