Policija se je spremenila

Arheolog dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik je izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Minuli petek sta se z ženo na kolesih peljala proti središču Ljubljane, na proteste, ko ju je pri nekdanji trgovini Astra za Bežigradom ustavila policijska patrulja. Te so zdaj že tradicionalno postavljene ob vpadnicah v mesto. »Policistka je kar oživela, ko me je videla od daleč,« opisuje svoje srečanje, čeprav mu sprva ni bilo jasno, kaj naj bi zagrešil. Morda ni imel na kolesu luči? Je med vožnjo uporabljal mobilni telefon? Ga je sumljivo zanašalo? Ne, zagrešil je verbalni delikt, mu je kmalu postalo jasno. Na svoje kolo je namreč pritrdil do vlade kritičen plakat, na katerem je ob upodobljeni sliki Janeza Janše pisalo: Živel Stal(JJ)in.

»S sliko sem hotel izraziti neugodje, ki me obhaja ob avtoritarnih ambicijah trenutne vlade. Razumem ga kot umetniško delo, recimo kot jukstapozicijo dveh nasprotujočih si označevalcev. Nisem hotel biti dobeseden, zaradi česar slika zbuja cel kup referenc, recimo na kult osebnosti, na avtoritarnost,« našteva Mlekuž, ki seveda meni, da plakat ni žaljiv ampak – po njegovem mnenju – upravičeno kritičen in potreben. A ker je očitno z negativnim prizvokom naslovil predsednika vlade, ga je policijska patrulja popisala. Med pomenkovanjem pa je policistka Mlekužu še mimogrede in nekako v slogu opravičila opisala, zakaj mora to početi. Dejala naj bi mu, da je »gospod Janša ovadil vse, ki ga na transparentih žalijo, zato popisujejo žaljive transparente«.

Do Janše kritični transparenti večinoma niso pregonljivi po uradni dolžnosti, lahko pa na njihovi podlagi predsednik vlade vedno sproža civilni postopek. S svojim odvetnikom Francijem Matozom je tega vešč in s tem ni nič narobe. Toda ali je zdaj Janša »mobiliziral« policijo, da zanj zbira podatke, s katerimi bo lahko zasebno tožil posameznike, ki so ga domnevno užalili? Z ljubljanske policijske uprave so nam odgovorili, da so policisti zgolj pozorni na plakate – transparente, ki izražajo diskriminacijo (narodnostno, rasno ipd.), ali pa so na njih neposredne grožnje določenim osebam. »Transparente s takimi vsebinami policisti zaradi suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma prekršek, zasežejo ter nato z dodatno zbranimi obvestili ugotavljajo, ali je bilo v posameznem ravnanju storjeno kaznivo dejanje ali prekršek.«

To je uradno stališče. Kakšna sporočila pa dejansko po oceni policije pomenijo prekrške ali kazniva dejanja? Na protestih 15. maja je denimo policija zasegla transparent, na katerem je pisalo »Smrt janšizmu, svoboda narodu«. Dvajsetega maja so sicer mediji objavili, da je ljubljansko tožilstvo zavrglo kazenske ovadbe zaradi tega sporočila, češ da v teh primerih ni šlo za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kljub temu pa je policija na naslednjih protestih, kot so nam odgovorili z ljubljanske policijske uprave, 29. maja, ponovno zasegla tri transparente, na katerih je pisalo »smrt janšizmu«. Zakaj? Nekaj dni prej je predsednik vlade v parlamentu dejal, da je nedopustno, ker pravosodje teh sporočil ne sankcionira. In kot kaže, ga je policija ne glede na jasen pravni status tega sporočila uslišala.

Če bi kot janšizem, ki ga v Sloveniji kot besedo uporabljamo že od sredine devetdesetih, razumeli pripadnike določene politične stranke, bi bilo ravnanje policije celo lahko upravičeno. Pozivanje k poboju ljudi je nesprejemljivo. A denimo, da pristanemo na to razlago in da potemtakem niti »smrt fašizmu« ne smemo več vzklikati. Zaplete se, ker policije ne moti le ta beseda. Policija je pri cenzuri – ker to je dejansko cenzura – zdaj šla še dlje in je začela popisovati vse avtorje kritičnih sporočil, ki so usmerjena proti predsedniku vlade. Tako je 29. maja recimo prepovedala nošnjo transparenta, na katerem je pisalo »Nočem, da Slovenija postane 4. reich pod vodstvom bolanih pajacev. Marš na Dob«. Avtor je ta transparent moral odložiti na hrbtno stran ob ograjo pri Cankarjevem domu, češ da je njegova vsebina neprimerna.

