»V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnico«

Medtem ko se vlada hvali z uspešnostjo pri preprečevanju epidemije koronavirusa in obtožuje svoje predhodnike, resnični junaki in junakinje ostajajo spregledani. To so zdravniki in zdravnice, medicinske sestre, bolničarji in negovalke, ki delujejo v javni zdravstveni mreži. Ter mali ljudje, ki so med epidemijo skrbeli, da je življenje teklo dalje – prodajalke, poštarji, smetarji, čistilke ... Največje breme pa so po dekretu odgovornih nosili zaposleni v domovih za starejše, ki so kljub kadrovski stiski in pomanjkanju opreme skrbeli in zdravili najbolj ogroženo populacijo starostnikov. Čeprav sta vlada in stroka zatrjevali, da je v bolnišnico sprejet vsakdo, ki potrebuje intenzivno nego, kar 87 odstotkov stanovalcev domov za starejše, ki so umrli za koronavirusno boleznijo, ni prišlo v bolnišnice, temveč so izdihnili v teh domovih. Kot razkriva poznavalec zdravstvenih politik, nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber, so bili med epidemijo na hitro sestavljeni seznami starostnikov, ki pod nobenim pogojem ne bi smeli biti deležni bolnišničnega zdravljenja. Za te sezname ne vedo ne ti ljudje ne njihovi svojci.

Slovenija se je po statističnih merilih za zdaj zelo uspešno spopadla z epidemijo. Kaj je temeljni razlog – ukrepi države in stroke, samodisciplina prebivalstva, sreča ...?

Med 27 državami EU je Slovenija na dvanajstem mestu po številu umrlih na milijon prebivalcev, zato bi morali biti pri hvaljenju z uspešnostjo bolj zadržani. Res pa ima kar dvanajst držav EU od dva- do enajstkrat večjo umrljivost kot Slovenija in vse pripadajo skupini najbogatejših držav, med njimi pa ni nobene, ki so se pridružile EU skupaj s Slovenijo ali kasneje. Bilo bi nadvse koristno, da bi prišli do verodostojne razlage za razlike med zahodom in vzhodom naše celine: dosedanje predpostavke navajajo pogostejše stike bolj prizadetih držav s Kitajsko, kjer se je bolezen pojavila; večje število zgoščenih metropol, kjer se okužba lažje prenaša; širjenje okužbe z zahoda na vzhod Evrope, kar je dalo vzhodnejšim državam več časa za ukrepanje. Pomemben dejavnik je seveda primernost odziva – tu sta vzorčna primera katastrofalno ravnanje ZDA in Velike Britanije –, pa hitrost in odločnost uvajanja omejevalnih ukrepov ter to, da jih prebivalstvo upošteva.

Na področju zdravstva je med zahodnimi in vzhodnimi državami pomembna ločnica: večina Zahoda ima v dobršni meri privatizirane zdravstvene sisteme. So države z močnim javnim zdravstvom res veliko uspešnejše v boju z epidemijo? 

Tako je, praktično nihče od komentatorjev ne pozabi omeniti velikanske prednosti javnega zdravstvenega sistema in v njegovem sklopu področja javnega zdravja. Tudi v skupini zahodnih držav imajo boljše rezultate skandinavske države z ohranjeno držo socialne države. Zagovorniki privatizacije zdravstva tipično molčijo. No, ne čisto vsi: neki bolgarski zanikovalec vsega, kar je zapustil socializem, je na dan privlekel hipotezo, da je nizka smrtnost v njegovi in drugih vzhodnih državah posledica tega, ker so njihovi zdravstveni sistemi v tako slabem stanju, da so se državljani disciplinirano držali omejitev, ker so se bali, da jim nihče ne bo pomagal, če zbolijo, medtem ko so se zahodnjaki brezskrbno zanašali na svoje dobro zdravstvo.

Torej imamo Slovenci veliko srečo, da še nimamo sprivatiziranega zdravstva. 

Pri čemer seveda govoriva o privatizaciji na ravni izvajanja zdravstvene dejavnosti in ne financiranja, saj ima večina držav

EU prevladujoče javno financiranje in zaradi tega tudi zanje velja, da imajo javen zdravstveni sistem. Vendar je ključnega pomena, ali dejavnost izvajajo javni ali zasebni izvajalci.

