»Stranka na oblasti ceni domoljubje, ker so njeni vodilni ideologi nekdanji komunisti«

Letos bo prvič podeljena Cankarjeva nagrada za »najboljše izvirno literarno delo« v slovenskem jeziku. Med štirimi nominiranci je tudi knjiga Ljudomrznež na tržnici pesnika, pisatelja, režiserja Vinka Möderndorferja, nekdanjega predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada, znanega po ognjevitih govorih, bodicah, ki jih je na odru Cankarjevega doma namenjal vladajoči eliti. V knjigi je med drugim zapisano, da je obstoj Slovencev odvisen zgolj od obstoja slovenske umetnosti, umetnost nas določa kot narod.

Nadaljevanje te misli je logično – ker sedanja vlada in njeno ministrstvo za kulturo v celoti pozabljata na pomen umetnosti, kljub ponosnim geslom o domoljubju in zastavah škodita narodu. Smrt kulture je namreč vedno smrt naroda.

Se po ulicah v okolici parlamenta vozite s kolesom? Kako razumete protestnike?

Seveda hodim na demonstracije. In vesel sem, ko vidim, koliko mladih se vztrajno vozi okoli parlamenta. To niso strankarsko opredeljeni ljudje. To so ljudje, ki imajo zares dovolj.

Čutim to energijo, ki ne slepomiši in se ne pretvarja. In to je dobro. V minulih letih, ne glede, kdo je bil na oblasti, sem se večkrat zalotil, da v trenutkih nekakšnega družbenega obupa čutim podobno, kot je zapisal Cankar, namreč, da so Slovenci narod hlapcev. Protestniki kolesarji dokazujejo nasprotno. Slovenci nismo zgolj narod hlapcev. To je super spoznanje. Če pa že pomislimo na hlapce, potem so hlapci slovenski politiki, in to predvsem v odnosu do Evrope. V tem med strankami, ki se valjajo po parlamentu, ni tako rekoč nobene razlike. Sedanja oblast je v tem hlapčevstvu samo še nevarnejša, saj ne izkazuje hlapčevstva in dobrikanja le Evropi, ampak še bolj višegrajski skupini z Madžarsko na čelu. Jasno pa je, da skuša ta oblast protestnike stlačiti med politično opozicijo. To počne na staromoden, stalinističen način, na način iz časov, ko so bili vsi drugače misleči ideološko popljuvani. Tisti, ki ima že 30 let polna usta kaviarja, pljuva po tistih, ki so brez služb, brez prihodnosti, ki želijo samo malo več spoštovanja in poštenja ter manj prozornega sprenevedanja ... Narobe svet.

Med drugim ste podpisali pobudo, naj Ivan Gale dobi posebno priznanje predsednika države. Zakaj?

Za to, kar je storil gospod Gale, je treba imeti pogum. Dobro vemo, da je nova oblast maščevalna in žaljiva in da so njeni organizirani in plačani privrženci sposobni najpodlejših groženj. Zato je povsem človeško, da se ljudje bojijo zase, še bolj pa za družino. Prav zato je dejanje gospoda Galeta nesebično in pogumno ter daje zgled in zagon civilni družbi.

Vsem nam, podpisnikom pobude, je jasno, da je predsednik republike ne bo upošteval. Predsednik republike že več let deluje kot piar največje in najbolj agresivne desne stranke, zato te pobude ne bo razumel. Še pravilneje: ne bo je smel ne razumeti ne upoštevati. Vendar že sama pobuda nekaj pomeni. Spontano skandiranje civilne družbe je jasen znak, da je gospod Gale storil prav. Proti tako očitnemu zlu, kot se že tri desetletja kuha na Slovenskem, se je treba boriti s plemenitimi, pogumnimi dejanji.

Tisti, ki ima že 30 let polna usta kaviarja, pljuva po tistih, ki so brez služb, brez prihodnosti, ki želijo samo malo več spoštovanja in poštenja ter manj prozornega sprenevedanja.

Je v slovenski družbi premalo pogumnih posameznikov?

