Jernej Šček: »Takoj za migrantom iz Kašmirja smo na vrsti mi, Slovenci«

Jernej Šček na tržaškem liceju Franceta Prešerna, gre za srednjo šolo, gimnazijo s slovenskim učnim jezikom, poučuje filozofijo in zgodovino. Na ljubljanski Filozofski fakulteti opravlja doktorat znanosti iz renesančne filozofije. Zase pravi, da je zaveden Tržaški Slovenec. Ko govori o Sloveniji, o izkušnji tujstva in domačnosti, govori zelo ognjevito. Še bolj neposreden in jasen je pri vprašanju, zakaj je antifašizem temeljno vrednotno središče večine Slovencev iz tistega okolja in zakaj je poenostavljanje, enačenje antifašizma in komunizma, to torej, kar počne aktualna vlada, intelektualna lenoba in političen konstrukt, ki neposredno škodi vsem Slovencem z obeh strani meje.

Se te dni kaj sprehajate tam okoli doline Glinščice? 

Seveda, to je naš Triglavski narodni park, dnevna soba Tržačanov.

Precej nevarno je, tam so vojaki, puške, meja, patrulje. 

Upal sem, da smo obmejno železje odvrgli za vedno. Tržaški Slovenci ne živimo za mejo, temveč na njej, že tisočletje in pol. Rjasta meja, ki je ponovno zarezala v slovenski živelj, in eskalacija hladnovojne retorike, ki jo spremlja, sta skok za nekaj desetletij nazaj. Meja za nas ni zid ali žica, je stičišče in križišče različnosti: Trst je kot pristanišče Mitteleurope in tretje mesto habsburške monarhije nastal prav zaradi tega pretakanja. Kaj ostaja od Schengena? Takoj za migrantom iz Kašmirja smo na vrsti mi, Slovenci.

Kako to mislite? 

Politična retorika italijanske (nič več) skrajne desnice pravi: drugi je nevarna, invazivna vrsta. Ko se rešimo migrantov, pridejo na vrsto tujerodci. Mussolini nas je nekoč že označil tako (allogeni), češ da Slovani nismo legitimni prebivalci zgornjega Jadrana in moramo od tod oditi, ker naj bi bili sem priseljeni. Po svoje je imel prav. Prišli smo kot barbari v 7. stoletju in tu ostali. Premikalo se je vse, državne enote, gospodarji in njihove meje, ljudje pa so kleno vztrajali pri obdelovanju svoje zemlje. Prav arhetipsko si predstavljam tega človeka, ki je pod Alpami iskal rodovitno zemljo, kjer ajda zori, stopil na Nanos (Mons Ocra) ter pod seboj zagledal morje Adrijansko. Seveda je stopil do zaliva. Etnični limes med latinitas in slovanitas se od tedaj ni premaknil.

Morda, ampak ta meja je fizična. Vojska ustavlja sprehajalce. Poznate Daniela Malalana, ki sta ga na začetku maja na meji ustavila vojaka?

Državna (fizična) in etnična meja se ne ujemata. V skupnosti se vsi poznamo tako rekoč osebno. Ta zgodba ima dve interpretacijski ravni. Eno je vprašanje domnevnega gibanja na prepovedanem območju; če bo treba, bodo o tem presojali pristojni organi. Bistveno pa je drugo, vnebovpijoča politična manipulacija novic. Mladeniča, ki deluje za narodov blagor na zahodnem robu slovenstva, označiti za terorista, je kulturni samomor. Resda je stopil na bojno polje, ki je večje od njega. Toda nekoč nas je za teroriste že označila fašistična Italija, in sicer zato, ker smo bili antifašisti, antifašisti pa smo bili, ker smo bili Slovenci. Zaradi imena in priimka smo naenkrat, na svoji zemlji, postali ilegalci. Slovenstvo se je umaknilo v zavetje družin, cerkva in političnih gibanj. Primorski antifašizem ima narodni, ne politični predznak; to je nerazumljen in spregledan poduk osrednjeslovenski politični kulturi.

