Nam bo zmanjkalo sape?

Koronakriza je podjetnike različno prizadela. Gradbeništvo hujšega šoka recimo ni doživelo, v družbi Lumar, kjer so takoj po razglasitvi epidemije od 78 zaposlenih večino poslali na čakanje, proizvodnje niso zaustavili, ker ne bi imeli naročil, ampak ker niso dobili dovolj gradbenih dovoljenj. Zdaj so bolj optimistični: »Stanje pri pridobivanju gradbenih dovoljenj se je izboljšalo in jih ponovno dobivamo. Pozitivno je tudi vzdušje, klima med ljudmi in potencialnimi kupci.« Največji problem, s katerim se sedaj spopadajo, pa je, kako aktivirati sodelavce, ki imajo šoloobvezne otroke od 4. razreda. »Imamo težavo z zagotavljanjem njihovega varstva,« odgovarjajo.

Nekje na sredini je živilskopredelovalna industrija. Tudi med krizo so ljudje morali kupovati hrano, a so se njihove navade spremenile ali prilagodile. Pekarno Pečjak, kjer 385 delavcev izdeluje predvsem zamrznjene pekovske izdelke in pa izdelke, ki jih je treba dopeči, je koronakriza hudo udarila. Direktor Silvo Pečjak, ki to družinsko podjetje vodi, nam je povedal, da jim je aprila promet padel za 53 odstotkov. Sicer se razmere počasi izboljšujejo, kljub birokratskim oviram bodo v podjetju izkoristili pomoč države, a za zdaj so se izvlekli z zadnjimi močmi. »Ostali smo brez denarja in lahko že rečem, da podobnega, jesenskega šoka ne bomo preživeli. Mi smo preživeli predvsem zaradi dobrih lanskih rezultatov,« pravi.

Najhuje pa je kriza prizadela turistični sektor, hotelirje in gostince. Novogoriški župan Klemen Miklavič opozarja, da se zaradi odvisnosti njihove regije od turizma in igralništva govori o gospodarskem zlomu in najhujši recesiji v zadnjih 30 letih. Pretresljiva je tudi izpoved Vladimirja Mićkovića, soustanovitelja veganske restavracije Kucha. »Odkar je virus potolkel gostinstvo, nisem zaznal realne diskusije o črnosti situacije, v kateri smo,« je zapisal in dodal, da so razmere grozljive: »Pri nas, recimo, smo v prvem mesecu tretjino ekipe izgubili. V naslednjem še drugo tretjino. Preostali že dva meseca delamo zastonj, ker gre ves denar za pokrivanje davkov in tekočih fiksnih stroškov.« Reševanja njihovih težav naj bi se vlada lotila šele sedaj, v tretjem svežnju ukrepov.

Delodajalska združenja so ta teden vladi Janeza Janše izrekla enotno podporo in pohvalo. Predsedniki Združenja delodajalcev Slovenije, Gospodarske zbornice Slovenije, Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, Trgovinske zbornice Slovenije in Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije so v javni izjavi poudarili, da »izražamo podporo naporom Vlade RS pri oblikovanju ukrepov v boju proti gospodarskim posledicam epidemije koronavirusa« in da v »delodajalskih organizacijah in zbornicah ugotavljamo, da je Vlada RS premišljeno oblikovala ukrepe prvega in drugega paketa v boju proti gospodarskim posledicam koronavirusa (PKP1 in PKP2)«. A ekonomisti, s katerimi smo govorili, opozarjajo, da je zadovoljstvo mnogih podjetij, ki so zdaj prejela nekakšne bombončke v obliki nepovratnih sredstev, varljivo.