Nekaj je hudo narobe, če politična stranka, kadarkoli se pririne do oblasti, razdeli narod. Že naslednji dan po tem, ko je oblast prevzela nova koalicija, so se začutile spremembe. Njeni privrženci so postali agresivnejši, arogantnejši. Raven diskurza v parlamentu se je čez noč zaostrila in zbanalizirala. Grožnje, menjave, neprikrito protežiranje naših in pravih, vse to je čez noč ustvarilo družbo nelagodja, strahu in previdnosti. Mislim pa, da prav protesti dokazujejo, da marsikoga ni strah. Na protestih vidiš družine, oče, mati, trije otroci … Ob pločniku pa jim mahajo dedki in babice. Mladi, stari od 20 do 30 let, protestirajo iskreno in se ne bojijo, čeprav vedo, da je sedanja oblast maščevalna. Ja, ljudje so zelo pogumni. Ni namreč težko protestirati proti oblasti, ki upošteva demokratične standarde. Veliko več poguma potrebuješ, kadar imaš opravka z oblastjo, ki je militantna, brezobzirna in maščevalna. Tako, da je vsak protestnik v teh okoliščinah junak. Vsi skupaj pa imamo srečo, da je slovenska policija samostojen servis, ki za zadaj še ni popustil željam trenutne oblasti. Slovenska policija državljanom, če malo pretiravam, še edina zagotavlja občutek varnosti v tej državi. Nikoli si nisem mislil, da bom represivnemu organu hvaležen za ohranjanje demokracije.

Represija, sovražnost, razdeljenost, ki jih omenjate, iz družabnih omrežij pljuskajo v dejansko življenje. 

Najmočnejša vladna stranka je tri desetletja sistematično gojila sovražni govor in z vsemi sredstvi ustvarjala ozračje sovraštva. Utrjevala je laž, prevaro in podtikanja kot sredstva za dosego oblasti. Opravka imamo s profesionalno organizirano in finančno podprto tovarno lažnih novic, sprevračanja dejstev, demagoških obratov in podobnih nizkotnih prijemov. Ker ustrezne institucije pravnega sistema niso preganjale sovražnega govora, niti ga niso obsodile, so tudi one krive, da je danes dovoljeno vse. Vemo pa, da beseda ni kar tako. Beseda lahko postane meso. Grožnje se slej ko prej uresničijo. Dovoljevanje sovražnega govora je uvod v sovražna dejanja, kar v ekstremnih okoliščinah pomeni prelito kri. Če hočemo družbo spet normalizirati, bi morali ostreje reagirati in sankcionirati sovražni govor. Demokracija ni samo v tem, da lahko rečeš, kar hočeš, demokracija je tudi v tem, da se zavedaš teže svojih besed in zanje prevzameš odgovornost. Zgodovina nas uči, da so bile najprej besede hujskanja, poniževanja, kasneje pa so pripeljale do pokolov, taborišč in do vsesplošnega sovraštva. Včasih se zdi, da bi tistim, ki so zdaj na oblasti, ena manjša državljanska vojna zelo ustrezala.

Kako se boriti proti vsej tej greznici laži?

Najbolj tragično je, da sovražni govor, skupaj z lažnimi novicami in ponaredki, ni slovenska posebnost. Tudi v svetu beseda izgublja moč. Centri finančne in politične moči so ugrabili moč besede, moč njene resnice in jo naredili za neobvezno. Laž ni več laž, ampak resnica. Kraja ni več kraja, ampak privatizacija, dokapitalizacija, razvojni prevzem. Krivda ni več krivda, ampak krivica. Pred našimi očmi se zla dejanja z manipulacijo spreminjajo v nekaj sprejemljivega. Resnica nima samo dveh obrazov, ampak jih ima nešteto. Celo zgodovinska dejstva so sredstvo neobvezne in poljubne interpretacije. Beseda ne pomeni samo tistega, kar pomeni, ampak še vse tisto, kar ji pridamo, dodamo, kar ji podtaknemo. Beseda nima več moči kreacije, ampak ima moč destrukcije. Živimo v času, v katerem so ugrabili besedo. Kadar pa pade beseda, padejo vse vrednote.

