Velika laž o ventilatorjih

Ventilator je ključni del medicinske opreme pri spoprijemanju z epidemijo koronavirusne bolezni. Ni ključen le zato, ker najbolj prizadetim pomaga pri predihavanju, ampak predvsem zato, ker omogoča diagnozo značilnih zapletov. Pri bolnikih s koronavirusno boleznijo se pljuča zaradi vode v njih lahko sesedejo. Z dobrimi, primernimi ventilatorji je mogoče oceniti stanje pljuč in omogočajo »odpiranje« tega organa. Zato bi seveda od države že pri pripravah na epidemijo pričakovali, da razpolaga z natančnim podatkom o številu ventilatorjev, primernih za bolnike s koronavirusno boleznijo, in s podatkom, koliko bi jih v državi predvidoma potrebovali.

Sprva so v vladi dajali vtis, da s tem nimajo težav. Minister za zdravje Tomaž Gantar je na zaslišanju v parlamentu 13. marca, še pred prevzemom funkcije, opozoril, da je v Sloveniji na razpolago 168 ventilatorjev in da jih je prostih zgolj približno 30: »Mi jih imamo v Sloveniji 168, ampak ne prostih, imamo na razpolago v bistvu jih verjetno 20, 30 ali pa kaj več, ker so na ostalih že bolniki, ki jih ne morejo izklopiti, kar pomeni, da ne smemo dopustiti, da pride do tega, da bo zdravnik odločal, koga bo pustil, koga bo pa priklopil na aparat,« je dejal in ocenil, da bi, če bi se pri nas uresničil italijanski scenarij, »potrebovali v kratkem preko 200 respiratorjev«.

Vsa prizadevanja države, vsi omejevalni ukrepi, ki smo jim bili priča zadnje mesece, so bili dejansko posledica domneve, da slovenski zdravstveni sistem – tudi zaradi pomanjkanja ventilatorjev, postelj za intenzivno nego in zdravstvenih timov – več ne zmore. Državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade in podpredsednica SDS Jelka Godec, ki je bila pristojna za nabavo ventilatorjev, je bila konec aprila v oddaji Tarča na RTV SLO, v kateri so nadaljevali razčiščevanje spornih nakupov zaščitne opreme, dramatična. »Bili smo na številki nič ventilatorjev in bilo jih je treba čim prej nabaviti. Minister za zdravje me je prosil za pomoč kot bodočo državno sekretarko,« je recimo opravičevala nenavaden, drag nakup 220 kitajskih ventilatorjev Siriusmed R30.

Ta teden pa se je zgodil svojevrsten preobrat. Robert Pavšič (LMŠ) je ministru Gantarju v parlamentu postavil preprosto vprašanje: koliko ventilatorjev je bilo v Sloveniji 13. marca, na začetku epidemije, na razpolago za okužene s koronavirusom? V 5. maja objavljenem vladnem poročilu o zalogah medicinske opreme ob nastopu vlade Janeza Janše ta ključni podatek – koliko ventilatorjev je Slovenija imela 13. marca – na 83 straneh ni omenjen, v poročilu je v kategoriji »razpoložljivih kapacitet« navedeno le število 168 ventilatorjev. Gantar je tako moral ta teden prvič postreči s ključnim podatkom. In presenetljivo je dejal, da se je ves čas motil. Slovenija 13. marca ni imela le 168 ventilatorjev, ampak 281, od katerih bi jih bolnišnice lahko za bolnike s koronavirusno boleznijo takoj uporabile 168.

Ustvarjanje panike zaradi pomanjkanja ventilatorjev in celo zavajanje s statistikami je očitno bilo namenjeno sklenitvi posla s podjetjem GenePlanet. Torej sklenitvi »posla SDS«, kot naj bi ga bil gospodarski minister Zdravko Počivalšek po besedah Ivana Galeta opisal na enem od sestankov pred tremi pričami.

