Zaradi zdravstvene krize – denar za vojsko

Institucija, ki je bila med epidemijo koronavirusa najbolj obremenjena, je bila ljubljanska infekcijska klinika. V njej so zdravili večino kritično bolnih. A tudi najstarejši bolniki, ki so jo obiskali, so verjetno doživeli deja vu. Klinika, ki se nahaja v 120 let stari stavbi, bolnike z nalezljivimi boleznimi neprekinjeno zdravi že od druge svetovne vojne. Kot je konec aprila za Delo povedal njen nekdanji predstojnik dr. Franc Strle, so največje pomanjkljivosti infekcijske klinike za sodobno zdravljenje premalo prostora, slaba funkcionalnost in pomanjkanje nujno potrebne podtlačne sobe za okužbe, ki se širijo kot aerosol; na meji dotrajanosti je celo električna napeljava. Te težave so še bolj opazne vsako leto ob izbruhu gripe, ko morajo bolnike zdraviti po hodnikih.

Že vsaj trikrat je država nameravala zgraditi novo infekcijsko kliniko, ki naj bi zdaj predvidoma stala 38 milijonov evrov, a denarja ni našla.

Poleg dotrajane infekcijske klinike ljubljanski UKC potrebuje še novo gastroenterološko in stomatološko kliniko, prenovo kliničnega oddelka za perinatologijo v novi porodnišnici in kliničnega oddelka za bolnišnične okužbe, dograditi je treba operacijski blok kliničnega oddelka za travmatologijo v pritličju, dokončati diagnostično-terapevtski center, ki je v gradnji že od leta 2007, in tako naprej.

Slovensko zdravstvo je tudi po drugih kazalnikih izčrpano. Potrebuje pomoč. V Sloveniji za zdravstvo dajemo manj od povprečja v EU, manj dajemo celo v primerjavi z najbolj razvitimi novimi članicami, kot so Češka, Slovaška ali Madžarska. Kadrovska slika v zdravstvu je slaba. Imamo 3,1 zdravnika na 1000 prebivalcev, povprečje v OECD je 3,5. Še bolj porazna je slika pri zaposlenih v zdravstveni negi. Delež zaposlenih v zdravstvu in sociali na Nizozemskem znaša 15,4 % vseh zaposlitev, pri nas 6,5, povprečje OECD pa je 10,1. To pomeni, da v Sloveniji kronično primanjkuje diplomiranih medicinskih sester.

In kako bo vlada ta problem rešila? Zdravstveni minister Tomaž Gantar pravi, da denar za infekcijsko kliniko »še išče«, o denarju za druge zdravstvene projekte pa, »da se je treba začeti vsaj dogovarjati«.

In medtem ko koalicija išče, a ne najde denarja za prvo bojno črto proti koronavirusu, se je znala čez noč uskladiti o eni največjih investicij v Slovensko vojsko: v naslednjih šestih letih želi vlada vanjo vložiti dodanih 780 milijonov evrov.

Če je prejšnja koalicija pod vodstvom Marjana Šarca, ki je pri Američanih že kupila skoraj 40 oklepnih vozil, Natu obljubila, da bomo do leta 2024 izdatke za obrambo povišali na 1,5 odstotka BDP, to pomeni, da bomo ob tem pospešenem zapravljanju že leta 2026 dosegli več kot 2 odstotka. Novega zakona o obrambi vlada sicer še ni sprejela, je pa že znano, da obrambno ministrstvo načrtuje nakup skupaj 135 oklepnikov 8×8, 120 oklepnikov 4×4, dva transportna helikopterja in več kot 30 milijonov evrov vredno transportno letalo, pa tudi množico havbic in na stotine protiletalskih raket.

Vlada je zdravstveno krizo že od samega začetka prikazovala kot varnostno krizo. Nad ukrepi ni bdelo ministrstvo za zdravje, ampak krizni štab. Največje politično vprašanje med epidemijo je bilo, kako povečati pooblastila vojski, za konec pa so Slovenijo ob zmagi preletela še vojaška letala.

Kako se najbolje pripraviti na drugi val? Jasno, z nakupi oklepnikov, z novo protiletalsko obrambo. Pa tudi kadra nam primanjkuje – v vojski seveda.