40 let skupine Laibach: Rekapitulacija 2020

Študentsko naselje je bilo pogreznjeno v zimski večer, mularija je hitela proti bloku številka 4. Na koncu dolgega kletnega hodnika, v zakajenem prostoru z nizkim stropom, kjer je redno potekal program diska FV, so se člani skupine Laibach pripravljali na svoj prvi ljubljanski koncert. Na steni je bila obešena bela tkanina, na njej odtisnjen znak – v sredini črn enakokraki križ, ki ga je krožno obdajal napis Laibach Kunst. Člani benda so postavljali mikrofone, bobne in poleg kitare še nekaj lastnoročno narejenih glasbil in aparatur. Radovednost me je pognala bliže in prav, ko sem začela opazovati dogajanje, sta vame udarila silovit hrup in kakofonija zvokov. Industrijski rock je pokazal vso svojo moč. Po nekaj sekundah sem začutila, kako mi vibrirajo notranji organi, telo je ječalo, morala sem se umakniti nekaj korakov nazaj, da so me zaščitila telesa tam nagnetenih tovarišev in tovarišic. Telo ni pozabilo teh industrijskih zvokov, sicer pa je spomin varljiv. Da je ta januarski koncert leta 1982 zabeležila oblast, pričajo tudi stari časopisni članki.

Zeitgeist osemdesetih let je bil v znaku novega vala in punka. V Sloveniji je punk ostril razmere in pripravljal teren za prve nastope Laibacha in za njegov zgodovinski nastop na Novem rocku. Novi rock, osrednji vsakoletni rockovski koncertni dogodek, ki ga je organiziral Radio Študent, in tudi Laibach, oba sta krojila zgodovino slovenskega rocka osemdesetih let in posredno še devetdesetih. Vendar pot razcveta slovenskega rocka ni bila lahka. Nova subkultura je šla oblasti strašno na živce. Prva prepoved se je zgodila že na prvem Novem rocku, ko so idrijskim Kuzlam preprečili izvedbo skladbe Še pomnite tovariši?. Dva meseca zatem je izbruhnila nazi punk afera, v kateri je septembra 1981 služba državne varnosti priprla tri mladeniče, ki naj bi bili v Ljubljani ustanovili nacionalsocialistično stranko. Služba državne varnosti je želela dokazati nacistično naravo punka. Ni ji uspelo. A leta 1983 je izbruhnila afera Laibach. Bend je z nastopi in celostno podobo zbujal zanimanje vseh, oblasti in medijev. Odziv na njegov glasbeni nastop v Zagrebu na Glasbenem bienalu je bil močan. Posredovala je policija, menda le zaradi predvajanja filma, kolaža odlomkov iz državnih propagandnih filmov o uspehih samoupravnega socializma in predsednika Tita z odlomki iz pornografskih filmov. Sledil je odlok SZDL o prepovedi javnega nastopanja skupine Laibach. Hkrati s prepovedjo je okoli nje rasla kontroverzna mitologija. Nekateri so člane skupine poznali le kot predmet afer in prepovedi, drugi kot zagonetne glasbene performerje, ki proizvajajo šok, provokacijo in nelagodje ter s svojo podobo spominjajo na nacistične vojake. Oblasti so se odločile, da jih javno razkrinkajo in jih povabijo na nacionalno televizijo v oddajo Tednik. TV-voditelj Jure Pengov je sprejel njihove pogoje, omogočil je, da so uprizorili intervju, inscenacija je bila nenavadna za televizijski format intervjuja in hkrati šokantna. Mladeničem je uspelo predstaviti svoj manifest in do konca zdržati v togi telesni drži in brezizrazni mimiki. Morda zaradi tega ali zaradi česa drugega jim je Pengov na koncu prilepil etiketo »širjenja pronacističnih idej«.

