»Za varnost smo očitno pripravljeni žrtvovati vse«

Ksenija Mahkovic Hergouth je anesteziologinja z Onkološkega inštituta, ki že 25 let dela na oddelku za intenzivno terapijo. Prejšnji mesec je bilo v Sobotni prilogi Dela objavljeno njeno pismo, ki je poželo izjemno veliko odobravanja. V njem se je spraševala, ali so bili strogi zaščitni ukrepi res sorazmerni s tem, kako hudo epidemijo smo doživeli. Naslovila ga je ’Koronapsihoza’. »Skrbi me za prihodnost. Skrbi zato, ker se bolezen covid-19 začenja kazati v manj strašljivi luči, to dejstvo pa spremljajo ravno nasprotna svarila in ukrepi.« Ob tem je opozorila, da imajo zdravniki, ki so ob epidemiji dobili izjemen družbeni vpliv, na življenje malo izkrivljen pogled. »Že od mladih let je to pogled skozi bolezen, trpljenje in strah, poleg tega smo v praksi pogosto usmerjeni predvsem na cilj preživetja. /.../ odgovorni, dobronamerni, zaskrbljeni zdravniki vedno vidimo le svoje resnične ali potencialne bolnike, o družbi nasploh in njenem ustroju pa se nam skoraj ne sanja.« Ker družba je, opozarja, vse kaj več kot zgolj skrb za javno zdravje. »Brez družbene nadstavbe, ki je sedaj izjemno ogrožena, smo ljudje samo prazna (zdrava?) telesa, v najboljšem primeru raja. Nesorazmerni ukrepi pri epidemiji, ki zaradi golega fizičnega obstoja odvzamejo človeku skoraj vse, kar ustvarjajo človeški duh in medčloveški odnosi, so nasilje z dobrim namenom.«

Kako bi opredelili izraz »koronapsihoza«?

Koronapsihoza se mi zdi dovolj jedrnata beseda, s katero lahko izrazim nekaj dvoma in tudi začudenja ob vseh spremembah in omejitvah, ki so se dogodile v zadnjih dveh mesecih. Psihoza na splošno pomeni izgubo stika z realnostjo, na kar dogajanje ob epidemiji na trenutke spominja. Predvsem ta izredno potencirani strah, ki nas je vse pretirano prežemal in ki lahko človeka in njegove vrednote popolnoma spremeni.

Kako je nastal? 

Iz osebne neprijetne izkušnje v službi, da so sprejeti protikoronski ukrepi postali absolutna kategorija. Dalo mi je misliti, kaj pomeni, ko se ni dovoljeno izogniti protokolu in v bistvu birokratski poti, niti če je zaradi česa drugega resno ogroženo življenje bolnika, verjetnost okužbe s korono pa res minimalna. V tistem trenutku se mi je dejansko zazdelo, da z ukrepi pretiravamo. Takrat sva s kolegico, ki je prišla kot konziliarna strokovna pomoč od sosedov, skovali termin koronapsihoza, ker sva se strinjali, da bo marsikateri bolnik zaradi zaščitnih protikoronskih ukrepov utrpel pomembno škodo za zdravje. Dobila sem vtis, da morda na oddelkih, kjer redno delamo s kritično bolnimi bolniki, malo relativiziramo obkoronsko dogajanje. Ugotovila sem tudi, da v tovrstnih kriznih razmerah pridejo do izraza ljudje, ki radi omejujejo ravnanje drugih, seveda v prepričanju, da ravnajo najbolj dobro in prav.

Vsekakor se mi zdi, da bi bilo ob morebitnem novem valu okužb to, da bi spet ustavili življenje v taki meri kot to pomlad, za družbo zaradi vseh posledic vsaj tako pogubno kot epidemija sama.

Kaj je bil tisti prelomni trenutek, ko ste se začeli spraševati o morebitnem pretiravanju pri varnostnih ukrepih v zvezi z epidemijo?

