»Gre za demontažo okoljskih politik, ki smo jih gradili vsaj zadnjih 20 let«

Prejšnji teden so člani Stalnega posvetovalnega odbora za podnebno politiko pri predsedniku Republike Slovenije Boruta Pahorja družno obvestili, da odstopajo. Prva liga poznavalcev področja podnebnih sprememb in varstva okolja je predsedniku dala košarico, ker se ni zmogel odločno opredeliti proti razgradnji sistema varstva okolja in omejevanja delovanja nevladnih organizacij, ki se dogaja pod novo vlado. Med njimi je poleg legendarnih strokovnjakov, kot sta dr. Dušan Plut in dr. Lučka Kajfež Bogataj, tudi Andrej Gnezda, vodja projektov pri okoljski organizaciji Umanotera, predstavnik mlajše generacije okoljevarstvenikov.

Zakaj je prišlo do odločitve o skupinskem odstopu? 

Ko so se začeli zaostrovati pogoji za sodelovanje nevladnih organizacij v upravnih postopkih, smo bili vsi člani odbora zelo šokirani. Ne gre pa samo za nevladne organizacije. Nova zakonodaja posega tudi v pristojnosti državnih strokovnih institucij, na primer Zavoda za varstvo narave, saj jim v primeru, da ocenijo, da je vpliv nekega projekta na okolje prevelik, nalaga, da predlagajo rešitve, kako projekt kljub temu izpeljati. Četudi bi torej imeli opraviti s projektom, katerega vplivi na okolje so tako veliki, da je v celoti nesprejemljiv, bodo ti organi sedaj dolžni iskati rešitve in podati pozitivno mnenje. Gre za demontažo okoljskih politik, ki smo jih gradili vsaj zadnjih 20 let. Kot člani odbora smo pričakovali odziv predsednika. Če je že zavezan temu, da se podpiše tudi pod takšne zakone, bi lahko zavzel vsaj odločno in jasno javno stališče do škodljivosti takšnih potez. V okviru naših razprav na odboru sem mu to tudi sugeriral, žal pa tega na našem zadnjem skupnem nastopu pred mediji ni storil. Po tem smo z drugimi člani odbora razpravljali, kaj lahko še storimo. Odločili smo se za kolektivni odstop.

Pa ste glede na siceršnje poznavanje delovanja predsednika republike res pričakovali, da se bo jasno opredelil?

(krajši premislek) Res bi bilo to nekako v nasprotju z njegovo dosedanjo prakso. Imel je priložnost in po mojem mnenju tudi dolžnost, ki je žal ni izkoristil oziroma izpolnil.

Predsednik Pahor je v odzivu dejal, da je bilo v času delovanja odbora, od novembra lani, že veliko narejenega. Res? 

Res je, da smo se večkrat sestali in sprejeli tudi šest priporočil. Zdi se mi, da smo kot odbor ravno začeli dobivati dober zagon. Začetek niti ni bil slab.

Simbolna raven spopadanja s podnebnimi spremembami nam gre zelo dobro, izvedba pa od nekdaj šepa.

Drži. Vseeno pa se nam je zdelo, da bi lahko odbor, ki ga ustanovi predsednik republike, sčasoma dobil tudi kaj več od simbolne vloge, da bi se lahko na račun našega delovanja zgodili tudi kakšni pomembni premiki. Bi pa verjetno za to potrebovali še nekaj časa.

Gre za načrtno ustvarjanje vtisa, da večina nevladnih okoljskih organizacij obstaja izključno zato, da nagaja dobronamernim investitorjem.

Kako si okoljske organizacije sploh pridobijo pravico, da sodelujejo v upravnih postopkih? Kako ločimo tiste, ki jim gre res za okolje, od tistih, ki jih vodijo drugi, zasebni interesi? 

Imamo vzpostavljen sistem prepoznavanja nevladnih okoljskih organizacij, ki delujejo v javnem interesu. Status organizacije, ki deluje v javnem interesu, podeljuje ministrstvo za okolje in naj bi predstavljal zagotovilo, da gre za kredibilno in kompetentno nevladno organizacijo, hkrati pa je tudi podlaga za vključevanje nevladnikov v upravne postopke. Izpolnjevanje pogojev se prek rednega poročanja preverja vsako leto. Zdaj so te pogoje umetno zelo zaostrili.

