»Epidemija nas je soočila z vprašljivo organizacijo naše družbe«

O Belgiji se v razpravah o epidemiji novega koronavirusa ne govori pogosto. Pa čeprav je neslavna rekorderka. V tej državi so potrdili že skoraj 55 tisoč primerov okužb, bolezen pa je zahtevala že skoraj devet tisoč žrtev. Po številu smrti na milijon prebivalcev je Belgijo med vsemi svetovnimi državami virus doslej najbolj prizadel.

Dr. Ignaas Devisch je profesor medicinske filozofije in bioetike na Univerzi v Gentu. Je tudi član belgijskega vrhovnega zdravstvenega sveta, najvišjega državnega posvetovalnega telesa za zdravstveno oskrbo. Sodeloval je tudi pri pripravi smernic za zdravljenje bolnikov s covid-19.

Kaj so po vašem mnenju osrednja etična vprašanja, ki jih je odprla ta epidemija?

Epidemija nas je predvsem soočila z vprašljivo organizacijo naše družbe. Soočila nas je z našo pretirano samozavestjo in prepričanostjo o tem, da bo vse, kar potrebujemo, vedno na voljo ob pravem času in v potrebnih količinah. V Belgiji smo se denimo morali spoprijeti s tem, da nam kritično primanjkuje opreme, ki jo za ukrepanje ob epidemiji nujno potrebujemo. Naenkrat so se pojavile težave z dobavami. Razprava o etiki se po mojem mnenju začne pri vprašanju pripravljenosti družbe na izredne dogodke. Jasno je namreč, da na epidemijo nismo bili pripravljeni.

Pomembna etična razsežnost se je pojavila pri vprašanju morebitne potrebe po priklopu na ventilator, pri kateri bi morali zdravniki, če bi bilo veliko število obolelih, zaradi omejenih zmogljivosti za zdravljenje izbirati, koga bodo poskušali rešiti. Sodeloval sem v strokovni skupini, ki je pripravila belgijske smernice za zdravljenje bolnikov s covid-19.

Naša osrednja ugotovitev je bila, da je treba najprej narediti vse za okrepitev zmogljivosti za zdravljenje, zato da bi bilo tveganje za potrebo po izbiranju med bolniki čim manjše.

S pomanjkanjem zaščitne opreme in ventilatorjev so se srečale praktično vse evropske države. Na trenutke smo bili priča tudi spornim potezam preprečevanja izvoza in zaplembe pošiljk. 

Po mojem mnenju bo to dogajanje imelo daljnosežne posledice za evropski projekt. Če je v tej krizi katera od političnih ravni povsem umanjkala, je to zagotovo Evropska unija. Povedno je, da je vsaka država sprejela svoje ukrepe, zelo malo je bilo usklajevanja. Evropska unija v tem trenutku ne obstaja. In zelo me skrbi, kaj to pomeni zanjo na dolgi rok. Epidemija je bila dobra priložnost, da bi EU pokazala svojo dodano vrednost v primerjavi z nacionalnimi državami. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Nisem prepričan, da se bomo čez denimo tri leta še lahko pogovarjali o Evropski uniji, kot jo poznamo danes.

Ste res tako pesimistični?

Ne mislim, da Evropske unije ne bo več, a napetosti se bodo le še povečevale. Povedna je zgodba z izdajo tako imenovanih koronaobveznic, kjer se državam ni uspelo poenotiti o finančni pomoči najbolj prizadetim članicam. Smo sredi zdravstvene krize, ko zaradi nove bolezni vsak dan umre na tisoče ljudi, pa nismo sposobni izkazati niti osnovne solidarnosti med evropskimi narodi. Tega številni ljudje zlepa ne bodo pozabili. Upam, da se motim, a vse to me napeljuje k dokaj pesimističnemu pogledu na prihodnost Evrope.

Belgijo je epidemija močno prizadela. Po številu smrti na milijon prebivalcev ste celo vodilni v svetu. Čemu to pripisujete? 

