Televizija namesto šole

Ob začetku epidemije, ko so šolarji ostali doma, je nacionalka začela predvajati Izodrom, posebno izobraževalno in zabavno oddajo, ki jo vodita igralka Nika Rozman in igralec Nik Škrlec. Oddaji se dolgo časa nismo posvetili, predvsem ker se zdi nekoliko nepošteno ocenjevati nekaj, kar so bili ustvarjalci prisiljeni sestaviti čez noč, ter po možnosti obračunavati z voditeljema, ki sta se znašla v novem formatu in ga morata vsako jutro, pet dni na teden, dve uri obvladovati. To je težko delo. Drugi razlog je bil, da je odrasel človek vedno v zagonetnem položaju, ko mora ocenjevati stvari, namenjene otrokom. Ob tem hitro, ne da bi vedel, izpade moralizatorski, zadrt ali pa celo premalo didaktičen, česar si na tem mestu ne bi odpustili. Obstaja tudi tretja resnica: da nas je, ko smo se spravili k ogledu, popadla nekakšna tesnoba, cringe, in smo nemudoma preklopili. A glede na to, da se vsaj nekateri šolarji naslednji teden vračajo v šole, smo stisnili zobe in zagrizli v oddajo.

Prvih nekaj minut je bilo napornih, sploh za tiste, ki nismo vajeni osnovnošolskega diskurza in kričavosti, za katero se zdi, da jo ta žanr zahteva. A ko smo se privadili tonu, smo Izodrom gledali z veseljem. Oddaja je sestavljena iz otroških poročil (siceršnji Infodrom), jemanja snovi, ki jo razlagajo različni profesorji, idej za prostočasne (in izobraževalne) aktivnosti, utrjevanja snovi, kjer »znani« Slovenci odgovarjajo na osnovnošolska vprašanja, ter javljanja otrok, ki se snemajo pri svojih aktivnostih. Močna stran Izodroma je vključevanje različnih skupin: pri uvodni špici, s katero se denimo začenja športni del, tako lahko vidimo telovaditi tudi gibalno ovirane otroke, ki so tudi sicer vključeni v vsebine oddaje. Poseben prispevek je bil namenjen šolanju na daljavo romskih in begunskih otrok, pri čemer pa nas je nekoliko zbodel pokroviteljski ton (nimajo računalnikov, ne znajo jezika, starši jim ne morejo pomagati …), zaradi katerega so se ti otroci kateremu od vrstnikov morda lahko zazdeli vredni pomilovanja ali celo prezira. Prispevek je bil nedvomno pripravljen z dobrimi nameni, vendar pa se gledalci ob njem nismo mogli znebiti občutka, da »avtohtoni« otroci zlahka opravljajo šolo na daljavo in se pri tem celo zabavajo, šola pa otrokom iz drugačnih družin pomeni težave. Sicer je oddaja korektna in nediskriminatorna, pa naj gre za spolno zastopanost, versko pripadnost ali splošno zmogljivost otrok.

Najslabši del oddaje je njena podoba, kar se komu morda zdi nepomembno, a tudi občutek za estetiko, kompozicijo in primernost je nekaj, česar se morajo otroci priučiti, zato bi bilo dobro, če bi nacionalna televizija skušala razmišljati o držanju standarda tudi na tej ravni (in ne le pri otroškem programu!).

Če se vaši otroci naslednji teden še ne vračajo v šolo, jim ne bo škodovalo, če pogledajo kak Infodrom – pa tudi vam ne. Zakaj dve veliki začetnici pri Kranjski Gori, pri Novem mestu pa ne?