Nacionalna mitologija

V torek je nacionalka predvajala eno iz niza pogovornih oddaj pod krovnim imenom Slovenija 30. V tokratni, ki jo je vodila in uredila Rosvita Pesek, so sodelovali štirje tako imenovani osamosvojitelji: Lojze Peterle, Rajko Pirnat, Jelko Kacin in Dimitrij Rupel. Že prvo vprašanje je namerilo točno tja, kamor smo v zadnjih mesecih večkrat merili – v deklarativno podobnost med časom osamosvojitve in časom epidemije covid-19. Ob tem si gostje niso bili enotni, koliko podobnosti je bilo med obema preizkušnjama za narod, je pa bilo zanimivo, na kar je opozoril Jelko Kacin, da se tako pred tridesetimi leti kot danes »opozicija ne znajde najbolje«.

So se pa zato v studiu toliko bolje znašli gostje, brez opozicije ali kogarkoli, ki bi oporekal njihovi glorifikaciji lastnih vlog in mitologizaciji osamosvojitve. Lojze Peterle je ponovil mit o tisočletnem snu Slovencev, ki se je manifestiral od Gosposvetskega polja prek Primoža Trubarja vse do osamosvojitve, kakor bi bila zgodovina reka, ki, sicer z nekaj zavoji in rokavi, teče do končne sreče, ki se je imela udejanjiti od nekakšne višje sile, ki je vnaprej določila, da bo središčna zgostitvena točka tega procesa prav Lojze Peterle sam. V tej naraciji ga je še prekašal Dimitrij Rupel, ki je poudaril, da pri osamosvojitvi »ni šlo za politiko, šlo je za zgodovino« ter da to »ni bil politični proces, bilo je moralno dejanje«. Nekoliko pozneje, ko se je še bolj razživel, pa smo lahko slišali še, da so dosegli »največji uspeh v zgodovini Slovencev« ter da je »slovenska država sveta stvar«.

Priča smo bili anekdotičnemu potvarjanju, prikupni pristranskosti in osebni megalomanskosti skoraj vseh nastopajočih, pri čemer jih je voditeljica z veseljem spodbujala. Jelko Kacin je rad predvsem poudarjal »romantični pristop« pri osamosvojitvi, kakor bi šlo za mešanico strasti in samouresničujoče se prerokbe, katerih izbranci so bili gostje v studiu, kar pa je z zaključno mislijo povzela tudi voditeljica: »Narodna neodvisnost je kot lepa ženska, mogoče jo je dobiti z veliko domišljije, trdega dela in vztrajnosti.«

Zanimiv je bil tudi medklic Rosvite Pesek, da je bil v studio povabljen Janez Janša, pa je svojo odsotnost opravičil. Škoda, saj se je torkova oddaja zdela točno takšna, kakršne naj bi javna televizija glede na zahteve SDS morala imeti, pa očitno še to ni bilo dovolj; bržkone bi premier v tovrstni oddaji nastopil kvečjemu sam. Smo pa zato čisto na koncu lahko nazorno videli, kaj nam manjka do sprave. Ko je Jelko Kacin ganjeno pripovedoval o spravni slovesnosti v Rogu, na kateri sta se rokovala predsednik predsedstva Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar, mu je Peterle v zadnjih sekundah skočil v besedo, da bi povedal, kako to ni bila nobena sprava in da s(m)o Slovenci zaradi takratnega neuspeha še vedno razdvojeni. Ne, nihče ni zaradi tega razdvojen, se pa čedalje bolj zdi, da je ta »razdvojenost« v interesu zlasti tistim, ki se najbolj poskušajo proslaviti z narodno enotnostjo.