Strankarski ustavni sodniki se odločajo strankarsko

Ker se ustavni sodnici Dunji Jadek Pensa izteka mandat, se spet začenja postopek imenovanja novega ustavnega sodnika ali sodnice. To je vedno pomembno politično vprašanje. V časih omejevanja človekovih pravic za potrebe spoprijemanja z epidemijo morda še toliko bolj. Od sestave ustavnega sodišča je odvisno, ali bo ta najvišji sodni organ v državi varoval ljudi in omejeval oblastno avtokracijo in represijo ali pa bo to zgolj tiho spremljal ali celo neposredno potrjeval ukrepe kot skladne z ustavo. Odločilno besedo pri izbiri ustavnih sodnikov ima navadno koalicija. Kdo je Barbara Zobec, ki si jo je za favoritko izbrala SDS?

Barbara Zobec je vrhovna sodnica. Njeno ime je širša javnost prvič slišala leta 2006, ko je bila v skupini petih vrhovnih sodnikov, ki so se vključili v predvolilno bitko na ljubljanskih županskih volitvah in podprli kandidaturo Franceta Arharja, kandidata združene desnice na čelu s SDS. Takrat je sodni svet odločil, da so ti sodniki ravnali v nasprotju s sodniško etiko. A pri tem je tudi ostalo oziroma ni ostalo samo pri tem – odvisno od zornega kota. Večina sodnikov je bila za svojo zvestobo kasneje nagrajena – v času, ko je bila SDS na oblasti, je napredovala na najodgovornejše položaje v sodstvu. Mitja Deisinger in Jan Zobec sta recimo postala ustavna sodnika, Janez Vlaj pa predsednik sodnega sveta. »

Politično« se je Zobčeva angažirala tudi nekaj let kasneje, konec leta 2010, ko je potekalo izbiranje novega predsednika vrhovnega sodišča. Bila je v majhni, a odločni skupini vrhovnih sodnikov, ki so nasprotovali imenovanju Branka Masleše za predsednika najvišjega rednega sodišča, ker ni bil pogodu SDS. V tej skupini na vrhovnem sodišču sta bila recimo tudi vrhovni sodnik Marko Šorli, ki je bil nekaj let kasneje s podporo SDS izvoljen za ustavnega sodnika, in vrhovni sodnik Rudi Štravs. Zobčeva in Šorli sta v posebnem pismu sodnemu svetu razložila svoja glasova proti Masleši in sodni svet pozvala, naj kandidata ne podpre, čeprav je imel večinsko podporo vrhovnih sodnikov. Oba sta tedaj tudi protestno izstopila iz sodniškega društva. Diskvalifikacije predsedniškega kandidata na osebni ravni je vodil vrhovni sodnik Jan Zobec, soprog Barbare Zobec, ki je bil v tistem času sicer ustavni sodnik (izvoljen na željo SDS).

Prav Zobec in Štravs sta nedavno odigrala vodilno vlogo pri tesni odločitvi petčlanskega senata, ki je v nasprotju z modernim razumevanjem odnosa med politiko in mediji Janeza Janšo oprostil pravnomočnih obsodb razžalitve dveh novinark RTV Slovenija, ki ju je prek Twitterja zmerjal z odsluženima prostitutkama. Da so vrhovni sodniki o tem primeru sploh lahko odločali, so morali narediti izjemo. Po zakonu je revizija dovoljena zgolj, če odškodnina znaša več kot 40 tisoč evrov. V vseh drugih primerih pa le izjemoma, če gre za pravno vprašanje, glede katerega se sodna praksa nižjih sodišč razlikuje od prakse vrhovnega sodišča, če te prakse sploh ni ali če ni enotna. To bi v primerih razžalitve – kjer je sodne prakse, skladne z odločitvijo nižjih sodišč, res veliko – težko argumentirali. A tričlanski senat vrhovnih sodnikov je storil točno to, predsedoval pa mu je prav Zobec. Še več, petčlanski senat je s tremi glasovi proti dvema pravzaprav sam spremenil ustaljeno in z evropsko primerljivo sodno prakso na tem področju.

