Maske s strankarskim certifikatom

Ko je vlada Janeza Janše 13. marca prevzela oblast, so udeleženci na prvem sestanku kriznega štaba razpravljali, kako organizirati urgentni nakup nujno potrebne medicinske opreme. Razmeroma hitro so se namreč na vlado obrnili številni poslovneži, velika podjetja ali tisti s poznanstvi v tujini, ki so želeli državi kar se da hitro pomagati. Vladi so pošiljali vzorce blaga, ki je bilo na voljo, in predlagali najrazličnejše rešitve. Strokovne službe – sekretariat štaba, civilna zaščita in zavod za blagovne rezerve – so predlagale, da nabavo prevzame Uprava RS za zaščito in reševanje, ki je imela s kriznim zagotavljanjem materiala največ logističnih izkušenj, na primer iz časa poplav in žleda. Tako bi bilo recimo mogoče uporabiti celo znotraj Nata zakupljene zmogljivosti transportnega letala Antonov 124, kot jih je denimo Češka, ki je tako iz Kitajske pripeljala kar 106 ton medicinske opreme.

Na prvem in ključnem sestanku pa naj bi gospodarski minister Zdravko Počivalšek vztrajal, kot so nam situacijo opisali navzoči, da logistiko prevzame državni zavod za blagovne rezerve, ki bi material kupoval prek posrednikov. Direktor zavoda Anton Zakrajšek je temu nasprotoval. Trdil je, da nimajo dovolj izkušenj z nakupi medicinske opreme in da jih je premalo. A je bil Počivalšek na sestanku vztrajen, predsednik vlade Janez Janša pa je molčal. Navzoči so tako dobili vtis, da je bila odločitev med njima že vnaprej dogovorjena. Z njo ne bi bilo sicer nič narobe, če bi politika v času največje zdravstvene krize hotela ohraniti nadzor nad dobavo medicinske opreme. A v tem primeru se prej zdi, da sta Počivalšek in Janša nadzor nad nakupom medicinske opreme želela ohraniti zaradi drugih razlogov.

Danes vemo samo eno: Počivalšek in Janša sta imela ves čas nadzor nad nakupom medicinske opreme.

Med približno 40 podjetji, s katerimi je zavod za blagovne rezerve doslej podpisal pogodbe o nabavi zaščitne opreme v višini 100 milijonov, so v oddaji Tarča na TV Slovenija izpostavili družbo GenePlanet. To podjetje se zdi res nenavadno privilegirano. Kot je v oddaji Tarča razkril namestnik direktorja blagovnih rezerv Ivan Gale, je GenePlanet zaradi Počivalškove intervencije dobil najvišji avans od vseh, in to kljub temu, da država vnaprej praviloma ni plačevala: »V treh urah bo imel bančno garancijo, vi pa plačajte zdaj,« je minister ukazal direktorju Antonu Zakrajšku. Zavod za blagovne rezerve je tako 18. marca podjetju plačal več kot osem milijonov evrov avansa za nabavo 220 ventilatorjev tipa Siriusmed R30. Kitajski Global Times je 23. marca sicer poročal, da je njihovo podjetje Siriusmed prejelo naročila za ventilatorje iz različnih držav in da jih prodajajo po ceni od 14 do 28 tisoč dolarjev, odvisno od tipa. GenePlanet pa se je zavezal, da bo Sloveniji te naprave do 15. maja prodal po ceni 36.400 evrov za kos.

