»Kako se lahko zdi komurkoli, ki je moder politik, politični režim na Madžarskem dober?«

Tanja Fajon je že skoraj 20 let v Bruslju. Najprej je bila dopisnica TV Slovenija, potem pa se je odpravila v politiko. Trikrat zapored je bila na listi Socialnih demokratov (SD) izvoljena za evropsko poslanko. O tem, da bo prevzela Socialne demokrate, se je govorilo že dlje časa. SD je namreč stranka, ki nima težav z menjavami na predsedniških mestih, od osamosvojitve do zdaj se je na mestu predsednika te stranke zamenjalo že šest predsednikov. Razlogi, zakaj se je z vrha stranke umaknil Dejan Židan, so predvsem politični. Tanja Fajon naj bi bila tista oseba, ki bi stranki prinesla nove volivce in jo morda vrnila na raven iz leta 2008, ko jo je na volitvah podprlo 30 odstotkov vseh volivcev. Danes je njena podpora trikrat manjša. Židan je Tanjo Fajon pred kamerami optimistično poimenoval »nova premierka Slovenije«.

Že dolgo časa se je govorilo o tem, da boste prevzeli SD. Zakaj ravno zdaj? Zakaj ne na jesenskem strankarskem kongresu? 

Bivši predsednik SD Dejan Židan se je odločil, to je bila njegova osebna odločitev, da bo odstopil s položaja predsednika stranke. Prišel je k meni in me vprašal, ali sem pripravljena do strankinega kongresa voditi SD. Sprejela sem ponudbo. Ker se je predsedstvo strinjalo z mojim začasnim imenovanjem, bom do volilnega kongresa nadomestila odhajajočega Židana. Kot stranka smo pokazali zrelost, bili smo sposobni na soglasen način izpeljati prehod. Seveda pa vem, da je moja funkcija začasna, na kongresu – želim si, da bo čim prej – bom uradno kandidirala za predsednico stranke. Morda se bo v tem času našel še kakšen drug kandidat, s čimer ne bi bilo nič narobe.

Pojavljajo se ocene, da predsedstvo stranke na takšen način preferira Židanovega naslednika. Predsedstvo stranke tako v neenakopravni položaj postavlja druge kandidate. 

Ne strinjam se. Pred šestimi leti smo imeli v SD podobno zgodbo. Po slabem rezultatu na evropskih volitvah je leta 2014 odstopil tedanji predsednik stranke Igor Lukšič, začasno ga je zamenjal Dejan Židan, dokler ga na volilnem kongresu za predsednika niso potrdili tudi člani stranke. Moje imenovanje je dosledno v skladu s pravili stranke. Uradno sem vršilka dolžnosti, praktično pa predsedujoča SD.

Zakaj ostajate v Bruslju? Če želite v Slovenijo prinesti drugačno politiko, če bi bili radi nova predsednica vlade, potem morate biti tukaj.

Sem evropska poslanka. Socialni demokrati smo na evropskih volitvah dobili 89.000 glasov, od tega so mi volivci s preferenčnimi glasovi podelili skoraj 54.000 glasov. To je velika obveznost in zaveza. In to poslanstvo želim odgovorno izpolniti. Zavedam pa se, da si bom morala čas organizirati drugače, več bo obveznosti in izzivov v Sloveniji, več bom tukaj. Hkrati bi rada izkoristila tudi evropski politični prostor, kjer sem deset let v resnici zelo aktivna. Moja želja je, da se slovenski socialni demokrati še bolj povežemo z evropskimi sestrskimi strankami. Smo v ključnem trenutku, slovenska vlada, njena dejanja in usmeritve nas vlečejo stran od držav jedrne Evrope. Evropska javnost bo morala slišati vsak slovenski glas, ki se zavzema za temeljne evropske vrednote. Tudi tukaj vidim svojo vlogo. V Evropski uniji imam res veliko prijateljev.

Se bo vaše razmišljanje spremenilo, če ali ko boste izvoljeni za polnokrvno predsednico SD? 

