Pomen nacionalne televizije v kriznih časih

Politični pritiski na nacionalko so v njej očitno prebudili borbenega duha, ki se je napovedal s prvo Tarčo o vladnih nakupih medicinske opreme ter okrepil z drugo, ki smo si jo lahko ogledali pretekli četrtek. V tej se je predsednik stranke SMC in gospodarski minister Zdravko Počivalšek izkazal za človeka, ki ima težave z obvladovanjem jeze, in za agresivnega, neartikuliranega in primitivnega politika. Tovrstna politika ni le škodljiva za njegov resor in pogubna za njegovo stranko, pač pa pomeni nevarnost za celotno družbo, čemur smo bili priča tudi v Tarči, v kateri je nastopil dr. Rihard Knafelj. Počivalšek je zdravnika, strokovnjaka za predihavanje, nemudoma označil za strankarskega, ker naj bi se pred zadnjimi volitvami pogovarjal z Marjanom Šarcem. Ampak – če je vsak strokovnjak na svojem področju, ki s svojim znanjem skuša vplivati na politiko, že nemudoma diskreditiran in politično kontaminiran, kdo se bo potem sploh še spustil v ta poklic?

Že tako v njem prevladujejo strokovno neizkušeni mešetarji, medtem ko se stroka čedalje bolj zapira za zidove akademije in inštitutov, saj ljudje, kakršni sestavljajo trenutno vlado, planejo po vsakem, čigar strokovno mnenje se razlikuje od njihove ideologije. Počivalšek, ki je v Tarči odkrito lagal, pa ni obračunaval le s Knafljem, temveč s celotnim kliničnim centrom: ko so od tam med oddajo sporočili, da so njegove navedbe neresnične, je namreč dejal, da gre za »PR službo ene stranke«, ter tako razvrednotil strokovno usposobljenost in avtoriteto najpomembnejše bolnišnice v državi.

Spodkopavanje institucij je eden najbolj preverjenih načinov za osvojitev absolutne oblasti, hkrati pa je prav pandemija pokazala, da se ljudje v najtežjih časih želijo zanesti na objektivnost in strokovnost. Informativni program RTV je tako daleč presegel doseg komercialne televizije, pa čeprav se je pred krizo zdelo, da nacionalka le nekoliko žalostno caplja za senzacionalizmom komercialne televizije. Ko gre zares, je spektakel odveč.

Ob tem se zdi, kot bi nova vloga nacionalni televiziji dala zalet delati bolje kot kadarkoli, kot bi se vsi soustvarjalci vsebin zavedeli, da je njihovo delo izrednega pomena, ne le nekakšen oddaljeni šum za krajšanje časa. Tako smo v zadnjem času priča celo Dnevnikom, ki niso mešanica lenih dnevnih novic in folklore, kakor je bilo to še pred nekaj meseci, pač pa so zaključeni konceptualni izdelki, ki zmorejo gledalke in gledalce informirati, hkrati pa ustvariti emocionalni presežek. Tak primer je bila prvomajska oddaja, v kateri so najprej na laž postavili ministra Počivalška ter preverili trditve, ki jih je v Tarči izrekel večer prej, nato pa oddajo posvetili prazniku dela, ne da bi ob tem zapadli v ceneno maškarado nagljev, rdečih zastav in zlaganih političnih nagovorov. Namesto tega so dali besedo delavkam in delavcem, ki jih je pandemija potisnila na rob preživetja in katerih usoda v prihodnosti se zdi čedalje bolj negotova.

Informativni program, kakršnega smo deležni v zadnjem času, je vreden institucije nacionalne televizije in je tak, kakršnega državljani potrebujemo, oblast pa se ga boji.