Zelo me motijo navedbe, ki se pojavljajo v javnosti, da imamo okoljske organizacije, ki sprejemajo podkupnine in se grejo podobne finančno motivirane nečedne prakse. Če kdo o tem kaj ve, naj zadevo, prosim, prijavi ustreznim službam, da se sumi lahko raziščejo. Kot rečeno, nevladne organizacije so pod stalnim nadzorom okoljskega ministrstva. Prav tako je žaljiva razlaga, da so nevladna organizacija lahko trije mandeljci za šankom, ki jim določen projekt ni všeč. Ali pa namigovanje, da so nevladne organizacije, ki pridobivajo sredstva na mednarodnih razpisih, že praktično tuji agenti. Če sredstva pridobivamo doma, zažiramo proračun, če jih pridobivamo v tujini, smo v postelji s sovražnikom. Ta diskurz je seveda načrten.

Ampak to je diskurz, ki ga uporablja zdajšnji minister za okolje Andrej Vizjak. 

To vse pove. Gre za načrtno ustvarjanje vtisa, da večina nevladnih okoljskih organizacij obstaja izključno zato, da nagaja dobronamernim investitorjem. Vse organizacije, ki so doslej lahko sodelovale v upravnih postopkih, so morale po dve leti zelo intenzivno delati in poročati ministrstvu o svojem delovanju, da so si lahko pridobile status delovanja v javnem interesu.

Lahko pa rečemo, da smo imeli opravka tudi z nekaterimi rahlo absurdnimi primeri, kot je denimo prehajanje Gorazda Marinčka iz ene organizacije v drugo pri ustavljanju projekta gradnje tovarne Magna. 

Neprimerno bolj problematično je prehajanje ministra Vizjaka iz položaja vodje projekta HE Mokrice v enih izmed podrejenih družb HESS na položaj na katerem bo lahko odločal o tem projektu. Vidimo kakšne so posledice tega, od spreminjanja zakonodaje, do diskretacij nevladnih organizacij.

Glavni namen vlade pri omejevanju nevladnih organizacij naj bi bil pospešitev pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj za strateške projekte, ki naj bi pomagali k vnovičnemu zagonu gospodarstva. Pri vsaki investiciji se pojavi več nasprotujočih si interesov, pri čemer nobeden od njih ni nujno slab sam po sebi. Komu bi po vašem morali zaupati tehtanje med njimi? 

V evropski zakonodaji poznamo mehanizem prevlade javne koristi, ki omogoča tudi izvedbo projektov, ki so sicer označeni za okoljsko škodljive. Pri nas postopka, ki bi lahko privedel do tega, še nikoli nismo izpeljali. Dejansko ne vem, komu bi zaupal takšno presojo. Vsaka ustanova do neke mere »navija za svoje«, a do najboljših rešitev pridemo z vključevanjem čim širšega kroga strokovnih institucij in javnosti.

Zanimivo se mi zdi vprašanje gradnje hidroelektrarne Mokrice, katere ustavitev zaradi pritožbe nevladne organizacije je tudi glavni kamen spotike za ministra Vizjaka. Po eni strani naj bi gradnja uničila pomemben del naravnega okolja, po drugi strani pa gre za obnovljiv vir energije, ki je ključen za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Enako velja za načrtovano gradnjo verige hidroelektrarn na srednji Savi. 

Vprašanja hidroelektrarne Mokrice iskreno povedano ne poznam v podrobnosti. Projekt pa se je ustavil, ker investitor ni predložil vseh potrebnih študij in ga je zaustavilo sodišče.

Sicer pa gre pri vprašanju hidroelektrarn dejansko za dilemo med okoljevarstvom in naravovarstvom. Iz naravovarstvenih študij za območje srednje Save pa denimo izhaja, da gre za območje z veliko biotsko pestrostjo. Ti podatki so me prepričali, da gre za območje, v katero ne gre posegati z velikimi infrastrukturnimi gradnjami. Že tako pa sodi pod območje Nature 2000. Vemo tudi, da so bile hidroelektrarne na srednji Savi umaknjene iz Nacionalnega energetsko-podnebnega načrta (NEPN), ker so pripravljavci že v preliminarni fazi ugotovili, da gre za nesprejemljiv poseg v naravo.

Hidroelektrarne so dolgo veljale za najboljši možen obnovljivi vir energije. Kdaj in zakaj so padle v takšno nemilost med okoljevarstveniki? 