Zdravniki, s katerimi se je gospodarsko ministrstvo posvetovalo in s katerimi smo govorili, se z nakupom tega tipa ventilatorjev, s katerimi nimajo izkušenj, sicer niso strinjali, a naj bi Počivalšek vztrajal, da bo ventilatorje nabavil ’Bitenc’, lastnik podjetja. Poleg tipa ventilatorja in cene je nenavadna še količina. Zdravniki so namreč na začetku epidemije ocenili, da bi Slovenija, ki je imela tedaj na voljo okoli 170 ventilatorjev, potrebovala še največ 200–250 ventilatorjev. Več naj jih ne bi bilo smiselno nabaviti zaradi preostalih omejitev, saj imajo slovenske bolnišnice na voljo omejeno število priključkov za ventilatorje in tudi omejeno število postelj za intenzivno nego. A to še ni vse. V UKC Ljubljana so medtem že kupili svoje ventilatorje, in sicer 50 tipa Hamilton C6, 54 ventilatorjev Sternmed Vento in še tri ventilatorje tipa Lowenstein. Zavod za blagovne rezerve pa je po navodilih ministra Počivalška prek podjetja GenePlanet naročil še 220 kitajskih, nato prek podjetja RAM 2 – ki je tudi prejelo predplačilo v višini 1,2 milijona evrov – še 50 japonskih ventilatorjev Nihon Kohden, podjetje Interpart pa je zagotovilo sedem Medtronicovih. Namesto 200 načrtovanih jih je ali bo torej v državo prišlo kar 384.

Morda je takšno pretiravanje zaradi nepredvidljivosti epidemije upravičeno. Kot so razkrili v oddaji Tarča, pa je imelo podjetje GenePlanet prednost tudi pri dobavi zaščitnih mask. Takoj potem, ko je podjetje 18. marca prejelo avans za nakup ventilatorjev, je z zavodom za blagovne rezerve 29. in 31. marca sklenilo še tri dodatne pogodbe v višini 10,5 milijona evrov, tokrat za dobavo mask tipa FFP2 in z rokom dobave do konca aprila. In sicer po ceni 3,5 evra za masko. V oddaji Tarča je Gale opisal dramo, ki je potekala pred podpisom te pogodbe. Domnevno sta Mitja Terče, ki je bil v koordinacijski skupini ministrstva za gospodarstvo pristojen za izvedbo dobav, in Andreja Potočnik, ki je zaposlena na ministrstvu za gospodarstvo, od zavoda zahtevala, naj ta podpiše z GenePlanetom še pogodbo o dobavi zaščitnih mask, čemur so se zaposleni čudili.

Tako naj bi recimo 29. marca Potočnikova na zavod za blagovne rezerve in MORS sporočila, da ima »lastnik GenePlaneta gospod Bitenc zelo ugoden čas dobave ter maske, ki jih nujno potrebujemo glede na evidence civilne zaščite«. Nato se je v korespondenco vključil Mitja Terče, ki je v elektronskem sporočilu napisal, da v Sloveniji ni mask in da jih GenePlanet lahko dobavi, da so preverjeni in da so se za zdaj izkazali za zanesljivega dobavitelja tudi v primeru ventilatorjev. Terče naj bi na sedežu zavoda celo večkrat na glas dejal, da »navodila glede GenePlaneta prihajajo iz vrha« ali »vrhov«. Tako so na blagovnih rezervah z GenePlanetom v zgolj enem dnevu sklenili pogodbo in kasneje pogodbi dodali še aneks – pri čemer naj bi ekspertna skupina, podrejena medresorski skupini obrambnega ministrstva, ob preverjanju ustreznosti ponudbe celo ugotovila, da podjetje za maske nima ustreznih dokumentov oziroma da iz dokumentacije ni mogoče ugotoviti, ali gre za navadne maske ali maske tipa FFP2.

Slovenija je maske kupovala po ceni 3,5 evra. Kitajski trgovec Alibaba jih je bil pripravljen na brniško letališče pripeljati po ceni 1,42 evra, a na slovenski strani posla niso želeli izpeljati.

