Antifa

DC Dirty Laundry, histerični protrumpovski portal, je 4. junija kriknil: »V Sparto (Illinois) bodo z avtobusi pripeljali antifajeve teroriste, ki bodo požigali kmetije in pobijali živino v ruralnih belskih predelih!« S tem naj bi dali belski Ameriki vedeti, da pred organizacijo antifa »niso varni niti ruralni belci« in »da ne bodo gorela le mesta, temveč vsa Amerika, če zahteve te organizacije ne bodo izpolnjene«. Antifajevci bodo ciljali »ruralne tarče«, predvsem »osamljene kmetije«, in »uničevali lastnino«.

Udarili bodo »v petek, soboto ali nedeljo«, je zagotavljal portal DC Dirty Laundry, ki se je skliceval na Natural News, lunatični, protrumpovski, konspirološki portal (malo tovarno lažnih novic, ki Američane poziva, naj zbežijo iz velikih mest), in Trump.news (še en trumpovski portal, ki svari, da bodo antifajevci Ameriko prelevili v bojišče in da je Trump vpoklical milijon rezervistov, ker pričakujejo množične žrtve). In zakaj naj bi udarili prav Sparto? Ker je majhna? Ker šteje le 4300 prebivalcev? O, ne! Sparto naj bi udarili, ker leži v Illinoisu, kjer so na oblasti demokrati, ki nedolžnim, nič hudega slutečim ljudem ne dovolijo, da bi se branili s strelnim orožjem. V Teksasu, Tennesseeju ali na Floridi bi jih ruralni belci zlahka in takoj potolkli – tam se lahko branijo z orožjem. Tu, v Illinoisu, pa lahko antifajevci »povsem mirno pobijajo neoborožene civiliste, ki so jih skorumpirani politiki iz Chicaga, nasprotniki drugega amandmaja, na silo razorožili«.

Antifajevci so ugotovili, da požiganje »levičarskih mest nima takšnega učinka, kot so pričakovali«, zato so se najprej »premaknili v predmestja in začeli ciljati belsko Ameriko«, zdaj pa se hočejo razširiti še v »ruralno Ameriko, predvsem v tiste predele, v katerih ljudje na napadalce ne smejo streljati«. A to še ni vse. »Antifa bo v naslednji fazi ciljala ameriško infrastrukturo – vodo, elektriko in telekomunikacije.« V ruralnem Illinoisu bodo streljali in rušili vodne stolpe ter zastrupljali vodo.

»Pripravite orožje!« »Svoje kmetije, svoje domove in svoja mesta zavarujte pred terorističnimi akcijami antifaja in zahtevajte preklic omejevanja pravic, ki vam jih zagotavlja drugi amandma!« »Policija vas ne bo zaščitila – sami se morate!« »Kdor hoče preživeti antifajevsko vstajo, naj se oboroži!« »Mesta, v katerih antifaju ne uspe povzročati kaosa, so mesta, v katerih državljani okrog hodijo s puškami AR-15 na prsih!« »Pripravite se na obrambo svojih skupnosti ali pa vam bodo zgorele do tal!«

Portal DC Dirty Laundry je zvenel več kot apokaliptično, a je tudi vnaprej opozoril, da antifajevci avtobusov morda na koncu vendarle ne bodo poslali v Sparto, ampak v kako drugo mesto – zdaj, ko bodo namreč prebivalci Sparte prebrali, kakšne strahote se jim obetajo, bodo pripravljeni, zato bodo antifajevci skušali presenetiti katero drugo nedolžno, nič hudega slutečo, neoboroženo in razoroženo belsko mesto, saj gotovo dobro poznajo Umetnost vojne, v kateri je Sunzi opozoril, da moraš pri sovražniku ustvariti vtis, da boš udaril tu, v resnici pa boš udaril nekje drugje. »Toda odločili smo se, da to kljub temu objavimo.«

Časi, ko so vsi mislili, da bodo fašisti ugasnili, če jih bodo preprosto ignorirali, so mimo. Razlog več, da antifa poziva k »vsakodnevnemu antifašizmu«.