Glavna zasluga za uspešno spoprijemanje z epidemijo gre državljanom, ki so v veliki večini takoj privzeli samozaščitno obnašanje, in pa spregledanim malim ljudem – to so čistilke in negovalke, prodajalke, poštarji, kurirji, dostavljavci, smetarji ...

Zakaj je ta razlika tako pomembna? 

V ospredju interesa zasebnih izvajalcev, tudi če delajo v javni mreži in za javni denar, so dobiček, plačljive storitve in zakonitosti trga, v tem pogledu so tekmovalni in manj pripravljeni na prenos znanja in sodelovanje. Nimajo lastnega motiva niti zunanjega pritiska, da bi razvijali, vzdrževali in krepili dejavnosti, ki so namenjene neki bodoči zdravstveni krizi. Zdravstveni sistem, ki temelji na zasebnih izvajalcih, nima učinkovitih vzvodov, da bi hitro vzpostavil mehanizme za obvladovanje epidemije. Načrtovanja ukrepov ter zagotavljanja kadrov in materialnih možnosti ni mogoče izvajati s tržnimi mehanizmi. Ameriški predsednik

Trump je že pred časom kadrovsko in finančno oklestil državni sistem varovanja pred epidemijami, saj njegova dejavnost ni prinašala dobička. Velika Britanija, nekoč zaradi svojega nacionalnega zdravstvenega sistema pojem socialne države, je v zadnjih letih drastično zmanjšala število bolniških postelj in sprožila obsežno privatizacijo bolnišnic, praktično vsi domovi za starejše pa delujejo na podlagi ustvarjanja dobička. Angleški komentatorji se zgražajo, da morajo negovalke še na vrhuncu epidemije hoditi v vrečah za smeti in da si morajo mnogi zdravniki sami kupovati zaščitno opremo. Nekatere zahodne države so imele težave z mobilizacijo in usklajevanjem zasebnikov, ki so se hoteli najprej pogajati o izpadu dohodka pri svojem rednem delu, plačilu storitev v epidemiji in najemninah za svoje bolniške postelje. Skratka, ekonomski in politični model, ki temelji na privatizaciji tradicionalnih javnih sistemov, ni le nagnjen k rednim krizam, temveč tudi ni sposoben učinkovito odgovarjati nanje.

Česa smo se v epidemiji koronavirusa v tem kontekstu naučili o slovenskem zdravstvenem sistemu? 

Upam, da smo se naučili, kako dragocen je naš javni zdravstveni sistem. Pa to, da moramo imeti pripravljene izvedljive načrte za različne stopnje krize, ki jih lahko vsak hip potegnemo iz predala, ne pa da zaradi političnih prerekanj izgubljamo čas. Švedska vlada je manjšinska, pa vendar so se vse stranke takoj poenotile o odgovoru na epidemijo, čeprav je ta odgovor drugačen kot pri večini drugih držav in bi bil idealna priložnost za politične spopade. Priznati si moramo, da nobene velike krize ne moremo pričakati popolnoma pripravljeni. Nesmiseln je očitek, da nismo imeli na voljo stotin respiratorjev, ki bi zastarevali v skladiščih. Kaj pa, če nas v prihodnosti čaka virus, ki bo napadel ledvice in bomo potrebovali tisoče dializnih aparatov? Ali naj zaradi nevarnosti potresa že danes zgradimo bolnišnice z nekaj deset tisoč posteljami? Za te in druge primere kriz potrebujemo nenehno posodabljanje strokovnih smernic in načrte ukrepanja, ki bodo predvideli, kam bomo namestili bolnike ali ranjene in kako bomo na meddržavni ravni preusmerili industrijo v proizvodnjo opreme, ki jo bo primanjkovalo. Kar pa moramo v resnici imeti na zalogi, so prostovoljci, ki jih bo mogoče takoj aktivirati in ki morajo imeti znanje, ki smo ga nekoč pridobivali v akcijah NNNP – »nič nas ne sme presenetiti«.

Drobljenje naročil in prenašanje na verigo posrednikov imata en sam namen: krajo javnega denarja in olajšanje korupcije.

Se je torej Slovenija na epidemijo odzvala primerno – ali pa smo zgolj imeli srečo?