Za mano sta že dva polna petletna mandata, lani se je začel tretji. Marsikdaj so me ljudje pozivali, naj stopim v slovenski politični prostor, včasih sem to doživljala kot kritiko, češ da si ne upam. Sedaj sem tu. Ljudje so mojo potezo pozitivno sprejeli. Čestitajo mi. To mi daje zaupanje, da sem se odločila prav.

Antijanšizem me res ne zanima, tudi v antijanšizmu je veliko Janše. Osredotočiti se moramo na zamisli, rešitve, ideje, ki bodo naredile družbeni premik.

Vaše ime se je pojavljalo v različnih kombinacijah ob oblikovanju te ali one komisarske ekipe. V politični karieri ste bili vseskozi usmerjeni na Evropsko unijo, na mednarodne politične funkcije. Ne nazadnje v Bruslju živite že skoraj dvajset let. 

Obe komisarski zgodbi sta bili posledica volilnega izida. Obakrat mi je na volitvah uspelo prepričati veliko volivk in volivcev, absurd pa je, da so nekateri trdili, da me je vseskozi vodila bolestna ambicija po mestu evropske komisarke. To preprosto ni res. Res pa je, da ko enkrat pristaneš v tej igri, ko te splet okoliščin potisne v krog nominirancev, o tej možnosti tudi razmišljaš. Komisarsko mesto pa pri meni nikoli ni bila zavestna, načrtna ambicija.

Kako je Slovenija videti iz Bruslja? 

Če gledaš na Slovenijo kot na zgodbo o uspehu, kot na državo, ki je postala članica EU in Nata in ki se je v vsem tem času dobro razvijala, si lahko zadovoljen. Tako jo vidijo predvsem tujci, če nas seveda opazijo. A če pogledaš bolj podrobno, lahko vidiš, da so po letu 2004 veliki uspehi in cilji države izginili. Precej smo tavali in zatavali. Kot Slovenka od zunaj vidim ogromno izgubljene energije, prerekanja, prepirov, vidim polarizirano, sprto družbo. Ko smo stopali v Evropsko unijo, smo videli veliko priložnosti, danes pa se Slovenija giblje v zelo nevarni smeri. Vse to se dogaja pred drugim predsedovanjem Svetu EU. Res pa je, da se je v vseh teh letih spremenila tudi EU, tudi ta je skrhana, po svoje razdvojena. Kot sem dejala prej, velike države podrobno ne opazujejo Slovenije, četudi me v zadnjih časih vedno več kolegov sprašuje, kaj se dogaja z depešami, s pismi, s to vlado. Vse to meče črno sliko na Slovenijo, marsikdo nas je začel postavljati ob bok višegrajski četverici.

Ostaniva za zdaj v Sloveniji. Dejali ste, da smo se nekako izgubili. Verjetno je za to kriva politika. Tudi politika vaše stranke. Kaj boste spremenili? 

Spremenila bom način vodenja.

Kaj to pomeni?

Socialni demokrati smo stranka z dolgo tradicijo. Imamo velik potencial, imamo ljudi, a storili smo tudi nekaj napak. Zavedam se jih – dlje ko obstaja neka politična stranka, bolj ko je ukoreninjena v politični prostor, več napak se ji nabere. Jasno mi je, da moramo najprej počistiti pri sebi, v lastni hiši. V resnici bi si želela znotraj stranke postaviti nova pravila igre. To pomeni tudi razmislek o tem, kako se obnašamo v sami stranki, kako transparentni smo, kaj je z etičnim kodeksom in podobno.

Etični kodeks? Je bilo veliko moralnih spodrsljajev? 

Marsikakšno napako smo naredili, ali pa nam jo pripisujejo in je ne znamo prepričljivo pojasniti. Lahko gre za vprašanja drugačnih ideoloških nazorov, lahko gre za vprašanja konkretnih zgodb, kakršna je bila TEŠ 6. Sporna so bila tudi nekatera politična kadrovanja. Vse to so stvari, ki so stranki škodile. Zavzela se bom, da se bodo takšne stvari razčistile in razrešile. Če bo to na koncu pomenilo, da se moramo komu odreči, da javno priznamo svoje napake, bomo to tudi naredili.

