Od Patrie do familije

Xan-maX, d. o. o., je eno izmed celjskih mikropodjetij. Leta 2018 je imelo 89 tisoč evrov prihodkov in 615 evrov izgube, kar ni sicer nič posebnega za družbo, ki posluje na nišnem trgu prehranskih dopolnil. Ukvarja se predvsem s prodajo naravnih sokov iz mangostina, ki ga na Tajskem, v Indiji in Filipinih najpogosteje uporabljajo proti driski in infekcijam oziroma proti različnim želodčnim težavam. Je pa Xan-maX tudi eno izmed najmanjših, če ne najmanjše podjetje, s katerim je zavod za blagovne rezerve v zadnjem mesecu sklenil milijonsko pogodbo o dobavi zaščitne opreme. Xan-maX je na petem mestu lestvice tistih, ki jim je država nameravala plačati največ.

Enaindvajsetega marca je njegov direktor Miran Blatnik z zavodom sklenil pogodbo v višini skoraj deset milijonov evrov o nakupu kirurških mask tipa IIR po ceni 0,49 evra, o nakupu mask tipa FFP3 po ceni 2,20 evra ter obraznih ščitnikov in zaščitne obleke z obuvali. Kako jim je to uspelo, ko pa velika večina podjetij, ki so na ministrstvo za gospodarstvo ali urad za zaščito in reševanje poslala svoje ponudbe, ni dobila niti odgovora? Bivši namestnik direktorja zavoda za blagovne rezerve, žvižgač Ivan Gale, je nedavno razkril, da je za podjetje dva dni pred podpisom pogodbe posredovala žena predsednika vlade Urška Bačovnik Janša.

Gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku je poslala elektronsko sporočilo z naslednjo vsebino kar neposredno: »Pozdravljeni, prepošiljam kontakt Mirana Blatnika, podjetnika, ki posluje s Kitajsko. Skupaj z njegovimi dobavami bi lahko prispele v Slo maske FFP2 v treh dneh.« K temu je nato še dopisala, da je podjetnik »mož dr. Blatnik v Celju, predstojnice infekcijskega oddelka«, skratka ene od njenih sodelavk, Janje Blatnik.

Urška Bačovnik Janša je ob razkritju elektronskega sporočila na Twitterju zapisala, da je hotela le pomagati in da verjame, da je enako ravnalo na tisoče drugih posameznikov. »Meni to narekujeta lastna vest in zavezanost zdravniškemu poklicu. V takem ravnanju in v želji pomagati v času epidemije lahko provizije išče samo tisti, ki je nanje sicer navajen,« je zapisala. Na videz plemenito. A eno je, če bi Urška Bačovnik Janša posredovala resno prošnjo nekoga, ki bi lahko dobavil opremo za boj proti epidemiji. Nekaj povsem drugega pa je seveda posredovanje pri ministru za gospodarstvo za podjetje, ki je specializirano za prodajo sokov, zaradi česar je očitno Urška Bačovnik Janša ob tem navedla še nekatere osebne reference, kot je znanstvo z direktorjevo ženo.

Četudi je zavod za blagovne rezerve v pogodbi s podjetjem Xan-maX določil kar 40-dnevni rok za dobavo, podjetju posla ni uspelo speljati. Je pa to še eden od primerov, iz katerega je viden način, kako smo v Sloveniji zadnji mesec kupovali zaščitno opremo. Kaotično, hektično in ravno zato po poznanstvih, še bolje po političnih zvezah.

Štiri opozicijske stranke, LMŠ, SD, SMC in Levica, so ta teden vložile interpelacijo zoper gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Očitajo mu nepregleden nakup zaščitne opreme v epidemiji in nespoštovanje zakonodaje. Počivalšek je svojim nekdanjim partnerjem odgovoril, da »smo vsi, ki smo sodelovali pri nabavah zaščitne opreme, svoje delo dobro opravili. To bom zagovarjal tudi na interpelaciji, v kateri vidim priložnost, da enkrat za vselej predložim dokaze, za katere sedaj ni posluha.« A minister, ki se je v zadnjih tednih zaradi razkritih nepravilnosti pri nabavi zaščitne opreme znašel v središču pozornosti, dejansko vse težje pojasnjuje razloge za nekatere nakupe, povezava med posli in stranko SDS in predsednikom vlade pa postaja vse očitnejša.

Žvižgač Ivan Gale, nekdanji namestnik direktorja zavoda za blagovne rezerve, ki je začel razkrivati sporne nabave, odgovornosti stranke SDS doslej ni izpostavil, to je storil šele v zadnjem tednu in v aktualnem pogovoru za Mladino. Na naše vprašanje o tem, kdo je dejansko sprejemal najspornejše odločitve, nam je Gale recimo v objavljenem intervjuju odgovoril, da lahko »glede na vtise in tudi sedanje obnašanje predsednika vlade sklepam, da je odgovoren tudi predsednik vlade. Mislim, da brez njegovega blagoslova stvari ne bi mogle potekati tako, kot so …« Na čem temeljijo ti vtisi?