Pri nas se veliko govori o razlikah med državami v načinu poročanja o umrlih. Nočem zmanjševati stanja v Belgiji, ni nam lahko, a menim, da je pomemben element pri razlikah med državami tudi v načinu štetja. Za Nizozemsko vem, da uradne statistike kot umrle zaradi covid-19 beležijo zgolj ljudi, ki so jih sprejeli v bolnišnico, ne pa tudi tistih, ki umrejo denimo v domovih za starejše. Smo bili pa po mojem mnenju v Belgiji tudi nekoliko pozni pri odzivanju na razmere, ki smo jih opazovali v Italiji in Španiji. Virus so k nam prinesli predvsem ljudje, ki so se vračali s smučarskih počitnic, nato pa se je zelo hitro razširil.

Epidemija je bila dobra priložnost, da bi EU pokazala svojo dodano vrednost v primerjavi z nacionalnimi državami. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.

V večini držav se srečujejo z dejstvom, da so najpomembnejša žarišča okužb v domovih za starejše, kjer prebiva najranljivejša populacija. Je tudi v Belgiji tako? 

Da, to je ena od tragedij te epidemije. Naše bolnišnice so bile dokaj dobro pripravljene. Njihove zmogljivosti niso bile presežene, zdravniki so lahko, sicer z velikimi napori, ustrezno oskrbeli vse bolnike. Se je pa virus močno razširil v domovih za starejše, pri čemer je osebje ostalo brez ustrezne zaščitne opreme, prav tako pa odločno predolgo ni dobilo ustreznih navodil za ravnanje. Rekel bi, da nam je žalostno spodletelo pri varovanju življenj starejših.

Pa menite, da se bomo iz tega kaj naučili? Bomo sposobni nameniti več sredstev, da bi zagotovili ustrezno infrastrukturo za skrb za starejše? 

Upam na spremembe, nisem pa preveč prepričan, da bodo dovolj daljnosežne. Osebja, ki dela v domovih za starejše, je premalo in zaposleni so praviloma preslabo plačani. Boljša skrb za starejše predvideva večjo prerazporeditev sredstev za ta namen, trenutno pa zaradi uničujočega učinka epidemije na gospodarstvo porabljamo denar, ki ga pravzaprav nimamo. In to potem, ko smo zadnja leta ves čas poslušali govore o tem, kako ne smemo porabiti več denarja, kot ga ustvarimo. Zagotovo nas po koncu te krize spet čaka obdobje varčevanja. Skrbi me, da bo pomoč gospodarstvu v takih razmerah dobila prednost pred skrbjo za starejše.

Večina držav je sprejela stroge ukrepe za zaščito starejših, mogoče bi jih bilo označiti celo za segregacijo. To starejšim jemlje precej avtonomije in lahko slabo vpliva na njihovo zdravje. Bi morali tisti, ki jih s temi ukrepi skušamo zaščititi, imeti več besede pri tem, koliko si te zaščite sploh želijo? 

To se mi zdi zelo pomembno vprašanje. Dejansko starejših nismo veliko spraševali o tem, kako naj bi z njimi ravnali. Nekateri so zelo prestrašeni, nekateri pa so predvsem zelo osamljeni. V naši družbi veliko govorimo o pomenu avtonomije posameznika. In rekel bi, da smo na ta vidik v tem primeru nekoliko pozabili. Težko si predstavljam, kako je, ko je človek v zadnjih letih svojega dolgega normalnega življenja brez vprašanj popolnoma odstranjen iz družbe. Številni so v izolaciji tudi umrli.

Bi morali starejši imeti možnost, da se vsak zase odločijo in kljub večjemu tveganju za okužbo ne privolijo v popolno izolacijo? 

Problem je zgolj v tem, da je treba to omogočiti na način, ki ne bo povečeval tveganja za druge. Naše odločitve drugih ne bi smele izpostavljati večji nevarnosti. Sploh v domovih za starejše je to zelo težko zagotoviti. Bi pa rekel, da bi lahko bili pri tem veliko bolj proaktivni in kreativni, kot smo zdaj. Vsekakor bi morali starejši, ki jih želimo obvarovati, pri tem imeti več besede.

Veliko dejavnosti v zdravstvu je bilo zaradi epidemije začasno ustavljenih. Kakšna bo po vašem mnenju cena tega zastoja? 