Imate v mislih župana Ilirske Bistrice, ki je sovražno naperjen proti migrantom? 

Tudi njega. Z Emilom Rojcem se mislim resno pogovarjati. Lahko se tudi ne strinjava v pogledih, kakšen naj bo odnos do migrantov. Moj pristop je bil vedno, da moramo te izzive reševati na humani način, vsi smo najprej ljudje. In če bosta najina pogleda diametralno nasprotna, potem ne vidim vezi, ki bi naju povezovala. A do župana hkrati gojim razumevanje, župani so bili ob meji velikokrat prepuščeni sami sebi. V Ljubljani, pri njeni oblasti, za njihove probleme z ilegalnimi prehodi meje ni bilo dovolj posluha.

Morda, a to nikakor ne opravičuje netenja sovraštva.

Nikakor ne. Ne opravičuje radikalnih pogledov in nevarne protimigrantske retorike.

Pred dnevi ste dejali, da se boste zavzemali, da se politične sile na slovenski levici bolj povežejo. Kaj ste mislili s tem? 

Poglejmo kamorkoli, lahko k sosedom, lahko v Evropo, lahko v svojo zgodovino, pa nam bo hitro jasno, da je v družbi, ki je politično zelo razdeljena, težko sprejemati odločitve. In če imamo v Sloveniji zmerni levi in srednji pol preveč razdeljen, preveč fragmentiran, potem je vsaka stranka posebej brez politične moči. Zato potrebujemo napredno večino. Vloga socialdemokratov bi morala biti pri tem vprašanju vodilna, morali bi voditi iskreni dialog z vsemi politični partnerji. Zato bom iskala ravno to – iskreno povezanost.

V SD je bilo pred časom veliko jeze, podcenjevanja do stranke Levica. To se je videlo tudi v parlamentu. Boste znali preseči te zamere? 

Do Levice nisem imela nikoli slabega odnosa ali zamer. Nasprotno. Moja želja in ambicija sta, da se stranki bolj povežeta. Vse to sem že poskušala, a ne v SD ne v Levici interesa po tesnejšem sodelovanju za zdaj ni bilo. V evropskem parlamentu nam je nekako uspelo preseči te razlike. Tako se naša politična skupina S&D zelo uspešno povezuje z zeleno politiko, celo bolj kot z zmerno sredino, saj v Evropi liberalni blok sega daleč na desnico. Po mojem mnenju bi bila najbolj naravna koalicija med socialdemokrati, Levico in zelenimi gibanji. Če želimo napredno Slovenijo, je zeleno-rdeče povezovanje ključno.

Najbolj naravna koalicija bi bila med socialdemokrati, Levico in zelenimi gibanji. Če želimo napredno Slovenijo, je zeleno-rdeče povezovanje ključno.

Zakaj se leva sredina v Sloveniji poenoti le ob nasprotovanju Janši? Kot je upravičeno dejala filozofinja dr. Alenka Zupančič, na slovenski levici »Janša omejeno in predvidljivo določa edine sprožilce njenega množičnega aktiviranja. Še vedno zelo manjka moment političnega presenečenja«.

Antijanšizem me res ne zanima, tudi v antijanšizmu je veliko Janše. Osredotočiti se moramo na zamisli, rešitve, ideje, ki bodo naredile družbeni premik. Epidemija se končuje, ne vemo še, kakšne bodo razsežnosti gospodarske krize. Vsak mesec narašča brezposelnost, med ljudmi se pojavljata stiska in strah, marsikatero podjetje bo šlo v krčenje, marsikatera gospodarska panoga bo prizadeta. In tukaj moramo delati velike zgodbe. Iz tega klinča lahko ustvarimo pošten in pravičen prehod v ogljično nevtralno družbo. Zelo moramo premisliti, kakšne infrastrukturne projekte bomo podprli, kakšne bodo javne storitve, kako bomo zagotavljali dostojanstvo za vse ljudi. To so velike in prave zgodbe socialdemokratske prihodnosti. Zraven morajo nastopati tudi druge napredne ideje: lahko bi začeli politični pogovor o tem, ali smo delovni čas sposobni skrajšati na 32 ur na teden. Veliko ljudi je v času epidemije ugotovilo, da lahko dela od doma, na daljavo. Želim povedati, da nas lahko izkušnja z epidemijo usmeri v resno reformo družbe, v resen premislek o tem, kako izboljšati življenje.