In res, antifajevcev ni bilo na spregled. Ne v petek, ne v soboto in ne v nedeljo. A tudi v druga mesta, v Coeur d’Alene (Idaho), Spokane (Washington), Sonoro (Kalifornija), Snohomish (Washington), Sandpoint (Idaho), Forks (Washington) in Bentonville (Arkansas), se niso prikazali, čeravno so protrumpovski lažnivci à la DC Dirty Laundry, Natural News in Trump.news napovedovali njihov neizbežen prihod – pravo invazijo. Toda vsa ta mesteca je zgrabila silovita panika. V številnih so se pripravljali na prihod avtobusov, polnih krvoločnih in do zob oboroženih antifajevcev. Središča mest so noč in dan stražili »prostovoljci« in vigilanti s polavtomati ( ja, le belci lahko v Ameriki mirno paradirajo s puškami!). Prihajali so pripadniki paravojaških milic, vedno pripravljeni na drugo državljansko vojno. Ponekod so terorizirali mimoidoče. V Forksu so avtobus, s katerim se je na potepanje odpravila multirasna družina, ustavili in skoraj linčali. V Curryju (Oregon) je lažno novico, da »prihajajo trije avtobusi, polni antifajevskih protestnikov«, objavil kar šerif in prostovoljce pozval k obrambi: »Prepričan sem, da imamo veliko fantov, ki bodo z orožjem branili naše državljane in njihovo lastnino.«

Vsi tisti avtobusi niso nikoli prišli. Ker jih sploh ni bilo. Toda antifajevci so postali strah in trepet – samo omeniš jih, pa so »patrioti« pripravljeni streljati. Z antifajevci je mogoče zastraševati in mobilizirati »belsko Ameriko«, ki je sveto prepričana, da jo čaka genocid, pred katerim jo lahko rešijo le Trump, puška, Bog in rasizem.

Glorifikacija fašizma, demonizacija antifašizma

Antifa v očeh trumpovcev potrdi vse teorije zarote. Antifa je nova Al Kaida. Nova Islamska država. Ne brez razloga.

Prvič, ameriški pravosodni minister William Barr je svaril pred »anarhističnimi in levičarskimi ekstremisti, ki uporabljajo antifajevsko taktiko ter potujejo po podeželju in podžigajo nasilje«. Antifajevce je obtožil, da so ugrabili proteste, da sejejo teror in razdor, da plenijo in razgrajajo, da požigajo in pobijajo. »Imamo dokaze,« je dodal (brez dokazov). Zagrozil je celo, da jih bodo obravnavali po protiteroristični zakonodaji, ker da nasilje, ki ga podžiga antifa, velja za »domači terorizem«.

Drugič, Trump je najprej oznanil, da »antifa terorizira nedolžne, uničuje delovna mesta, škoduje podjetjem in požiga stavbe«, potem pa je tvitnil: »Združene države Amerike bodo ANTIFA označile za teroristično organizacijo.« Da so za nasilje krivi antifajevci, je ponavljal s tako vnemo, kot je prej ponavljal, da so za pandemijo – in za rekordno število smrtnih primerov v Ameriki – krivi Barack Obama, Kitajska in Svetovna zdravstvena organizacija. »Za vsem je organizacija ANTIFA. Prvič smo jo v polnem sijaju videli med zasedbo Wall Streeta. To so isti možgani.«

In tretjič, trumpovi aparatčiki ter republikanski senatorji in kongresniki so antifa začeli demonizirati: »poganja nasilje«, antifajevci so »nasilni radikalni agitatorji«, proti katerim »je treba uporabiti silo«, to so »domači teroristi«, ki »jih je treba poloviti tako, kot smo polovili tiste na Bližnjem vzhodu«.

