Neil Young: Homegrown

+ + + +

Neil Young je verjetno eden bolj ikoničnih obrazov fotrovskega rocka iz druge polovice šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let. Ironija zgodovine je želela, da je v ameriškem rocku južnjaški melos z žametnim tenorjem, odkritosrčnimi besedili in kombinacijo kitare ter orglic populariziral prav ta Kanadčan z znamenitimi zalizki. Zmagoslavna serija solističnih plošč, ki se je leta 1968 začela s prvencem, naslovljenim po avtorju, temu pa so sledile klasike kot After the Gold Rush (1970) in Harvest (1972), mu je zagotovila mesto v panteonu legend enega od bolj mitologiziranih obdobij v ameriški popkulturni zgodovini. Tudi kasneje je Young skrbno gojil podobo romantičnega upornika, še najuspešneje z epohalnim hitom Rockin’ in the Free World, ki je izšel v dneh po padcu Berlinskega zidu. Pred nekaj leti pa je zašel celo v polje spletnega pretakanja glasbe, zagnal platformo Pono ter jo kmalu zaprl. Kljub finančnemu polomu je bil med prvimi, ki so ponudili možnost poslušanja glasbe najboljše mogoče kakovosti, kar še danes ne velja za večino platform. Pri njem se je verjetno zgledoval Tidal, primerljive storitve pa prav zdaj pripravljajo Bezosova multikorporacija in nekateri manjši akterji.

Zakonitosti delovanja Pona je Young lani prenesel na platformo The Neil Young Archives, ki uporabnikom za dva dolarja na mesec ponuja visokoresolucijsko pretakanje njegove diskografije. Minulega oktobra je imela že 25 tisoč naročnikov, kar nanese 600 tisoč dolarjev na leto. Za primerljiv zaslužek je na Spotifyu potrebnih kar 162 milijonov pretokov. Kljub častitljivi starosti se Young s tem uspešno spoprijema s sodobnimi težavami monetizacije oziroma distribucije glasbe, ki postaja vse bolj odvisna od platform brez značaja. Vse to omenjamo, saj številne njegove aktualne izdaje izvirajo iz obsežnega arhiva neizdanega gradiva. Za glasbenika pa seveda ni nič lepšega, hkrati pa tudi nič redkejšega kot popoln nadzor nad lastnim opusom. Po kar devetindvajsetih arhivskih izdajah v minulem letu Young zdaj predstavlja album Homegrown, ki je nastal med letoma 1974 in 1975. Kot večino njegove takratne glasbe ga je navdihnil odnos z igralko Carrie Snodgress, v tem primeru konec njunega razmerja. Zaradi pretirano intimne vsebine se je takrat odločil album pospraviti na polico, namesto njega pa je luč sveta ugledal odlični Tonight’s the Night.

Homegrown tako deluje kot časovna vrzel, saj v posluh ponuja nekaj, kar doslej ni obstajalo. V smislu kakovosti je nedvomno primerljiv z avtorjevimi sočasnimi mojstrovinami. Navkljub melanholiji, ki je preplavila njegovo strto srce, album ponuja dvanajst vedrih, s soncem obsijanih štiklov, s katerimi naše misli hitro katapultira na dolga poletna potovanja. Ob takšnih popkulturnih pojavih se poraja vprašanje, ali bi album, če bi izšel ob svojem času, danes veljal za klasiko. Odgovor bo vselej pritrdilen, saj je vsa Youngova muzika, izdana od leta 1968 do 1978, klasika za vse večne čase.