Čas je mineval, ime Laibach se ni smelo javno uporabljati vse do leta 1987. Pa vendar, leta 1984 je bila v dvorani Malči Beličeve na anonimnem komemorativnem predbožičnem koncertu Laibachova ikonografija že v polnem zamahu. Dvorana je bila nabito polna, gnetli smo se in čakali na začetek koncerta skoraj uro. A tudi čakanje je bilo del koncepta, kajti dvorano je napolnila glasba letos preminulega poljskega skladatelja Krzysztofa Pendereckega. Njegova veličastna glasba je bila odlična priprava na Laibachov spektakel. Na odru je bilo podobje – jelenji rogovi, dramatična mizanscena in končno tudi prvi težko pričakovani zvoki koncerta, posvečenega spominu Tomaža Hostnika, prvega pevca skupine Laibach, ki je leta 1982 naredil samomor.

Tudi odzivi svetovnih medijev na fenomen Laibach so bili različni, nekateri so skupino potiskali v naročje skrajne politične desnice, drugi levice. Raba nemškega jezika v imenih in besedilih je sprožala preveč težkih spominov in asociacij, ki so po 2. svetovni vojni imeli grotesken prizvok po vsej Evropi. Oblačila članov skupine – uniforme – so zbujala različna čustva in odzive, njihovi nastopi, diskografija in grafična podoba so ponujali odlično snov za različne interpretacije.

Kaj je bilo zares tako spornega v njihovih nastopih in glasbi, da so oblasti besnele in prepovedale njihovo delovanje? Prepoved naj bi se sklicevala na vizualno podobo in ime. Vendar so bile stvari bolj zapletene. Osrednji element in stalnica njihovega delovanja je bila kritika totalitarizmov. V osemdesetih letih so s svojimi provokacijami odigrali eno izmed vlog pri razkrivanju totalitarnih teženj takratnega režima, v devetdesetih so ironizirali nastajanje nove države in ustanovili fiktivno utopistično državo NSK (1992), ki je v bistvu umetniška stvaritev in hkrati korak med kaosom in totalitarizmom. Tudi v novem tisočletju jih čaka še dovolj izzivov, saj je v krasnem novem svetu neoliberalizma vedno več militarističnih teženj, ki se skrivajo za birokratskimi oblikami psevdodemokracije.

Pri Laibachu sta pomembna dva vidika – postopek, ki je kolektiven, in končni rezultat, ki je celostna umetnina. Že leta 1982 so člani skupine razložili, da delajo v kolektivu po zgledu industrijske proizvodnje in totalitarizma ter da gojijo kolektivnega duha. To pomeni, da ne govori posameznik, govori organizacija. Njihovo delo je industrijsko, jezik pa političen. Hkrati gre vedno za Gesamtkunstwerk – za celostno umetnino, pri kateri so pomembni vsi vidiki delovanja, da bi tako lahko oblikovali zaokroženo znakovno sporočilo. Pogosto je znakovno sporočilo zakodirano in ni vsem dojemljivo. Tudi v tej nedoumljivosti so tičali nesporazumi, odklanjanje in prepovedi. Poleg glasbe in besedil je pomemben videz, torej kostumografija (uniforme, škornji, kratko pristriženi lasje …) in scenografija, ko je za vsak koncert posebej natančno premišljena mizanscena in ko je scenski nastop mešanica zgodovinskih citatov, tehnologije, poezije in glasbenega performansa. Laibach stavi na paradoks – hkrati ponuja univerzalno podobo, ki je kot labirint raznorodnih simbolov. Na koncertih ustvari posebno razpoloženje, ritem glasbe potegne poslušalce v ekstazo, začne se ritual uglasbenih ukazov in aksiomov, igra ikonografije, uobličena v kombinaciji scene, kostumov in glasbe, objame dekadentno sporočilo in ustvari spektakelski učinek.