Način, kako so »vrhovi« zmogli v enem samem dnevu prisiliti zavod za blagovne rezerve v podpis pogodbe o dobavi mask z GenePlanetom, je poveden, saj je malo pred tem, ko je potekala zgoraj opisana drama, država dobila izredno ugodno ponudbo za maske tipa FFP2, ki pa ni bila realizirana. Odločali so isti ljudje, ki so razpolagali z istimi podatki. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki je s svojimi zvezami v tujini državi marca že zagotovil tri donacije zaščitne opreme, je namreč na prošnjo obrambnega ministra Mateja Tonina med 15. in 20. marcem državo povezal s kitajskim spletnim trgovcem Alibabo. Ta je bil že 24. marca pripravljen Sloveniji prodati večjo količino zaščitne opremo neposredno, torej brez posrednikov, brez lastnega dobička in celo na njihove stroške skladiščenja. Kot izhaja iz dokumentov, ki smo jih videli, je Alibaba državi ponujal ves paket: teste za covid, zaščitna očala, oblačila in 300 ventilatorjev tipa Yh-730 po ceni 2000 dolarjev za kos. In seveda tudi maske tipa FFP2.

Pa tudi logistično je bila ponudba za Slovenijo ugodna. Alibaba je Sloveniji konec marca ponudil cel paket možnosti. In sicer da ji opremo dostavi na letališče Šanghaj, da ji opremo dostavi na letališče Liège v Belgiji ali na Letališče Jožeta Pučnika. Ostale države naj bi v teh primerih postopke, kot je preverjanje certifikatov, opravile v 24 urah, Slovenija pa je – spomnite se zgoraj opisanega pritiska na državne uradnike, kako hitro je treba podpisovati pogodbe z družbo GenePlanet – potrebovala več kot deset dni, da se je z Alibabo načeloma dogovorila za posel. Kljub vsem zapletom so bili na Kitajskem potrpežljivi in so obljubili, da bo oprema že okoli 5. aprila v Sloveniji. V tem primeru bi bila cena mask FFP2 do trikrat nižja od GenePlanetove, pri čemer bi bile v Slovenijo dostavljene takoj. Če bi jih Alibaba dostavil na letališče v Šanghaj, bi namreč država za eno masko tipa FFP2 plačala 1,12 evra, če bi bile maske dobavljene v Liège, bi maska stala 1,15 evra, če pa bi jih pripeljali na Letališče Jožeta Pučnika, torej naravnost v Slovenijo, bi posamezna maska stala le 1,42 evra. A Slovenija je vseeno zavlačevala. Alibaba je rok še dvakrat podaljšal. Posel ni bil sklenjen.

Zakaj ne? Obrambni minister Matej Tonin nam je dejal, da so v tem primeru na obrambnem ministrstvu oziroma v upravi za zaščito in reševanje zgolj pripravili seznam potrebnega materiala. Do časovnega zamika naj bi sprva prišlo, ker so na zdravstvenem ministrstvu od Alibabe zahtevali certifikate v angleščini, ne pa v kitajščini. Zakaj država posla na koncu ni sklenila, niti ko so bili dokumenti urejeni, Tonin pravi, da ne ve. Operativno naj bi bila na koncu za sklenitev posla z Alibabo pristojna Pošta Slovenije, ki bi morala material plačati, saj da zavod za blagovne rezerve ni smel nakazovati avansov (pri čemer smo v primeru podjetja GenePlanet opisali, da jih je). Pošto Slovenije, kot je znano, vodi Boris Novak, direktor, ki je precej blizu stranki SDS. Leta 2008 je omenjeni stranki na primer pomagal pri izdaji spornih brezplačnikov. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj posel ni stekel? Po naših informacijah se je premier Janez Janša neposredno vmešal v omenjeni posel. To smo tudi vprašali Tonina. Se je Janša v posel vmešal? Odgovoril je na kratko, a povedno: »Brez komentarja.«