Lahko pojasnite? 

Druga svetovna vojna se je v Dravski banovini začela aprila 1941, zato je vaš spomin bolj kot na upor proti nacifašizmu fiksiran na državljansko vojno. Tedaj smo na Primorskem že 20 let trpeli etnocidarno raznarodovanje – ilegalci smo bili zastran narodnosti, ne po politični izbiri. Antifašist ni bil komunist, anarhist ali socialist, temveč Slovenec. Preživeli smo, ker je narodna pripadnost prevladala nad strankarstvom. Kaj pa Tajna krščanskosocialna organizacija? Zbor svečenikov sv. Pavla? Kaj pa ilegalno, danes bi nekateri rekli teroristično maševanje primorskih Čedermacev v slovenskem jeziku? Ali niso cerkvene freske Toneta Kralja, njegova poslikava etnične meje od Snežnika do Višarij, antifašistično dejanje? Ne Virgil Šček ne Tone Kralj nista bila komunista, tako kot nisem sam. Primorski antifašizem je, nekoč in danes, preživetveni nagon, obrambni mehanizem pred izključevalno ideologijo, pluralno gibanje za ohranitev osnovnih identitetnih prvin. Zato me v oči bode dvojna naivnost slovenske politike: po eni strani psihopatološka percepcija zgodovine, ki zmotno meša pojme – antifašist je partizan, komunist, titovec, infojbator, Slovan. To enačbo podpisuje italijanska desnica, slovenska prikimava. A pojavlja se tudi zrcalni fenomen, politična apropriacija antifašizma: vihranje rdečih zvezd in agitpropovska retorika številnih prireditev je do kompleksnosti zgodovine krivična. Antifašizem ni in ni bil boj med fašisti in komunisti; ta anahronizem je nevaren preval v preteklost. Slovenci v Italiji smo med sovražnim in prijateljskim ognjem – desnica nas ima svojevoljno za komuniste, ker smo antifašisti, levica nas ima za nacionaliste, ker zagovarjamo domoljubje, zvestobo zemlji, substancialnost identitete. Nad Slovenijo bolj kot turški vpadi preži stari znanec: bratomor.

Rjasta meja, ki je ponovno zarezala v slovenski živelj, in eskalacija hladnovojne retorike, ki jo spremlja, sta skok za nekaj desetletij nazaj. Meja za nas ni zid ali žica, je stičišče in križišče različnosti.

Se je fašizem res vrnil v Trst?

Fašizem iz Trsta ni nikoli odšel, le potuhnil se je bil v beznice in kleti; točno smo vedeli, v katere mestne ulice je bolje ne zaviti. Tržaški fašizem je historično protislovanski, od nekdaj smo trn v peti nacionalistom, češ da mažemo čistost italijanskega mesta. Doživeli smo rojstvo evropskega fašizma, ob požigu Narodnega doma 13. julija 1920 politične stranke sploh še ni bilo. Decembra 1918 so bojevniške skvadre z ustrahovanjem odgnale iz mesta zadnjega slovenskega tržaško-koprskega škofa Andreja Karlina, ki je le nekaj let prej v mesto v zalivu povabil Ivana Vurnika z ženo Heleno Kottler; »njuna« škofovska kapela je eden najlepših primerov slovenske secesijske umetnosti. Poleti 1919 so vdrli v Delavski dom na ulici Madonnina, kjer je le nekaj mesecev poprej Ivan Cankar imel znamenito predavanje Očiščenje in pomlajenje. Ni čudno, da je Cankar za svojih sedem političnih predavanj izbral Trst, mesto edinega slovenskega proletariata, ki bi ga lahko razumel. Fašizem se je torej iz mazaštva in skvadrizma postopoma uzakonjal. To stopnjevanje nestrpnosti in nasilja se po svoje dogaja še danes. Na primer: Salvini je v vlogi notranjega ministra pred dvema letoma sprejel sveženj zakonov, po katerih morajo vsi italijanski rezidenti voziti avtomobil z italijansko registrsko tablico. Veliko Slovencev v Italiji ima dvojno državljanstvo, slovensko vozniško dovoljenje in registrsko tablico. Nič več. Z neslišnim birokratskim rezom se uzakoni poitalijančenje. Slovenija, zakaj se ne oglašaš? Kje si, Evropa, z geslom Združeni v različnosti? Ali ni to mednarodni primer za Evropsko sodišče?