Med epidemijo se je pokazalo, zakaj je država pomembna. In to obilna, ne vitka država. Zakaj je pomembno javno šolstvo, zakaj so izredno pomembni javno zdravstvo, javna infrastruktura, javne storitve … Kako politično kapitalizirati to spoznanje? Kako se izogniti temu, kar se je zgodilo po finančni krizi leta 2008, ko se prevlada finančnega sektorja nad politiko ni zmanjšala? 

Takrat je ekonomsko-finančni krizi v resnici sledila, kot pravite, socialno moralna kriza. Stopili smo na pot strogega varčevanja. Kar je bila ogromna napaka. Zato ponavljam: ključne so investicije. Model varčevanja moramo v Evropi zamenjati z modelom vlaganj, prvenstveno v javne storitve in javno infrastrukturo. Slovenija bo imela s koronapaketi na voljo pet milijard evrov, pet milijard jih bomo dobili še iz Bruslja. Kakšne bodo nove investicije? Ali vključujejo do okolja prijazna delovna mesta? Ta vlada prva dva meseca v resnici ni upoštevala socialnih partnerjev, z njimi se je začela pogovarjati šele ob vsebini tretjega zakonskega paketa. Zavedam se, da je bilo veliko nejasnosti, a pri vodenju politike je pomemben dialog z vsemi, z opozicijo, s socialnimi partnerji, s tistimi, ki jih zakoni zadevajo.

Vladi uspeha v boju z epidemijo vendarle ne gre oporekati. 

Seveda ne, zadovoljna sem, da je Slovenkam in Slovencem uspelo. Upoštevali smo ukrepe, znali smo se zaščititi pred virusom. K temu uspehu so bistveno pripomogli zdravniki, medicinske sestre, tisti, ki so bili v prvih vrstah, tudi policisti in vojaki. Ni le vlada, predvsem ljudje so zaslužni za to, da smo skozi zdravstveno krizo prišli razmeroma dobro. A žal ne vsi. 80 odstotkov vseh smrtnih žrtev je bilo v domovih za starejše. Ta številka je med najvišjimi v vsej Evropi. Resno se moramo vprašati, zakaj se je to zgodilo, zakaj je prišlo do neopravičljive diskriminacije, zakaj bolnih starostnikov niso pripeljali v bolnišnice. Še več, vlada je svojo politiko na Twitterju opravičevala, da so bili nekateri pač že na koncu življenja. To je katastrofalno nizkotna izjava. Ko k temu dodamo še informacije o seznamih ljudi, ki naj bi se jim odrekla potrebna zdravstvena oskrba, se moramo resno vprašati o tem, ali je takšna politika še humana politika. Po mojem ne, in to terja resne odgovore in politično odgovornost.

V svojem pismu članom ste zapisali, da se je v družbo naselil strah, ne samo pred izgubo službe, pač pa tudi strah pred izgubo državljanskih svoboščin in pravic. Kaj ste s tem mislili? 

Ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija, smo dobili vtis, da želi vlada zdravstveno krizo izkoristiti za uvajanje represivnih ukrepov. Spomnite se poskusa aktivacije 37.a člena o pooblastilih vojske, spomnite se povečanja pooblastil policiji, spomnite se poskusov uvajanja nadzora nad državljani. Vse to se je počelo brez pravih argumentov. To ni Slovenija, ki si jo želim. Ne želim si, da bi katerakoli vlada krizo izkoriščala za uvajanje represivnih ukrepov. Tudi ameriška letala, ki so danes preletela Slovenijo, so povsem neprimerna. Kaj imajo vojaška letala z epidemijo? Kaj ima ameriška vojska z virusom?