Ko se je konec leta 2017 tedaj že ponovno vrhovni sodnik Jan Zobec zapletel v incident s pravosodnim policistom, ki je varoval vhod v ljubljansko sodno palačo, ni bil le on tisti, ki mu je grozil z izgubo službe, pač pa tudi njegova soproga. Tedaj so se v sindikatu delavcev v pravosodju zaradi ravnanja Zobčevih opravičili vsem zaposlenim v sodni stavbi in poudarili, »da je nedopustno, da vas-nas lahko ima kdor koli za drugorazredne oz. manjvredne uslužbence«. Nekaj mesecev kasneje, ko so posnetki varnostnih kamer razkrili vedenje sodnika Zobca in na laž postavili njegovo videnje incidenta, se je oglasil tudi predsednik sodišča Damijan Florjančič in od Zobca zahteval, da se pravosodnemu policistu opraviči.

Raziskovalna strast kandidatke za ustavno sodnico, vrhovne sodnice Barbare Zobec, so hudodelstva, storjena med totalitarnim obdobjem, ter rehabilitacija žrtev komunističnega režima

V intervjuju za Sobotno prilogo Dela je Florjančič takrat dejal: »Ko se je sodnik Zobec z ustavnega vrnil na vrhovno sodišče, je v prvem pogovoru z menoj izjavil, da bo ’enfant terrible’. Sam s takšnimi ’enfanti’ nimam težav, če so kritike upravičene, sprejemljive in pripomorejo k izboljšanju našega delovanja. Bolj me skrbi to, da od vsega ostane le še tisti ’terrible’. Tu gre po moji oceni izključno za takšen primer in tega bi se sam sodnik lahko zavedal. Predvsem pa bi se tega lahko zavedale tudi kakšne institucije v našem sistemu. V mislih imam predvsem etično komisijo pri sodnem svetu, ki se ji za zdaj še ni zdelo vredno opredeljevati se do tovrstnih vprašanj.«

Sodnica Zobčeva je pred časom sodelovala tudi v procesu, ki je deležen velike pozornosti javnosti, to je proces zoper domnevnega morilca direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Odločala je o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je na vrhovno sodišče vložil pravnomočno obsojeni nekdanji uslužbenec inštituta Milko Novič, sicer tudi nekdanji županski kandidat SDS v občini Sežana. Napisala je sodbo, s katero se je zadeva vrnila v ponovno sojenje, in tudi nakazala, naj bo Novič oproščen. To se je potem res zgodilo.

Zobčeva je v prostem času predavateljica na Katoliškem inštitutu, zasebnem visokošolskem zavodu slovenske katoliške cerkve. V kratkem življenjepisu na njegovi spletni strani je opisana poklicna pot Zobčeve kot pravnice in tudi njena raziskovalna strast: »Njen raziskovalni interes je posvečen množičnim umorom med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, sodnim umorom in drugim hudodelstvom, storjenim med totalitarnim obdobjem, ter rehabilitaciji žrtev komunističnega režima.« Zakonca Zobec sta pripadnost katoliški cerkvi in njenim interesom v preteklosti izkazala tudi javno. Udeležila sta se tako imenovane Rdeče maše – maše, pri kateri verni pravniki prosijo boga za pomoč pri svojem delu –, ki je namenjena javni manifestaciji pripadnosti (pravnikov) cerkvi.

Z imenovanjem Zobčeve na ustavno sodišče bi SDS tam dobila brezpogojno zvest glas. To se ne bi zgodilo prvič. V prejšnji sestavi ustavnega sodišča je ta politična stranka tam imela vsaj pet takšnih zvestih glasov (na čelu z Janom Zobcem) in ti so med drugim uspešno zavirali razvoj človekovih pravic skupnosti LGBT+, ki ga je uzakonjala »razsvetljena« politika, ter seveda začrtali pot razveljavitvi obsodb v zadevi Patria.