Na vprašanje, kako se boriti proti greznici laži in napadov, je mogoč en odgovor: s kulturo komunikacije, z umetnostjo, z etičnimi in pogumnimi dejanji, ki dajejo zgled. To je edino orožje proti sovražnemu govoru in zlorabi besede. Prav zato oblast, ki želi omejiti svobodo, jo uzurpirati, narediti prostor zlu in barabijam, najprej napade intelektualce in umetnike. Načrt je preprost: obglaviti kritične intelektualce (napadi na pesnika Borisa A. Novaka in številne druge) in marginalizirati umetnost, ki je etični duh naroda. Zato gre umetnost sedanji oblasti tako strašno na živce. Na vsak način bi jo rada, pod pretvezo posebnih epidemioloških razmer, popolnoma potisnila vstran, jo naredila za škodljiv in drag privesek na narodovem telesu in jo nadomestila z umetnostjo po svoji meri. Kadar pa si začne oblast lastiti pravico, da razsoja, kaj je prava umetnost in kaj ne, je to nevaren in prepoznaven znak totalitarizma. Ukinjanje umetniške svobode pomeni ukinjanje svobode tudi v življenju. Izjava, da mora umetnost, ki jo financira država, biti do države lojalna, je zoper bistvo svobode in umetnosti.

Kaj menite o delu ministra za kulturo Vaska Simonitija? Nisem opazil – a morda se motim –, da bi bil v času epidemije dejaven. 

Gospoda ministra osebno ne poznam dobro. Po mojih nagovorih ob podelitvi Prešernovih nagrad je bil do mene vedno nerazumno in nerazumljivo sovražen. No, sicer pa je danes politični položaj v marsičem drugačen kot takrat, ko je gospod Simoniti prvič ministroval. Desnica na oblasti je radikalnejša. K radikalizaciji političnih razmer je pripomogel koronavirus, uspeh Orbánove populistične politike, navsezadnje tudi dozorelost predsednika vlade v resničnega princa teme – vse to aktualni oblastni koaliciji omogoča, da dokončno obračuna s slovensko kulturo in umetnostjo in s tem s slovenskim narodom. Ne pozabimo, da je oblast z istim liderjem na čelu pred leti razpustila ministrstvo za kulturo. Upam, da se motim, vendar mislim, da je gospod Simoniti najprej partijski vojak in šele potem minister za kulturo.

Kadar si začne oblast lastiti pravico, da razsoja, kaj je prava umetnost in kaj ne, je to nevaren in prepoznaven znak totalitarizma. Ukinjanje umetniške svobode pomeni ukinjanje svobode tudi v življenju.

Zakaj tako mislite? 

Preprosto zato, ker je v imenu koronavirusa ta vlada pokazala zobe kulturi, minister pa ji ni stopil v bran. Do kulture je bila vlada izrazito nezaupljiva. Povsem upravičeno je obljubila pomoč delavcem na čakanju, upokojencem, duhovnikom, redovnikom in redovnicam in številnim drugim – samo kulturnikom in umetnikom je postavljala posebne pogoje, kot da jim ne zaupa. Kot da so umetniki barabe, ki komaj čakajo, da bodo ogoljufali državo. To apriorno nezaupanje v kulturnike me jako čudi. Kaj ni predsednik vlade tudi neke vrste pisatelj in pesnik?

Spomnim se, da je pred tedni nemški gospodarski minister na tiskovni konferenci našteval kulturniške poklice: kinooperaterji, tiskarji, založniki, knjigarnarji, igralci, plesalci, koreografi, pisatelji, knjižničarji … itd., ki jim je vlada zagotovila takojšnjo, brezpogojno in nepovratno finančno pomoč. Na koncu je dejal: »Tako smo se odločili, ker vse te ljudi nemška družba potrebuje.« Nova slovenska vlada se noče zavedati pomembnosti kulture za preživetje naroda. Slovenski minister za kulturo bi moral narediti več. Neprestane grožnje z zmanjšanjem že tako skromnih sredstev za kulturo niso spodbudne novice. Trgovcem z zaščitno opremo je uspelo v kratkem času nagrabiti in odtujiti toliko sredstev, kot znaša letni proračun za slovensko kulturo. Tudi izjave tiskovnega predstavnika ministrstva za kulturo Mitje Iršiča: »Če je slovenska umetnost res kaj vredna, mora sama preživeti na trgu,« so skrb zbujajoče. Vrhunska slovenska literatura in tudi strokovna in znanstvena dela se na Slovenskem tiskajo v nekaj sto izvodih. Takšna je specifika majhnega trga in naroda.