Zakaj Janša ni želel, da bi posel z Alibabo uspel? Slovenija bi sicer prišla na poceni način do opreme, a zmagovalec bi bil v tem primeru Čeferin, ki si je že prej v javnosti nabral simpatije zaradi donacij, ne pa Janša. Na ta konflikt, ki bo očitno v prihodnosti še izbruhnil, se Janša že pripravlja. Šestega aprila je Aleksander Čeferin v intervjuju za Ekipo kritiziral vlado Janeza Janše: »Od vsakega voditelja države, vsakega ministra, od vsakega govorca bi pričakoval, da bo nastopal drugače. Moral bi povedati, da je situacija resna, hkrati pa dati ljudem optimizem, upanje. Ne moremo ljudem vsak dan govoriti ’veselite se še danes, jutri bo hujše’. Ljudem se bo zmešalo. Epidemije in tega stanja bo konec. In to ju bo kmalu konec.« Dan za tem mu je Janša v govoru v Cankarjevem domu vrnil na precej manipulativen način, češ da naj bi se koronavirus po vsej Evropi razširil »s koncertov in nogometnih spektaklov v Italiji in Španiji«, zaradi česar »je in bo umrlo na desettisoče ljudi«. Posel z Alibabo, ki je kot skrajni rok dobave postavil 24. april, je potem tudi propadel, saj Pošta Slovenije na ponudbo ni odgovorila v roku.

Tudi nabavo medicinske opreme smo v Sloveniji spolitizirali, in Čeferin in Alibaba očitno nista imela politične podpore. Povsem drugačen, kot smo videli zgoraj, pa je bil odnos do GenePlaneta. Verjetno bralec že sluti, zakaj. Podjetje je leta 2008 ustanovil Mariborčan Marko Bitenc. Ta sicer danes trdi, da »družba ni imela podpore politike, ne slovenske ne avstrijske, švicarske ali katerekoli druge«, kar pa ne drži. Podjetje je bilo namreč ustanovljeno tudi s pomočjo sredstev, ki jih je posredno priskrbela prva vlada Janeza Janše. Ob ustanovitvi je namreč v GenePlanet denar vložilo podjetje Astrea Investicije, tedaj v lasti Kristjana Petka in Jožeta Kojca. Kristjan Petek in Jože Kojc sta obogatela po letu 2006, ker jima je vlada Janeza Janše podelila koncesijo za igralni salon Astrea, ki stoji na mejnem prehodu z Italijo, na poti proti Kobilarni Lipica. Kot lahko razberemo iz javno objavljenih poslovnih podatkov, jima je igralni salon med letoma 2006 in 2010 prinesel 5,9 milijona evrov čistega dobička. Dejansko je Astrea prestrezala italijanske goste, namenjene v Lipico, v igralni salon v Kobilarna Lipica v lasti Casinòja Portorož, ki se je posledično znašel v finančnih težavah.

Med trgovino z orožjem, afero Patria in sedanjim kupovanjem medicinske opreme je ena pomembna razlika. Takrat ni bilo nobenega Ivana Galeta, ki bi si drznil upreti.

Zakaj sta imela Kristjan Petek in Jože Kojc pod prvo vlado Janeza Janše poseben tretma? Stanislav Petek, sicer ustanovitelj družbe Klima Petek iz Maribora, je imel z Janezom Janšo tesen, prijateljski odnos. Njegov sin Borut Petek je postal Janšev svetovalec v kabinetu in posebni odposlanec med kabinetom predsednika in najrazličnejšimi gospodarstveniki. Njegov brat, Kristjan Petek, pa je dobil omenjeno koncesijo za igralnico in je nato skupaj z bivšim kriminalistom Kojcem del denarja vložil v GenePlanet. Podjetje GenePlanet je tedaj stranka SDS razglasila za enega najboljših primerov inovativnih podjetij v Sloveniji. GenePlanet dela sicer različne stvari. Med drugim na podlagi genetske analize svojim strankam obljublja odgovore na vprašanja, kot so: Kakšne so moje genetske predispozicije za bolezni? Kakšni so moji potenciali na določenih področjih? In pa, najpomembneje: »Katerim rasam sem najbolj podoben?«

Da obstajajo povezave med stranko SDS in Markom Bitencem, ustanoviteljem GenePlaneta, je vidno tudi iz Bitenčevega poslovnega odnosa z Evgenom Liklom. Bitenc in Likl imata namreč skupno podjetje Vila Center, ki v Ljubljani gradi prestižne nepremičnine. Evgen Likl je, kot lahko razberemo že iz medijskih zapisov iz leta 2008, eden od prijateljev iz kroga mariborske družine Petek. V času prve vlade Janeza Janše je Likl, na predlog državne kapitalske družbe, postal nadzornik Heliosa, v času Janševe druge vlade pa so ga želeli postaviti celo v upravo Nove KBM, a Liklu zaradi pomanjkanja vodstvenih izkušenj to ni uspelo.