Slovenija se je odzvala primerno in to velja tudi za prejšnjo vlado. Nekateri nujni mehanizmi za omejevanje širjenja virusa so bili vzpostavljeni v nekaj dneh, triažne ambulante, testiranje in iskanje stikov z okuženimi so bili vzpostavljeni dobesedno čez noč. Bistvenega pomena je bilo, da je centralna koordinacija v kritičnem trenutku imela strokovne sogovornike in naslovnike, ki so takoj začeli izvajati njena navodila – to so zdravstveni domovi, bolnišnice, Nacionalni inštitut za javno zdravje s svojimi izpostavami in številni drugi partnerji iz javnega sektorja. Glavna zasluga, če sploh lahko govorimo o njej, pa pripada državljanom, ki so v veliki večini takoj privzeli samozaščitno obnašanje, in pa tistim malim ljudem, ki jih nenehno spregledujemo in njihovo delo vrednotimo tako nizko, da jim plačilo ne zadošča za dostojno življenje. To so čistilke in negovalke v zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše, prodajalke v živilskih trgovinah, poštarji, kurirji, dostavljavci, smetarji in mnogi drugi. Vse pa seveda tudi ni bilo dobro. Denimo ko je oblast želela poslati vojake na mejo, namesto da bi jih uporabila za pomoč tistim, ki sem jih naštel v prejšnjem stavku – na primer v domovih za starejše občane. No, prav v teh domovih so zdravstveni odločevalci po mojem mnenju naredili nekaj velikih napak.

V Mladini smo obširno poročali o krivičnosti odločitve, da vsi s koronavirusom okuženi starostniki niso avtomatično deležni bolnišničnega zdravljenja. Ali menite, da so bili starostniki namenoma žrtvovani v imenu nekih domnevno višjih ciljev, ki jih poznajo samo tisti, ki so sprejeli takšno odločitev? 

Dolgo zadrževani in nedavno objavljeni podatki so pokazali, da je bilo do 4. maja med 98 umrlimi za koronavirusno boleznijo ali v povezavi z njo kar 78 stanovalcev domov za starejše občane in jih je 68 tudi tam umrlo, le deset pa v bolnišnicah. V domovih je torej umrlo kar 70 odstotkov vseh žrtev covid-19 v Sloveniji, kar se izrazito razlikuje od drugih držav EU. V Belgiji, ki ima v EU najvišji delež starih, ki živijo v domovih, je v domovih umrla polovica od vseh umrlih. Podoben odstotek navajajo v Italiji, Španiji, Franciji in na Irskem. V Veliki Britaniji je takih oseb po začasnih ocenah ena šestina vseh umrlih, v ZDA pa ena tretjina.

Od kod tolikšne razlike glede na smrtnost med stanovalci domov za starejše pri nas? 

Razlog je po mojem mnenju posledica odločitve, ki ste jo že omenili. In sicer odločitve zdravstvene politike, da stanovalcev v primeru suma na okužbo s koronavirusom, ki ne bodo potrebovali bolnišnične obravnave, ne bodo sprejemali v bolnišnice, ampak se jim bo zdravstvena oskrba zagotavljala v domu. S tem je bila izolacija okuženih, preprečevanje prenosa okužb na zdrave in zdravljenje faze bolezni, ki domnevno ne potrebuje bolnišnične obravnave, naložena ustanovam, ki za to niso niti kadrovsko niti prostorsko in tehnično opremljene. Velik problem je pomenilo že pomanjkanje zaščitne opreme, kar je nedvomno prispevalo k širjenju okužbe prek zaposlenih, ki se gibljejo od sobe do sobe. Postelje nimajo dovoda kisika, domovi imajo na voljo le nekaj kisikovih bomb, ki jih je treba pripeljati k postelji in zadoščajo za tri ali štiri bolnike; premalo je aspiratorjev za čiščenje dihalnih poti in tako dalje.

Kdaj pa sploh napoči trenutek, ko tak bolnik resnično potrebuje bolnišnico?

To je ključno vprašanje. Kopičijo se poročila o nenadni tihi hipoksemiji, ki usmrti tudi mlajšega bolnika v nekaj urah, in o veliki ogroženosti starejših oseb s spremljajočimi boleznimi. Kako naj se odloča maloštevilno in neizkušeno osebje doma, ki ima na voljo zdravnika le nekaj ur na dan? Dom ni bolnišnica! Kako naj se odločata medicinski sestri na oddelku z več deset okuženimi v nočnem času? Poznam pripovedi obupanih in izčrpanih članov osebja. V nekem domu so na določen dan imeli 86 okuženih in bolnih stanovalcev, vse slovenske bolnišnice skupaj pa le 80, zasedene pa so bile samo tretjinsko. V tem domu je doslej umrlo 38 stanovalcev, ki so bili okuženi s koronavirusom, poleg njih pa še 12 drugih. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bilo domovom za starejše občane naloženo velikansko breme, večje kot bolnišnicam, in da so bili njihovi stanovalci diskriminirani. Pa to še ni vse. V mislih imam sezname, ki jih imenujem »seznami odpisanih«.