Kaj najbolj očitate tej vladi? 

Vseskozi, od samega začetka, ne želi sodelovanja z opozicijo. Ne sprejema njenih predlogov, sugestij. Nasploh se je v Sloveniji razrasla politična kultura, da je sprejemanje predlogov opozicijskih strank nekaj slabega. Tega preprosto ne razumem. Opozicija in vlada morata, vsaj pri resnih strateških vprašanjih, sodelovati.

Ampak ravno ta vlada vam ponuja roko. Janša si želi strateškega partnerstva. 

Pa mu verjamete? Dokler bo Janez Janša na socialnih omrežjih uporabljal sovražno retoriko, dokler bo v družbo vnašal razdor, dokler se bo šel vojno z mediji, dokler bo v Evropo pošiljal ideološke depeše, dokler ne bo upošteval mnenja strokovnih služb, pač pa jim bo, kot je storil zunanji minister Anže Logar, dodajal strankarske dopise, dokler ne bo spoštoval volje državnega zbora, ki je zahteval, da se depeša o stanju v novinarstvu umakne s spletne strani Sveta Evrope, se mi takšna ponudba ne zdi iskrena. Tej ponujeni roki ne zaupam. Ničesar ne bomo podpisovali. Še več, v ponujenem sporazumu je zapisano, da v času, ko se pogajamo, ne smemo komunicirati o tem, kaj se dogaja. In to želi vlada zapovedati v trenutku, ko so iz demokratičnega procesa vedno bolj izključene nevladne organizacije in civilna družba. Na takšno grdo igro za zaprtimi vrati ne bom pristajala.

Imamo v Sloveniji res skrajno desno vlado? 

Morda, a na srečo je v vladi vseeno še rahla utež, še vedno sta v vladi tako stranka DeSUS kot SMC. A ti dve stranki sta izdali volivke in volivce, obe sta pokazali res čuden obraz. Včasih se vprašam, zakaj tudi v Evropi zmerni sredinski blok podpira politiko, ki uvaja represivne ukrepe in avtoritarni model vladanja. Zakaj se strinjajo s takšnimi dejanji.

Vendar ima Evropska ljudska stranka (EPP), namigujete nanjo, vseeno nekaj resnih zadržkov do vladavine Viktorja Orbána. Že leta ga poskuša izključiti iz svoje politične skupine. 

Vse to morajo najprej razčistiti sami, bojim pa se, da na koncu ne bodo zbrali dovolj političnega poguma. O Orbánovi izključitvi govorijo že nekaj let. Trenutno imata Orbán in njegova stranka Fidesz v EPP zamrznjen status. Res pa je tudi, da ima z Orbánovim režimom probleme skoraj vsa Evropska unija. Proti Madžarski in tudi proti Poljski je zaradi groženj vrednotam, na katerih je nastala EU, sprožen mehanizem, ki ga določa 7. člen pogodbe o EU. In točno tukaj se je pokazala velika slabost evropskih institucij. Edini pravni mehanizem, ki omogoča sankcije proti državam, ki ne spoštujejo temeljnih vrednot EU, državam torej, ki omejujejo neodvisnost pravosodja, ki posegajo v svobodo medijev, ki krnijo delovanje nevladnih organizacij, je postopek po 7. členu pogodbe o EU. Ta pa je nedomišljen in zapleten, praktično neizvedljiv.

Zakaj se preprosto ne ukinejo kohezijska sredstva, ki jih sporne države dobijo iz evropskih skladov?