Takšnih primerov je verjetno veliko.

Toliko, da jih ne štejemo več. V sistemih italijanske javne uprave se pod zavihkom Tržaška in Goriška pokrajina odpre Pandorina skrinjica sramote. Italijanske občine Julijske krajine po Rapallu so še vedno italijanske: Capriva del Carso, Pliscovizza della Madonna, Postumia Grotte, Battaglia della Bainsizza, Plezzo, Trenta d’Isonzo, Fiume. Mussolini je razsodno vedel, da lahko človeka ubiješ tako, da mu zaviješ vrat, ali pač, da izbrišeš njegovo identiteto, mu zamenjaš ime in priimek, odvzameš jezik in pripadnost. Kulturni genocid je temna plat italijanskega imperializma, danes pa nas prav tega obtožujejo nacionalisti.

Ste profesor zgodovine filozofije, kako razumete fašizem?

To je ključno vozlišče sodobne državljanske etike. Med zgodovinskim in sedanjim fašizmom obstajajo vzporednice in razlike, ki jih velja raziskati in premišljati. Na tem mestu bi še enkrat poudaril proces uzakonjenja nasilja. Spomniti velja na prispodobo kuhane žabe Chomskega. Ubožico vrzi v krop, pa bo iz lonca odskočila in si rešila življenje, kuhaj jo počasi, na zmernem ognju, pa se bo korak za korakom skuhala in se dogajanja zavedela tedaj, ko bo prepozno. Objava na uradnem profilu na Twitterju premiera ene od članic EU, ki antifašizem enači s terorizmom, je nevaren precedens. Novorazglašeni občinski praznik »osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije« (12. junij) ni napad na Slovenijo, kajti zgodil se je z njenim zavezništvom, je pa napad na slovensko manjšino v Italiji. Svetovnonazorska bližina obeh desnic se v Trstu iskri. Enim in drugim očitno primanjkuje osnovnih koordinat miselnega atlasa polpretekle zgodovine. Naj pojasnim: septembra 1927 se na Nanosu sestanejo predstavniki razpuščenih slovanskih kulturnih, športnih in političnih društev zato, ker so jih fašistični zakoni (leggi fascistissime) ukinili. Organizacija TIGR se rodi zato, ker se je moralo slovenstvo (sredi dvajsetih let!) umakniti v ilegalo. Štiri Vodopivčeve slovenske cerkvene pesmarice so ilegalni tisk. Iskali smo način, da bi narodno – prej kot strankarsko – preživeli. Primorskega antifašizma iz dvajsetih in z začetka tridesetih let ne moremo enačiti z drugo vojno, Titom, odporništvom, povojnimi poboji, Jugoslavijo. Nepoznavanje in mešanje zgodovinskih pojmov odpre pot politični instrumentalizaciji. Delo bi lahko začeli, denimo, z branjem Edvarda Kocbeka, ki med drugim trdi, da kristjan ne more biti fašist.

Naj vas ustavim. Kocbeka? Janša je izdal njegove dnevnike, pa mu to očitno ne pomaga. Ali svojim dijakom v obvezno branje res dajete njegovo Premišljevanje o Španiji? Presenečen bi bil, če to počno učitelji v Sloveniji. 

