Hudičeva alternativa

Donald Trump je pred kratkim obiskal vojaško akademijo, kjer je med govorom sklenil, da se bo malce okrepčal – dvignil je kozarec vode, toda ne z eno roko, temveč z obema. Zdelo se je, kot da ima težave – in kot da hoče prikriti, da se mu roke tresejo. Kmalu zatem je še sestopil z govorniškega odra, toda zelo počasi, saj se je zdelo, da bo zdaj zdaj padel. Ne le roke – tudi noge so se mu tresle. Na vojaški akademiji, kjer bi moral demonstrirati svojo atletsko, neuničljivo in neoporečno možatost, je odpovedal in se osmešil.

Twitter – njegov najljubši! – je eksplodiral: Trump je bolan ... daje ga demenca ... gre za nevrološko motnjo ... verjetno je skrivaj prebolel blažji infarkt ... ali pa le vse počne kot dojenček. Ni kaj, tviteraši so si dali duška. Kar pa ni bilo presenetljivo: le kdo se pri tem ni spomnil, kako se je Trump med predsedniško kampanjo norčeval iz Hillary Clinton, ko ji je postalo slabo? Mar je ni že videl na smrtni postelji? Mar je ni zaradi tega razglašal za »neprimerno«?

Sam sem se pri tem spomnil nečesa radikalno drugega: slovitega nemškega filma Propad, ki popisuje zadnje dneve Adolfa Hitlerja. Tam je tudi prizor, v katerem svojim vojakom – še otrokom! – pripenja odlikovanja, toda roka se mu trese. Ko jo drži na hrbtu, je ne more in ne more ukrotiti. Trese se, kot da jo je ujela burja. Da bi Hitler kozarec vode dvignil z eno roko – nemogoče. In ko se potem spušča po stopnicah, se mora ustaviti in prijeti – skoraj pade.

Je Trump na West Pointu nehote impersoniral Hitlerja? Ali to, kar se mu je zgodilo na West Pointu, kaže, da se bliža njegov politični konec?

Ja, Hitler zadnje dneve preživi v tistem berlinskem bunkerju. Mar niso poročali, da so tudi Trumpa – fena Hitlerjevih govorov – med množičnimi antirasističnimi in antifašističnimi protesti skrili v bunker? In mar niso poročali, da se Trump ponoči zaklepa v sobo?

Nekaj dni kasneje je v oklahomski Tulsi, kjer so rasisti leta 1921 zagrešili »najhujše rasno nasilje v ameriški zgodovini« (Greenwood, premožno črnsko skupnost, ki je veljala za »črnski Wall Street«, so požgali do tal), priredil velik predvolilni shod (prvega po izbruhu covid-19), na katerem je zbranim fenom na dolgo in široko razlagal, zakaj je na West Pointu kozarec držal z obema rokama (ni si hotel zmočiti drage svilene kravate, je rekel), in jim pokazal, da lahko kozarec še vedno dvigne z eno roko. Ovacije! Trump lahko kozarec dvigne z eno roko! Takšen hitlerjevsko-mussolinijevski teater danes vidite le še v turkmenistanski predsedniški palači.

Trumpovi rezultati so tako slabi, da so republikanci vse bolj panični, saj se bojijo, da jih bodo demokrati novembra na volitvah dobesedno »zradirali«, ne le v bitki za Belo hišo, temveč tudi v bitki za senat.

Toda bil je ves preznojen. In ni izgledal dobro. Kot da so ga pred nastopom nabili s kakimi amfetamini ali steroidi, ki jih slabo prenaša. Na kaj vse so navlekli Hitlerja, da bi bil sposoben kozarec vode dvigniti z eno roko, lahko preberete v Ohlerjevi knjigi Popolna omama (Droge v tretjem rajhu).

V resnici je bilo še huje: arena, v kateri so napovedovali, da se bo zbralo 19 tisoč ljudi (Trump je trobil, da ne bo prazen niti en sedež in da je prihod napovedalo milijon ljudi), je bila napol prazna. Zbralo se je le približno 6200 ljudi. Ponižujoče. O, še huje: pred areno so pripravili posebne programe, ker so pričakovali, da se bo pred njo zbralo 40 tisoč, 60 tisoč, morda celo sto tisoč Trumpovih fenov, pa jih je prišlo le nekaj deset (manj kot na tekmo Olimpija vs. Bravo), bolj ko ne firbcev, sploh ne nujno Trumpovih fenov. Zakaj bi Trumpovi feni ostali pred areno, če pa je bilo v njej še dovolj prostora? Lahko so sami izbrali vrsto, iz katere so gledali, kako Trump dviguje kozarec – z eno roko.

