Dan ljubezni

V nedeljo je v oddaji Intervju pri Jožetu Možini gostovala Urška Bačovnik Janša, žena Janeza Janše. Številne gledalke in gledalce je že pred predvajanjem oddaje zmotilo, da bo kot gostja v nedeljski oddaji nastopila zdravnica, katere funkcija je gostovati kot soproga premiera, ne pa zaradi svojih dosežkov v profesionalnem ali družbenem življenju. Skratka, nastopila naj bi kot zasebna in ne javna oseba.

Čeprav je oddaja že z uvodnim prispevkom Igorja Pirkoviča želela zbuditi vtis, da gre za osebno zgodbo tople in predane zdravnice, soproge in mame, je treba poudariti, kar se je tudi kaj hitro izkazalo v oddaji, da je bila njena intenca politična. Urška Bačovnik Janša ni le družinska figura, temveč je politična osebnost, ki se je tudi v oddaji čedalje bolj profilirala kot takšna. In to ni bilo prvič. Spomnimo se je samo iz volilnih štabov SDS: tam po razglasitvi izidov ni ob Janezu Janši le plesala kola na pesem Dan ljubezni, ampak je tudi stala ob njem, skupaj z najožjim jedrom stranke, ko so komentirali rezultate volitev. Skratka, ni bila le zasebna oseba, žena, ki se kdaj udeleži moževe službene zabave, pač pa politična figura.

Tudi njen nedeljski nastop je bil prej političen kot zaseben: resda je najprej govorila o svojem odraščanju, vendar je bila v tem delu bolj zadržana kot pozneje, ko je lahko govorila o zdravstvu, politiki in družbi. Na začetku je Jože Možina iz nje še vlekel odgovore, proti koncu pa je odgovarjala čedalje jasneje in bolj angažirano, njen nežni nasmeh je zamenjala odločnost ženske, ki ve, kaj je prišla povedat. Nič na njenem nastopu ni bilo naključje: ne bela, angelska obleka, ki ji je zapeljivo, a odmerjeno padala z rame, ne njene izpovedi in ne nazadnje tudi ne njena politična prepričanja. S tem ni nič narobe: privoščimo ji politična stališča in podpiramo vključevanje žensk v javni diskurz. Problematično je bilo le to, da je bila njena političnost zamaskirana v nedolžno družinsko milino. To je trenutek, v katerem se ustvarja resnična ideologija, tam, kjer mislimo, da ni nič načrtnega, političnega in ideološkega. Tam, kjer mimikrija zasebnosti in domačnosti prikriva politični interes.

Zanimivo je tudi, da se niti na enem mestu ni distancirala od stališč svojega soproga, niti tam, kjer ji je to ponudil celo voditelj sam. Ko jo je vprašal, ali se ji zdi moževo tvitanje, znano po svoji žaljivosti, sporno, se je spretno vrnila v sfero domačnosti in rekla, da mu ne dovoli imeti telefona pri mizi, ko sta zraven otroka, vsebinskemu odgovoru pa se je izognila. In čeprav se redko zgodi, da bi bilo Jožetu Možini nerodno, se je zdel v zadregi, ko je razneženo govorila o soprogovi knjigi Noriško kraljestvo.

Urška Bačovnik Janša je politična stališča skušala skriti v ljubezenski diskurz, a se je tega lotila tako preveč krčevito, da ob koncu nismo mogli pomisliti na nič drugega kot staro modrost, da ljubezen ni nič drugega kot politična skupnost.