Janševa paradržava

Del javnosti je prepričan, da je Janez Janša zelo operativen premier, ki zmore nadzorovati široko paleto zadev. Številni menijo, da se zna hitro odzivati, celo da je njegov avtoritarni stil vodenja učinkovit, še posebej v izrednih razmerah. Toda v preteklosti smo bili zaradi Janševe samovolje in izključevanja stroke ter širše javnosti nemalokrat priča velikim napakam, ki smo jih drago plačali. Recimo pri davčni reformi v času njegove prve vlade, najbolj usodno pa leta 2012, ko je Janša zaradi utrjevanja svojega položaja začel kritikom groziti, da bo državi v kratkem zmanjkalo denarja za plače in pokojnine. Tudi zaradi takšnih vzporednih sporočil je nato Evropska komisija izgubila zaupanje v uradna zagotovila Banke Slovenije in je kmalu zahtevala poglobljeni pregled bančnega sistema. Vse to je vodilo k predragim dokapitalizacijam, prisilnim privatizacijam in razprodaji državnega premoženja prek Slabe banke.

Tudi tokrat, na začetku tretjega mandata, Janša nadzora ne želi izpustiti iz rok. V času koronakrize je iz postopkov odločanja takoj izključil stroko – epidemiologe – in začel državo upravljati prek nekakšnega »kriznega štaba«, ki ga državni načrt za ukrepanje v času epidemije ni predvideval in nima niti trdne pravne podlage v zakonodaji. Ravno tako je Slovenija kot edina država EU zaščitno medicinsko opremo kupovala prek majhnega, a obvladljivega zavoda za blagovne rezerve, kjer so nad postopki bdeli nekakšni neformalni svetovalci, brez pogodb o zaposlitvi in mimo vseh varovalk; tak je bil recimo vladni zaupnik Mitja Terče. V obeh primerih je vlada ustvarila paradržavne oblike odločanja.

Tudi večmilijardne gospodarske ukrepe je Janša zaupal neformalni »Lahovnikovi skupini«. Doslej so bili svetovalci v kabinetu predsednika pod nadzorom. Ne le da so jih še pred zaposlitvijo varnostno preverjali, ampak so sprejemanje njihovih odločitev – recimo lobistične stike in delovne dokumente, vse do njihovih elektronskih sporočil – lahko nadzirale različne neodvisne institucije, od računskega sodišča do protikorupcijske komisije. Ni pa mogoče nadzirati Lahovnikove skupine, saj formalno-pravno ne obstaja. Lahovnik pravi, da delajo pro bono, kar je morda celo komu všeč. Je pa s to samovoljo povezan tudi največji fiasko, zaradi katerega so celo v Bruslju postali veliko bolj pozorni na Slovenijo. Gre za precej nenavadno in morda celo nezakonito zamenjavo generalnega direktorja statističnega urada (Surs), ki domnevno ni dovolj hitro stregel s podatki ekonomistom v omenjeni skupini.

Primer je pomemben. Evropska komisija je namreč v zadnjih letih poostrila nadzor nad politično neodvisnostjo in profesionalnostjo nacionalnih statističnih uradov. Vzrok je bila grška kriza, katere zametke so zaznali ravno v neprofesionalnem vodenju njihovega statističnega urada. Evropska komisija je v kasnejših preiskavah ugotovila, da je Grčija že leta 2004 začela zavestno manipulirati s statističnimi podatki, napačno je prikazovala prihodke iz EU proračuna in manipulativno predstavljala proračunske primanjkljaje. Neverodostojnost grških statističnih podatkov je naposled vodila k nagli rasti obresti na grški dolg, to pa do krize evra. Zaradi grške krize je Evropski parlament leta 2008 celo ustanovil nekakšno statistično inšpekcijsko službo – Evropski svetovalni organ za upravljanje statističnih podatkov (ESGAB).