RTV Slovenija je v Tarči razkrila še več primerov, kako so vplivni politiki, kot je Lojze Peterle (NSi) ali Marjan Podobnik (SLS), pri vodstvu republiških blagovnih rezerv posredovali glede nakupa zaščitne opreme za določena podjetja. Na vladni tiskovni konferenci je Počivalšek kasneje celotno afero označil kot »režiran, politično motiviran lov na mojo glavo«. A dejstvo je, da je med Počivalškom in zdaj že bivšim direktorjem zavoda za blagovne rezerve Antonom Zakrajškom (SDS) počilo potem, ko je postalo jasno, da bo nepravilnosti, ki so jih do takrat mediji že razkrili, pod drobnogled vzela tudi policija. Zakrajšek, ki ga je Počivalšek odstavil in javno okrivil za nepravilnosti, je sprva v javnem pismu sporočil, da »tisti, ki so delovali v ozadju in na zavod pošiljali podatke, s kom naj se izvede naročilo, želijo vso krivdo zvaliti na zavod in name. Ne bo jim uspelo, zmagala bo resnica.« Počivalšek je na to odgovoril, da je Zakrajška odstavil, ko je zavod na sumljiv način sklenil pogodbo z družbo SLA marketing, in sicer pod pogoji, ki niso odražali razmer: Zakrajšek naj bi domnevno iz ozadja dosegel, da je zavod za blagovne rezerve od podjetja SLA Marketing iz Destrnika, katerega lastništvo ni jasno, kupil dva milijona navadnih kirurških mask. Mask, ki naj bi jih tako ali tako bilo že dovolj.

Številni so v minulem tednu potegnili vzporednice med nabavo zaščitne opreme in trgovino z orožjem iz začetka devetdesetih ali afero Patria iz leta 2007. A vendarle ne bi smeli spregledati neke pomembne razlike. Afera Patria je izbruhnila v avstrijski Lipnici zaradi pedantnega bančnega uslužbenca Černeca, ki je od posrednika pri poslu nakupa osemkolesnikov, Walterja Wolfa, vztrajno zahteval dokazila o proviziji, ki jo je ta hotel nakazati v Luksemburg. Ker dokazil ni dobil, ga je prijavil avstrijskemu uradu za pranje denarja, ta pa je nato prek Interpola obvestil slovensko in finsko policijo. Slovenska policija je dobila zaradi primera več depeš o sumu pranja denarja, na katere pa se ni odzvala celih osem mesecev. Finski policisti so morali osebno priti na obisk v Slovenijo, na tukajšnjo komisijo za preprečevanje korupcije, da bi ugotovili, zakaj Slovenija molči. Takrat v Sloveniji ni bilo nobenega upornega uslužbenca, nobenega »Černeca«, ki bi mu bilo dovolj in bi se nepravilnostim uprl, zaradi česar je marsikateri postopek zastaral.

Tokrat smo ga vendarle dobili. Vsi ga seveda že poznamo, ime mu je Ivan Gale.

Jelka Godec ujeta s prsti v marmeladi

Bivša SDS-ova borka proti preplačilu zdravstvenega materiala posredovala za sporne maske z gumico

Aleš Šarec, direktor kranjskega podjetja Seti, je na začetku epidemije slovenskim podjetjem ponudil štirislojni tako imenovani airlaid material, primeren tudi za izdelavo zaščitnih mask. Po naših informacijah je material za eno masko podjetjem prodal po ceni 0,0524 evra. Podjetje Korez-Sorting group je iz tega materiala naredilo kakovostno, šivano zaščitno masko, ki jo je zavod za blagovne rezerve odkupil po ceni 0,76 evra za kos. Podjetje Zaščita Lukač pa se je znašlo drugače: na Setijeve serviete so zgolj namestili gumice. Kljub temu je zavod za blagovne rezerve Lukačeve maske odkupil po ceni 0,8 evra za kos. Za material so plačali nekaj več kot 30 tisoč evrov in 600 tisoč mask prodali za 480 tisočakov. Kako jim je to uspelo?