Siloviti protesti – najmnožičnejši v zadnjem desetletju, še malo pa bodo najmnožičnejši v zgodovini Amerike (ali sveta) – so trumpovce spravili v paniko. In histerijo. Njihov odgovor na te epske, jezne, mogočne, zgodovinske proteste je – antifa! Trump in njegovi hočejo očitno reči: če ne bi bilo antifajevcev, teh protestov sploh ne bi bilo! Ti protesti so fabrikacija! Fake news! Neiskreni! In neupravičeni! Kot da se pred očmi javnosti – na odprti sceni – ne bi zgodil gnusen rasistični zločin (umor temnopoltega Georgea Floyda), ki je sprožil te množične proteste. In kot da temnopolti ne morejo organizirati in voditi množičnih protestov, kakršne zdaj gledamo v Ameriki.

Cilj antifašistov je, da ustavijo fašiste – da jim zagrenijo življenje. In antifa je trenutno edini stroj za defašizacijo.

Ni kaj, Trump in njegovi so na rasistični zločin odgovorili rasistično. Trump in njegovi, pravi Natasha Lennard (Intercept), razmišljajo kot Kukluksklan, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja po Alabami trosil letake s svarili temnopoltim, naj ne poslušajo komunističnih agitatorjev, ker jih hočejo spraviti le »v težave«. Če so se temnopolti uprli, če so protestirali ali stavkali, so bili vedno krivi komunisti ali kaki drugi »zunanji« agitatorji – nekdo jih je pač zapeljal. Nekdo jih je dvignil. Nekdo jih je organiziral. Sami tega niso sposobni. Belci morajo poskrbeti za njih. Pisatelj James Baldwin – temnopolt, briljanten, kulten – je na začetku šestdesetih opozoril, da so te »predstave strašansko žaljive, saj predpostavljajo, da črnci ne morejo storiti niti koraka, ne da bi z njimi kdo manipuliral«.

Trump in njegovi so le dopolnili to, kar v histeričnem antikomunističnem filmu Bil sem komunist za FBI (1951), v katerem se med komuniste, ki hočejo zrevoltirati črnce, sprožiti množične nemire in v Ameriko pripeljati komunizem, infiltrira Matt Cvetič, Američan slovenskega rodu, ugotovi vedno filozofski FBI: »Ko črnec umre, se sploh ne zaveda, da so njegov umor naročili v Moskvi!« Trump in njegovi zdaj imitirajo natanko to rasistično retoriko, četudi je, pravi Natasha Lennard, »povsem jasno, da vse te vstaje vodi temnopolta mladina«. In ti protesti so morda tako množični in tako močni in tako siloviti prav zato, ker jih vodi temnopolta mladina.

A globoko rasistična so tudi pričakovanja, da bodo temnopolti na kruto, brutalno, morilsko belsko nasilje še kar naprej in naprej – v nedogled – odgovarjali miroljubno, z mirnimi protesti, da bodo torej v času, ko Trumpova vlada, policija in kapital ne kažejo nobenega spoštovanja do njihovih življenj, še naprej nastavljali drugo lice.

Stroj za defašizacijo

Poleg tega pa Trump »organizacije ANTIFA« ne more razglasiti za »teroristično organizacijo«, ker antifa sploh ni organizacija. Antifa namreč nima voditelja, nima centrale, nima hierarhije, nima strukture, nima klasičnega članstva. Antifa je gibanje – in obenem nabor tehnik, taktik in sredstev, ki jih antifašistični aktivisti uporabljajo v boju proti fašistom, kolekcija praks, s katerimi antifašisti grenijo življenje fašistom, kolekcija skupin in mrež, ki se agresivno in militantno zoperstavljajo fašistom. Antifa je le drugo ime za antifašiste. Antifa so antifašisti. Antifa, ki ga intonira logo z dvema vihrajočima zastavama, rdečo in črno, je boj proti fašizmu.