Eno glavnih načel, ki mu v EU komisiji sledijo pri nadzoru nad statističnimi uradi, je politična neodvisnost. V kodeksu ravnanja evropske statistike piše, da »morajo biti postopki za zaposlovanje in imenovanje vodij nacionalnih statističnih uradov … pregledni in morajo temeljiti izključno na merilih strokovne usposobljenosti«. Razlogi za končanje mandata morajo biti podrobno opisani, »med njimi ne sme biti razlogov, ki lahko ogrozijo strokovno ali znanstveno neodvisnost«. Težava pa je, ker je Janševa vlada 21. maja generalnega direktorja statističnega urada Bojana Nastava razrešila brez obrazložitve, čez noč in na podlagi petega odstavka 83. člena zakona o javnih uslužbencih, ki vladi dodeljuje diskrecijsko pravico, da v prvem letu zamenja funkcionarje brez krivdnih razlogov. Pri vodji statistike je torej vlada uporabila člen zakona, katerega nujnost so doslej vlade opravičevale s tem, da morajo biti najvišji funkcionarji »politično kompatibilni«.

Del javnosti je prepričan, da je Janez Janša zelo operativen premier. Toda v preteklosti smo bili zaradi njegove samovolje nemalokrat priča velikim napakam, ki smo jih drago plačali.

Kot je razvidno iz odgovorov in obrazložitev, ki so jih statističnemu svetu poslali iz kabineta predsednika vlade, ministrstva za javno upravo in službe vlade za zakonodajo, naj bi bila takšna odločitev tudi zakonita, saj je zakon o javnih uslužbencih bolj »specialen« od zakona o državni statistiki, ki takšne arbitrarne razrešitve ne dovoljuje. Toda pravnik Rajko Pirnat, ki je ravno tako pripravil mnenje za statistični svet, je prepričan, da je bila razrešitev nezakonita, ker pri tej ureditvi prevlada zakon o statistiki: »Zakon o državni statistiki poudarja samostojnost Statističnega urada, ki je potrebna zaradi zagotovitve zaupanja in od politike neodvisnega delovanja urada ter zagotavljanja podatkov in analiz. Obe mnenji (ministrstva in vladne službe) sta dokaz, da v primeru, ko predstojnik neke vladne službe ni posebej pravno zaščiten pred arbitrarno razrešitvijo, ni mogoče zagotoviti neodvisnega delovanja te službe,« je zapisal. O tej zadevi bo dokončno odločilo ustavno sodišče, na katerega se je obrnil statistični svet.

Ker se je Janez Janša očitno konec maja le zavedel, da so v vladi naredili napako in da generalnega direktorja Sursa pač ne morejo odstaviti zaradi političnih razlogov, kar so storili s številnimi drugimi funkcionarji, so čez teden dni, 28. maja, ploščo obrnili in pri Sursu začeli iskati nepravilnosti. Janša je tako dejal, da je vlada generalnega direktorja statističnega urada Bojana Nastava dejansko razrešila zaradi krivdnih razlogov – domnevno zaradi preslabe odzivnosti Sursa na zahteve Lahovnikove skupine. Matej Lahovnik je dan kasneje to tudi potrdil. Dejal je, da so imeli v skupini »težave z oddaljenim dostopom do podatkov« in da dva njihova »vrhunska ekonometrika nista dovolj hitro dobila želenih podatkov«. A ta obrazložitev je precej plehka.

Ekonometrik Sašo Polanec, član Lahovnikove skupine, ki je podatke zahteval, seveda na naša vprašanja ni hotel odgovoriti – in ima prav, nič ga k tej transparentnosti ne zavezuje. V telefonskem pogovoru z nami mu je zato šlo na smeh. Odstavljenega direktorja Nastava pa je obrazložitev presenetila, saj sam nikoli ni zaznal nezadovoljstva niti doživel kritike. Pravzaprav ne razume, kaj se je zgodilo: »Na želje Lahovnikove skupine smo se odzivali hitro in v kratkem času. Pojasnilo, da smo bili neodzivni ali celo nestrokovni, je zame zelo nenavadno,« nam je dejal. S Polancem, ki je dostop zahteval v imenu Lahovnikove skupine, naj bi osebno govoril v začetku aprila, na koncu pa naj bi se mu Polanec še zahvalil za vso pomoč, vendar formalne prošnje za dostop do podatkov ni vložil, zaključi Nastav. Zato Surs njegovim željam ni mogel ustreči.

Lahovnikove skupine, ki je predlagala milijarde evrov težke ukrepe, ne nadzoruje računsko sodišče ali protikorupcijska komisija – skupina namreč formalno-pravno ne obstaja.