Točno ta razmislek je vključen v novo finančno perspektivo. Na zadnjem srečanju evropskih voditeljev sicer ni bil dovolj ambiciozno sprejet, a vseeno se poraja konsenz o tem, da bo evropski denar namenjen le tistim državam, ki spoštujejo temeljne evropske vrednote. Madžarska in Poljska ne sodita v ta krog, in če bo Slovenija nadaljevala po poti, ki jo je začrtala ta vlada, se bojim, da bo Slovenija izgubila ključen del kohezijskih sredstev. Tukaj, na točki spoštovanja temeljnih vrednot EU, bodo evropske države, staro jedro Evropske unije, ostale trdne. Države ne želijo več dajati denarja tistim, ki iz Evropske unije jemljejo le tisto, kar si želijo. Evropska politika »à la carte« se bo končala.

Ne želim si, da bi katerakoli vlada krizo izkoriščala za uvajanje represivnih ukrepov. Tudi ameriška letala, ki so danes preletela Slovenijo, so povsem neprimerna. Kaj imajo vojaška letala z epidemijo?

Čakajte, ali ne gre tudi za to, da nekatere bogatejše države ne želijo nameniti denarja tistim, ki naj bi bili finančno neodgovorni? 

Razkol v EU se kaže že nekaj čas. Spomnite se, kaj se je dogajalo pred meseci, ko je potekal proces imenovanja ljudi na čelo evropskih institucij. Prvič v zgodovini EU na čelu institucij ni človeka iz majhnih držav ali iz držav Vzhodne Evrope. Kar pomeni, da se je že lani jeseni pokazalo, da so nas dali na stranski tir. To se bo pokazalo tudi pri delitvi evropskih sredstev.

Ste resno mislili, ko ste dejali, da lahko Slovenija ostane brez kohezijskih sredstev? 

Seveda je to mogoče. Točno o teh stvareh tečejo razprave v evropskih institucijah. Razpravlja se, da bodo za projekte, ki so bili že odobreni, financiranje prevzele sporne države. Če bodo ugotovljene resne kršitve evropskih vrednot, se bodo ustavila izplačila iz evropske blagajne. Tukaj sta na tapeti Madžarska in Poljska. In, ponavljam, lahko bi bila tudi Slovenija. Evropska komisija pripravlja poročilo o stanju v medijih in o stanju na področju pravosodja. Podrobno nas pregledujejo. Zato je bila poteza ministra Anžeta Logarja, ko je pošiljal osebna pisma, zelo slaba. V Bruslju so bile njegove poteze slabo razumljene. S tem sem seznanjena iz prve roke, neposredno sodelujem s kabinetoma pristojnih komisarjev. Potez zunanjega ministra ne morem razumeti, njegov dopis je ideološki pogled neke stranke, ne pa stališče države. Nobena vlada, res nobena, si ne bi smela privoščiti česa takšnega. Janša pa vse to počne sistematično.

Kako razumete slovensko navezavo na Madžarsko? Se res približujemo višegrajski četverici? Gre za spremembo v slovenski zunanji politiki?

Bojim se, da imate prav. To, da predsednik vlade redno retvita sporočila višegrajske četverice, to, da je njegov vzornik madžarski premier Viktor Orbán, to, da so se med stranko SDS in Madžarsko posredno spletle finančne povezave, vse to jasno kaže, da aktualna vlada Slovenijo odmika od jedrnega dela Evrope. Naslednje leto bomo predsedovali Evropski uniji. To priložnost bi morali izkoristiti, da bi delovali povezovalno, da bi pritiskali na tiste države, ki ne spoštujejo demokratičnih vrednot Evropske unije, ne pa obratno.

Vladi se zdi Madžarska vzorna država. Takoj po prisegi vlade je Slovenijo obiskal madžarski zunanji minister, sedaj naj bi se srečala še premiera.

Ne razumem, kako se lahko zdi komurkoli, ki je moder politik, politični režim na Madžarskem dober. Orbánu je uspelo razrušiti demokratični sistem, podredil si je novinarstvo, pravosodje, prepovedali so javne shode, omejili akademsko svobodo, nevladne organizacije. Če se Janez Janša zgleduje po Viktorju Orbànu, je to izjemno nevarno. Evropske institucije so sprožile postopek proti Madžarski. Tukaj v Evropski uniji ni nesoglasij, te postopke so podprle tudi stranke v njegovi politični družini. Orbán je pri teh vprašanjih osamljen in tako osamljen lahko postane tudi Janša in z njim Slovenija. Te stvari niso smešne.