Predvsem sem doživela preobrat v dojemanju nevarnosti epidemije koronavirusa. V začetku nas je bilo vse strah, nekatere kolege sploh izjemno, vsesplošno vzdušje je bilo pač tako. Tudi sama nekega jutra nisem znala več presoditi, ali sem morda bolna ali ne, ali naj grem v službo ali ne, in to me je zares zaskrbelo. Zavedela sem se, da sem v resnici tesnobna in da si blage simptome lahko tudi namislim, če me obvladuje strah. Preobrat v gledanju na epidemijo je bilo tudi dejstvo, da se ni v moji bližnji in širši okolici nič dogajalo. Od edine okužene osebe v moji okolici ni dobil virusa nihče, niti najožje sodelavke, ki so med delom dejansko skupaj in za katere sem sama pričakovala, da bodo okužene. Številke in trendi, ki so jih sporočali mediji, se mi tudi niso zdeli prav strašljivi, struktura žrtev pa preveč specifična, da bi kazala na veliko ogroženost cele populacije.

V svojem pismu ugotavljate, da se epidemija ni izkazala za tako hudo, kot so napovedovali. Težava je v tem, da ne moremo vedeti, kako huda bi bila brez omejitvenih ukrepov oziroma z manj strogimi ukrepi. Morda je vtis o pretiravanju ravno posledica tega, da so bili ukrepi ustrezni? 

Se strinjam, vnaprej se ni vedelo, kakšen bo dejanski obseg epidemije in strogi ukrepi so bili na začetku gotovo umestni. Tako ali tako je to počel praktično cel zahodni svet. Največja skrb je bila, kako bo zdravstveni sistem »absorbiral« pričakovano veliko večji priliv kritično bolnih bolnikov, kot jih je v sistemu sicer. Strah stroke je bil ta kolaps. Zato tudi zahteve po velikih količinah novih respiratorjev, če bi se naenkrat pojavilo veliko število hudih oblik bolezni. Ne vem pa, kako so premislili, kdo bi bolnike na teh respiratorjih zdravil. Zdravnikov intenzivistov za vse nabavljene oziroma v začetku naročene aparate, če bi bili dejansko v »pogonu«, v Sloveniji gotovo ni dovolj. Nepojmljivo pa se mi zdi, da bi vlogo intenzivista opravljal katerikoli zdravnik, to je enostavno prezahtevno za improvizacijo. Bolniki na respiratorjih so praviloma najzahtevnejši in imajo skoraj vedno še mnogo drugih zapletov. Respirator ni končni odgovor ali rešitev za bolezen, je samo podpora kritično bolnemu bolniku, ki jo v neki situaciji nujno potrebuje, kako se bo na koncu izteklo, je še vedno vprašanje. Moj pomislek v prispevku ni bil, no, skoraj v ničemer, povezan z ukrepi ob začetku epidemije, ampak s predvidenimi ukrepi ob sproščanju javnega življenja. Sedaj se jih je v samo treh tednih že spontano precej »stopilo«, ker so neživljenjski. Še vedno pa ne razumem, zakaj so vpeljane tako drastične spremembe v šole, vrtce ter v javno kulturno, športno življenje, kjer si očitno tudi ne upajo po zdravi pameti odstopati od zapovedanih pravil. Ta nesorazmernost ukrepov v primerjavi z režimom v nakupovalnih centrih, lokalih, dovoljenim javnim druženjem ... je nerazumljiva, nelogična in tudi ne tehtno argumentirana. Predvsem pa ni čutiti skrbi, kakšne bodo posledice. Pač pa je bila zaskrbljenost zaradi razrasta potrošništva v zadnjih letih očitno lažna, saj bo sedaj edino to prosto dovoljeno, zbiranje na kulturnih prireditvah pa je ob nepopustljivih ukrepih očitno ožigosano kot izjemno nevarno. Te dvojnosti enostavno ne razumem. Skrbi nam ne zbujajo tudi nepregledne količine varovalne plastike na vsakem koraku in njihov vpliv na okolje.

Rekli ste, da skoraj niste imeli pomislekov o ukrepih ob začetku epidemije. Na kaj se nanaša ta »skoraj«?