Tudi v Umanoteri smo se še pred kakimi šestimi leti zavzemali za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi. Vmes pa je nekako postalo jasno, da nismo samo v podnebni krizi, temveč tudi v krizi izginjanja biotske raznovrstnosti. Grozi nam že šesto množično izumrtje, z nogo in pol smo praktično že v njem, zato je treba preostale točke z veliko biodiverziteto ščititi za vsako ceno. Ta zavest je v zadnjih letih postopno postajala vse močnejša, zagotovo pa so k temu veliko pripomogli aktivisti in nevladne organizacije, ki se borijo za divje reke. Gre za vidik hidroelektrarn, ki se ga prej nismo dovolj dobro zavedali, zdaj pa mu je uspelo doseči kritično maso podpornikov.

Prav tako se moramo zavedati, da naj bi hidroelektrarne na srednji Savi prispevale približno osem odstotkov trenutne slovenske porabe električne energije, v Sloveniji pa imamo podjetje – Talum, ki samo porabi približno deset odstotkov vse elektrike. Se nam bolj splača prestrukturirati eno podjetje ali sezidati devet hidroelektrarn? Pri postopku prevlade javne koristi je ključno dokazati, da obravnavani projekt nima boljše alternative. V tem primeru pa to očitno ne drži.

Se pa nasprotovanje lokalnih skupnosti hidroelektrarnam zdi manj izrazito kot denimo nasprotovanje vetrnim elektrarnam. In to je v današnjem času, ko so je zelo razpasel sentiment »ne na mojem dvorišču«, verjetno pomemben dejavnik. 

Pri gradnji hidroelektrarn na spodnji Savi so se oglasili nekateri posamezniki, ki jih je skrbel vpliv pozidave na poplavno varnost. Kolegi nevladniki opozarjajo na upadanje ravni podtalnice v okolici hidroelektrarn. Problem je po mojem mnenju v tem, da se še vedno pretežno pogovarjamo o velikih centraliziranih energetskih objektih, v upravljanje katerih lokalno prebivalstvo ni vključeno. Poleg tega so ljudje pogosto slabo obveščeni in postavljeni pred dejstvo, ko se pred njihovo hišo pojavi bager. V Evropi trenutno razcvet doživljajo tako imenovani skupnostni energetski projekti, kjer ima od gradnje korist celotna skupnost. Več besede ima lokalna skupnost pri projektu in več koristi ima od njega, manjša je verjetnost, da bo vzniknilo nasprotovanje, in manjša je verjetnost, da bo predimenzioniran in škodljiv za okolje. Tovrstni projekti so po mojem mnenju definitivno prihodnost. V Sloveniji jih nekaj že imamo, denimo sončna elektrarna na bloku na Jesenicah ali pa zadružni ogrevalni sistem za lesno biomaso v Loškem Potoku. Smo pa v primerjavi z zahodno Evropo še v velikem zaostanku.

Bodo spremembe pogojev za delovanje nevladnih organizacij kakorkoli prizadele Umanotero? 

Nas, kot kaže, ne bodo, a to je bolj posledica naključja, saj smo v nasprotju z drugimi okoljskimi nevladnimi organizacijami formalnopravno ustanova, ne pa zavod ali društvo. Bodo pa vsekakor prizadele sektor kot celoto. Ne gre sicer za vprašanje obstoja, gre pa za izrazito regresijo pri možnosti delovanja v javnem interesu za zaščito okolja. Okolje je tisto, ki bo zaradi tega najbolj prizadeto.

Če sredstva pridobivamo doma, zažiramo proračun, če jih pridobivamo v tujini, smo v postelji s sovražnikom.

Ste glede na svoj posebni status razmišljali, da bi se ponudili kot pomoč drugim organizacijam pri sodelovanju v upravnih postopkih? Da bi pritožbe vlagali v njihovem imenu, namesto njih? 

O tem za zdaj še nismo razmišljali. Najprej želimo počakati, kako se bo o tem vprašanju izreklo ustavno sodišče.

Kako gledate na dejstvo, da o strateških investicijah in projektih za zagon gospodarstva v teh časih največ govori minister za okolje, ne pa denimo minister za gospodarstvo ali minister za infrastrukturo? 

To je katastrofa. Prej smo imeli neko naravno stanje, ko sta ministrstvi za okolje in gospodarstvo pogosto stali na nasprotnih bregovih, zdaj pa ministrstvo za okolje nasprotuje kar samo sebi.

Kot je nedavno dejal Uroš Macerl, največjo grožnjo okolju pomeni kar sam minister za okolje. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kako na to gleda minister Počivalšek. Dejansko minister Vizjak posega v gospodarski resor. Vse skupaj postaja malce konfuzno.

Nekdanji okoljski minister Pavel Gantar je v intervjuju za RTV SLO dejal, da ministru Vizjaku šteje v dobro, da svojih namenov vsaj ne skriva. Se strinjate?