Dolga leta ste bili novinarka TV Slovenija. Kako razumete odnos oblasti do medijev?

Vlada bije bitko proti neodvisnim medijem, bitko proti nacionalni medijski hiši. Zgodila se je zamenjava nadzornikov, zamenjava članov programskega sveta. Javna RTV počasi izgublja suverenost. Naslednji medij je lahko Slovenska tiskovna agencija. Spopad z mediji, napad nanje, žalitve novinarjev, blatenje medijev … vse to je nedopustno.

Vi novinarkam ne bi rekli, da so »odslužene prostitutke«? 

Kaj takega mi niti na misel ne pade, tega ne bi dejala nikomur, ne kot političarka ne kot oseba. Morda so bile te Janševe besede provokacija, cinizem, aroganca – a takšen besednjak v družbo vnaša razdor. Sovražni jezik postaja del mainstream politike. Ker sem se v zadnjih letih izrazito ukvarjala z reševanjem migrantskih izzivov, sem bila tudi sama velikokrat tarča sovražnosti.

Če bo Slovenija nadaljevala po poti, ki jo je začrtala ta vlada, se bojim, da bo izgubila ključen del kohezijskih sredstev. Na točki spoštovanja temeljnih vrednot EU bo staro jedro Evropske unije ostalo trdno.

O tem se strinjava, še več, takoj ko ste se prejšnji teden pojavili na naslovnicah medijev, se je znova vsul plaz žaljivk. Pisalo se je o vsem, o vaši bolezni, o tem, da nimate otrok, o tem, da ste Soroseva plačanka, o tem, da ste migrantoljubka.

Ne razumem, kako so lahko nekateri tako nizkotni, kako jim je popolnoma vseeno, če prizadenejo človeka, vseeno jim je za laži, vseeno jim je za nizke udarce. To, da se je ustvaril vtis, da mi je mar le za migrante, ne pa naše ljudi, je del načrtne in sistematične kampanje trobil SDS. Njihove laži pa imajo svoj vpliv, širijo strah, posredno omogočajo razrast avtokratskega populizma. V evropskem parlamentu sem bila nekaj let odgovorna za skupno migracijsko in azilno politiko. Izjemno smo se trudili in skušali najti soglasje, kako učinkovito upravljati migracije, kako to početi humano, kako reševati probleme tudi tam, kjer je izvor kriz, kako pomagati, da ljudje ne bi bežali, kako pomagati tistim, ki so upravičeni do mednarodne zaščite. V napetem in skrajnem ozračju je bilo težko najti skupne rešitve, bolj ko se je strašilo, bolj ko se je migrantska kriza izkoriščala za politične cilje, težje je bilo najti učinkoviti evropski dogovor. Na koncu nismo uspeli.

Ste profesionalna političarka. Zakaj smo vas videli med kolesarji na ljubljanskih ulicah? To niso vaši boji. 

O tem sem veliko razmišljala tudi sama. A nisem le političarka, sem tudi državljanka Slovenije, in če razmišljam podobno kot protestniki, ne vidim razloga, zakaj ne bi po ljubljanskih ulicah kolesarila kot Tanja. Kolesarske proteste razumem kot izraz nezadovoljstva. Tudi nezadovoljstva do politike. Ljudje ne cenijo politike in politikov, morda je za to kriv tudi neoliberalizem, ljudje v resnici ne čutijo, da politika dela zanje. A, kot rečeno, razumem protestnike, razumem kolesarje, gre za miroljubne demonstracije ljudi vseh starosti. Upam, da bodo prinesli spremembe.

Ste se res pred prevzemom stranke pogovarjali z Milanom Kučanom? 

Ne, to ne drži.