Vlada bi lahko podobno kot turistične bone vpeljala tudi bone za obisk kulturnih prireditev, muzejev, nakup knjig. 

Gotovo obstaja veliko načinov, kako pomagati kulturi. Nisem pa prepričan, ali za to obstaja politična volja. Umetniki so za oblast vedno zanemarljiva volilna baza. Ker pa smo v fazi divjega in nenadzorovanega podkupovanja volivcev ter kupovanja naslednjih volitev, so za oblast umetniki resnično nepomembni. Najbolj bodo na suhem ostali prav samostojni podjetniki v kulturi in prekarci. Če se bodo sredstva za umetniške programe zares zmanjšala, se bojim, da bo tako ostalo tudi, ko se bo oblast zamenjala. Ne spomnim se, da bi nova oblast kdaj popravila škodljive odločitve prejšnje oblasti. V resnici pa bi po izkušnji s korono moralo biti kulture in umetnosti več in ne manj, saj je krizni čas pokazal in dokazal, da je kultura še kako pomembna.

Pred dnevi je odstopila avstrijska ministrica za kulturo Ulrike Lunacek, saj je avstrijska vlada med epidemijo pozabila na kulturni sektor. Avstrijci so, kot pravi, zanemarili vse, finančne potrebe kulturnikov in tudi jasna navodila, kako ponovno vzpostaviti razmere za kulturno produkcijo. Takšne samokritike pri nas ni. 

Ravnanje avstrijske ministrice je pravi odziv ministra, ki se bori za svoj resor. Očitno se naš minister strinja z ukrepi vlade. Poleg tega pa zdaj ne gre samo za prihodnost kulture, ki pod to vlado ne bo rožnata. Gre za preživetje množice posameznikov, ki jim je korona odvzela delo. Gledališča so spremenila programe, ustavila in zmanjšala produkcijo. Večina direktorjev gledališč se do oblasti obnaša servilno. Je pač laže zapreti vrata gledališč in čakati na navodila, kot pa poiskati rešitve in jih predlagati vladi, kot je to uspešno storila katoliška cerkev. Vlada je njene predloge ponižno sprejela. Kar jasno kaže, kako je stranka na oblasti servilna do katoliške cerkve. To pa nam pove predvsem, da so bile vse omejitve politična odločitev. Od samega začetka je šlo za nekaj drugega … Kljub vsemu je večina umetnikov, ki niso varno spravljeni po službah, med pandemijo čez noč ostala pred zaprtimi vrati. Delo, ki so ga že vložili v umetniške projekte, je propadlo. Brez pičlih dohodkov je ostal mladi rod gledaliških umetnikov. Filmska produkcija se je ustavila. Brez dela je na stotine filmskih delavcev v vseh sektorjih. Samostojni ustvarjalci v kulturi so po večini podnajemniki, imajo družine, plačujejo za ateljeje … Ostali so na cesti. Doživeli so rez osnovnih sredstev za preživetje. Rdeči križ je odprl poseben račun, prek katerega lahko pomagamo plačevati položnice tistim, ki delajo v kulturi. To pove vse. Stanje je alarmantno in bo trajalo še kar nekaj časa, saj se umetniki dogovarjajo za svoje delo za leto in več vnaprej. Se pravi, da je pred številnimi prazna prihodnost brez osnovnih prihodkov. Nič ne pretiravamo, če rečemo: lakota. Zato je odstop avstrijske ministrice razumeti tudi kot znak empatije, ministrica razume stisko ljudi iz svojega sektorja in ji ni vseeno. Ni dovolj, da si samo minister, moraš biti tudi človek.

Kako to, da so se pri nas prej odprle vulkanizerske delavnice kot pa knjižnice, zakaj so bile odprte trgovine s hrano, knjigarne pa ne – saj je tudi kultura življenjska dobrina? 