Nič, Trumpu, velikemu organizatorju sovraštva, nestrpnosti in predsodkov, se očitno res dogaja to, kar se je na koncu dogajalo Hitlerju – ljudstvo ga trumoma zapušča. Da ne more iz Hitlerjeve kože, je potrdil tudi nedavni incident: Facebook je umaknil oziroma dezaktiviral Trumpove predvolilne oglase, ker so vključevali obrnjeni rdeči trikotnik, s kakršnim so nacisti v koncentracijskih taboriščih označevali politične zapornike, levičarje, komuniste, liberalce in člane opozicije, svoje žrtve – potem so jih potolkli, uplinili in iztrebili.

Trumpovci, ki v oglasih svarijo pred »nevarno skrajnolevičarsko drhaljo«, so rekli, da so obrnjeni rdeči trikotnik uporabili le zato, da bi očrnili gibanje antifa (tako kot Janša izraz »črnosrajčniki« uporablja le zato, da bi očrnil gibanje antifa), toda v resnici so se s tem – magari nehote – samorazkrili in samoovadili: svoje politične nasprotnike so pač označili s simbolom, s katerim so nacisti označevali svoje politične nasprotnike. To kakopak kaže, kako zelo se Trump trudi, da bi imel Hitlerjev politični impakt.

John Bolton, ki je bil nekaj časa – ne prav dolgo – Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, naj bi v kratkem objavil knjigo The Room Where It Happened (Soba, v kateri se je zgodilo tisto), v kateri razkriva zakulisje Trumpovega vladanja. Trump je skušal objavo te knjige na vsak način preprečiti, a ga je sodišče zavrnilo. Ha. Še en poraz. A to ni še nič.

Ameriške ulice so polne protestnikov, ki pa svojega predsedniškega kandidata nimajo. In ker protestne množice nimajo svojega kandidata, ker so ga očitno nesposobne ustvariti in ponuditi, njihov kandidat postaja Biden.

Časopisi, od New York Timesa do Washington Posta in Wall Street Journala, ki so knjigo dobili pred drugimi, so razkrili, da Bolton – sicer eden izmed arhitektov invazije na Irak – piše, da je Trump od Ukrajine res terjal, da v zameno za orožje sproži preiskavo proti sinu Joeja Bidna (quid pro quo je bil ekspliciten), in da je kitajskega predsednika Xija prosil, naj mu pomaga dobiti volitve – Kitajska naj v Ameriki pokupi čim več kmetijskih pridelkov, od soje do pšenice, da bi laže zmagal v bolj kmečkih zveznih državah. Tudi to ni še nič. Glavno je tole: Xija je pohvalil, ker je milijon kitajskih muslimanov – Ujgurov – poslal v prevzgojna taborišča.

»Trump je Xiju rekel, naj kar nadaljuje gradnjo taborišč, ker je to povsem prav.«

Razkritji, da Trump ni vedel, da je Britanija jedrska sila, in da je mislil, da je Finska del Rusije, nista v primerjavi s tem nič posebnega. Kakor ni v primerjavi s tem nič posebnega razkritje, da je Trump Xiju – dosmrtnemu predsedniku Kitajske – rekel, da tudi Američani terjajo razveljavitev ustavnega določila, ki predsedniku dopušča le dva mandata.

