Janša lahko žali novinarje

Vrhovno sodišče dokončno odprlo lov na novinarje ravno v času, ko iz Evrope v Slovenijo prihaja vedno več opozoril na kratenje medijske svobode 

V dneh, ko so številne evropske ustanove na čelu s komisarko Sveta Evrope za človekove pravice Dunjo Mijatović opozorile, da slovenska vlada in njen premier Janez Janša kratita medijsko svobodo, je vrhovno sodišče (dokončno) razsodilo o Janševem verbalnem napadu na novinarki nacionalne radiotelevizije, Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl. Politik lahko žali novinarje, pravijo vrhovni sodniki, to je njegova pravica, ki jo varuje svoboda govora.

Janez Janša je pred leti na družbenem omrežju Twitter o omenjenih novinarkah zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.« Tako ju je označil, ker mu ni bilo všeč njuno poročanje. Gre za zastraševanje novinarjev, medijev, ki se tedaj Janši ni zgodilo prvič in vsekakor tudi zadnjič ne? Omenjeni novinarki sta sprožili sodne postopke zoper tedaj še predsednika največje opozicijske stranke in po dolgih letih dosegli zadoščenje. Janša je bil v kazenskih in tudi odškodninskih postopkih pravnomočno obsojen. V slednjih na plačilo odškodnine novinarkama. A kot poprej je tudi na koncu izkoristil vsa redna in izredna pravna sredstva. Nazadnje, v tem primeru, tudi revizijo na vrhovnem sodišču.

Petčlanski senat, v katerem so sedeli sodniki z odkritimi simpatijami do Janeza Janše oziroma njegove politike na čelu z Janom Zobcem in Rudijem Štravsom, ki je senatu predsedoval, je razveljavil obsodbe in namesto tega tožnici (v tem primeru Mojci Šetinc Pašek) naložil vračilo stroškov postopka tožencu (Janši) v višini skoraj 900 evrov.

Odločitev so argumentirali z besedami, da je Twitter pač specifično družbeno omrežje, kjer ljudje ravnajo v afektu: »Za objave na tem omrežju je značilno, da gre praviloma za ekspresivne, zelo kratke, hitre, tudi pikre, zajedljive, nemalokrat prostaške odzive, napisane v pogovornem stilu, brez poglobljenega razmisleka.«

»Po oceni vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice,« še piše v odločbi. In tudi: »Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da je povprečni sledilec toženca njegov ’čivk’ razumel kot očitek tožnici, da je pri delu urednice dnevno-informativnega programa javne RTV pristranska. Izražanje takšnega stališča – naj bo točno ali ne – z vidika svobode izražanja ne sme biti problematično. Tako sporočilo namreč sodi v kategorijo visoko varovanega političnega izjavljanja.«

Čeprav sodobna evropska sodna praksa opozarja, da se morajo politiki jasno zavedati svoje odgovornosti v javnih nastopih in hkrati tudi »trpeti« kritiko medijev, je vrhovno sodišče (v omenjeni zasedbi) odločilo prav nasprotno.

Odločitev je sicer tudi v neposrednem nasprotju z nedavno določitvijo in argumentacijo ustavnega sodišča, ko je odločalo o sprejemu vladnega odloka o omejitvah gibanja v vsebinsko presojo. To je ustavno sodišče storilo, obenem pa prikrilo ime vlagatelja pritožbe zoper odlok. Dodatno argumentacijo za tako odločitev vsebuje ločeno mnenje treh ustavnih sodnikov, Katje Šugman Stubbs, Roka Čeferina in Špelce Mežnar.

Sodobna evropska sodna praksa opozarja, da se morajo politiki jasno zavedati svoje odgovornosti v javnih nastopih in hkrati tudi »trpeti« hudo kritiko medijev. In ne obratno.

»Javna razprava o tej zadevi je presegla sprejemljive meje. Zgoraj citirani, primeroma navedeni komentarji anonimnežev na družbenih omrežjih so prestopili dopustne okvire svobode izražanja. Pri tem je še posebej zaskrbljujoče, da so se na ta nivo diskurza aktivno ali posredno spustili tudi predstavniki oblasti. Ustavno sodišče se še ni soočilo s pritiski izvršilne veje oblasti po razkritju identitete pobudnika. Taki pritiski so v ustavni demokraciji, ki temelji na načelu delitve oblasti, nedopustni. Glede na vse navedene okoliščine smo ocenili, da je zaradi varstva človekovih pravic do osebnega dostojanstva in zasebnosti pobudnika, pa tudi zaradi njegove morebitne fizične ogroženosti, treba prikriti njegovo identiteto.« Tako so zapisali omenjeni ustavni sodniki. Razlog za njihovo odločitev je prav v gonji, ki so jo predstavniki oblasti in njihovi simpatizerji prek družbenih omrežij zagnali zoper neznanega vlagatelja ustavne presoje.

Da, predvsem zaradi zapisov na Twitterju, kjer pa po mnenju vrhovnih sodnikov obstaja neka drugačna realnost, zato je tam dovoljeno vse. Predvsem pa je dovoljeno vse Janezu Janši, ko se odloči za napad na njemu neljube medije.

Morda pa je tudi že čas, da se na ravnanje javno opredeljenih politično pristranskih sodnikov odzove tudi sodniško društvo – da se ne bodo prepozno čudili, kaj se je zgodilo z njihovim poklicem.