»Odrski imidž« se je pri članih skupine Laibach v zgodnjih letih preselil v njihovo vsakdanje življenje. Oblačila, podobna uniformam, so nosili tudi v javnosti in ne zgolj na odru, hkrati so imeli natančno določen kod obnašanja v javnosti, pa tudi premišljene javne nastope na televiziji ali pri časopisnih intervjujih. Zdrzneš se, ko ugotoviš, koliko discipline je potrebne za to, in kako je vse premišljeno do potankosti. Prav vseobsežnost imidža ustvari »totalni« koncept celostne vizualne podobe, ki je oblikoval kolektivno identiteto vse od prvih dni, ko so se 1. junija 1980 zbrali v Trbovljah in začeli delovati pod imenom Laibach. Barbara Borčič je v študiji iz leta 2013 ugotavljala, kako je »svojo imažerijo Laibach gradil z velikim poznavanjem zgodovine umetnosti in propagandnih postopkov; izbrane podobe je kombiniral s premislekom o njihovem učinku, ki ga bodo proizvedle. Strategija šoka in uporaba simbolov s kompleksnim referenčnim ozadjem sta bila pomemben del postopkov konstruiranja podob in celotnega njihovega delovanja.«

Leta 1984 se je zgodila sprememba. Laibachu so se pridružili nekateri zanimivi ustvarjalci in skupaj so ustanovili NSK – Neue Slowenische Kunst. V novem kolektivu so bili: Laibach (ideologija), Irwin (zgodovina) in gledališče sester Scipion Nasice (religija), sprejeli so tudi knjigo 21 zakonov. Slikarstvo je pripadalo skupini Irwin, ki je prevzela Laibachove motive: sejalca, metalca, kofetarico, črni enakokraki križ, jelena itd., pa tudi serijo grafik Rdeči revirji. Laibach je naprej oblikoval celostno vizualno podobo svojih glasbenih nastopov, plakate in ovitke plošč ter medijska sporočila; slikarske in grafične produkcije pa niso razstavljali, vse dokler je obstajal NSK, torej do leta 1992. Kolektiv NSK se je sčasoma še razširil: Novi kolektivizem (grafično oblikovanje), oddelek za čisto in praktično filozofijo, Graditelji (arhitektura in urbanizem), Retrovizija (oddelek za film), Gledališče sester Scipion Nasice se je transformiralo v Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot. Nastal je močan kolektivni korpus NSK, ki obvladuje tudi lastno zgodovinjenje. Po vsaki dekadi so naredili »obračun«. Dragocena je obsežna monografija NSK, izdana leta 1991, prav tako katalog in razstava v Moderni galeriji v Ljubljani NSK od Kapitala do kapitala leta 2015. Laibach je eno izmed inventur naredil leta 2010 z razstavo Gesamtkunst Laibach v MGLC pod taktirko kustosinje Lilijane Stepančič, ki je kurirala tudi letošnjo razstavo plakatov skupine Laibach Svoboda vodi ljudstvo v Galeriji S na Ljubljanskem gradu. Obakrat je poudarila, kako je v javnosti premalo znano, da člani skupine vse od ustanovitve ustvarjajo likovna dela – slike, lesoreze, instalacije, videe, plakate, revijalne projekte, oblikujejo naslovnice plošč in cedejev ter uprizarjajo performanse. »Laibach Kunst zaznamuje samosvoj ustvarjalni retrogradni princip, ki je nastal s kompleksnim prepletom nove podobe neoekspresionizma, postkonceptualnih praks, pankovskega načina dela ’naredi-sam’ in ’heartfieldovskega’ kolažiranja. Iz te nevarne mešanice je zrasel posebni laibachovski vizualni izraz, ki sloni na prisvajanju popularnih podob, pripadajočih raznim kulturnim okoljem z največkrat nasprotujočimi si ideologijami ...« je zapisala Stepančičeva.