Trump in njegovi torej za največje zlo na svetu razglašajo antifašizem. Antifašizem razglašajo celo za terorizem. Da ne bo kakega nesporazuma: za terorizem ne razglašajo rasizma ali fašizma, temveč antifašizem!

A iz zgodovine prekleto dobro vemo, kdo se najbolj boji antifašistov in kdo jih razglaša za teroriste – fašisti. Ne pozabite: italijanski fašisti so za teroriste razglasili tako Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, antifašiste, ki so jih na smrt obsodili na prvem tržaškem procesu (1930), kot Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala, antifašiste, ki so jih na smrt obsodili na drugem tržaškem procesu (1941). Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič v Italiji še vedno veljajo za teroriste.

Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič so bili antifa. Bobek, Kos, Ivančič, Tomažič in Vadnal tudi. Tigrovci in partizani prav tako. Antifa je bila nemška Antifaschistische Aktion, ki se je proti fašizmu borila na začetku tridesetih. Antifa je bila italijanska organizacija Arditi del Popolo, ki se je proti fašizmu borila deset let prej. Antifa so bili nemški maoisti, skvoterji in avtonomisti v šestdesetih in sedemdesetih. Antifa so bili punkerji ob koncu sedemdesetih. Antifa je mreža Anti-Racist Action, alias Torch Antifa, ki je nastala ob koncu osemdesetih. Antifa je skupina Rose City Antifa, ki je nastala pred dobrimi desetimi leti. Antifa so bili protestniki, ki so se leta 2017 v Hamburgu uprli G20. Antifa so bili vsi, ki so se uprli fašizmu – vsi tisti, ki so med II. svetovno vojno zlomili nacizem in fašizem.

In seveda: antifa so bili vsi tisti aktivisti in protestniki, ki so se 12. avgusta 2017 v Charlottesvillu (Virginija) famozno zoperstavili rasistom, neonacistom in klanovcem, udeležencem shoda Unite the Right (»Kri in zemlja«, »Ne boste nas zamenjali«). Prišlo je do izgredov, kaosa. Tekla je kri. Umrla je protestnica Heather Heyer. Trump je tedaj rekel, da sta »krivi obe strani«. Češ: »Kaj pa alt-left, ki je napadla alt-right?« Najprej je sicer rekel, da je »rasizem, s kukluksklanom, neonacisti in zagovorniki belske nadvlade vred, zlovešč«, toda že naslednji dan je izjavil, da so tudi med rasisti in neonacisti »zelo fejst ljudje«.

Trump je obe strani, fašiste in antifašiste, moralno izenačil (da bi fašizem čim bolj relativiziral, si je celo izmislil izraz alt-left), s čimer je odprl vrata demonizaciji antifašistov, ki so kmalu obveljali za hujše zlo od fašistov – od rasistov, klanovcev, neonacistov. Noro: antifašisti so hujši od fašistov! Antinacisti so hujši od nacistov! Antirasisti so večje zlo od rasizma! Kar je šlo s premiki v družbi, v kateri je bil fašizem vse sprejemljivejši – in predvsem sprejemljivejši od antifašizma.

Toda Charlottesville je bil prelomnica – antifajevci so bili nenadoma povsod. Postali so »slavni«. Nenadoma so vsi govorili o njih. Postali so sila. »Moč antifaja narašča,« je tedaj zapisal Peter Beinart (Atlantic), ne ravno fen »nasilne levice«. Mediji so ponavljali: antifa, antifa, antifa. In to besedo so izrekali z mešanico fasciniranosti in strahu. Kot da še ni povsem jasno, kaj se skriva za vsem tem. Kot da so odkrili nekaj novega. Antifa ni nič novega. Au contraire: tu je že od nekdaj – od vzpona fašizma in nacizma. Razlika je le v tem, da je antifašizem zdaj, po vzponu Trumpa, spet glasen. Kar pa je povsem logično: antifašizem je prišel kot odgovor na Trumpa in trumpizem, kot odgovor na Trumpov brend fašizma, kot odgovor na izbruh alternativne desnice (alt-right).