Od kdaj lahko policija vsebinsko presoja celo transparente? V Sloveniji?

Protesti so pogosto zadnji krik nezadovoljnih, nekakšen ventil, s katerim je izbruhe nasilja mogoče preprečevati.

Poleg povečane občutljivosti na do Janše kritična sporočila pa je policija ob zadnjih protestih spremenila tudi merila glede pisanja s kredo. Naslednji primer je še posebej nazoren. Ali je pisanje s kredo po javni površini, denimo po trgu ali pločniku pred vhodom na sedež ene od političnih strank, dovoljeno? Zdrava pamet govori, da pisanje s kredo, ki jo je mogoče z vodo ali dežjem hitro sprati, ne more biti prekršek. Na kaj se sploh sklicuje policija? Zakon o varstvu javnega reda in miru v 13. členu pravi: »Kdor piše ali riše po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih, razen na krajih, kjer je to dovoljeno, se kaznuje z globo 50.000 tolarjev.« Načeloma sta torej risanje in pisanje po javno dostopnih krajih prepovedani. Toda v prvem členu omenjenega zakona piše, da je namen zakona »uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika ali posameznice«. Pri risanju s kredo pa do poškodovanja ali ogrožanja zaščitene dobrine ne pride, zaradi česar pisanje s kredo po pločniku ne izpolnjuje osnovnega znaka prekrška po tem zakonu. Takšna je bila doslej tudi praksa policije. Staršev, katerih otroci so pisali s kredo, policija ni sankcionirala. Policisti so tako ravnali desetletja. Sedaj pa ne več.

Oziroma ne, če po pločniku piše eden izmed najbolj angažiranih protestnikov, Jaša Jenull, potem ko so si protestniki teden dni prej dovolili izpeljati akcijo, v kateri so pred parlament s kredo zapisali »Naša last«. Od takrat je pisanje s kredo za policijo delikt. Policija je tako prejšnji teden Jenullu fizično omejila gibanje, ga pridržala in mu izdala plačilni nalog na podlagi zgoraj omenjenega 13. člena zakona o varstvu javnega reda, ker je pred sedež stranke SMC napisal eno najbolj nedolžnih sporočil, ki si jih je mogoče zamisliti: »Čas je za odstop.« Zakaj je bilo to potrebno, kaj so s tem hoteli doseči? Policisti so Jenullu pri tem brez dvoma kratili pravice. Če namreč policisti doslej otrok, ki so risali po pločnikih, niso kaznovali, bi to moralo veljati tudi za protestnike, saj je izražanje političnih stališč tako zakonsko kot ustavno še posebej zaščiteno.

V številnih mednarodnih konvencijah in dolgi judikaturi priznanih sodnikov in sodišč je ta pravica zagotovljena in jo je javna oblast dolžna tolerirati – pogosto kljub temu, če so izražena stališča žaljiva ali satirična. Pri aktualnih protestih pa se zdi, kot da je ravno izražanje političnih stališč oteževalna okoliščina pri policijski presoji, ali je treba neko dejanje sankcionirati ali ne. Zdaj je to že stalnica. Lahko se spomnimo na začetek protestov proti vladi Janeza Janše konec aprila, ko so policisti na Trgu republike popisali zgolj ljudi, ki so na tla položili iz papirja izrezane odtise stopal, hkrati pa niso popisali tistih, ki so samo stali, čeprav so – če sledimo policijski logiki – oboji enako kršili vladni odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih.

To prakso policija sedaj nadaljuje.

Težko se je ogniti vtisu, da je policija med petkovimi protesti še naprej politično nepristranska in da ne sledi neotesanim pozivom notranjega ministra Aleša Hojsa in njegovega predsednika.

V vseh naštetih primerih se je tako težko ogniti vtisu, da je bil recimo Jenull načrtno izbran oziroma da policija svojega dela ne opravlja politično nepristransko, ampak očitno sledi neotesanim pozivom notranjega ministra Aleša Hojsa in njegovega predsednika Janeza Janše po strožji obravnavi protestnikov. Jenull ima celo vtis, da poskuša policija stopnjevati pritisk na protestnike in proteste onemogočiti. »Opažam, da policija zasega vse več transparentov. Poleg tega policija po novem ovire in vozila nastavlja tako, da protestnike stiska v ožje prostore. V zadnjem času pa je začela v nasprotni smeri protestov še celo spuščati promet,« našteva.