Velimir Bole v svojih analizah vladnih ukrepov recimo svari, da je vrstni red slovenskih protikoronskih ukrepov nepravilen. V Švici, na primer, je država srednjim in majhnim podjetjem takoj pomagala z zagotavljanjem likvidnosti s poroštveno shemo. Deset dni po uvedbi karantene je 76 tisoč švicarskih podjetij prejelo kredite, zavarovane z državnim poroštvom. V Sloveniji pa je to vrsto ukrepov, ki bi morali priti na vrsto takoj, vlada sprejela šele v drugem svežnju pomoči, ki je začel veljati dva meseca po začetku karantene. Posledično se je aprila v Švici (ali pa v Nemčiji) brezposelnost povečala za 14 odstotkov, v Sloveniji pa za 20.

Kaj nas je epidemija koronavirusa naučila? Gotovo to, da so kapitalistične družbe izredno občutljive na šoke in da številni zaposleni, podjetja ali sistemi že v normalnih razmerah delujejo na robu svojih zmožnosti.

Drugič, piše Bole, naj bi Slovenija ogromne količine denarja potrošila na nepravilen način, s katerim naj bi se po nepotrebnem povečevala zadolženost države. Bole omenja odpis davka na dobiček in dohodnine ter odlog servisa kreditov. »Domet bo majhen in dolgoročno škodljiv,« saj utegne v kasnejših fazah epidemije poslabšati dostop države do svežih kreditov. »V zaključni bitki vojne,« svari Bole, se utegnemo namesto s »topovi braniti le še z loki«. Navdušenje delodajalskih organizacij je tako varljivo, saj je seveda očitno, da bo 1. junija, ko naj bi država že potrošila več milijard evrov, kriza še trajala. Pravi, da bi morali sedanjo ekonomsko-politično pomoč gospodarskim enotam prilagoditi predpostavki, da gre šele za prvo fazo dolgoročnejšega poslabšanja gospodarskih dosežkov.

To pa je tudi glavna skrb, ki si jo z Boletom delijo ostali strokovnjaki, s katerimi smo govorili. In sicer da v boju z gospodarskimi posledicami epidemije nihče v aktualni vladi ne razmišlja dolgoročno. »Reakcijo države bi sam razdelil na tri sklope,« pravi Bogomir Kovač. Prvi sklop je podoben gašenju požara, »to je sanacija obstoječega stanja škod, s čimer se je ukvarjala Lahovnikova skupina«. Drugi sklop ukrepov, ki prihaja sedaj, je namenjen postopnemu oživljanju gospodarstva. »Lahko vidimo, na kakšen administrativen način se vlada tega loteva, od dejavnosti do dejavnosti z dajanjem novih in novih pogosto neuresničljivih navodil. Zdaj smo v fazi igranja: Mi se delamo, kot da spoštujemo ukrepe, vlada pa se dela, kot da jih sprejema,« pravi Kovač, ki pa ga skrbi tretja faza. Nekakšna strateška prilagoditev.

Kaj nas je naučila epidemija koronavirusa? Gotovo to, da so kapitalistične družbe izredno občutljive na šoke in da številni zaposleni, podjetja ali sistemi že v normalnih razmerah delujejo na robu svojih zmožnosti. Veliko držav zaradi tega sredstva, namenjena boju proti koronavirusu, namenja tudi krepitvi javnega zdravstva, socialne države, novih oblik dela, krajšega delavnika, modernizaciji šolstva, digitalizaciji, gradnji javne infrastrukture. V Nemčiji denimo so ta teden mediji razkrili, da bo država nacionalizirala nemške železnice in krizo izkoristila za še odločnejšo usmeritev k prestrukturiranju svoje avtomobilske industrije proč od fosilne ekonomije. »Pri nas pa tega razmisleka ni. Ne postavljamo si vprašanj, kako naprej, kje je naš razvojni potencial. Bojim se, da bomo teh pet milijard evrov pomoči gospodarstvu potrošili za prazen nič.«