Antifajevci so v resnici zasloveli že pred dogodki v Charlottesvillu: na dan Trumpove inavguracije je neki antifajevec – viralno! – treščil Richarda Spencerja, zagovornika stvaritve »belske države«, ki je po Trumpovi izvolitvi fanatično zighajlal ( je nacista res dovoljeno udariti s pestjo, so se spraševali »uravnoteženi« mediji, medtem ko revija Nation ni spregledala »kinetične lepote« tega udarca), kmalu zatem pa so antifajevci na univerzi Berkeley z burnimi protesti preprečili nastop Milu Yiannopoulosu, razvpitemu etnonacionalističnemu provokatorju, zaščitnemu znaku gibanja alt-right. Pokale so šipe, letele so molotovke. Ni bil ne prvi ne zadnji, ki so mu preprečili javni nastop.

Antifašisti ne padejo z neba – če ne bi bilo fašistov, tudi antifašistov ne bi bilo. Ko vstane fašizem, vstane tudi antifa. Antifa običajno vstane celo malce prej – ko se pojavi nekaj, kar bi lahko peljalo v fašizem, ko se torej pojavi nekaj, kar v sebi nosi klice fašizma. Trump je agresiven – zato je agresiven tudi antifašizem. A fašizem je vedno agresiven, zato antifašizem ne more le nastavljati drugega lica.

Skrajni desničarji – rasisti, neonacisti ipd. – so v zadnjih desetih letih pobili na stotine ljudi, medtem ko antifašisti v teh letih niso ubili nikogar.

Cilj antifašistov je, da ustavijo fašiste – da jim zagrenijo življenje. In antifa je trenutno edini stroj za defašizacijo. V Ameriki je antifa odgovor na Trumpovo amerikanizacijo evropskega fašizma, zato je bilo neizbežno, da antifajevci poberejo tudi taktike in tehnike evropskih antifašistov.

Preprečiti naslednji holokavst

Številni levičarji in civilnodružbene organizacije (da o liberalcih in ostalih niti ne govorimo), ki prisegajo na miroljubne proteste in metodo državljanske nepokorščine, antifajevcem očitajo, da so preveč agresivni in militantni, da drugo stran – fašiste, rasiste, klanovce, neonaciste, trumpovce ipd. – le po nepotrebnem izzivajo, da se z njimi zapletajo v fizične spopade, da sprožajo nasilje, da po nepotrebnem izzivajo policijo (v kateri vidijo le zaščitnico rasistov in fašistov), da s svojim prihodom protestno situacijo vedno radikalizirajo in da je njihovo delovanje nevarno in kontraproduktivno, saj z nasilnostjo porušijo to, kar protestniki dosežejo z miroljubnimi protesti, škodujejo boju proti desničarskim ekstremistom in legitimirajo policijsko uporabo nasilja. S tem pa v očeh javnosti »umažejo« in »razvrednotijo« miroljubne proteste ter obenem ustvarijo kontekst, v katerem lahko potem oblasti in mediji miroljubne protestnike, ki hočejo le, »da se sliši njihov glas«, označujejo za »antifa« (za demone, anarhiste, vandale, izgrednike ipd.) in jih moralno izenačujejo z drugo stranjo, z desničarskimi ekstremisti – s fašisti, rasisti, neonacisti, klanovci in drugimi, ki slovijo po svoji agresivnosti, militantnosti in nasilnosti. Še huje: vsi ti fašisti potem v očeh javnosti izgledajo kot »žrtve«. Natanko to pa vsi ti rasisti in neonacisti hočejo: da jih napadajo in tepejo. Da lahko torej rečejo: glejte, mi, belci, smo res žrtve! Res nas hočejo pobiti, eliminirati in iztrebiti! Cenzurirajo nas! Na silo nam jemljejo svobodo izražanja! Mi smo mučeniki svobode govora! Najprej nam bodo vzeli besedo – potem nas bodo pobili! Najprej diskvalifikacija – potem likvidacija!