To zveni zelo zlovešče ... Kakšni seznami so to?

Konec marca je minister za zdravje imenoval za vse domove koordinatorje za izvajanje zdravstvene dejavnosti v zvezi z obvladovanjem epidemije. Ob svojem prvem in v več domovih edinem obisku so koordinatorji vzpostavili konzilij treh ali štirih zdravstvenih delavcev, ki so v enem delovnem dnevu pregledali sto in več kartotek takih stanovalcev. Ob tem, da so v povprečju za eno kartoteko porabili nekaj minut, so od četrtine do polovice stanovalcev nekega doma uvrstili v skupino, pri kateri zaradi zdravstvenega stanja prihaja v poštev samo paliativno zdravljenje, zdravljenje v bolnišnici pa je neutemeljeno. Čeprav vsaj nekateri formularji zahtevajo pogovor z bolnikom ali njegovimi svojci, se to v času sestavljanja teh seznamov odpisanih ni zgodilo, pač pa šele takrat, ko je bil bolnik že v težkem stanju. Če stanovalci niso zboleli, pa niti oni niti svojci še danes ne vedo, da so jih uvrstili na ta seznam. Iz nepopolnih podatkov, ki sem jih pridobil, vem, da so nekateri od teh bolnikov bili vseeno napoteni v bolnišnico, nekateri so okužbo preživeli v domu; vsaj eden od njih je bil celo oživljan v domu in še vedno živi.

Torej so bili ti starostniki dejansko načrtno žrtvovani. In to brez svoje vednosti in brez vednosti svojcev. To nima zveze s paliativo.

Etično sporno, celo nesprejemljivo je dejstvo, da pri odločitvi o uvrstitvi na seznam paliativnega zdravljenja ni sodeloval stanovalec, ki so mu namenili tako usodo, niti njegovi svojci. Druga sporna okoliščina pa je sploh nastajanje vnaprejšnjega seznama odpisanih, na zalogo. Lahko jo razumem kot nekakšno oceno bodoče obremenitve bolnišnic, če bi v domu izbruhnila vsesplošna okužba, vendar jo je prav tako mogoče razumeti kot preventivno zapiranje vrat bolnišnic pred prevelikim prilivom starih bolnikov in kot tihi pritisk na lečečega domskega zdravnika, naj nekaterih stanovalcev ne pošilja v bolnišnico. Ti seznami še vedno obstajajo in ne veljajo le za bolezen, ki jo povzroča koronavirus, temveč tudi za vse druge bolezni, ki bi zahtevale hospitalizacijo.

Nedavno sem govoril s predsednikom komisije za zdravniško etiko, dr. Božidarjem Voljčem. Zatrdil mi je, da so bili vsi s koronavirusom okuženi stanovalci domov za starejše, ki potrebujejo zdravljenje, avtomatično napoteni v bolnišnice. 

Številke govorijo same zase. Glede na to, da je bila velika večina umrlih, verjetno več kot 95 odstotkov, starejših, potrebujemo še podatek o starostni strukturi hospitaliziranih bolnikov. Domnevam, da je bilo med njimi veliko mlajših in manj ogroženih.

Podlaga za to je starizem, pogled na starejšo osebo kot poldementnega, slabo pokretnega in bolnega posameznika, ki zaradi tega, ker je že dolgo živel, ni enako upravičen do uveljavljanja svojih potreb.

Toda v bolnišnicah je bilo ves čas dovolj prostora za obolele starostnike! Vodja vladne strokovne skupine dr. Marko Noč je razkril, da je bila zasedenost bolnišničnih oddelkov za intenzivno nego tudi na vrhuncu epidemije komaj 35-odstotna. Kako so lahko potem tem ljudem odrekali zdravljenje v bolnicah? 