Trumpu, ki se je med Američane spustil z neba, po tekočih stopnicah v Trumpovem stolpu (Hitler se v razvpitem dokuju Triumf volje med Nemce prav tako spusti z neba, z letalom), njegov mini-me, njegov »notranji« Hitler, ne da spati. Nenehno ga fašizira – zdaj ga sili v glorifikacijo koncentracijskih taborišč, zdaj v glorifikacijo dosmrtnega, diktatorskega vladanja, zdaj v glorifikacijo »spet velike Amerike«, čiste in arijske, zdaj v demonizacijo medijev in novinarjev. Bolton piše, da je Trump za novinarje rekel: »Te ljudi bi bilo treba usmrtiti. To so izmečki.«

Dnevi grmenja

Donald Trump doživlja svoj untergang. Kot rečeno: tresejo se mu roke in noge, izgublja dele Amerike, množice mu ne salutirajo kot nekoč, ljudstvo ga zapušča. A ne le ljudstvo – zapuščajo ga tudi generali, saj so drug za drugim obsodili Trumpove grožnje, da bo nad protestnike poslal vojsko. General Mark Milley, vrhovni poveljnik oboroženih sil, je svoje generale celo opozoril, da mora vojska zaščititi svobodo izražanja in združevanja – tako kot pač to predvideva ustava. In tu ni odstopanja. Nacionalno gardo, ki so jo poslali v Washington, so takoj odpoklicali. James Mattis, upokojeni general in nekdanji Trumpov obrambni minister, je zapisal, da Trump ogroža ustavo.

Generali – s Colinom Powllom vred – so Trumpu rekli: ne! Še več: general Milley se je celo javno opravičil, ker je bil med tistimi funkcionarji, ki so Trumpa pospremili, ko je šel k »predsedniški« cerkvi pozirat z Biblijo. »Ne bi smel biti tam.« Že to, da je bil zgolj tam, je po njegovem ustvarjalo vtis, da se vojska vpleta v notranjo politiko.

Ulice in trge že tedne preplavljajo množice protestnikov – no, »protestnikov, anarhistov, agitatorjev, plenilcev in ničvrednežev,« kot jih je imenoval v Tulsi. »Ko na ulicah zagledaš vse te lunatike, je prekleto dobro, da si oborožen!« Toda ti »lunatiki« so Trumpu ukradli šov – vsi govorijo le še o protestih, ne pa o Trumpovih tvitih. Kar ni dobro za doktorja Trumpa, ki za sabo pušča trupla – za covid-19 je umrlo več kot 120 tisoč Američanov. Pri tem tempu jih bo do volitev umrlo več kot 200 tisoč. Še dobro, da covid-19 ni atomska bomba. In Trump se – tako kot Hitler v berlinskem bunkerju – dela, da situacijo, to katastrofalno pandemijsko krizo, obvladuje. »To bo šlo mimo. Samo mirni ostanite. Šlo bo mimo. Nekega dne bo vsega tega čudežno konec.« Sondaže kažejo, da ga podpira vse manj Američanov (rezultati so tako slabi, da so republikanci vse bolj panični, saj se bojijo, da jih bodo demokrati novembra na volitvah dobesedno »zradirali«, ne le v bitki za Belo hišo, temveč tudi v bitki za senat). In sondaže kažejo, da vse bolj gladko izgublja tudi države, v katerih je leta 2016 zmagal (Michigan, Wisconsin, Pensilvanija, Arizona, Florida, Severna Karolina) in v katerih mora ponovno zmagati, če hoče ostati v Beli hiši. In sondaže kažejo, da velika večina Američanov podpira gibanje Black Lives Matter. In sondaže kažejo, da res velika večina Američanov – 74 odstotkov – podpira te proteste.

Kar seveda pomeni, da je s Trumpovo vizijo »spet velike Amerike« – s Trumpovo vizijo spet belske Amerike – konec, da torej propada, tako kot je propadel tretji rajh.

Trump vse očitneje izgublja tisti »osebni«, »mistični« stik z ljudstvom. Še toliko bolj, ker po novem vsa Amerika na eno nogo kleči – spomnite se le, kakšen cirkus je delal Trump, ko je to na nogometnih tekmah med izvajanjem nacionalne himne počel nogometni zvezdnik Colin Kaepernick.

Čakajte, kateri del Amerike se je že najbolje odzival na Trumpovo vizijo »spet velike Amerike«? Točno, tisti del, ki se zgrinja na pompozne dirke NASCAR. To belo Ameriko ste videli v Dnevih grmenja. Na teh dirkah vedno plapolajo zastave konfederacije, zastave sužnjelastniškega Juga, zastave, ki so izgubile državljansko vojno in ki imajo rasistični priokus, zastave, ki so simbol belske prevlade – v nekem smislu so postale celo zaščitni znak dirk NASCAR, navsezadnje, le en sam nascarski dirkač – Bubba Wallace – je temnopolt. Toda vodstvo združenja NASCAR je zdaj sklenilo, da zastave konfederacije na dirkah prepove. Kar je tako, kot bi oznanilo, da Trump ali pa vsaj trumpizem na dirkah NASCAR ni več dobrodošel.

