Konec svobodne razprave?

»Nesprejemljivo je, da so novinarke in novinarji v medijih izpostavljeni grobim osebnim žalitvam s strani vidnih politikov. Posebej problematične in nesprejemljive so žalitve, storjene z namenom zaničevanja kot na primer: XY je ’odslužena prostitutka, ki se jo da dobiti za 30 evrov’.« S temi besedami so javno pismo nasprotovanja odločitvi vrhovnega sodišča, da razveljavi pravnomočno »medijsko« sodbo zoper Janeza Janšo, začeli na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Da Janez Janša ni bil žaljiv, ko je na Twitterju o omenjenih novinarkah zapisal, da so »prostitutke«, je petčlanski senat vrhovnega sodišča izglasoval s tremi glasovi za in dvema proti. Večino so sestavljali sodniki Jan Zobec, Rudi Štravs in Tomaž Pavčnik, preglasovano manjšino pa vrhovni sodnici Mateja Končina Peternel in Karmen Iglič Stroligo. Ti sta tudi napisali ločeno mnenje in v njem opozorili, da gre za odločitev, ki ni skladna s sodobnim razumevanjem medijske svobode in odnosa med politiko in mediji.

Številnim kritikam zoper sodbo se je pridružil Inštitut za kriminologijo. Izjavo je pripravil dr. Matjaž Jager, raziskovalec na inštitutu, podpisali pa so jo tako rekoč vsi zaposleni na njem in zunanji sodelavci, številni od njih profesorji na Pravni fakulteti.

»Takšna sporočila namreč – tudi zato, ker so deležna bistveno večje pozornosti s strani uporabnikov družbenih omrežij – normalizirajo in spodbujajo sovražni in osebno žaljivi javni diskurz, v katerem ni prostora za razumsko izmenjavo stališč, temveč le za grobe osebne diskvalifikacije,« še piše v izjavi. V njej politikom ne odrekajo pravice do kritike, saj so do nje upravičeni in je od njih dobrodošla, ker prispeva k svobodni razpravi o pomembnih družbenih temah. Nekaj drugega so »žaljivi osebni napadi z izrazito spolno konotacijo, ki ne predstavljajo le meje takšne svobodne razprave, marveč jo spodkopavajo in dušijo. Svobodna razprava bo namreč v družbi, v kateri bo novinarkam, ki opravljajo svoje delo, trajno grozilo, da jih zaradi poročanja vplivni politik lahko brez pravnih posledic grobo osebno žali z odsluženimi poceni prostitutkami, hitro začela odmirati.«

Demokratična družba lahko po mnenju sodelavcev Inštituta za kriminologijo obstaja le, če je javna razprava svobodna in je zagotovljena minimalna raven izmenjave argumentov. Prav zato je pomembno, da sodišča kot branik ustave in človekovih pravic tako grobo žaljiva sporočila, usmerjena na osebo novinarke ali novinarja, označijo za nesprejemljiva in v njih prepoznajo zlorabo svobode izražanja: »Neverjetna je teza, da bi prepoved žaljenja z namenom zaničevanja in razvrednotenja novinarke kot osebe neustavno posegla v pravico vidnega politika do izražanja svojega mnenja. Ne bi radi živeli v družbi, v kateri je takšno žaljenje in zastraševanje novinarjev pravno povsem sprejemljivo in dopustno in še uvrščeno v kontekst ’razsvetljenskega ideala približevanja resnici’«.