To največ govori o revnosti duha sedanje oblasti. Ni pa to posebna slovenska zgodba. V globalnem smislu se hočejo oblastniki znebiti nekoristne umetnosti. Gre za spremembo duha na svetovni ravni. Pomembna je trgovina, ne pa duh! Pomembna je ekonomija, ne pa estetika in etika. Se bojim, da gospodarskopolitične sile izkoriščajo koronavirus za to, da bi demokracijo spremenile v nekaj drugega. V skrajno nadzorovano družbo sužnjev-potrošnikov, ki so možgansko programirani za delo doma, potrošnjo in plehko zabavo, ki bo zamenjala umetnost. Umetnost je pri tem projektu zelo moteča, ker uči ljudi misliti s svojo glavo.

Torej ni naključje, da je slovenska vlada namenoma zanemarila kulturo in umetnost? 

Sprememba duha naroda je eden izmed glavnih ciljev predsednika vlade in stranke na oblasti (namenoma uporabljam besedno zvezo stranka na oblasti, saj gre v resnici za eno stranko s tremi kvizlinškimi priveski). To lahko storita le, če spremenita narodovo kulturo in umetnost. Prvi strateški cilj je, da od vrha do tal prestrelita slovensko družbo s svojimi ljudmi, da si nagrabita čim več kapitala, da čim več družbenega denarja razdelita svojim privržencem, da s populističnimi ukrepi kupita naslednje volitve … Drugi strateški cilj je, da spremenita kulturo in umetnost, si ju podredita in s tem korenito predrugačita duha naroda. Kulturo svobodnih umetniških praks želi sedanja vlada spremeniti v kulturo čaščenja predalpske, domoljubne in samopromotivne ustvarjalnosti.

Politika se umetnosti vedno malo boji. Ne glede na ideološko usmerjenost. Tudi bolj levosredinske vlade so bile do umetnosti mačehovsko previdne, ob njej so se počutile nelagodno, zato zanjo niso nikoli kaj prida poskrbele. Umetnost je polje neskončne svobode. Umetnost je vedno kritična opozicija. Skupaj z intelektualno močjo humanističnih ved je neprestano na kritični preži.

Ni naključje, da stranka na oblasti tako zelo ceni prav domoljubje, saj so njeni vodilni ideologi vendar nekdanji komunisti.

Prej bi rekel, da moder politik umetnost posluša, ne da jo zatira.

Danes je večina politikov, ki jih demokracija pripelje v parlament, intelektualno in kulturno šibkih osebkov. Nobeden od pametnih in sposobnih ljudi si na Slovenskem ne želi več vstopiti v parlament ali imeti kakršnegakoli opravka z državo, saj je takoj izpostavljen šikaniranju, žalitvam, spletkarjenju. Najmočnejša desna stranka v državi je s svojim večdesetletnim uničevanjem vsega, kar ne misli tako kot njeni privrženci, pripeljala do tega, da je slovenski parlament intelektualno in kulturno požgana zemlja. Naj mi ne zameri tista peščica poslancev, ki so drugačni. Tako da je umetnost v resnici edina kritična ter nestrankarska opozicija vsaki oblasti. Prav zato jo želi sedanja oblast uničiti in zamenjati za nekaj bolj zabavljaško nekritičnega in lojalnega. Če ji bo to uspelo, je bil ves trud Franceta Prešerna in Ivana Cankarja in številnih drugih zaman.

Kot opažam, vladajoča opcija ne razume najbolje sodobnega sveta; na polju kulture ali razumevanja sveta je obstala na ravni 19. stoletja, torej čitalnic in narodnega buditeljstva. Kot da ne bi razumela sodobnosti. Sodobne umetniške prakse so barbarizem, da ne omenjam, da kulturnike obklada z »davkoplačevalskimi krvosesi«.

Nerazumevanje sodobnih tokov urbane kulture gre skupaj z ideologijo skrajne desnice. Najmočnejša vladna stranka s svojim liderjem na čelu si želi nadzor vsega in vsakogar. Predsednik vlade ima vse pod nadzorom. Zato si je izbral takšne sodelavce. Mislite, da obrambni minister res vodi svoj resor? Ima za to sposobnost, izobrazbo, izkušnje? Prav tako ima aktualni predsednik vlade roko nad drugimi vladnimi resorji. Gre za popolni, totalitaristični nadzor, ki se hrani z zanikanjem svobode.