Iz elektronskih sporočil, ki smo jih pridobili v uredništvu, je vidno, da se je za posel zavzela Jelka Godec, sedanja državna sekretarka v kabinetu Janeza Janše in seveda zdaj že bivša borka proti korupciji in preplačilu zdravstvenega materiala. Šestindvajsetega marca je na ministrstvo za obrambo poslala ponudbo podjetja Lukač, v katerem je namignila, naj s podjetjem podpišejo pogodbo. In 30. marca je bil denar nakazan.

Šest največjih

Maske danes uvažajo gradbeniki, prevozniki in prodajalci sokov

31,7 mio EUR
Podjetje: Public Digital Infrastructure
O poslu: Najvrednejši posel je zavod za blagovne rezerve sklenil s podjetjem Joca Pečečnika. Ta naj bi po sklenjenih pogodbah dobavil pet milijonov (dražjih) sterilnih rokavic iz lateksa, pa recimo kar 400 tisoč kosov zaščitnih očal, kar je trinajstkrat več, kot je vseh zdravstvenih delavcev v Sloveniji, in večjo količino zaščitnih mask tipa FFP2 – kot je znano, je Pečečnik nato dejansko dobavil cenejše, navadne.

29,7 mio EUR
Podjetje: Acron, d. o. o.
O poslu: Podjetje Acron iz Slovenj Gradca se ukvarja s prodajo pisarniškega materiala in usnjene galanterije. Podjetje je sprva, 29. marca, z zavodom za blagovne rezerve sklenilo pogodbo v višini 9,6 milijona evra o dobavi zaščitnih mask tipa FFP2 po ceni 3,2 evra za kos. Nato pa je 31. marca sklenilo pogodbo o dobavi FFP2 mask po ceni 3,9 evra. Zaradi posla je izbruhnila afera, ker je v njem zaposlena tudi mama obrambnega ministra Mateja Tonina. Tonin nam je dejal, da je sam poskušal doseči, da država posel z Acronom prekine, pri čemer ni bil uspešen. So pa nato novinarji RTV Slovenija objavili dokumente, ki kažejo, da se je za sklenitev pogodbe z Acronom zavzemal Počivalškov svetovalec Mitja Terče, ki naj bi Ivanu Galetu, namestniku direktorja blagovnih rezerv, povedal, da se z lastniki podjetja, predvsem Samom Lampretom, pozna že od prej. Maske, ki jih je Acron prodal državi po ceni 3,2 oziroma 3,9 evra, naj bi Acron dejansko stale manj kot evro in pol.

18,5 mio EUR
Podjetje: GenePlanet diagnostika, d. o. o.
O poslu: Podjetje v lasti Marka Bitenca je sprva sklenilo pogodbo v višini 8 milijonov evrov za nakup 220 ventilatorjev tipa SIRIUSMED R30, po ceni 36.400 evrov za kos. Nato so bile 29. in 31. marca sklenjene še tri pogodbe v skupni vrednosti 10,5 milijona evra o dobavi mask tipa FFP2 po ceni 3,5 evra.

12,3 mio EUR
Podjetje: Hmezad TMT, d. o. o.
O poslu: Podjetje Hmezad, ustanovljeno leta 1989, je prevozniško podjetje, danes v lasti Miloša in Domna Prešerna. Podjetje je specializirano za prevoz razsutega tovora, tretjino posla pa v zadnjem času pomenijo tudi gradbena dela. V začetku aprila je (3. 4.) je zavod za blagovne rezerve sklenil posel s Hmezadom o nakupu 22 milijonov navadnih trislojnih kirurških mask, po ceni 0,56 evra za kos.