Do neke mere res. Pri številnih prejšnjih okoljskih ministrih smo imeli velikokrat opraviti s pasivnim dopuščanjem spornih potez. Tokrat vsaj natančno vemo, pri čem smo.

Ko govoriva o projektih z Vizjakovega seznama, lahko o njih poveste kaj dobrega? 

Od projektov, ki so se omenjali, vsekakor podpiramo vsakršne naložbe v železnice, pa čeprav gre v prvi vrsti za omogočanje učinkovitejšega tovornega prometa, je pa potniški promet v Sloveniji tisti, ki je kronično podhranjen. Tudi gradnji NUK 2 in novih stanovanj ne moremo nasprotovati. Poleg hidroelektrarn so problematične predvsem napovedane naložbe v cestno infrastrukturo, kot so širitev avtocestnih vpadnic v Ljubljano, širitev obvoznice in gradnja tretje razvojne osi v trenutno predvideni različici. Z vidika podnebnih sprememb gre za nesprejemljive naložbe, ki za mnogo let vnaprej spodbujajo dodatne količine osebnega motornega prometa in s tem večje izpuste toplogrednih plinov.

Kaj vas moti pri načrtovani gradnji tretje razvojne osi? 

Civilne iniciative opozarjajo, da izbrana trasa ni ustrezna, saj gre za 200 milijonov evrov dražjo različico, ki bi uničila precej kakovostnih kmetijskih zemljišč, porušiti bi bilo treba domove 150 ljudi, sama gradnja pa bi trajala bistveno dlje, kot če bi izbrali drugo varianto trase. S tega vidika gre za zapravljanje davkoplačevalskega denarja, prav tako pa bi se z gradnjo na alternativni trasi izognili tudi izgubi dodatnih kmetijskih zemljišč. Epidemija nas je spet zelo nazorno opomnila, kako velik problem je lahko odvisnost od uvoza hrane.

Kaj nas je po vašem mnenju z okoljskega vidika še naučila epidemija?

Rad bi rekel, da nam je pokazala, da zmanjšanje gospodarske aktivnosti ni tako zelo boleče, kot smo si predstavljali, a to nam bodo pokazali šele prihodnji meseci in leta. Tako kot v prejšnji krizi so se tudi tokrat v največjih težavah znašle panoge, ki so okoljsko in energetsko manj sprejemljive in učinkovite.

Zelo dobrodošlo pa se mi zdi, da se je v dobršni meri razblinil mit o neučinkovitosti in neizvedljivosti dela od doma. Všeč so mi bili prizori divjadi v središčih mest, ki so nam pokazali, da si narava, ko se umaknemo, svoj prostor zelo hitro vzame nazaj. Zelo pozitivna zgodba je tudi kolesarski bum, ki ga doživlja Evropa. Številna mesta so na novo začrtala kolesarske steze in odvzela del cest avtomobilom. In videti je, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Naša država pri tem ni ravno sledila zgledu. Kolikor vem, smo celo ukinjali nekatere razpise za subvencioniranje koles in spodbujanje trajnostne mobilnosti v podjetjih.

Vsekakor pa obstaja bojazen, da bomo v imenu okrevanja gospodarstva spet nekritično metali velike količine denarja v vse mogoče panoge in dejavnosti, ne glede na njihovo združljivost z nizkoogljično prihodnostjo.

Se pa spet kaže nov cikel izgube zanimanja za vprašanje podnebnih sprememb. Tudi po zadnji gospodarski krizi je trajalo kakih deset let, da se je podnebna agenda spet prebila v ospredje. Zdaj grozi, da se bo zgodilo enako. 

Pred epidemijo smo imeli res dober zalet. Imeli smo evropski zeleni dogovor, podnebne politike so se prebijale v ospredje, številni nacionalni parlamenti, pa tudi evropski parlament, so razglasili podnebno krizo. Ta moment se je do neke mere izgubil. Upam pa, da bo to lahko spremenil paket evropskih ukrepov za okrevanje gospodarstva, v okviru katerega evropska komisija napoveduje favoriziranje zelenih projektov in prestrukturiranje regij, ki so odvisne od fosilnih goriv in težke, energetsko potratne industrije.

Prej smo imeli neko naravno stanje, ko sta ministrstvi za okolje in gospodarstvo pogosto stali na nasprotnih bregovih, zdaj pa ministrstvo za okolje nasprotuje kar samo sebi.

Vodilna vladna stranka SDS je v zadnjih letih svojo politiko začela graditi tudi na zanikanju podnebnih sprememb. Ali to, zdaj ko je na oblasti, opažate tudi v praksi? 