Nekateri izbranci so po posredovanju vplivnežev iz vrst SDS po hitrem postopku sklepali pogodbe, številnim drugim, z dejansko plemenitimi cilji in nižjimi cenami, pa ni uspelo.

Počivalšek naj bi njemu in nekdanjemu direktorju blagovnih rezerv Antonu Zakrajšku recimo večkrat rekel, »da mu je prav Janez Janša naročil, da se ustanovi ministrova projektna skupina s Terčetom na čelu in da bo v nasprotnem primeru Zakrajšek razrešen in zamenjan«. Poslovnež Mitja Terče je bil posebni odposlanec gospodarskega ministrstva, ki pa sicer v javni upravi ni bil zaposlen, in je bil dejansko tisti, ki je Zakrajšku in Galetu sporočal, s kom naj zavod podpiše pogodbe. Poleg tega naj bi Počivalšek Galetu dejal, da naj bi novega direktorja blagovnih rezerv – to je postal Tomi Rumpf – izbral prav Janša. »Na velikonočni četrtek (torej 9. aprila, op. a.) pa mi je celo minister Počivalšek na sestanku v svoji pisarni rekel, da je GenePlanet posel SDS. Na tem sestanku sta bila še njegova piarovka in vodja ministrovega kabineta,« nam je dejal Gale.

Da je GenePlanet »posel SDS«, je bilo sicer mogoče slutiti, saj je to podjetje Marko Bitenc leta 2008 ustanovil s podporo prve Janševe vlade. Sedaj pa je jasno, da so pri nakupu medicinske opreme posredovali še mnogi drugi vidni člani stranke SDS ali njihovi simpatizerji, recimo poslanka Alenka Jeraj, Roman Končar, Franc Breznik in Ivan Jordan. Končar je glede nekaterih poslov poskušal vplivati na Zakrajška, je razkril Gale. Roman Končar je igralec, ki pa mu srce bije za SDS. V času druge Janševe vlade naj bi postal direktor ljubljanske Drame, v javnosti pa se je izpostavil februarja, ko se je na nenavaden način uprl več kot stotim akademikom, ki so opozorili, da Sloveniji grozi prihod avtoritarne oblasti Janeza Janše.

»Zgrožen zategadelj, ker nekatere izmed podpisanih osebno poznam in me je srh spreletaval, ko sem prebiral, kar sem prebiral, in nisem mogel doumeti, da ste se podpisali pod ta nečloveško zlobni in zlonamerni, popolnoma zlagani oziroma na grozljivo nestvarnih in neresničnih navedbah temelječi pamflet, najslabše možne vrste, kar sem jih kadarkoli imel možnost prebrati,« je zapisal in nato končal, da slovenski akademiki niso ’sol naroda, ampak »solna kislina, ki zlovešče, celo kataklizmično najeda narodovo zdravo samobit, ki pobalinsko, samoljubno-egoistično in barabinsko brani neubranljive branike večdesetletnih privilegijev«.

Izmed podpornikov SDS je na zavod za blagovne rezerve posredovala tudi poslanka SDS Alenka Jeraj, ki je, kot pravi, posredovala za več podjetij, med drugim tudi za Inpro iz Novega mesta – to je podjetje, ki se na primer ukvarja s strojnimi inštalacijami. Ivana Galeta je zaradi enega od ponudnikov klical Franc Breznik, bivši državni sekretar SDS na notranjem ministrstvu, zdaj spet poslanec, večkrat pa tudi župan Škofljice, član SDS Ivan Jordan. Eno izmed glavnih vlog pa je zaigrala Jelka Godec, podpredsednica SDS in nekdanja borka proti preplačilu zdravstvenega materiala. Njen vpliv je bil očitno ogromen, saj je še kot poslanka usklajevala nabavo ventilatorjev, kot nam je potrdil zdravnik Rihard Knafelj. Spet ne bi bilo sporno, če bi Godčeva le usklajevala. A je tudi lobirala, kar kaže primer mask z gumico podjetja Lukač, o katerem smo pisali že v prejšnji številki Mladine.