Da postaja policija vse bolj aktivna, izhaja tudi iz uradnih statistik. Petnajstega maja so policisti opravili 11 postopkov legitimacije. Naslednji teden, v petek, 22. maja, so opravili 33 postopkov legitimacije, 29. maja pa že 43. V vseh teh primerih se je povečalo tudi število ugotovljenih kršitev, recimo odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih, zakona o varstvu javnega reda in miru ali zakona o osebni izkaznici. Za primerjavo, na tretji vseslovenski vstaji, ki je potekala 8. februarja 2013 v Ljubljani in na kateri se je zbralo 20 tisoč protestnikov, so policisti zaznali le sedem kršitev s področij javnega reda in miru, zakona o javnih zbiranjih, zakona o eksplozivih in zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Na zadnjem kolesarskem protestu pa kar 36.

Leta 2013 policija tudi ni cenzurirala transparentov ali prepovedovala pisanja s kredo po tleh. »Da, mnogi imamo občutek, da policija stopnjuje pritisk,« pravi Sanja Fidler, članica neformalne skupine Protestival. »Vse več je zasegov transparentov, kar je očitno spodbudil Janša s svojimi zahtevami, še več pa raznoraznih legitimacij,« pravi Fidlerjeva, ki jo je policija ta teden ponovno »popisala«, ko je pred parlamentom razvila rdeči križ in z njim demonstrirala proti preletu vojaških letal prek Slovenije. Žiga Vrtačič iz iniciative Danes je nov dan prav tako pravi, da je med protesti v zraku čutiti več napetosti, kar sam pripisuje vse bolj nervoznim odzivom notranjega ministra Aleša Hojsa. Vrtačič omenja tudi primere, ko so policisti protestnike načrtno zaustavljali in jim izdajali kazni, ker naj njihova kolesa ne bi bila brezhibna.

Odvetnik Dino Bauk zastopa ovadene protestnike, ki so konec aprila pred parlamentom lepili odtise stopal, sedaj pa še protestnike, ki so minuli teden demonstrativno sedeli pred vhodom v okoljsko ministrstvo. »Ko sem jih ta teden obiskal na policijski postaji, sem ugotovil, da so jih zaklenili v sobo in jim neupravičeno odvzeli prostost, češ da morajo dokončati postopke, ki pa so trajali in trajali,« opisuje svojo zadnjo izkušnjo. Njegov vtis je, da je policija zelo selektivna pri izvajanju svojih pristojnosti. Hitro se odziva na izražanje stališč, ne pa v vseh ostalih primerih. Pravi še, da po novem policija izrablja zakon o osebni izkaznici in protestnikom odvzema svobodo, če osebne izkaznice ne pokažejo takoj, ko to od njih zahtevajo. Včasih osumljeni vpraša, česa je kriv, kar že pomeni, da se noče legitimirati.

Na pobudo Aktiva delavk in delavcev v kulturi, v katerega so se organizirali slovenski umetniki in drugi, ki delujejo na področju kulture, je recimo ta teden potekala druga akcija za kulturo. Približno 500 ustvarjalcev, razočaranih, ker se ministrstvo za kulturo za njih med koronakrizo ne zavzema, je pred vhod ministrstva odložilo rekvizite, ki jih sicer uporabljajo pri svojem delu, a jih sedaj ne potrebujejo več. Kulturniki so v znak protesta pred vrata položili knjige, mikrofone, pisala, čopiče. Ko pa se je igralec Primož Bezjak slekel do spodnjic in pred ministrstvo odložil svojo obleko, je spet posredovala policija, ki je od Bezjaka zahtevala dokumente, češ da je storil prekršek. V njegovo podporo se je nato slekla še igralka Katarina Stegnar, ki pa je policija ni popisala. Je prekršek gola koža ali akt, s katerim umetnik še posebej nazorno prikaže svojo stisko? In zakaj naj bi bila ta svoboda izražanja prepovedana?

Protesti so pogosto zadnji krik nezadovoljnih, nekakšen ventil, s katerim je izbruhe nasilja mogoče preprečevati. Njihovo omejevanje, prepoved in zatiranje pa lahko vodijo k zaostrovanju napetih razmer v državi. Pravica do svobode izražanja in združevanja naj bi bila še vedno pravno zagotovljena, četudi neka vlada ali oblast družbenih napetosti ne zna pomirjati. Slovenska policija je ob začetku petkovih protestov te pravice bolj ali manj spoštovala, politična oblast, na čelu z notranjim ministrom Hojsom, Janšo in prek strankarskih medijev SDS, pa se je nad protesti zgražala in jih označevala za nezakonite ali nelegitimne. Notranji minister je policijo večkrat javno pozval, naj sankcionira organizatorje protestov. Policija je sedaj te usmeritve začela upoštevati. Kar pa je slaba popotnica.