»Sam sem ob hearingu dobil informacijo, da naj bi jih bilo 168, kar ni držalo. Pozneje je bilo rečeno, da je bila to ocena, koliko bi jih še dodatno potrebovali, ampak kakorkoli, številka ni bila prava …« je dejal Gantar, ki je v odgovoru razkril še nekaj: če bi se v Sloveniji udejanjil italijanski scenarij, »če to preračunamo na naše razmere, bi samo za COVID potrebovali najmanj 240 respiratorjev«. Ali še drugače: če bi v Sloveniji potrebovali 240 ventilatorjev, pri čemer bi izhajali iz tega, da smo jih od 281 za bolnike s covid-19 namenili 168, to seveda pomeni, da bi morali še dodatno nabaviti 72 ventilatorjev. Dejansko pa je država naročila – če upoštevamo vseh 220 naročenih ventilatorjev Siriusmed R30 – kar 336 dodatnih ventilatorjev, v ihti, po zelo visoki ceni in z izjemnimi provizijami. Pri čemer smo v času najhujše epidemije 10. aprila imeli po podatkih NIJZ na intenzivnem zdravljenju 37 bolnikov (če so bili vsi na ventilatorjih, to pomeni, da smo hkrati za zdravljenje okuženih uporabljali največ 37 ventilatorjev.)

Vlada, kot razkriva Gantarjev odgovor, vse do danes hote ali nehote ni »znala« zbrati verodostojnih podatkov o tem, koliko nujno potrebnih ventilatorjev za predihavanje pacientov, okuženih s koronavirusom, je v Sloveniji na voljo po zdravstvenih ustanovah, kaj šele, da bi dobila oceno, koliko ventilatorjev bi glede na različne napovedi razvoja epidemije država potrebovala. Vpogled v organizacijski kaos razkriva tudi postopek, po katerem se je Slovenija pridružila skupnemu naročilu EU. Evropska komisija je sredi marca javno napovedala, da se ni odločila le za nakup zaščitne opreme, ampak tudi za skupno javno naročilo ventilatorjev. O tem so bile obveščene vse države članice, ki so pri tem sodelovale – tudi Slovenija.

Razpis je unija objavila 17. marca in razmeroma hitro, v zgolj dveh tednih, izbrala najugodnejšega ponudnika. Tako je že 8. aprila sporazum podpisal največji proizvajalec ventilatorjev na svetu, podjetje Vyaire iz Velike Britanije, evropska komisija pa je podpis dodala 15. aprila, ko je o tem tudi uradno obvestila vse države. Znotraj omenjenega dogovora je Slovenija dobila pravico do nakupa 300 ventilatorjev Bellavista 1000, ki jih je tudi strokovna skupina slovenskih zdravnikov, to so bili Marko Noč, Primož Gradišek in Rihard Knafelj iz ljubljanskega Kliničnega centra, označila za ustrezne. Poleg tega bi jih bilo mogoče prek EU kupiti po ceni, trikrat nižji od cene za Siriusmedove ventilatorje, po 13.829 za enega (brez DDV).

O tej ponudbi je 16. aprila Staša Javornik iz službe za preskrbo NIJZ obvestila celo vrsto institucij, med drugim tudi skupino zdravnikov pod vodstvom dr. Noča. Že čez nekaj ur pa je Marko Noč odpisal, da v njihovi skupini »ne moremo svetovati glede omenjenih ponudb, če ne vemo, kaj je že v državi in kaj še pride. Vem le to, kaj sem slišal iz medijev, in sicer številko 533 (Finance), ter mislim, da 340 nekje na TV. Ko so neformalno vprašali za dodatne potrebe nas – stroko, smo govorili o številkah 150–300. Več tudi kadrovsko ne bi zmogli, saj bolnik na respiratorju zahteva kvalificiranega zdravnika in sestre.« Noč je k temu še dodal, da mu »vse skupaj s temi naročili – nenaročili – številom respiratorjev deluje povsem neusklajeno in nekoordinirano, in res se ne ve, kdo odloča in te stvari vodi. Žal ...«

Njegov odgovor razkriva, da odgovorni na ministrstvu za zdravje in ministrstvu za gospodarstvo niti 16. aprila niso imeli podatkov o tem, koliko ventilatorjev je v Sloveniji na razpolago in koliko jih je treba kupiti. Z ministrstva za gospodarstvo so sicer glede omenjenega evropskega razpisa odgovorili, da je ministrstvo za mnenje glede nakupa teh dodatnih ventilatorjev zaprosilo ministrstvo za zdravje (MZ). »Dne 23. 4. 2020 je MZ po posvetu s stroko posredovalo dopis s predlogom, da se odločitev glede omenjene nabave sprejme v jeseni oz. proti koncu letošnjega leta, upoštevajoč tudi takratno stanje epidemiološke slike.« A kot smo neuradno izvedeli, se Slovenija za poceni in dobre ventilatorje iz EU ni odločila, ker so na ministrstvu za gospodarstvo na vsak način hoteli kupiti GenePlanetove kitajske ventilatorje.