Zato so sodobne umetniške prakse sedanji oblasti nerazumljive in nevarne. Saj temeljijo na spontanosti in na individualni svobodi. Oblast, ki teži k totalitarizmu, občuti ob sodobni umetnosti in urbanem življenju nelagodje. Zato goji in propagira domačijsko umetnost. Tisto, ki domuje po podeželju, ki ni kritična, ki ničesar ne raziskuje in nima nikakršnih ambicij, razen da bi bila vsem prijetna. Jasno pa je, če hočeš imeti v deželi samo takšno kulturo, moraš ubiti vso preostalo. Rad bi le spomnil, da si floskule o kulturnikih, ki so davkoplačevalski krvosesi, ni izmislilo ljudstvo, ampak politika. Že pred davnimi leti so se prav iz vrst današnje vladajoče stranke pojavile takšne parole. Iz vrhov politike pride med ljudi največ hujskaških in primitivnih fraz pod pretvezo, da je to splošno mnenje ljudi. To poznamo iz zgodovine. In nikoli se ni dobro končalo. Kako se temu upreti, sprašujete? Z vztrajanjem, s strpnostjo, s solidarnostjo, z neprestanim in argumentiranim bojem z neumnostjo. Nikoli me ni motila domačijska kultura. Ne spremljam je in o njej sploh ne razmišljam. Vem pa, da obstaja. Pa naj. Zelo narobe pa bi bilo, da bi postala uradna in protežirana zvrst kulture. Potem je konec. Konec naroda. In svobode. Zato: Vsi na kolo!

Oblast veliko govori o domoljubju – saj veste, slovenske zastave, neopisljiva lepota slovenske pokrajine in toplina slovenskega človeka – a domoljubje, ljubezen do domovine, vihranje slovenskih zastav ne bi smelo biti monopol desne ali katerekoli politične opcije. 

Problem je že sama beseda domoljubje. Izhaja iz besede dom. Ne domovina, pač pa dom. Dobesedno pomeni, da ljubim dom, svoje domovanje ljubim, hišo, kjer živim jaz in moja družina. Skratka, beseda domoljubje izključuje ljubezen do sosedov, do tistih, ki grejo mimo, do drugačnih, do tistih, ki niso moj rod. Domoljub egoistično ljubi samo svoj dom. Za druge mu ni mar. Pojem domovine pa je veliko širši, veliko bolj odprt. Danes govorimo o narodu, o državi, ki je dom vseh prebivajočih, o Evropi, o širši skupnosti različnih, ki je naš dom, o planetarni skupnosti, ki je naš dom. Ne pozabimo, da so domoljubje poveličevali nacisti in fašisti, tudi vsi totalitarni režimi s komunisti vred so imeli v nekem obdobju besedo domoljubje kar naprej na ustih, in ne smemo pozabiti, da je na koncu to vedno pripeljalo do požgane dežele.

Zato ni naključje, da stranka na oblasti tako zelo ceni prav domoljubje, saj so njeni vodilni ideologi vendar nekdanji komunisti!

Kaj pa »imeti rad svojo deželo in domovino«, bi bilo to bolje?

To je nekaj drugega. Imeti rad domovino pomeni imeti rad svobodo v svoji domovini. V resnici samo to. Občutek, da živiš svobodno, da lahko svobodno ustvarjaš in delaš in da veš, da je država samo servis, ki ti omogoča vse to – le to lahko v človeku zbudi zadovoljstvo nad deželo, v kateri biva. Kadar pa ljudje začutijo, da jim nekdo krati svobodo, da jim država ne omogoča svobodnega življenja, da so državo uzurpirali in jo pokradli, da jim vsiljujejo svoja etična pravila in svoje domoljubje, potem so ljudje jezni in so se pripravljeni boriti za svobodo. Ta trenutek so protestni kolesarji borci za svobodo! Ne zgolj za dom. Zato niso domoljubi, ampak svobodoljubi!

Te dni je oblast predlagala nov upravni odbor Prešernovega sklada. Kaj menite o njem? 

