Kulturne delavke in delavci se ministrstva za kulturo sramujejo

Odziv na izjavo državne sekretarke, kar zadeva torkov protest Aktiva delavk in delavcev v kulturi

Državna sekretarka kulturnikom in kulturnicam očita jezo in pohod na ulice, a ne uvidi, da je nastalo stanje žalostna posledica odločitev, dejanj in nagovora institucije, v katere imenu govori.

Kakor bi se Ministrstvo za kulturo (MK) moralo zavedati, delavke in delavci v kulturi nadvse cenimo umetnost in kulturo, zato smo pri akciji posebej premislili, kakšen je naš odnos do arhitekturne dediščine in smo med akcijo namenoma uporabili materiale, ki niso poškodovali niti nalepk na pročelju MK.

Aktiv delavk in delavcev v kulturi ogorčeno zavrača politiko diskreditacije posameznikov, ki je v rabi pri vladajoči koaliciji in si jo je, kot vidimo v primeru novinarja Dnevnika, privoščila državna sekretarka. Aktiv obenem budno spremlja vsa znamenja jurišniškega pohoda na medije, ki ga pripravlja MK. Združeni bomo kvečjemu še močnejši.

Ukrepi, s katerimi se zdaj hvali MK, so socialni ukrepi in nimajo nikakršne zveze z umetniško oziroma kulturno produkcijo. Izjava, da je zaposlena oseba na MK v sedemdesetih dneh pripravila petdeset dopisov, se zdi kulturnemu občestvu, ki na dan pripravi na desetine dopisov, naravnost smešna. Omemba rednega dela MK ni v nikakršni zvezi z ukrepi zaradi posledic epidemije in je navadno zavajanje javnosti. Dejavnosti, ki se sproščajo in ki jih naslavlja sekretarka, so v mesecih nedela za časa epidemije (in zdaj, od razglasitve njenega konca) okrnjene za polovico, če ne še več. Če MK nima podatkov, da so bile pogodbe s samozaposlenimi v prenekaterem primeru preklicane, potem so njegove informacije zelo odmaknjene od realnosti. Z izidi razpisov za leto 2020 nismo seznanjeni niti konec maja (!), pri čemer je v sekretarkinem govoru pogrešati kakšno informacijo o rebalansu državnega proračuna in kak bo njegov vpliv na kulturni sektor. Poznamo kulturne poklice, pri katerih večina ni zaposlena v javnih zavodih; predvsem gre za umetnike in alternativno, živo kulturo, ki je dolgoletna osnova, gradnik kulture na Slovenskem. Prav v tem segmentu deluje največ izjemnih umetnic, umetnikov, med katerimi so predvsem mladi, visoko šolani kadri, ki delujejo prekarno in so izgorevali že pred epidemijo. Celo zaposleni v institucijah ne bodo mogli izvajati programa brez zadostnih programskih sredstev. Pri tem velja še pomembno opozorilo MK, da živa kultura pri nas ne deluje zaprta v nacionalne okvire in je izrazito mednarodna, česar sekretarka ni upoštevala, pa vendarle si je privoščila navedbo, da je stanje domala nespremenjeno.

Ocena, ki jo za konec leta 2020 napoveduje sekretarka, živi kulturi in njenemu preživetju ne bo v korist, saj bo večina programov in projektov izvedena v času, ko bo že nastala velika škoda: predvsem pri posameznikih, posameznicah, v manjših kulturnih prostorih in pri organizacijah, še zlasti tistih zunaj Ljubljane.

Nezaslišano je, da MK ni aktivno sodelovalo že pri prvem paketu ukrepov in se minister zasedanja sploh ni udeležil, med sprejemanjem drugega paketa je bilo MK dobesedno pozvano, da ukrepa, v tretjem paketu pa kulture ni zapaziti.

Kulturne delavke in delavci se MK sramujejo. Spričo načina njegovega delovanje (bolje rečeno: nedelovanja) so prisiljeni, da stopijo na ulico. Dialoga ni, delo kljub zahtevnim razmeram ni opravljeno, zato bodo delavke in delavci v kulturi pač morali stopnjevati akcije v javnem prostoru. Ta praksa, kajpak, ni nič novega, kajti umetnost in kultura v javnem prostoru aktivno in politično delujeta že odkar ga poznamo in pojmujemo kot javni, družbeni prostor.

Odziv državne sekretarke na torkov protest Aktiva delavk in delavcev v kulturi si lahko ogledate na tej spletni povezavi >>