Tudi v tem trenutku ima SDS na ustavnem sodišču dva ustavna sodnika, ki odločata v skladu s stališči stranke. Šorlija in Klemna Jakliča. Predvsem pri Jakliču se je jasno pokazalo, kako narobe je lahko, če ustavni sodnik sledi politični stranki. Seveda je prav, da na ustavnem sodišču sedijo sodniki z različnimi pogledi na družbena vprašanja, različnih svetovnih nazorov. A svetovnega nazora, konservativnosti ali na drugi strani aktivizma za razvoj človekovih pravic, ne gre enačiti s programom in odločitvami posamezne politične stranke. Različni svetovni nazori spodbujajo dialog med sodniki, iskanje kompromisov in izrekanje kar se da široko sprejemljivih sodb. Odločanje v skladu z željami politične stranke pa pripelje do zelo čudnih odločitev.

Svetovnega nazora, konservativnosti ali na drugi strani aktivizma za razvoj človekovih pravic, ne gre enačiti s programom in odločitvami posamezne politične stranke.

Zakon o tujcih, ki ga je pred leti uveljavila Cerarjeva vlada ob pomoči glasov SDS, je recimo predvideval, da lahko vlada in državni zbor preprosto odredita, da država neha sprejemati prošnje za azil, če se jima zazdi migracijski pritisk prevelik. Gre za določbo, kakršne ne poznajo in tudi ne izvajajo nikjer drugje. Celo sosednja Madžarska, ki ima sicer enega najbolj nehumanih azilnih sistemov, še vedno sprejema prošnje za azil. To je bil razlog, da so za razveljavitev tega zakonskega člena glasovali ustavni sodniki skoraj soglasno, tudi sodnik Šorli. Jaklič je bil edini, ki je glasoval, naj določba ostane v veljavi. Odločitev je utemeljil z besedami, da je v izjemnih okoliščinah pač treba dati prednost domačemu človeku pred tujim.

A odločanje v skladu s politiko neke stranke lahko pripelje tudi do še bolj neverjetnih odločitev. Ko so se pred časom ustavni sodniki odločali, ali naj vzamejo v obravnavo vladni odlok o omejitvi gibanja, prav tako niso bili povsem soglasni. Proti sta glasovala Šorli in Jaklič. Nasprotujeta odločitvi večine sodnikov, da v izjemnih razmerah, ko vlada sprejema izjemne ukrepe, tudi sami pokažejo dodaten angažma in izjemoma v obravnavo vzamejo najspornejše vladne ukrepe in zakone (ki zadevajo celotno prebivalstvo) sproti in ne šele po več letih sodnih bitk pred rednimi upravnimi sodnimi organi, ko bo že prepozno. Jaklič je svojo odločitev pojasnil tudi v ločenem mnenju, kjer je zapisal, da ne vidi potrebe po proaktivnosti ustavnega sodišča, to bi po njegovem moralo ostati enako nedostopno ljudem kot doslej. Oblast, na čelu katere je SDS, pa bi s tem dobila mir in skorajda nedotakljiv status. Jakličevo (in Šorlijevo) mnenje je neverjetno predvsem zato, ker gre za glas proti celotni družbi, narodu, prej omenjenemu domačemu človeku, ki naj bi bil vreden največ in več od tujega – zgolj zato, ker je tako v nekem trenutku ustrezalo neki politični stranki.

Predvsem to bi moral imeti v mislih predsednik republike Borut Pahor pri postopku izbire novega ustavnega sodnika ali sodnice. In ne zgolj iskanja dovoljšne podpore parlamentarnih strank za tega ali onega kandidata SDS – ne glede na to, ali gre za ime s seznama prijavljenih na razpis ali zunanjega kandidata ali kandidatko. Po drugi strani pa predsednik pravzaprav nima veliko izbire, kadar ima kandidat ali kandidatka zadostno podporo za izvolitev v državnem zboru. Utemeljitev, zakaj takega kandidata ali kandidatke ne bo predlagal v izvolitev, bi bila zelo zahtevna.