Zavedati se moramo, da upravni odbor Prešernovega sklada vedno sestavi politika. Politika se odloči, katere ljudi bo povabila vanj. Tako pač je. Če je politika pametna, bo poskušala sestaviti upravni odbor Prešernovega sklada čim širše in s čim več strokovnjaki za različna področja, ne oziraje se na politične opredelitve posameznikov. Sedanja vlada pa je konsistentna. Vsepovsod in vsem na očeh brez sramu nastavlja svoje somišljenike in svoje borce. Tako je storila tudi s predlogom, ki ga omenjate. Verjetno se bo to poznalo pri izbiri nagrajencev. Vendar me to sploh ne skrbi. Slovenija je bogata z vrhunskimi umetniki, zato večina nagrad ne bo podeljena zaradi zvestobe politični stranki. Najbrž iz enega samega razloga: vladajoča klika v svojih vrstah nima veliko zares dobrih umetnikov. Sem pa prepričan, da nekaterih izrazito ideološko drugače mislečih in vrhunskih umetnikov ta upravni odbor gotovo ne bo nagradil. Tudi številne sodobne zvrsti umetnosti bodo deležne zanikanja. Ampak na dolgi rok bo vse v redu.

Umetnost je močna sila sprememb časa in oblasti. Ljudje ji verjamejo. Bolj kot politikom.

Zakaj? 

Na neusmiljenem rešetu časa se bo pokazalo, kateri umetnik je dobil nagrado zaradi svoje resnične umetnosti in kateri jo je dobil zaradi drugih razlogov. Ideološke nagrade bodo izgubile sijaj. Hkrati bo zgodovina ocenjevala delo upravnega odbora. Nagrade, ki jih podeli Prešernov sklad, so vedno tudi portret ljudi, ki sedijo v upravnem odboru, in seveda podoba oblasti, v imenu katere se nagrade podeljujejo.

Mislite, da je čas, da za pisateljsko-pesniški opus dobi nagrado tudi Janez Janša? 

Pustimo se presenetiti.

Pred časom ste izstopili iz upravnega odbora Prešernovega sklada. To je bilo še v obdobju Šarčeve vlade. Zakaj? 

Takrat sem izstopil zaradi osebnih razlogov. V upravnem odboru smo bili zbrani različni ljudje. Med nami so bile tudi svetovnonazorske razlike. Vendar smo delovali pošteno, zbrano, strokovno. Ponosen sem, da sem lahko bil član tako imenitnega zbora. V tistem času smo pripravili nov zakon o Prešernovih nagradah, ki je bil sprejet in je danes v veljavi. Zakon upravnemu odboru onemogoča, da bi se odločal o nagradah zunaj predlogov svojih strokovnih komisij, po domače povedano: upravni odbor ne more več kar tako, iz milega neba, mimo predlogov strokovnih komisij podeliti nagrade, saj bo s tem kršil zakon. Ampak navajeni smo, da stranka na oblasti krši zakone vsevprek.

Sicer pa politika na splošno ne obravnava slovenske umetnosti dovolj resno. Levosredinske vlade umetnost tolerirajo, nimajo pa je za pomembno silo slovenskega naroda. V času mandata smo takratni vladi dali kar nekaj pobud za izboljšanje položaja umetnosti na Slovenskem. Seveda se ni dalo nič storiti. Blagohotno so nam kimali in to je bilo vse.

Kolikšna je tukaj odgovornost kulturnikov? Ne nastopajo enotno, ne postavljajo jasno zahtev, veliko jih je potisnjenih v prekarnost.

Mislim, da umetniki delujejo in kar naprej kličejo na odgovornost in poskušajo ozavestiti vsakokratno oblast in ji dopovedati, da so razmere v kulturi in umetnosti slabe. Umetniki delujejo v številnih društvih in asociacijah, samo njihov glas se slabo sliši. Medijsko je blokiran. Časopisi so strankarski ali skomercializirani. Pod aktualno oblastjo je blokada še hujša. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da so umetniki tudi udarna sila. To se je pokazalo na protestih v času prve vlade princa teme in to se bo pokazalo tudi zdaj. Umetnost je močna sila sprememb časa in oblasti. Ljudje ji verjamejo. Bolj kot politikom, ki so nas okradli, nas ponižali in nam ukradli dostojanstvo. Počakajte. Ni še konec …