»Odstraniti bi morali knjige zgodovinarjev, da bi nam lahko amater Žiga Turk v miru lagal v obraz«

IZJAVA DNEVA

"Javni servis je ves luknjast, na mnogih mestih kadrovsko prestreljen: lepše rečeno, ni enoten, kar je lahko dobro. Težava je v tem, da se na eni strani te raznolikosti vztrajno in izključno izkazuje tisto bogastvo desnice, ki sem ga prej omenila – bogastvo neumnosti. V vsem razkošju nam je to bogastvo na predvečer praznika narodnega odpora kot gost Jožeta Možine prikazal Žiga Turk. Nekdo, ki je v zgodovini nepovratno zapisan kot mislec straniščne ščetke in minister, ki je daleč najbolj znerviral ljudstvo, je nenadoma postal uomo universale, tehnik, teoretik in humanist hkrati, nesmrtni bloger. Pustila bom ob strani vse drugo in se zadržala le pri jedru Turkovega predprazničnega izpada."

"Turk namreč meni, da bi morali iz kolektivnega spomina izbrisati NOB in potem bi bili vsi precej bolj srečni. Spomenike, med katerimi ga še posebej moti tisti ne daleč od njegove fakultete, je treba odstraniti. Ko bodo te nujne stvari opravljene, bomo neprimerno lažje našli pot sreče med katoličanstvom in kapitalizmom – druge poti k človeški sreči ni. Neutrudni borec za svobodo govora in resnicoljub bi izbrisal del zgodovine in kolektivnega spomina. Turk zelo točno opisuje cenzuro: ta se vedno izvaja s pojasnilom, da prinaša srečo, kolektivno srečo. To, da je bil nekdo v teh krajih med letoma 1941 in 1991 vsaj občasno srečen, je treba izbrisati iz spomina. In treba bi bilo na nek način odstraniti generacije zgodovinarjev, ki so ugotavljali, da upor brez obljube pravičnejše družbe ne bi mogel uspeti, odstraniti njihove članke in knjige, da bi nam lahko amater Žiga Turk v miru lagal v obraz."

(Svetlana Slapšak, antropologinja in kolumnistka, o vlogi javne televizije; v kolumni za Večer)