Ekonomisti, s katerimi smo govorili, so sodelovanje s Sursom ocenili kot dobro, četudi smo slišali nekaj kritičnih pripomb. Slovenski statistični urad naj bi bil precej strog pri dovoljevanju dostopa do t. i. mikropodatkov in tudi počasnejši pri objavi ključnih kazalnikov, kot je ocena gibanja BDP. Surs recimo prvo oceno BDP objavlja 60 dni po koncu četrtletja, medtem ko v nekaterih drugih državah te podatke objavljajo po 45 ali celo 30 dneh. Eden izmed članov Lahovnikove skupine, ekonomist Marko Jaklič, nam je povedal, da sta po odzivnosti Velika Britanija ali Danska veliko hitrejši in da v teh državah statistični uradi podatke objavljajo celo v »realnem času«. Sam sicer s Sursom nikoli ni imel težav, je pa za to slišal v pogovoru z ostalimi člani skupine.

V imenu Inštituta za ekonomske raziskave pri Ekonomski fakulteti nam je direktor Boris Majcen odgovoril, da njihova institucija že desetletja uspešno sodeluje s Sursom, ki jim zagotavlja podatke za številne raziskave: »Sodelovanje z zaposlenimi, odgovornimi za posamezna področja ali za posredovanje podatkov je ves čas zelo kooperativno in korektno.« Je pa res, je dodal, da naj bi Surs po letu 2015 spremenil postopek pridobivanja (psevdo)anonimiziranih individualnih podatkov: »Novi postopek je podaljšal čas od posredovanja prošnje za dostop do podatkov pa do trenutka, ko so podatki na razpolago raziskovalcem, povečal pa je tudi obremenitve zaposlenih na Sursu in raziskovalcev.«

Kaj se je zgodilo po letu 2015? Decembra 2015, pojasnjujejo iz Sursa, naj bi v varni sobi, namenjeni raziskovalcem, ki delajo z mikropodatki, prišlo do t. i. varnostnega dogodka. »Klasificiran je bil kot dogodek, katerega posledica je ogroženost osebnih in drugih zaupnih podatkov Sursa. Pred tem je do podobnih varnostnih dogodkov prišlo tudi v letih 2013 in 2014.« Zlorabe podatkov sicer ni bilo, kljub temu pa naj bi bil to povod za reformo. Surs je sodeloval na sestankih Evropskega statističnega sistema glede informacijske varnosti, odgovarjajo, in na tej podlagi pa so potem leta 2016 postopke posredovanja podatkov za raziskovalce nadgradili. »Nadgrajen proces z jasnimi vlogami deležnikov je izboljšal informacijsko varnost in upravljanje z osebnimi in poslovnimi podatki, ob zavedanju, da priprava podatkov po bolj varnem postopku pomeni večjo obremenitev, ki zahteva več časa. O tem smo obvestili tudi raziskovalce,« so nam sporočili iz Sursa.

Nastav na kritike odgovarja, da se je Surs navadno na vloge raziskovalcev odzval v roku od dveh mesecev do enega leta pogosto zato, ker naj bi bili surovi podatki, ki jih ekonometriki zahtevajo, v »lasti« drugih institucij, kot so posamezna ministrstva, finančna uprava ali Ajpes. »Ko raziskovalec podatke zahteva, je te treba zbrati, jih anonimizirati in prenesti v varno sobo. Pogosto se zatakne pri drugih institucijah, ki ne soglašajo s prenosom podatkov. Če gre za Sursove podatke, pa so naši postopki relativno kratki,« trdi. Glede rokov, v katerih Surs objavlja BDP, pa pravi, da Slovenija, tako kot še sedem držav EU, podatke res objavlja po 60 dneh, vendar to počno večinoma majhne države. Pri velikih, kot sta Nemčija ali Velika Britanija, naj bi bili namreč podatki statistično dovolj zanesljivi že prej. Kljub temu pa Slovenija testno poskuša objavo teh podatkov pospešiti in rezultati naj bi bili spodbudni.

