Morda bomo kulturni bankrot opazili šele takrat, ko ga bodo morali izkopati arheologi

Komentar na včerajšnjo oddajo Panoptikum na TV Slovenija, podnaslovljeno »Vpliv novega koronavirusa na slovensko kulturo in umetnost«

Včeraj zvečer sem gledal oodajo Panoptikum na TV Slovenija, podnaslovljeno »Vpliv novega koronavirusa na slovensko kulturo in umetnost«. Direktorica Narodne galerije (NG) je izvajala mehko kulturno diplomacijo s samozavajajočim optimizmom, ki ni nič drugega kot hišica iz kart. Še sreča, da niso stali zunaj na prostem kot nedavno v Tarči, ker bi lahko zapihalo. Bilo je razvidno, da so v NG začeli guglati tuje, vendar samo narodne galerije z njihovimi različnimi spletnimi promo metodami. Verjetno ni potrebno biti posebej poučen o frekvenci spletnih obiskov, da ti je bilo jasno, kako so njene statistične številke smešne (in kako smešne so bile šele številke, ki jih je navajala kot vzorec pred pandemijo). Njen »boosting« pride tam nekje malo čez 50 evrov, vsekakor pa ne več kot 100. 

Direktor SNG Maribor je tudi razmeroma brez večjih skrbi in brez plana B (v primeru, da bi se to stanje nadaljevalo do konca leta), saj nenazadnje vodi nacionalno institucijo, za katero velja, da se ob brodolomih ponavadi potapljajo skupaj z državo.

Ob Ignaciji Fridl in Juretu Novaku pa so me obhajale misli, kako je v tej Republiki mogoče, da njuni funkciji nista v resnici ravno zamenjani? Kako je mogoče, da nek tak Jure Novak s svojo freelancersko pametjo, kompetencami in nespornimi talenti še nikoli ni zasedel mesta državne sekretarke na Ministrstvu za kulturo (MzK), da si sploh ne zamišljamo, kaj vse bi se lahko zgodilo v primeru, če bi se dalo na MzK postati celo sekretar (kakor na drugih ministrstvih)? Jurete Novake, ki ponavadi prihajajo iz nevladnega sektorja, ki so samozaposleni in ki v tej državi praviloma vedno delajo na umetniški in kulturni margini, ki so (za razliko od aktualnih državnih sekretark) vedno pripravljeni na tri kulturniške izpite hkrati (za vsak primer) in ki imajo poleg plana B (za vsak primer) tudi vse ostale plane do črke Ž, misel na mesto državne sekretarke na MzK ali članstvo v strankah (ki je pogoj za zasedbo teh mest) spravlja v obup. Za Jurete Novake je značilno tudi to, da imajo za razliko od ministrov in državnih sekretark na MzK lase ves čas skodrane od skrbi in misli, ali je pri zalogah snovne in nesnovne družinske srebrnine, ki ima različne oblike in je večinoma neki – takšen ali drugačen – kredit iz časa socializma, še kaj, kar bi se dalo porabiti, da bi se njihova vloga v kulturnen in umetniškem življenju Republike lahko nadaljevala? Ali pa bodo morda v tej krizi dokončno odpadli in prešli v sektor prostovoljnega ljubiteljstva: umetnosti in kulture »ob delu«.

Jurete Novake, ki ponavadi prihajajo iz nevladnega sektorja, ki so samozaposleni in ki v tej državi praviloma vedno delajo na umetniški in kulturni margini, ki so (za razliko od aktualnih državnih sekretark) vedno pripravljeni na tri kulturniške izpite hkrati (za vsak primer) in ki imajo poleg plana B (za vsak primer) tudi vse ostale plane do črke Ž, misel na mesto državne sekretarke na MzK ali članstvo v strankah (ki je pogoj za zasedbo teh mest) spravlja v obup.

(Ker kultura Republike s svojo močno, na trenutke tudi brutalno silo in kmečko pametjo ne zna ceniti drugega dela kot tistega, ob katerem človek mešetari s takšno ali drugačno šibkostjo »angleške soli«, dokler od nje ne bruha, in na nepotističnem pohodu nategne svoje zapovedane nasprotnike in konkurente.)

Pred štiridesetimi leti je bila struktura domače kulturne javnosti takšna, da so se do nekega trenutka Jureti Novaki ali vsaj njihove ideje z umetniško in kulturno vitalne margine postopoma preselili v institucije in jih revitalizirali. Po letu 2004 je začela v Republiki ta struktura postopoma razpadati. Selitev ni več: niti v obliki ljudi niti idej (izjeme so, vendar se počutijo osamljene). Prepad med tema dvema kulturnima getoma = (precej drastična) razredna razlika. Nevladnemu delu finančni deficit pokriva socialistična družinska srebrnina, kolikor je je še ostalo, in strast do področja, institucionalnemu delu Socialistična republika in monarhije (v obliki infrastrukture, zalog v muzejskih in galerijskih depojih, delovnih mest, ki so bila nekoč sistematizirana, honorarjev, ki so bili že zdavnaj poravnani itn.).

Temu izčrpavanju kulturnih in umetniških zalog, ki so del domače kulturne stečajne mase, so vselej pripravljeni asistirati strankarsko nameščeni ministri, ki so pripravljeni izčrpavati svoje delovne, a ne do kraja pripravljene sekretarke in jih pošiljati na prosto, kjer morajo nespretno metati pesek v oči kulturni javnosti, medtem ko jih ta gleda s široko odprtimi očmi. Človeku se tako zasmilijo, da bi jim najraje kar pomagal pri razmetavanju peska. Če ne bi vmes postregle s kakšno čitalniško nacionalistično kurioziteto ali antično modrostjo, ki nas do kraja osupne.

In medtem ko se že leta odvija ta stečajni postopek, se zdi, kakor da kulturni bankrot kar noče in noče nastopiti. Morda ga bomo opazili šele nekoč, ko ga bodo morali izkopati arheologi.