Kakopak! Zrel državljan, ozaveščen volivec, strpen sosed vendar ne pade s hruške. Problema slovenske sprave ne bomo rešili brez uvajanja pluralnih učnih vsebin in gradiva; šele tako postane šola poligon demokratične družbe. Brez odgovorne šole ne more biti sodobne, odprte, državljansko aktivne družbe. Italija v nasprotju z Nemčijo, žal, nikdar ni pokleknila pred svojimi varšavskimi geti. V fašističnih koncentracijskih taboriščih na Rabu, v Gonarsu in Viscu še vedno ni uradnih, državnih spominskih znamenj Republike Italije. To poglavje raje politizirajo. Veliko omar sramote ostaja še vedno zaprtih.

Kaj je za vas, ki ste tržaški Slovenec, ne bom rekel zamejski … 

… kar je prav. Pojem zamejskosti je historično netočen in diskriminatoren konstrukt. Ljudje se niso premikali, premikale so se državne tvorbe. Meje so se postavljale za diplomatskimi pisalnimi mizami.

Pretepači so se preoblekli v suknjič in kravato, levica pa jih ni jemala dovolj resno. Če fašistu ponudiš prst, ti bo prej ali slej odtrgal roko.

… drži, prihaja torej stota obletnica požiga Narodnega doma. Kaj bi morala storiti Slovenija za ljudi, ki živijo med Trstom in Gorico?

Manjšinci bi morali zaveznikovati z manjšinci: Slovenci v Italiji z Italijani v Sloveniji. Rim svoje ščiti; kdor je po drugi vojni izbral, da bo odšel iz Jugoslavije v »domovino«, je zanj junak, kdor je tedaj ostal na okopih jadranskega italstva, pa danes celo mučenik. Italijani zunaj državnih meja so državotvorni. Na balkonu Oltarja zmage na Beneškem trgu v Rimu se bleščijo iredentistični apetiti: Trento, Trst, Gorica, Reka et cetera. Močno dvomim, da lahko takisto rečem za Ljubljano, pa vendar se v prestolnico vračam kot romar v sveto mesto. Slovenija je za manjšinca obljubljena dežela, a z grenkobo opazujem materino ravnanje z otroki. Primanjkuje diplomatske kulture, v mednarodnih odnosih je Slovenija mlačna. Kako naj si sicer razlagam politično sporočilo slovenskega veleposlanika v Rimu, ki je med nedavnim obiskom v Trstu za pogovorni jezik v duhu praktičnosti in medsosedskega prijateljstva izbral italijanščino? To je vse prej kot vidna dvojezičnost! Kako naj si razlagam spregledani incident ob lanski slovesnosti pred Narodnim domom, kjer deželni guverner Fedriga zaradi »obveznosti« ni mogel sprejeti predsednika Pahorja, dan prej pa je bil navzoč na »zgodovinskem« simpoziju, na katerem so zagovarjali tezo, da je 13. julija prišlo do samovžiga slovanskega terorističnega arzenala v prvem nadstropju? Pahor se je, mati, bodiva prijatelja, ujel v past in sam potrkal na vrata deželne palače. Njegov sogovornik je Mattarella, ne pa deželni guverner. Za te spodrsljaje z obrestmi plačujemo mi. Druga odprta fronta je vzgojno-izobraževalna. Nezaslišano je, da med obveznimi šolskimi vsebinami ni Borisa Pahorja in Alojza Rebule. Kako naj bi zgradili skupni slovenski kulturni prostor, ko prezirate naše avtorje?

Mislite, da je na naši strani preveč brezbrižnosti?