Bojim se, da bodo težave zelo velike. Že zdaj so se zdravniki na urgentnih oddelkih spraševali, kam so izginili vsi srčni bolniki. Ljudje imajo slabši dostop do zdravnikov, prav tako pa se zaradi strahu pred okužbo težje odločajo za obisk pri zdravniku. Ni dvoma, da bo sistem zaradi tega spregledal nekatere primere, ki bi potrebovali hitro medicinsko ukrepanje. Zdravstveni sistem je trenutno zelo obremenjen, čeprav je dejansko število bolnikov, ki jih obravnava, v tem trenutku manjše kot sicer. Ko se zaženejo vse redne aktivnosti, se utegne znajti na robu zmogljivosti.

Velik bo tudi vpliv na področju mentalnega zdravja. Govoril sem z več psihiatri, ki pričakujejo trikratno povečanje potreb po obravnavi v prihodnjih mesecih.

Velikokrat rečemo, da človeško življenje nima cene. A pri oblikovanju zdravstvene politike, ki je omejena z obsegom denarja, ki je na voljo, življenje ima določeno ceno. Kako to deluje z etičnega vidika? 

Lahko bi rekli, da z etičnega vidika to ne deluje ravno dobro (se nasmehne, op. a.). V prvi vrsti gre za ekonomski vidik, je pa hkrati ob omejenih sredstvih tudi etično oblikovati zdravstveni sistem na pravičen način, ki bi karseda učinkovito poskrbel za karseda veliko ljudi. S tega vidika bo naslednjih nekaj let v javnem zdravstvu izjemno težkih.

Tako kot sem prepričan, da droni ne bodo več izginili iz parkov, tako dvomim, da bi se splošna uporaba aplikacij za sledenje končala, ko epidemije ne bo več.

Ko oziroma če bo nekoč na voljo cepivo in če se bo imunost po okužbi izkazala za kratkotrajno, bi bilo po vašem mnenju dopustno uveljaviti splošno obveznost cepljenja? 

To je vsekakor resna možnost. Razprave o obveznosti cepljenja so vedno težke, a po mojem mnenju v krizi, v kakršni smo se znašli, zaščita skupnosti pretehta nad avtonomijo posameznika. Prej ko se bomo znebili tega virusa, bolje bo za vse. Upam sicer, da večine ljudi ne bo treba posebej prepričevati za cepljenje, bojim pa se, da utegne biti zgodba drugačna. A ko je javno zdravje tako zelo ogroženo, je obveznost cepljenja upravičena. Smo v izrednem stanju, zato so dovoljeni izredni ukrepi.

Še pred dvema mesecema si nismo niti predstavljali, da bomo za nekaj tednov postali skorajda zaporniki v naših domovih. 

Res je, veliko sprejetih ukrepov je hujših od cepljenja. Kdo bi si lahko predstavljal, da bodo javne parke nadzorovali droni in ljudi preganjali z zelenic, kot se je to dogajalo v Bruslju? To meji na znanstveno fantastiko. Zdaj se pogovarjamo o telefonskih aplikacijah za sledenje tveganim stikom, ki naj bi neprestano spremljale, kje smo in kdo je v naši bližini.

Kakšno je vaše stališče do tega vprašanja? Gre za sorazmeren poseg v zasebnost? 

Po mojem mnenju je umestna velika previdnost. Zlahka si zamislim, da bodo zbrani podatki po koncu krize uporabni tudi v druge namene. Tako kot sem prepričan, da droni ne bodo več izginili iz parkov, tako dvomim, da bi se splošna uporaba aplikacij za sledenje končala, ko epidemije ne bo več. Ko vstopite v zasebnost ljudi, obstaja resno tveganje, da bo vedno na voljo dovolj razlogov za vzdrževanje te prakse.

Nasploh se zdi, da nekateri državni voditelji epidemijo izkoriščajo za utrjevanje svoje oblasti in krhanje demokratičnih temeljev. 

V krizi je varnost postavlje na nad vse druge vidike, čeprav kot družba potrebujemo mnogo več kot to. Najpomembnejši za obrambo demokracije, tudi v času krize, pa so kritični mediji.