Zakona o podnebni politiki, ki ga je v času prejšnje vlade pripravljal minister Simon Zajc, sicer član SMC, ni od nikoder, čeprav je bil že praktično pripravljen. Minister Vizjak je javno izjavil, da Nacionalni energetski in podnebni načrt ni vreden papirja, na katerem je napisan, kar prav tako ni ravno pozitiven signal. Dolgoročno strategijo prilagajanja na podnebne spremembe je minister vrnil v medresorsko usklajevanje, ker naj z njo ne bi bil zadovoljen. Ko so nedavno v državnem zboru obravnavali pobudo za razglasitev podnebne in okoljske krize, je bilo stališče vlade odklonilno. Pri vseh točkah, kjer se je imela vlada do zdaj priložnost opredeliti, se je opredelila negativno. Precej jasno je, v katero smer gredo stvari.

Kot ste rekli, so eden od zmagovalcev epidemije kolesa. Kako bi se morala država po vašem mnenju odzvati na ta kolesarski dražljaj? 

Berem, da ponekod v tujini že zmanjkuje koles, da proizvodnja ne dohaja povpraševanja, da so skladišča prazna. Nekatere države za nakup koles ponujajo celo državne spodbude, kar bi vsekakor lahko posvojili tudi pri nas. Če je interes že sam po sebi dovolj velik, morda subvencij niti ne potrebujemo, vsekakor pa je za vzdrževanje kolesarskega navdušenja nujna razširjena in kakovostna infrastruktura. V vseh mestih, tudi v Ljubljani, vedno obstaja prostor za izboljšave. Posebna zgodba pa so medmestne povezave, kjer projekti potekajo predolgo in ob stalnih zapletih. Za nove ceste se vedno najde neka rešitev, pri gradnji kolesarske infrastrukture pa te zagrizenosti manjka. Občine pa pravijo, da so postopki za umeščanje kolesarskih stez praktično enako zahtevni kot za umeščanje cest. Ko so v igri evropska sredstva in je investicija vezana na določene časovne roke, bi država morala pokazati nekaj več fleksibilnosti.

Neželena žrtev epidemije pa je bil javni prevoz. Osebni avtomobili so za nekaj časa spet postali edini dostopen in pred okužbo varen način premikanja na večje razdalje. 

Vsekakor je javni potniški promet utrpel precejšnjo škodo. Od tega, da je bil ustavljen in da bo trajalo nekaj časa, da se ljudje nanj spet navadijo, do tega, da je obveljal za nekakšno gojišče mikrobov in da bo prav tako trajalo nekaj časa, da ljudje izgubijo strah pred uporabo. Vlaki in avtobusi so še vedno precej prazni.

Precej tragično pa se mi je zdelo, da je bil javni promet več mesecev popolnoma zaustavljen, pa se ni zdelo, da je veliko ljudi zaradi tega zelo prizadetih.

Pomemben dejavnik v tem pogledu je bilo zagotovo dejstvo, da so bile hkrati zaprte tudi šole. Velik del teh, ki se danes vozijo z vlaki in avtobusi, je šolarjev in dijakov, ki še nimajo vozniškega izpita in svojega avtomobila. Ta struktura uporabnikov sicer veliko pove tudi o tem, kakšno storitev ponuja javni promet v Sloveniji.

Obstaja bojazen, da bomo v imenu okrevanja gospodarstva spet nekritično metali velike količine denarja v vse mogoče panoge in dejavnosti, ne glede na njihovo združljivost z nizkoogljično prihodnostjo.

Kako pa gledate na prihodnost letalskega prometa? Ko ste konec lanskega leta zagnali projekt »leto brez leta«, si verjetno niti v sanjah niste predstavljali, da bo tako učinkovit. 

(smeh) Vidimo, da številne države na čelu z Nemčijo v reševanje letalske industrije vlagajo ogromno denarja. To se mi zdi precej shizofreno, če je naš glavni cilj na evropski ravni predvsem spodbujanje železniškega prometa. Evropska komisija napoveduje vlaganja v nadgradnjo in obujanje hitrih mednarodnih železniških povezav. Železniški prevozniki že nekaj časa upravičeno opozarjajo, da so v primerjavi z letalsko industrijo v neenakem položaju, saj so letalske družbe deležne številnih davčnih odpustkov, kot so neobdavčeno gorivo in mednarodne vozovnice. Epidemija je spremembam v prid železniškega prometa, ki so na dolgi rok neizbežne, dala pomemben pospešek. Škoda bi ga bilo zapraviti.