S tem projektom se na Sursu ukvarja Romana Korenič, svetovalka na oddelku statističnega urada za nacionalne račune, ki je pristojna za izračun četrtletne ocene slovenskega BDP-ja. Koreničeva nam je že pred časom povedala, da slovenski Surs pri izračunu upošteva veliko količino podatkov. Zaradi vse večjega povpraševanja po zgodnejših objavah in s tem možnosti za hitrejšo zaznavo obrata ekonomskega cikla tudi v Sloveniji poskušajo BDP testno izračunati prej. Ker gre v teh primerih dejansko za grobe ocene, si statistiki na primer pomagajo s podatki o telefonskem prometu – če ta raste, naj bi rasel tudi BDP –, o porabi elektrike ali celo s števci prometa na cestah. A vse vendarle ni odvisno od računske iznajdljivosti statistikov: »Zelo koristno bi bilo dobiti tudi podatke Banke Slovenije o prometu s plačilnimi karticami. Tako bi lahko zelo hitro dobili podatke o potrošnji,« nam je dejala Koreničeva.

Težave seveda so in očitno bi Surs lahko svoje delo opravljal še bolje. A kaj bi moral v tem primeru narediti odgovoren premier?

Če je problem pri ovirah, ki jih imajo raziskovalci, je to vprašanje staro že pet let in ni povezano z Nastavom, ki je Surs vodil le kakšno leto. Odgovoren predsednik vlade bi morda lahko sklical sestanek z vsemi institucijami, ki zagotavljajo podatke. Če je težava v hitrosti, s katero Surs objavlja ocene BDP, bi verjetno odgovoren premier sklical sestanek z Banko Slovenije in skušal pristojne prepričati, naj Sursu posredujejo podatke. Če bi imel premier Janša težave s Sursom, bi to konec koncev generalnemu direktorju lahko vsaj omenil. Toda Janševa vlada ga je na presenečenje vseh razrešila čez noč.

Način razrešitve direktorja Sursa spominja na vodenje države po načelu l’état, c’est moi oziroma »kaj nam pa morete«.

Način razrešitve Nastava tako spominja na vodenje države po načelu l’état, c’est moi oziroma »kaj nam pa morete«. Janez Janša in Matej Lahovnik sta prijatelja. Tako je Lahovnik ob nastopu Janševe vlade postal vodja posebne skupine, ki je pripravljala vsebino intervencijskih ukrepov. Lahovnik je v skupino na hitro poklical še nekaj svojih prijateljev, recimo kolega Saša Polanca. In očitno je Polanec, ki podatke potrebuje za druge projekte – morda celo zasebno svetuje kakšnim podjetjem – svoje dobre zveze skušal izkoristiti; skliceval se je na Lahovnikovo skupino in poskušal izsiliti takojšen dostop do surovih podatkov Sursa in drugih institucij. Ker so v Sursu nameravali slediti ustaljenemu postopku, se je Polanec razjezil, to povedal Lahovniku in vlada se je maščevala. Tako se vsaj zdaj zdi.

Toda Surs nadzoruje tudi Evropska komisija, zato je ta mesec sledilo njihovo uradno vprašanje in evropski komisar za gospodarstvo Paolo Gentiloni je slovensko vlado pozval k pojasnilu. Janez Janša pa je nato prilil olje na ogenj: na poziv evropskega komisarja se je 11. junija odzval s politikantskim tvitom, da ni prejel Gentilonijevega pisma, čeprav so ga prejeli mediji. »Upam, da tokrat zadnjič igrate politično igro za slovensko levico,« je sporočil komisarju. Izkazalo se je, da je bil Janšev odziv zlagan, saj je vlada pismo prejela – komisija ga je slovenski diplomaciji predala že 9. junija, ko je šlo naprej k predsedniku vlade. A slednji je s svojim odzivom potrdil sume, da v Sloveniji procesi ne potekajo v skladu z dogovori držav EU.

Na uradni odziv Slovenije – kar tviti predsednika vlade so – so iz Evropske komisije odgovorili, da bodo počakali na bolj uradno pojasnilo Slovenije, nato pa odločili o nadaljnjih korakih. »Za zdaj je prezgodaj govoriti o tem, ali bo komisija zaradi tega začela pravni postopek proti Sloveniji,« so dodali. Dejansko to pomeni, da je Slovenija že v postopku, v katerem bo EU preučevala kršitev evropske zakonodaje, in to na izredno občutljivem področju. Evropska komisija je začela dvomiti o verodostojnosti podatkov, ki jih naša država pošilja v tujino – in podobnemu scenariju smo bili priča, preden je v Slovenijo prišla trojka.