Ob skupini Laibach pa se je ustvaril še en fenomen. Na koncertih v Sloveniji, pa tudi na turnejah po Evropi in Ameriki so se med koncertno publiko znašli z ramo ob rami skrajni desničarji, simpatizerji nacizma in skrajni levičarji, anarhisti, kritični intelektualci, obritoglavci in punkerji. Vsak je v njihovem nastopu videl, kar je želel, vsi so se lahko vpisali v širok znakovni kontekst in se videli v njihovem ogledalu – bodisi vladajoča nomenklatura SFRJ, neonacisti, levičarji, pa tudi privrženci novih družbenih gibanj. Nekdo je videl v njihovem nastopu kritiko režima, drugi apoteozo nacizma. Kako je mogoče, da je ista ikonografija ponujala toliko raznorodnih identifikacij? Laibach pravi, da je odgovor v 8. točki konventa, njegovega manifesta: »Laibach prakticira provokacijo na revoltiranosti odtujene zavesti (ki si mora nujno iskati nasprotnika) in združuje bojevnike in nasprotnike v izraz krika statičnega totalitarizma.« Ali drugače – za naš prostor lahko že rečemo, da je šlo takrat in gre še danes za tisto neizrekljivo ter hkrati za občutek nelagodja in za tiho soočanje s travmatičnim družbenim jedrom. Naše zatajevanje je sproduciralo Laibach Kunst, umetnost, ki je poskušala (za nas) na svoj način prav to travmatičnost glasno artikulirati.

Laibach je vplival na našo družbo, politiko in kulturo, pa tudi na mednarodno kulturno sceno, saj je nemška glasbena skupina Rammstein priznala, kje naj se išče njen izvor in zgled za tako imenovani Neue Deutsche Härte. Laibach je ena najpomembnejših glasbenih skupin zadnjih 40 let in hkrati je veliko več kot glasba. Njen vpliv vidimo v vseh sferah kulture, ne zgolj v subkulturi, ampak tudi v tako imenovani visoki in pop kulturi. Dobro premišljena provokacija je delovala kot sprožilec in nekateri poznavalci menijo, da je bila v nekaterih družbenih trenutkih tudi agens konkretnih zgodovinskih procesov. Je fenomen pop kulture, ki ga preprosto ni mogoče spregledati, hkrati pa njenih članov tudi ni mogoče spregledati kot tistih ustvarjalcev, ki obvladajo tehniko provokacije »na odtujeni zavesti«. V reviji Problemi 6/1985, posvečeni NSK, najdemo zapis njihove izjave. »Podoba svobode se menja s časom; svoboda, ki je mogoča v času blaginje, ni več dopustna, ko vlada pomanjkanje … Naša svoboda je svoboda tistih, ki mislijo enako,« je Laibach parafraziral misel Rose Luxemburg.

Teror zgodovine

Ob 40-letnici delovanja bo Laibach 11. septembra na Ljubljanskem gradu pripravil koncert, septembra in oktobra bo obnovil razstavo Laibach Kunst 1980–1984 v Galeriji P74 v Ljubljani; 16. oktobra bodo v Trbovljah, domačem mestu članov skupine, kar tri prireditve: slavnostni koncert z gosti v Termoelektrarni Trbovlje Powerstation Laibach, v Zasavskem muzeju v Trbovljah bo razstava Štiri dekade (4 Decades), v Delavskem domu pa predstavitev projekta One Band. One Vision. v sodelovanju s sodelavci Komposter & Sašo Podgoršek.

Izšel je tudi nov glasbeni album – A Kind of Laibach –, klavirska interpretacija dolgoletnega sodelavca Saša Vollmaierja. Izdali so še CD in vinilni box – Laibach Revisited – skupaj s knjigo Marcela Štefančiča, jr. Teror zgodovine in s priložnostnim besedilom prvega slovenskega predsednika Milana Kučana. Prvega julija bodo na Ljubljanskem gradu presenetili otvoritveno občinstvo s posebnim koledarjem za leto 2021 in za novo, postvirusno, očiščeno generacijo.

Laibach:
Svoboda vodi ljudstvo
Kaj: Razstava plakatov, 1980–2020
Kje: Ljubljanski grad, Galerija S
Kdaj: 1. 7. –1. 11. 2020