9,8 mio EUR
Podjetje: Xan-Max, d. o. o
O poslu: Celjsko podjetje Xan-Max je eno izmed manjših, leta 2018 je ustvarilo slabih 90 tisoč evrov prihodkov, ukvarja pa se s prodajo naravnih sokov in CBD-kapljic iz konoplje. Je v lasti Miroslava Blatnika, Draga Mlakarja in Janeza Uplaznika. Enaindvajsetega marca je podjetje z zavodom za blagovne rezerve sklenilo pogodbo v višini skoraj deset milijonov evrov o nabavi kirurških mask tipa IIR po ceni 0,49 evra, maske tipa FFP3 po ceni 2,20 evra ter obrazne ščitnike in zaščitne obleke z obuvali.

7,3 mio EUR
Podjetje: Cross Continental, d. o. o.
O poslu: Podjetje Cross Continental v lasti Zlatana Ranđelovića, ki je tudi edini zaposleni, se ukvarja z gradbeništvom in ne z medicinsko opremo, ustanovljeno pa je bilo šele lani decembra. Konec marca je podjetje z zavodom za blagovne rezerve podpisalo večmilijonsko pogodbo o dobavi mask tipa FFP2 po ceni 3,76 evra, kirurških mask IIR po ceni 1,06 evra in trislojnih navadnih mask po ceni 0,82 evra za kos.

Janša se mu je odrekel

Kako si razložiti ravnanje Ivana Galeta in Antona Zakrajška, zvestega člana SDS?

Anton Zakrajšek, zdaj že bivši direktor zavoda za blagovne rezerve, je bil do leta 2018 dolgoletni župan Velikih Lašč. Na državnozborskih volitvah leta 2004, kjer je Janez Janša slavil veliko zmago, je bil član NSi, nato pa je presedlal k SDS. In to konkretno. Leta 2006 si je recimo ob svojem 47. rojstnem dnevu dal postaviti čebelnjak, ki ga krasijo prav posebne panjske končnice. Na njih so upodobljeni največji slovenski sinovi in najpomembnejše slovenske insignije: Triglav, knežji kamen, Primož Trubar, France Prešeren, Jože Pučnik, Lojze Peterle in pa seveda Anton Krkovič ter Janez Janša. Kasneje je bil Zakrajšek promotor nekakšne mini sprave v svoji občini: leta 2015 je v občini postavil spominsko znamenje v spomin na padle v NOB, talce in internirance ter hkrati tudi padle domobrance. Pri čemer nobeden od svojcev padlih v NOB ni dal soglasja k temu.

Njegova politična kariera se je končala leta 2018, ko ga je na volitvah premagal imunolog Tadej Malovrh, za povrh vsega pa se je Zakrajšek leta 2019 na zavodu zapletel še v afero z nakupom rezilne žice. Pod vlado Mira Cerarja, ko je minister za gospodarstvo že bil Zdravko Počivalšek, je Zakrajšek pri neznanem podjetju Minis, ki je bilo izbrano z napol tajnim postopkom, kupil ograjo – rezilno žico – po neverjetno visoki ceni, 120 evrov za meter. V stranki SDS zaradi tega posla niso rohneli, je pa nato marca 2019 Transparency International Slovenia zoper Zakrajška tožilstvu naznanil sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Ivan Gale, ki prav tako prihaja iz Velikih Lašč, je bil Zakrajšku ves čas zvest. Bil je Zakrajškov prijatelj in sopotnik, ne le v zavodu za blagovne rezerve, ampak tudi v občini Velike Lašče, kjer je bil nekoč predsednik volilne komisije. In ko je ta mesec počilo med Počivalškom in Zakrajškom, se je Gale odločno postavil na stran Zakrajška.