Res je, antifašisti uporabljajo agresivne, militantne, nasilne taktike in tehnike – pesti, verige, frače, poprov sprej in projektile vseh vrst, od steklenic z vodo do balonov z urinom. Res je, pritiskajo na policijske barikade. In res je, izzivajo policaje in fizično odganjajo fašiste – neonaciste, rasiste, trumpovce ipd. Toda s psihološkega vidika to ni ravno nepremišljeno: v očeh rasistov, belskih etnonacionalistov in neonacistov, ki se imajo za »prave« moške, neustrašne silake, ki na »miroljuben« način širijo svojo strupeno, nasilno, morilsko ideologijo in ki v levičarjih vidijo le kaviarske »pičkice«, nenadoma delujejo zastrašujoče.

Res je tudi, da izvajajo doxxing – fašiste, rasiste, neonaciste in klanovce, ki se tako radi skrivajo (pomislite le na forume, kjer pod psevdonimi »briljirajo« v podžiganju sovraštva, nestrpnosti, nasilja, fašizma), javno razkrinkavajo ter objavljajo njihova imena, njihove naslove, njihova delovna mesta. Ne, s psihološkega vidika to spet ni ravno nepremišljeno – vedno je dobro vedeti, kateri so vsi tisti »pošteni« in »normalni« ljudje, ki na spletu »skrivaj« pozivajo k linču. Naj njihovi sosedje, prijatelji, žene in delodajalci vedo, kaj počnejo. Ne pozabite: skrajni desničarji – rasisti, neonacisti ipd. – so v zadnjih desetih letih pobili na stotine ljudi, medtem ko antifašisti v teh letih niso ubili nikogar. Antifašisti so fašiste zbezali iz spletnih lukenj, v katerih se skrivajo.

In res je, antifa ne beži pred agresivnimi in militantnimi tehnikami in taktikami – antifa ne beži pred nasiljem in garbanjem s fašisti. Zakaj ne? Zaradi preprostega razloga, pravijo: ustaviti hočejo fašiste. Preprečiti hočejo njihov ponovni vzpon. Vse delajo, da se ne bi ponovilo to, kar se je zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Fašiste hočejo ustaviti, preden začnejo ljudi metati v peči. Ne upirajo se le fašizmu, pravijo, ampak vsaki potezi, ki bi lahko vodila v fašizem. Zato so konfrontacijski, zato so disruptivni, zato prakticirajo direktno akcijo. Njihov boj – njihova vsakokratna radikalizacija – temelji na predpostavki, da nacisti v Nemčiji ne bi prišli na oblast in ne bi mogli početi tega, kar so počeli, če bi se jim Nemci v dvajsetih in tridesetih letih bolj agresivno in bolj militantno zoperstavili, potemtakem na predpostavki, da bi II. svetovno vojno in holokavst preprečili, če bi Nemci na ulicah dovolj močno in dovolj agresivno in dovolj militantno protestirali.

Zato vpijejo in skandirajo, zato se oblačijo v črno, zato si obraz ovijejo z bandano, zato formirajo »človeške verige« in »črne bloke« – videti hočejo biti strašni.