Poleg tega so številna podjetja pod vtisom antirasističnih protestov sklenila, da bodo svoje klasične, magari pregovorne produkte, ki imajo imena z rasističnim priokusom, preimenovala. Dovolj je bilo tega prikimavanja starim rasističnim stereotipom – no, »tradiciji«. Dovolj je bilo koketiranja z nekdanjo »veliko« Ameriko. Dovolj je bilo kibiciranja s Trumpovim šifriranim oznanjevanjem rasizma in belske prevlade.

Še huje: Trumpa ne zapuščajo le podjetja, NASCAR, ljudstvo, starejši volivci, belci brez visokošolske izobrazbe in generali, ampak ga zapušča tudi »njegovo« vrhovno sodišče – ja, tisto vrhovno sodišče, na katero je imenoval dva konservativna vrhovna sodnika, tisto vrhovno sodišče, ki ga je zasukal na desno in ki naj bi ga zaščitilo ter mu, če bi bilo treba, olajšalo ponovno izvolitev. Najprej je presodilo, da istospolno usmerjenih in transspolnih Američanov pri zaposlovanju ne smejo diskriminirati (delodajalci jih ne smejo zavrniti zgolj zato, ker so istospolno usmerjeni ali transspolni), takoj zatem pa še, da se ohrani Obamov program DACA (Deferred Action for Childhood Arrivals), da lahko torej ilegalni priseljenci, ki so v Ameriko prišli, ko so bili otroci, ostanejo v Ameriki in pridobijo delovno dovoljenje. S tem je vrhovno sodišče pred Trumpom – pred deportacijo (okej, pred koncentracijskim taboriščem, če hočete) – obvarovalo in rešilo približno 700 tisoč priseljencev.

Včerajšnji človek

Če bo jeseni ponovno izvoljen Trump, pravi Anne Applebaum (Atlantic), potem Amerike ne bo več nihče jemal resno. »Vsaka nacija se lahko enkrat zmoti in enkrat izvoli slabega voditelja. Toda če bodo Američani to storili še enkrat, potem bodo s tem povsem jasno povedali: nismo več resna nacija. Nevedni smo kot naš nepremišljeni, narcistični, nevedni predsednik.«

Vsekakor, Anne Applebaum ima prav, a se obenem zelo moti. Kaj hoče reči: če bo zmagal Joe Biden, kandidat demokratske stranke, potem bo svet Ameriko spet jemal resno? Se bo svet Ameriki res nehal posmehovati, če bo zmagal Biden? Nehajte. Kot da je Biden kakšna »resna« alternativa! Če bo zmagal, bo vreča polna smeha.

Že zdaj je vse skupaj precej komično, da ne rečem groteskno – okej, neresno. Samo pomislite: Donald Trump kandidira iz bunkerja, Joe Biden pa iz kleti. In povsem mogoče je, da bo zmagal Biden. Sondaže mu kažejo dobro, celo odlično. Kar je presenetljivo, če pomislimo, da ga pravzaprav nikjer ni. V glavnem se skriva, predvolilni oder pa prepušča protestnikom in Trumpu. A kdor živi v Sloveniji in je zadnja leta spremljal Politbarometer, ve, da so bili med najbolj priljubljenimi slovenskimi politiki vedno evropski poslanci in poslanke in komisarji in komisarke – in tako zelo priljubljeni so bili prav zato, ker jih tu, v Sloveniji, praktično ni bilo, ker so bili torej daleč stran, v bruseljski kleti. Manj ko so se kazali pri nas, bolje zanje. Joe Biden je lekcijo Politbarometra prelevil v svoje predvolilno orožje. Trumpu pušča, da se zaletava sam vase – in da napada sam sebe. Ali kot pravi Lawrence Davidson (CounterPunch): »V teh okoliščinah lahko Biden celo zares postane predsednik, ne da bi sploh zapustil svojo klet.«

In tu je problem. Hočem reči: tu stvari postanejo res komične, res groteskne – zastrašujoče groteskne. Namreč: je to vse, kar zmore Amerika? Trump vs. Biden? 74-letnik vs. 77-letnik? Trump je v Tulsi za Bidna rekel, da žene ne loči več od sestre. V nasprotju s Trumpom, ki Rusije ne loči več od Finske. Kot pravi Tom Engelhardt (Nation): na predsedniških volitvah se bosta pomerila »resnični norec« in »nekaj, kar spominja na mrtveca«.