Medtem ko so nekateri strankarski izbranci po posredovanju vplivnežev iz vrst SDS po hitrem postopku sklepali pogodbe z zavodom za blagovne rezerve, pa to drugim, z dejansko plemenitimi cilji in tudi nizkimi cenami, ni uspelo. Od okoli 2000 ponudb, ki jih je država prejela v zadnjem mescu od posameznikov in podjetij, je bila večina neuslišanih. Zadnji znan primer je pobuda akademikov Sveta za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Predsednik sveta Igor Emri in člani, to so Milan Dekleva, Josip Globevnik, Marko Jesenšek, Željko Knez, Lojze Lebič, Jože Mencinger, Zdravko Mlinar, Jožef Muhovič, Marjan Pavčnik, Uroš Rojko, Marko Snoj, Slavko Splichal, Franc Strle, Peter Štih, Robert Zorec in Boštjan Žekš, so namreč sledili pozivu zdravnikov, ki jim je primanjkovalo opreme, angažirali so se, želeli so pomagati, a bili na prav nenavaden način preslišani.

Po njihovem posredovanju je 16. marca kitajska regija Nanjing Sloveniji ponudila pomoč pri nakupu medicinske opreme, o tem sta bila istega dne, kot dokazuje predsednik sveta Igor Emri, obveščena predsednik vlade Janez Janša in gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Slovenija je v Nanjing, tudi s pomočjo kitajskega veleposlaništva v Sloveniji, posredovala seznam opreme, 23. marca je nato iz Kitajske prispela ponudba, v kateri so ponudili medicinsko opremo po izredno ugodnih cenah – maske FFP2 bi državo v tem primeru stale 1,45 evra, letalo iz Qingdaa pa bi proti Sloveniji poletelo 2. aprila. Slovenija je čakala sedem dni, nato pa je ministrstvo za gospodarstvo ponudbo zavrnilo, češ da je ponudba Nanjinga neizvedljiva, ker opreme ne ponuja slovensko podjetje. »Vi se očitno šalite?« je v odgovoru sekretarju Alešu Centaruttiju odpisal Igor Emri. »Po posredovanju SAZU je regija Nanjing Sloveniji ponudila pomoč pri nabavi poljubnih količin opreme, s katero ima Slovenija očitno težave, o tem je bil obveščen g. Počivalšek in MGRT 17. 03. 2020 ob 11:42:47! O celotni akciji je bil takoj obveščen in vključen tudi gospodarski ataše LR Kitajske gospod Kehua Yuan. Odgovor, ki ga po 13 dneh pošiljate, je smešen in neresen in ga ne morem posredovati NE v Nanjing in NE na Ambasado LR Kitajske, ali pač? Ponovno Vas prosim in pozivam, da mi pošljete odgovor, ki ga bom posredoval Vladi regije Nanjing in na Ambasado LR Kitajske … V pričakovanju PRIMERNEGA uradnega odgovora, ki ne bo osmešil Slovenije, Vas lepo pozdravljam …«

V središču spornih nakupov medicinske opreme v času epidemije se je znašel Počivalšek, ki pa je bil očitno zgolj posrednik, saj še celo obrambni minister Matej Tonin posredno priznava, da se je v posle z nakupi zaščitne opreme vmešaval in jih nadzoroval Janez Janša. Ostale države v naši soseščini so medicinsko opremo kupovale večinoma neposredno in veliko bolj organizirano. Tako so nam denimo na avstrijskem ministrstvu za zdravje pojasnili, da je pri njih nakup celotnega materiala za državo, dežele in posamezne bolnice prevzel avstrijski Rdeči križ. Avstrijski Rdeči križ je že takoj, konec marca, nabavil 200 ventilatorjev in okoli 300 milijonov mask za vso državo in je nato nakupe nadaljeval. Hrvaška se je o nakupu opreme dogovarjala neposredno s Kitajsko, podobno tudi Nemčija, Češka … V Sloveniji pa smo očitno iz nabave – morda celo namerno – naredili kaos, za kar pa je že objektivno odgovoren predsednik vlade.

Afera Patria je izbruhnila na podoben način. Na udaru javnosti se je leta 2007 znašel obrambni minister Karl Erjavec, ki, tako kot danes Počivalšek, ni znal prav pojasniti, zakaj in kako se je Slovenija odločila za sporne nakupe. Predsednik vlade Janez Janša je ves čas afere – tedaj in danes – molčal. O njegovi vlogi v primeru Patrie in posrednikih, ki so se sestajali v ozadju, pa smo izvedeli šele kasneje, po razkritih elektronskih sporočilih. Da ima pri razkritem nenavadnem osebnem finančnem poslovanju Janeza Janše vlogo tudi njegova žena Urška Bačovnik Janša, pa je razkrila šele protikorupcijska komisija. Slednja je zaznala, da je Urška Bačovnik Janša prikrivala izvor premoženja tako, da je družinske račune plačevala s pomočjo sestrične, sicer bančne uslužbenke, transakcije pa so bile izvedene tako, da identiteta plačnika iz njih ni bila vidna. 5