Zoperstavljajo se fašizmu – neonacizmu, rasizmu, trumpizmu, homofobiji, ksenofobiji, mizoginiji. Zoperstavljajo se nasilju, ki ga vedno prinašajo fašisti. Zoperstavljajo se nasilju, s katerim fašisti terorizirajo etnične, socialne in spolne manjšine. Zoperstavljajo se nasilju, s katerim fašisti odstavljajo demokracijo. Zoperstavljajo se fašizmu, ki ga oblasti dopuščajo in legitimirajo. Zoperstavljajo se kapitalizmu, ki se hrani s fašizmom – in ki s svojo nestabilnostjo fašizem kar kliče (uganite, zakaj so po II. svetovni vojni povsod uvedli socialno državo in zakaj so kapitalizem povsod socializirali?). Zoperstavljajo se oblastem, elitam in policiji, ki fašizem varujejo. Zoperstavljajo se mentalnemu ustroju, ki uči, da se je treba z rasisti in neonacisti pogovarjati in jim v debati »dokazati«, da se motijo. Ja – je to kdaj uspelo? Leta 1933? Leta 1941? Sploh pa, pravi neka antifajevka: nacisti in rasisti se ne prihajajo pogovarjat! In ker jih država ne bo ustavila, jih bo antifa!

Antifajevci na očitke, da so agresivni, militantni in nasilni (Noam Chomsky pravi, da so »darilo desnici«), nežno odvrnejo: je kaj bolj nasilnega od vere v »belsko nadvlado«? Z nasiljem, ki ga preprečujejo, opravičujejo svoje nasilje. Da bi zaščitili nenasilje, je potrebno nasilje, pravijo. In dodajajo: proti fašistom se borimo s pestmi, da se nam proti njim ne bi bilo treba boriti s tanki! Bolje, da jih konfrontiramo zdaj, ko jih je na ulicah še malo! Bolje zdaj – kot pa tedaj, ko bo prepozno!

Stalno so jim na sledi. Pomislite le, kakšno protinasilje je bilo potrebno, da so med II. svetovno vojno ustavili in zlomili fašizem. Mussolinija bi morali ustaviti, ko je imel šele 100 privržencev – in Hitlerja, ko je imela njegova stranka šele 54 članov.

Pravica pred redom

Liberalno toleriranje neonacizma in rasizma je nevarno (zakaj bi fašistom po Auschwitzu še dajali besedo?), precej nevarnejše od fizičnega soočenja z rasisti in neonacisti, ki svoje dosegajo prav zato, ker jih nihče ne ustavi – ker so do njih vsi tako »miroljubni« in »uvidevni« in »korektni« in »nenasilni«. Ne, »miroljubnosti« in »nenasilnosti« ne cenijo, ampak ju izkoriščajo. Bolj ko so protesti miroljubni in nenasilni, bolj vsiljivi in pogumni in nasilni so rasisti in neonacisti.

Antifašisti so fašiste zbezali iz spletnih lukenj, v katerih se skrivajo.

Če naj parafraziram Marka Braya, avtorja knjige Antifa (The Anti-Fascist Handbook): časi, ko so vsi mislili, da bodo fašisti ugasnili, če jih bodo preprosto ignorirali, so mimo. Razlog več, da antifa poziva k »vsakodnevnemu antifašizmu«.

Prepričanje, da fašisti – rasisti, neonacisti, klanovci ipd. – svojo strupeno, agresivno, nasilno, morilsko ideologijo razširjajo na »sprejemljiv« in »miroljuben« način in da so antifašisti le zrcalna slika skrajnih desničarjev (tako kot je fašizem v glavah raznoraznih hojsov le zrcalna slika komunizma), je le prikimavanje fašizaciji družbe. Kaj je cilj te rasistično-neofašistične ideologije, ki se širi na »miroljuben« in »nenasilen« in »sprejemljiv« način, pa vemo: eksterminacija dela človeštva. Antifa skuša to preprečiti – na »nesprejemljiv« način.

A ko poslušamo, kako »nesprejemljivo« je početje antifajevcev, se moramo spomniti tega, kar je leta 1963 poudaril Martin Luther King: da namreč črnsko osvoboditev ovirajo tako rasisti kot »zmerni belci«, ki so »bolj predani redu kot pravici«. Siloviti protesti, ki so preplavili Ameriko in svet, kažejo, da antifašistični ideali, ki so še malo prej veljali za radikalne in »nesprejemljive«, postajajo vse bolj splošno sprejemljivi. Vse ulice sveta je preplavil antifašizem.