Biden, ki je navijal tudi za napad na Irak in zagotavljal, da ima Sadam Husein enormne količine orožja za množično uničevanje, je nenehno laskal kapitalu in korporacijam.

Toda težava ni v tem, da sta stara, temveč v tem, da sta njuni glavi – njuni politični filozofiji – regresivni in mrtvi. Kaj je najbolj noro? Tole: ameriške ulice so polne protestnikov, kot alternativa Trumpu pa nastopa Biden! Ali bolje rečeno: ameriške ulice so polne protestnikov, ki pa svojega predsedniškega kandidata nimajo. In ker protestne množice nimajo svojega kandidata, ker so ga očitno nesposobne ustvariti in ponuditi, njihov kandidat postaja Biden. Noro. Res neverjetno: Joe Biden – predsedniški kandidat protestnega gibanja. Kandidat ulice! Oglejte si le njegove predvolilne spote: posnetki protestnikov, ki jih pred Belo hišo obmetavajo s solzivcem. In njegov glas: »Dežela hoče nekoga, ki jo bo vodil.« Ja, božji glas.

Vau! Kako to, da jim ne kapne? Kako to, da gibanje ne najde svojega kandidata? Kako to, da vsa ta revolucija, ki jo gledamo (ves ta upor proti fašizmu, rasizmu ipd.), ne ustanovi nove stranke, ki bi pometla s praznim tekom demokratov in republikancev?

Milijoni se gibljejo, milijoni ponosno in odločno stopajo in vzklikajo in trgajo stare mentalne okove, vsi so v akciji – predstavlja pa jih Biden? Revolucionirali bodo Ameriko – z Bidnom? Vsa ta energija, ves ta polet, vsa ta mladost – vodil pa naj bi jih Biden? To je Amerika leta 2020 – slaba parodija filma, ki si ga ne moreš izmisliti.

Biden v predvolilnih spotih obljublja, da ne bo zastraševal in razdvajal, da ne bo podžigal sovraštva, da bo celil »rasne rane, ki že dolgo kužijo našo deželo«, da krivde za svoje napake ne bo valil na druge, da bo skrbel za vse, ne le za tiste, ki bodo glasovali zanj. Obljublja torej, da ne bo kot Trump. Toda ironija je v tem, da so Trumpa omogočili prav takšni, kot je Biden.

Če preberete Bidnovo politično biografijo, ki jo je napisal Branko Marcetic (Yesterday’s Man: The Case Against Joe Biden), hitro ugotovite, da je njegove politične odločitve diktiral kapital. Vedno je zbral veliko predvolilnega denarja, kampanje so mu vedno financirale velike korporacije (npr. DuPont), vedno je imel dolge, patetične predvolilne govore, v katerih je nastopal kot kandidat ulice, kot smeli, odločni, srčni in neustrašni prijatelj delavskega razreda, kot največji prijatelj temnopolte Amerike, kot ta, ki vedno pove to, kar misli, kot veliki spravitelj, kot zakladnica progresivnih vrednot, toda v resnici se za progresivne vrednote ni nikoli zmenil. V kongresnih predvolilnih bojih se je včasih zdelo, da je konservativnejši od svojega republikanskega protikandidata. Ko je stal pred liberalno javnostjo, se je delal, da je liberalec – sicer pa ne. Toda liberalci so glasovali zanj, ker so si rekli: Biden se pred splošno javnostjo le dela, da ni liberalec, da bi lahko zrinil liberalne vrednote in progresivne projekte. Pa še kaj!