Splošna podlaga za to je starizem ali staromrzništvo, pogled na starejšo osebo kot krhkega, poldementnega, slabo pokretnega in kronično bolnega posameznika, ki zaradi tega, ker je že dolgo živel in ima pred seboj le še kratko in nekakovostno življenje, ni enako upravičen do uveljavljanja svojih potreb, tudi zdravstvenih, kot mlajše osebe. Seveda to diskriminacijo obsojajo deklaracije o človekovih pravicah in etični kodeksi, vendar to ne pomeni, da ne obstaja vsaj na podzavestni ravni pri mnogih med nami. Dejansko bi morali ravnati prav nasprotno: če so ukrepi ob epidemiji namenjeni reševanju življenj in če so starejši daleč najbolj ogroženi, potem bi jim morala biti namenjena največja skrb. Očitno je, da se v primeru domov starejših občanov odločevalci niso ravnali po načelu, da je treba okužene ločiti od okolice in sprejeti vse druge potrebne ukrepe, da se okužba ne bi širila na preostale stanovalce, temveč da so malodane po načelu požgane zemlje izločili okužene skupaj z neokuženimi od preostale okolice, da ne bi prezasedli bolnišničnih zmogljivosti.

In kaj nam to pove o odločevalcih? 

Odločevalci so zavestno tvegali povečevanje števila okužb med najbolj ogroženim delom prebivalstva in omejevali dostopnost okuženih in bolnih do bolnišnične obravnave, kar je zelo verjetno povečalo smrtnost med stanovalci domov. Osebju domov ni bilo naloženo le izčrpujoče fizično breme, ki ga kljub trudu niso mogli opraviti tako, kot ga lahko opravijo bolnišnice, temveč tudi neznosno moralno breme ob zavedanju, da umirajočim stanovalcem ne morejo zagotoviti vsega. Prepričan sem, da se bomo morali kot družba o tem temeljito pogovoriti, med drugim zato, ker so pred nami novi valovi bolezni in določila o zdravstveni obravnavi stanovalcev s koronavirusom in seznami odpisanih še vedno veljajo.

Kdo je odgovoren? 

Tisti, ki so sprejeli te odločitve. Sprejel bi, da je bilo v začetni paniki opisano ukrepanje posledica bojazni, da se bodo bolnišnice v kratkem času napolnile z umirajočimi bolniki tako kot v Italiji in Španiji, vendar je bilo po dveh ali treh tednih jasno, da bolnišnice ostajajo prazne, boj z boleznijo pa se je v znatni meri prenesel na domove. Vsaj takrat bi morali te ukrepe preklicati oziroma spremeniti, vendar jih vse do danes niso.

Kako pa kot zdravnik ocenjujete odziv osebja v bolnišnici Ptuj na čelu z direktorico Anico Užmah, ki ni želelo sprejeti štirideset starostnikov iz hudo prizadetega doma v Ljutomeru, v katerem so bili zaposleni na koncu z močmi? 

Kot strokovno in etično nesprejemljiv. Bi pa vseeno morali izvedeti, ali je ta dom pred tem že obiskal koordinator in pripravil seznam stanovalcev, pri katerih je zdravljenje v bolnišnici neutemeljeno. Če je tak seznam obstajal, je vodstvo bolnišnice morda zanj vedelo ali celo sodelovalo pri njegovem nastanku kot v nekaterih drugih domovih, kjer so bili koordinatorji strokovni direktorji ali zdravniki bližnjih bolnišnic. Morda so se zdravniki uprli, ker so imeli informacije, da gre za vnaprej odpisane varovance. Vsekakor pa je šlo vsaj za trk med odločitvijo ministra, da se stanovalci domov s koronavirusom prvenstveno obravnavajo v domovih, in njegovo odločitvijo o premestitvi vseh okuženih starostnikov v bolnišnico. Kazalo bi ugotoviti, ali je bil minister za zdravje dvoličen, ko je v javnosti kritiziral vodstvo ptujske bolnišnice, obenem pa je vedel, da regijski koordinatorji znatnemu deležu starostnikov odrekajo bolnišnično zdravljenje.

No, če bi resnično hotel, da bolnišnica sprejme ljutomerske starostnike, bi minister že lahko pritisnil na direktorico Užmahovo; ne nazadnje bi jo lahko tudi razrešil. Vendar je ni. 