To, kar sedaj počne vlada, bo seveda povečalo primanjkljaj, pravi Mitja Gaspari, »dvomim pa, da bodo ti ukrepi dejansko pozitivno vplivali na gospodarske razmere, saj v naši martinkrpanovski ekonomiji podjetniki davčne olajšave zgolj pospravijo v svoj žep«. Strinja se z Boletom, da so razmerja med ukrepi napačna in da se je vlada odločila pomagati z darili, ne pa s spodbudami. »Denar, ki ga vlada sedaj namenja reševanju gospodarstva, bo šel v prazno, s čimer pa si utegnemo omejiti prihodnji manevrski prostor.« Nemčija, kjer njihovo ustavno sodišče že dvomi o zakonitosti projekta, v katerem ECB odkupuje državne obveznice, po njegovem ne bo dolgo dopuščala, da bodo majhne države do posojil dostopale pod ugodnejšimi pogoji kot sicer, zaradi česar bi morali v Sloveniji strukturo ukrepov prilagajati Nemčiji. »Kar zdaj počnemo, je bolj iz rok v usta,« pravi Gaspari in dodaja, da bi lahko krizo izkoristili za to, da bi spodbujali nekatere nišne industrije, recimo številna majhna slovenska računalniška podjetja. »Nemara bi lahko še naprej razvijali zdravljenje na daljavo.«

V Sloveniji je koronavirus zaustavil z muko začete reforme, kot so novi stanovanjski program s prenovljeno zakonodajo, krepitev javnega zdravstva, nove razporeditve bremen med delom in kapitalom.

Ekonomist Marko Jaklič je bil del skupine pod vodstvom Mateja Lahovnika, ki je sprva pripravila ukrepe za gašenje požara: »Bil sem med redkimi, če ne edini v skupini, ki sem rekel, da moramo razmišljati kot profesionalni gasilci. Strateško, ne pa, da bomo vložili ogromno sredstev zgolj na kratki rok. Vendar v skupini o tem ni bilo soglasja, češ, ne komplicirajte. Moj odgovor je seveda bil, da do 1. junija, ko smo sprejemali ukrepe, te krize še ne bo konec in da bi morali računati tudi, da bo ta kriza trajala deset let.« Slovenija, pravi Jaklič, niti v mirnodobnih časih ni imela srečne roke pri snovanju gospodarskih politik – kljub veliki gospodarski rasti smo v zadnjih letih nazadovali po kazalnikih inovativnosti. Pred novimi izzivi pa utegnemo popolnoma izgubiti kompas. »Še celo Madžari so zdaj uvedli digitalni davek, o čemer se Evropa doslej ni mogla dogovoriti,« dodaja.

Tako je morda navdušenost delodajalskih organizacij nad »premišljenimi« ukrepi in prizadevanji vlade razumljivo dobrikanje, a kratkovidno. Podjetja so sedaj dobila pomoč države, pri čemer pa so mnogi tudi pozabili, da koronakriza ni edini in morda niti ne glavni vzrok vseh sedanjih težav. V Sloveniji in na Zahodu je gospodarstvo začelo pešati že prej, saj države niti vzrokov finančne krize iz leta 2008 niso rešile. Tako v Nemčiji številni politiki govorijo o potrebi po popolni preobrazbi svetovnega gospodarstva, se pripravljajo na novo stanovanjsko politiko, vse več govorijo o univerzalnem temeljnem dohodku, o novi zeleni usmeritvi – a to je zgolj pospešen siceršnji trend razmisleka, ki so ga tam začeli še pred koronakrizo. V Sloveniji pa se zdi, da bomo s koronakrizo zamaskirali siceršnje stanje. Koronavirus je zaustavil z muko začete reforme, kot so novi stanovanjski program s prenovljeno zakonodajo, krepitev javnega zdravstva, nove razporeditve bremen med delom in kapitalom.

Kaj nas je epidemija koronavirusa naučila? Gotovo to, da so kapitalistične družbe izredno občutljive na šoke in da številni zaposleni, podjetja ali sistemi že v normalnih razmerah delujejo na robu svojih zmožnosti.

V Sloveniji je koronavirus zaustavil z muko začete reforme, kot so novi stanovanjski program s prenovljeno zakonodajo, krepitev javnega zdravstva, nove razporeditve bremen med delom in kapitalom.