»Z mano se morda ne boste strinjali, a boste vsaj vedeli, kakšna so moja stališča,« je rekel nekoč. Danes, v času protestov in revolucije, je ravno nasprotno: ljudje se strinjajo z njim, a ne vedo, kakšna so njegova stališča. Kar pa naj vas nikar ne zavede: v resnici je bilo vedno tako – ljudje so se strinjali z njim, ne da bi vedeli, kakšna so njegova stališča.

Stroj za obsojanje

Ko so skušali v sedemdesetih letih družbo in šole desegregirati, so začeli uvajati številne nove programe, med drugim tudi busing – temnopolte otroke so s posebnimi šolskimi avtobusi vozili v šole, ki so bile zunaj sosesk (in getov), v katerih so živeli. Številnim belcem – s Trumpom vred, domnevam – to ni bilo všeč. A tudi Biden je vztrajno nasprotoval vsem zakonom, ki naj bi podprli busing. Obenem se je delal, da je zadnji, ki bi hotel koga diskriminirati. Svoj antibusing je prikazoval kot nekaj, kar je v interesu boja za državljanske pravice. »Gibanje za državljanske pravice bo obtičalo. Ko enkrat izgubiš podporo tistega velikega neumitega srednjega razreda, čigar del sem tudi sam, se socialna politika v tej deželi ne premakne več.« Da ne bi izgubil podpore »velikega neumitega srednjega razreda« (great unwashed middle class), je v slogu rasista – recimo kakega starega kukluksklanovca – nasprotoval busingu. Da ne bi izgubil podpore »velikega neumitega srednjega razreda«, je podprl rasizem. Antibusing. Še celo senatorju Robertu Byrdu, nekdanjemu članu Kukluksklana, se je zdelo, da pretirava.

Da bi politično preživel in ostal na oblasti, pravi Marcetic, je ogrozil desegregacijo in žrtvoval boj za državljanske pravice. In to je postal njegov vzorec, njegov modus operandi. Vsakič, ko je Ameriko preplavila »desničarska histerija«, se je Biden prilepil nanjo – na škodo ranljivih, izključenih, diskriminiranih. V osemdesetih in devetdesetih letih se je prelevil v navijača dveh velikih vojn – vojne proti drogam in vojne proti kriminalu. Za obe se je izkazalo, da sta pogubni predvsem za temnopolte. Ali natančneje: obe vojni sta bili v resnici vojni proti temnopoltim.

Ko so začeli belci nenadoma histerično oznanjati, da jih je strah, ker da je kriminala vse več (ni bilo res), je Biden – takrat je trdil, da je edini belec, ki se lahko sprehaja v črnskem predelu Wilmingtona, glavnega mesta države Delaware – takoj fanatično podprl zelo strogo kaznovalno politiko, ki je začela polniti ameriške ječe. In med jetniško populacijo, ki je opravljala težko, naporno, nevarno, brezplačno – ja, suženjsko – delo, je bilo nesorazmerno veliko temnopoltih (in drugih nebelcev). V ječe so poslali toliko temnopoltih, da se je zdelo, kot da gre za rasistični projekt.

Ker pa se je vojna proti kriminalu prepletla z vojno proti drogam, je Biden napovedal vojno proti dilerjem, »potencialnim morilcem«, ki jih je treba »poloviti tako, kot polovimo morilce«. Zahteval je visoke in vse strožje kazni – brez olajševalnih okoliščin, brez možnosti pogojnega izpusta. »Američani se bojijo, da jih bodo na metroju napadli, ženske se bojijo, da jih bodo med hojo do avtomobila posilili.« Predsednika Ronalda Reagana je celo svaril, da je premehak do kriminala in drog, ki Američane ogrožajo tako kot sovjetske rakete. Zakone, ki so predpisovali stroge kazni, je pisal s senatorjem Stromom Thurmondom, nekdanjim rasistom iz Južne Karoline.

Ko je ta umrl, ga je na pogrebu označil za »pogumnega človeka« in »darilo nam vsem«. S tem je le anticipiral to, kar je Trump rekel po izgredih v Charlottesvillu: da so tudi rasisti »zelo fejst ljudje«.

