Veliko sprave za nič

V torek zvečer so na nacionalki predvajali dokumentarni film Razdvojeni scenaristke Ljerke Bizilj, ki mu je sledila istoimenska pogovorna oddaja z voditeljico Vido Petrovčič. Film govori o obdobju med letoma 1941 in 1943, ki naj bi bilo ključno za slovensko »razdvojenost«, pri čemer je paradoksalno, da ta »razdvojenost« obstaja prav zaradi filmov in oddaj te vrste.

Prva stvar, ki je iz filma nismo mogli razbrati, je, na podlagi česa so postavili časovno razmejitev na dve leti druge svetovne vojne. Sleherno zgodovinsko razmejevanje sili k potvarjanju konteksta, zato je ta izbira znotraj obdobja druge svetovne vojne še toliko bolj nenavadna. Zakaj so se izognili naraciji od začetka do konca druge svetovne vojne? Mar ne zato, da bi se lahko posvetili »strani«, ki so ji bolj naklonjeni?

Koncept filma je sicer klišejski in že neštetokrat preigran: soočeni sta »dve strani« vsaka s svojo »resnico«, da bi ljudje videli, da sta v Sloveniji mogoča točno dva pogleda na drugo svetovno vojno: partizanski in domobranski. Tako se tudi zgodovinarji in zgodovinarke postrojijo na eno od strani: na domobranski so sodelavci Študijskega centra za narodno spravo, na partizanski pa predstavniki in predstavnice fakultet in muzejev. Zanimivo je, da so v dokumentarnem filmu sodelovali kar trije sogovorniki iz omenjenega Študijskega centra, vsako drugo institucijo pa je predstavljal le en človek. Poleg stroke so spregovorile tudi priče, kakršne poznamo tudi iz obeh »spravnih« oddaj na nacionalki, Pričevalcev in Spominov. Med gledanjem filma nismo mogli razumeti, zakaj smo dobili še en izdelek, ki ga nihče ne potrebuje; še enkrat smo slišali isto kot vedno, ne da bi imeli priložnost na kakršen koli način spremeniti svoje mišljenje – ali celo odpustiti »drugi strani« – kar bi sprava tudi morala biti; odpuščanje drugemu in ne opevanje sebe.

Še bizarnejša od filma pa je bila oddaja, ki je sledila. Da nacionalkin novinar in zgodovinar Jože Možina in zgodovinarka Tamara Griesser Pečar ne bi bila preveč ranljiva, se je na njuno stran v dvojni vlogi postavila tudi kar sama voditeljica Vida Petrovčič, ki se je za to oddajo obdala s knjigami in časopisjem ter je, namesto da bi usmerjala pogovor, v njem sodelovala in celo interpretirala naključno izbrane vire. Drugo stran sta častno predstavljala Božo Repe in Aleš Gabrič, ki sta sicer skušala opozarjati na metodološke manipulacije in namerna potvarjanja sogovornikov, a se jima je bilo težko prebiti skozi sladkasta predavanja in kazanja grafov Jožeta Možine. Mimogrede, glede na to, s kakšnim veseljem je Možina iz konteksta jemal podatke ter jih predstavljal kot podlago za splošno resnico, bi si zaslužil najmanj položaj direktorja Sursa, ko se je ta ravno sprostil. Mi resda nismo dobili sprave, bo pa Jože Možina morda dobil novo službo. Tudi to bi lahko bila pot k pomiritvi.