V današnji družbi postaja zahteva po varnosti na vseh področjih življenja najpomembnejša vrednota, pomembnejša od vsega drugega, in to je izrazito pokazala sedanja pandemija. Za varnost smo očitno pripravljeni žrtvovati vse, odnose, svobodo, kulturo, življenje, ki ni zgolj hrana in toplo zatočišče. To pa je meni osebno tuje. Poleg tega sem tudi optimistka in v tiste najhujše scenarije nekako nisem mogla zares verjeti. Če se vrnem h koronavirusu – nisem infektologinja, nisem epidemiologinja, a iz javnih podatkov lahko razberem, da je treba zaščititi predvsem populacije, ki so najbolj ogrožene. Ne nazadnje je tudi gripa lahko za določene skupine ljudi huda bolezen, zdravniki že vrsto let opozarjajo na pomen cepljenja, pa ljudem ni bilo kaj prida mar za to. Zdaj pa smo v trenutku povsem obrnili perspektivo. Res je, ta virus je bolj nalezljiv in prinaša nekoliko večje tveganje za resne zaplete. Iz domače slovenske raziskave o razširjenosti novega koronavirusa strokovnjaki sklepajo, da je bilo z virusom v stiku okoli 60 tisoč ljudi, kar je veliko več, kot je bilo prepoznanih, in to verjetno pomeni, da novi virus vendarle ni toliko hujši od znanih.

Ugotavljate, da so zdravniki ob koronski krizi dobili velik vpliv na delovanje širše družbe. Hkrati pa opozarjate, da bi se morali pri tem zavedati, da imate zdravniki velikokrat izkrivljen pogled na svet. Kaj mislite s tem? 

Zdi se mi, da smo zdravniki nagnjeni k veliki zaskrbljenosti zaradi narave svojega dela, mnogi med nami so perfekcionisti. Vsekakor smo malo poseben svet v povprečju zelo bistrih in tudi ambicioznih ljudi. Področje, kjer delujemo, je zelo pomembno, a dokaj omejeno. Vzgajani smo v ozke strokovnjake, ki se posvetijo svoji stroki, od družbe pa pač pričakujemo možnosti za to delo. Po naravi smo trpežni, zelo zdržljivi, zato včasih »banalnih« težav ljudi ob resnih problemih, ki jih mi vsakodnevno rešujemo, ne razumemo prav dobro. Zaradi hierarhične vzgoje skozi študij in specializacijo – ko toliko let, do zgodnjih srednjih let, »nisi nič«, čeprav si že ogromno vložil, potem pa je delo tudi tako zahtevno in odgovorno, da potrebuješ še več let izkušenj za dejansko strokovno suverenost – se zelo neradi izpostavljamo, morda nismo navajeni oblikovati stališč, niti nimamo časa, da bi kaj dosti presojali še svet okoli sebe. V svojem pismu sem predvsem želela poudariti, da smo zdravniki tisti, ki v tem trenutku določamo smer ukrepov in način delovanja družbe, čeprav se morda tega niti ne zavedamo. Politika bolj ali manj sledi, saj ima malo manevrskega prostora, sploh pri javnosti, ki je pripravljena na linč za vsako domnevno napako. Spomnim se dogodkov pred leti ob ptičji gripi, ko so odgovorne najprej pribijali na križ, ker ni bilo zalog zdravila tamiflu, nato pa so ga nakupili v (pre)velikih količinah, ki jih nismo potrebovali in so končale kdo ve kje in tudi ni bilo prav. Vsekakor nam tudi v širši družbi primanjkuje nekega zdravega razmisleka in refleksije.

Kaj konkretno si predstavljate, ko pravite, da bi morali ljudem pustiti več svobode in odgovornosti? 

Na svobodo in odgovornost mislim v zvezi z osebnim zaščitnim obnašanjem. Vsak odrasel človek mora skrbeti za svoje zdravje in tudi neogrožanje drugih. Varovanje pred okužbo s koronavirusom ali čim drugim spada v ta krog. Veliko je bilo povedanega, kdo je bolj ogrožen, in ti ljudje bodo/ bomo gotovo morali bolj paziti nase. Kaj to pomeni, smo se sedaj tudi dobro naučili. Tudi samo prevelik strah je lahko vzvod, da se človek osami, in naj to pač počne – ljudje smo različni. Vsekakor pa se mi zdi, da bi bilo ob morebitnem novem valu okužb to, da bi spet ustavili življenje v taki meri kot to pomlad, za družbo zaradi vseh posledic vsaj tako pogubno kot epidemija sama.