Skupaj sta uvajala zakonodajo, ki je postala »stroj za obsojanje«. Če so te dobili s petimi grami, si dobil pet let. Če so te dobili s 50 grami, si dobil deset let. Če je med prekupčevanjem prišlo do kakšnih poškodb ali nemara smrti, si dobil 20 let ali dosmrtno ječo. »Stroj za obsojanje« pa je bil sijajna priložnost za obsojanje in zapiranje temnopoltih – nova zakonodaja, ki so jo sprejeli v Reaganovem času, je bila izgovor za interniranje črnske in druge nebelske populacije – in policijski izgovor za maltretiranje, streljanje in pobijanje temnopoltih »osumljencev«.

A to ga ni ustavilo. Ko je bil predsednik odbora za pravosodje, je pustil, da sta Reagan in prvi George Bush na vrhovno sodišče imenovala tri zelo konservativne sodnike (Antonina Scalio, Anthonyja Kennedyja, Clarencea Thomasa). Konservativci niso pričakovali, da jim bo uspelo na vrhovno sodišče sploh kdaj spraviti tako konservativne sodnike. Biden je omogočil, da se je vrhovno sodišče iz liberalnega prelevilo v konservativno, da je torej skrenilo na desno in poskrbelo, da je leta 2000 ameriški predsednik postal George W. Bush, da so postale korporacije varne pred zakonom, da so se zmanjšali okoljski standardi, da so se omejile reproduktivne pravice in tako dalje. In ko je profesorica prava Anita Hill Clarencea Thomasa obtožila spolnega nadlegovanja, je zaščitil Thomasa, ne pa nje. Zdaj je kakopak spolnega nadlegovanja obtožen tudi sam.

Joe Biden, samozvani »O-Biden Bama«, ki je rekel, da »črnski starši ne znajo vzgajati otrok« in da črnec, ki ne glasuje zanj, ni črnec, je, pravi Marcetic, »Forrest Gump demokratskega zasuka na desno«. Navijal je za prostotrgovinski sporazum NAFTA, ki je iz Amerike odnesel 700 tisoč delovnih mest in zmanjšal moč sindikatom (plače in delovne razmere so poslej le še stagnirale), navijal je za rezanje socialne države (češ da jo nekateri le izkoriščajo), navijal je za zakon, ki je korporacijam omogočal hitre in neboleče bankrote, navijal je za zakon, ki je ljudi prelevil v dosmrtne sužnje kreditne panoge (ko se enkrat zadolžiš, se ne razdolžiš več), navijal je za zakon (Glass-Steagall Act), ki je dereguliral banke, omogočil koncentriranje bogastva in sprožil veliko finančno krizo (»Ne verjamem, da smo v težavah zaradi petstotih milijarderjev«).

Biden je vedno delal vse, da se ne bi zameril konservativnim ali celo rasističnim volivcem. Rasiste je »razumel«.

Biden, ki je navijal tudi za napad na Irak in zagotavljal, da ima Sadam Husein enormne količine orožja za množično uničevanje, je nenehno laskal kapitalu in korporacijam. Ni bilo neoliberalne politike, ki je ne bi podprl. In prav zaradi politik, za katere je navijal Biden, so ljudje izgubili zaupanje v demokracijo in začeli navijati za avtokrata – Trumpa.

Tisti, ki v Bidnu vidijo alternativo Trumpu, so bili preprosto nepozorni.

Z eno besedo: Biden je vedno delal vse, da se ne bi zameril konservativnim ali celo rasističnim volivcem. Rasiste je »razumel«. Na vsak način se je hotel torej prikupiti tistim malim, pozabljenim, razočaranim, belim ljudem srednjega razreda – natanko tistim, ki so leta 2016 izvolili Trumpa. »Ne smemo pozabiti, da so ga leta 2008 za podpredsednika izbrali zato, da se Obama zmernim volivcem ne bi zdel tako grozljiv,« pravi Jeremy Scahill (Intercept).

Trump hoče Ameriko narediti »spet veliko«, Biden pa jo hoče »spet normalizirati«, kar pomeni, da hoče obnoviti Ameriko, kakršna je obstajala pred Trumpom, ali bolje rečeno – vrniti se hoče k politikam, za katere je navijal in ki so pripeljale natanko do Trumpove izvolitve. Biden je slepa ulica: sondiral bo le teren za novega Trumpa.

Je pa po drugi strani tudi res, da če imaš v Beli hiši Bidna, potem Trumpa ne potrebuješ več.