Na koncu bo odgovornost za posamezne poteze vendarle jasna, čeprav je v sedanjem pogovoru ne morem usmeriti na eno samo osebo, ker nimam vseh podatkov – navsezadnje tudi zato, ker se prikrivajo. Dejstvo je, da so ukrepi v skupnem učinkovanju diskriminatorni do stanovalcev domov, saj so jim omejili dostopnost do bolnišničnega zdravljenja in s tem kršili pacientovo pravico do enake dostopnosti za enake potrebe. To je moja ključna kritika na račun ravnanja odgovornih v času epidemije. Od odgovornih pričakujemo, da bodo v težkih časih ravnali etično, odgovorno in razumno, saj jim samo pod temi pogoji lahko zaupamo. Zaupanje med oblastjo in državljani je posebej v kriznem času ključnega pomena.

Če govoriva o odgovornosti, ne moreva mimo spornih nabav zaščitne in medicinske opreme med epidemijo. Te nabave so po dekretu vlade potekale prek zavoda za blagovne rezerve, ki za to ni bil ustrezno usposobljen. Na drugi strani se že leta govori o centralizaciji javnih naročil v zdravstvu, ki bi jih izvajala posebej za to ustanovljena javna agencija. Bi se fiasku z naročili mask in ventilatorjev lahko izognili, če bi ob izbruhu virusa njihove nabave že tekle prek takšne agencije? 

Kot minister za zdravje sem leta 2003 začel centralizirati javno naročanje potrošnega materiala za dializo, pri čemer glavni nasprotniki niso bili dobavitelji, temveč bolnišnice. Že s prvim razpisom smo dosegli za 20 odstotkov nižje cene. Ko sem odšel s položaja, je moj naslednik nemudoma ukinil ta sistem, češ da je neumnost. Centralizacija naročanja sicer ni imuna pred korupcijo, pa tudi ne pred pritiski in zastraševanji dobaviteljev in drugih zainteresiranih, vendar jo je lažje nadzorovati. Drobljenje naročil in prenašanje na verigo posrednikov pa imata en sam namen: krajo javnega denarja in olajšanje korupcije. Skratka, centralizacijo javnih naročil močno podpiram.

Odločevalci so zavestno tvegali povečevanje števila okužb med najbolj ogroženim delom prebivalstva in tem ljudem omejevali dostop do bolnišnične obravnave, kar je zelo verjetno povečalo smrtnost med stanovalci domov.

Delo je nedavno na naslovni strani objavilo članek, v katerem so dokazovali, da je epidemija covid-19 pokazala, da moramo nujno zgraditi nov klinični center v Ljubljani. Kaj menite o tej zamisli? 

Da je neumnost – ne to, da potrebujemo obnovo kliničnega centra v Ljubljani, temveč da jo utemeljujemo z epidemijo in z gradnjo zidov. To se je dogajalo tudi v preteklosti; ob kakršnihkoli težavah v zdravstvu je prihajalo do predlogov za novogradnje. Nato se je gradilo dvajset let in na koncu je zmanjkalo denarja za opremo in potrebne nove zaposlitve. Do takih predlogov prihaja zato, ker imajo velik vpliv na zdravstvene odločitve klinični zdravniki in ker si politiki radi postavljajo spomenike in režejo otvoritvene trakove. Namesto milijarde za zidove in nove bolniške postelje, ki jih v normalnih razmerah in ob sodobnih pogledih na vlogo bolnišnice ne potrebujemo, bi morali denar, če bi ga toliko sploh imeli, nameniti za izobraževanje in zaposlovanje novih kadrov, skrajševanje čakalnih sob in uvajanje novih programov – pa tudi za zaloge nujno potrebne opreme ter za gradnjo ali obnovo infekcijske in še kakšne druge klinike, bolnišnice ali zdravstvenega doma. V ozadju pozivov po milijardnem gradbenem projektu je tudi pohlep po milijonih, ki pri tako velikem koritu bolj neopazno kapljajo v zasebne žepe ali žepe političnih strank.

Kakšen bo svet po epidemiji koronavirusne bolezni? 

Po koronski krizi bo svet izbiral med dvema možnostma. Lahko se bo zatekel v avtoritarnost in visoke pregrade med državami, dajal državljanom s pomočjo represije občutek varnosti in nadaljeval neoliberalni red, v katerem se bodo javne storitve dokončno spremenile v zasebne dobrine, ali pa bo okrepil oziroma na novo uvedel socialno državo, ki bo temeljila na notranji in zunanji solidarnosti med državljani in v kateri bodo javne storitve človekova pravica.