Ravno 15. aprila je pogodba z GenePlanetom potekla in zaradi tega bi država lahko že 16. aprila mirno pristopila k naročilu EU. Toda na ministrstvu za gospodarstvo so prav tega dne pogodbo z GenePlanetom, ki v dogovorjenem roku ni dobavil vseh 220 ventilatorjev, podaljšali še za mesec. Ustvarjanje panike zaradi pomanjkanja ventilatorjev in celo zavajanje s statistikami je očitno bilo namenjeno sklenitvi posla s podjetjem GenePlanet. Torej sklenitvi »posla SDS«, kot naj bi ga bil gospodarski minister Zdravko Počivalšek po besedah Ivana Galeta opisal na enem od sestankov pred tremi pričami.

Gantar je ta teden priznal, da se je ves čas »motil«. Država med epidemijo ni imela 168 ventilatorjev, ampak 281.

»Dr. Knafelj in dr. Noč sta se pritoževala v nekaterih elektronskih sporočilih, ki sem jih tudi sam prejel, da je vse popolnoma neusklajeno, ni se vedelo, kdo vodi stvari in kdo o njih odloča. Tudi se ni vedelo, koliko ventilatorjev je sploh v državi. Minister Počivalšek mi je očital, da sem bil zadržan, ko je šlo za podpisovanje evropskega naročila. Zavod je imel že takrat možnost kupiti 300 ventilatorjev, pa dr. Noč ni želel dati mnenja, ali jih potrebujemo, saj od MGRT ni prejel podatkov o tem, kaj v državi sploh že imamo,« je primer opisal Gale.

Ustvarjeno zmedo z ventilatorji je izkoristil tudi predsednik vlade Janez Janša. V torek, 7. aprila, je imel prvi daljši državniški govor v Cankarjevem domu. Na dan, ko bi že moral vedeti, da so na voljo poceni in kakovostni ventilatorji EU, je bil do te precej kritičen: »Evropska solidarnost, ki je odvisna zgolj od institucij EU, kar se tiče zaščitne opreme, v praksi ne obstaja. Od začetka epidemije od EU nismo dobili niti ene maske, niti enega kosa zaščitne opreme, niti enega pljučnega ventilatorja. Niti eno t. i. skupno evropsko naročilo še ni bilo zaključeno z eno samo dobavo,« je dejal Janša in nato hvalil pomoč in donacije, ki jih je Slovenija dobivala od višegrajskih držav.

Sicer pa omenjeno javno naročilo ventilatorjev EU razkriva tudi način, kako so posamezne države kupovale medicinsko opremo. Iz pogodbe, s katero razpolagamo, je razvidno, da je komisija v večini primerov sporazum podpisala z ministrstvi za zdravje. Nakup medicinske opreme so prek zdravstvenih ministrstev vodili v Avstriji, na Poljskem, Portugalskem, Irskem, v Romuniji, na Slovaškem, Nizozemskem, Švedskem, v Luksemburgu, Bolgariji in na Cipru. V drugih državah so bile za nabavo medicinske opreme pristojne specializirane ustanove. V Belgiji Zvezni javni servis, v Italiji Civilna zaščita, v Grčiji Nacionalni urad za dobavo zdravstvenega materiala, v Španiji Nacionalni inštitut za zdravstveni menedžment, na Hrvaškem Hrvaški inštitut za javno zdravje, v Estoniji Uprava za zdravje, v Litvi Zdravstveni center za nujne primere ministrstva za zdravje, v Latviji Državni center za medicinsko nujno pomoč, na Malti pa Centralni urad za javna naročila v zdravstvu.

Le v Sloveniji se je – uradno – z nabavami ukvarjal Zavod za blagovne rezerve, ki nikoli prej ni kupoval zdravstvene opreme.