Devetega aprila, ko je RTV Slovenija prvič poročala o spornih poslih z GenePlanetom in povezavami med tem podjetjem in SDS, je Zakrajška in Galeta poklical sam v. d. generalnega direktorja policije Anton Travner, ki ga je na to mesto imenovala SDS. Iz policije so nas obvestili, da je Galeta poklical »z namenom preveritve resničnosti informacij, ki so se nanašale na sume kaznivih dejanj, katerih posledice bi pomenile škodo za državo. Šlo je za informacije v povezavi s postopki, povezanimi z dostavo opreme« in pa, da se njegovi »sumi« v razgovoru niso potrdili. Ker se generalni direktor policije ne bi smel ukvarjati s konkretnimi postopki, so tudi zaradi ogorčenja policistov na policiji zaradi tega primera izvedli »notranjevarnostni postopek«. A kakorkoli, v začetku aprila očitno Zakrajšek pri oblasti še ni bil v nemilosti, niti takrat zanj niso bile problem pogodbe z GenePlanetom.

Do spora med Zakrajškom in Počivalškom je prišlo 14. aprila, ko naj bi Gale na podlagi Zakrajškovih usmeritev na hitro podpisal pogodbo s podjetjem SLA Marketing iz Destrnika zaradi nakupa dveh milijonov navadnih kirurških mask po ceni 1,8 milijona. Domnevno je bil ta posel sklenjen ob nasprotovanju predstavnikov ministrstva za gospodarstvo in celo, kot je prepričan Počivalšek, negospodarno, saj da je imela Slovenija takrat teh mask že dovolj, poleg tega je podjetje, katerega lastniki se skrivajo v davčnih oazah, večino mask dobavilo še isti dan. Vse to naj bi pomenilo, da je bil posel dogovorjen. Dan kasneje, 15. aprila, je Gale zaprosil za sestanek predsednika vlade Janeza Janšo, da ga, kot je zapisal, seznani z nepravilnostmi, a odgovora ni dobil. Dvajsetega aprila je nato vlada sprejela Zakrajškov odstop, kriminalisti pa so na zavodu za blagovne rezerve začeli preverjati nepravilnosti.

Gale naj bi se nato sam odločil, da naveže stik z novinarji. Očitno zato, ker ga je začela preiskovati policija, in tudi zato, da bi zaščitil Zakrajška. V oddaji Tarča je Gale na koncu pristojne zaprosil, ali lahko Zakrajšek ponovno postane direktor blagovnih rezerv, saj da naj bi dal predlog za svojo razrešitev pod prisilo. »Gospod Zakrajšek, ki je psihično sesut po vseh teh dogajanjih v teh preteklih tednih, je predlog za razrešitev podal pod vplivom prisile, grožnje, zvijače, ne vem česarkoli že, zato želim, da bi pravniki preučili, če je le možno Zakrajška rehabilitirati.«

GenePlanet in Petkovi

Odgovor Marka Bitenca o povezavah z družino Petek

Marka Bitenca smo že leta 2014 vprašali, ali drži, da je v njegovo podjetje GenePlanet pred leti investiral Jože Kojc, sodelavec Kristjana Petka in eden od tedanjih interesentov za nakup Večera. A odgovora tedaj nismo dobili. Tokrat smo Bitenca vprašali, ali drži, da sta Petek in Kojc leta 2008, ob ustanovitvi podjetja, vanj vložila približno pol milijona evrov prek družbe Astrea.

Iz podjetja so nam odgovorili, da so uspeh družbe GenePlanet s sodelavci gradili meritokratsko, z lastnim delom in znanjem. »S Kristjanom Petkom je direktor družbe v preteklosti korektno sodeloval, že zelo dolgo pa ni del podjetja, ki ga v lastniškem smislu skupaj z direktorjem obvladujeta dve izjemno ugledni družinski podjetji iz Švice in Avstrije. Kolikor je znano direktorju družbe, se je brat Borut že zdavnaj umaknil iz politike in že več let deluje na Harvardu v ZDA in ni več del nobene politične stranke, niti vlade. Nikoli na poti GenePlaneta družba ni imela podpore politike, ne slovenske, ne avstrijske, švicarske ali katerekoli druge.«