Boli me, ko me v Sežani ali Novi Gorici, ki, mimogrede, nista dvojezični območji, trgovka pozdravi z buongiorno. Ko me na mejnem prehodu ob vstopu v Slovenijo pričaka napis aperto. Vsak teden za hišo usmerjam kontinentalce, ki na tržaškem Krasu iščejo pot za Sistiano, Duino ali Udine. Komaj čakajo, da so »v Italiji«, v tujini. Trgovsko koristoljubje in občutek manjvrednosti gresta z roko v roki. Očitno marsikomu ni jasno, da avtohtona slovenska obala teče od Milj do izliva reke Timave: tu so slovenski ribiči stoletja lovili tune. Sidro, ki stoji sredi ljubljanskega Kongresnega trga, za vas zaznamuje pridobitev izhoda na morje, mi pa smo dokončno ostali zunaj meja »matice«. Leta 1954 smo uradno postali zamejci. Kaj nam manjka, če mene vprašate? To, kar Vladimir Bartol piše v spremni besedi v planinske spise Klementa Juga Veliko preizkuševališče: manjka duha! Ker smo količinsko premajhni, se lahko navznoter prepoznamo in na zunaj uveljavimo le z močjo kulturnega duha, z dostojanstvom politične zavesti, s polnovrednostjo identitete, ki je hkrati prizemljena, ukoreninjena in odprta do drugačnega.

Je prav, da predsednik države Borut Pahor načrtuje obisk obeh spominskih znamenj, torej italijanskega in slovenskega, postavljenih v Bazovici? Je to prava odločitev?

Bazovica je heterotopija. Je kraj dveh vzporednih spominov, eno ime za dva simbola. Doslej je vsakdo jokal za svojimi junaki. V tem smislu je Bazovica idealen pedagoški topos, nekakšno vstopno mesto v kompleksnost polpretekle zgodovine, priložnost za srečevanje mladih generacij, ki bi hotele spoznati zgodbo drugega zato, da bi bolje spoznale sebe. Ta scenarij je še daleč na obzorju. Poročilo skupne slovensko-italijanske zgodovinske komisije o zgodovini odnosov med narodoma v obdobju 1880–1956, ki sta ga podpisala oba zunanja ministra, imamo slovenski šolniki v Italiji za najmanjšo skupno platformo gradnje medsosedskih odnosov.

V večinskih šolah se dokument ni uveljavil, deželna politika ga je označila za pristranskega. O teh zgodovinskih dogodkih v zadnjem desetletju preveč govorijo napačni ljudje, politiki in ne zgodovinarji. Podžiga se pristranski spomin, zgodovina pa se spregleduje. Tudi če bosta obe znamenji obiskala predsednika obeh republik, sprejmem »spravno« dejanje z veliko rezerve.

Zakaj?

Ker bi Pahor rad bil bolj papeški od papeža. Za Mattarellovim hrbtom si neofašisti manejo roke; to so ljudje, ki za dan spomina na žrtve fojb in eksodusa (10. februar) dvigajo desnico v rimski pozdrav, hujskajo proti Slovencem, ki so tako in tako barbarski teroristi in negacionisti, ker je bazoviški šoht kovačnica skrajne desnice. Ne moreš prijateljevati z nekom, ki tega noče.

Ali predsednika Pahorja Italijani, njega in njegovo pomiritveno držo – gre za vtis brez prave vsebine –, izkoriščajo?

Govoriti o Italijanih nasploh je napačno in nadvse krivično. Italij je veliko, dobrih Italijanov še več. Svetlih primerov sobivanja je tudi v našem mestu veliko. Zagotovo pa imajo programske vsebine italijanske skrajne desnice veliko prostora v večinskem, celo levičarskem diskurzu. Vprašanje vzhodne meje (confine orientale) in jadranski iredentizem sta za Italijo državotvorna.

Mladeniča, ki deluje za narodov blagor na zahodnem robu slovenstva, označiti za terorista, je kulturni samomor. Nekoč nas je za teroriste že označila fašistična Italija, in sicer zato, ker smo bili antifašisti, antifašisti pa smo bili, ker smo bili Slovenci.

Kako gledate na nacionalizem, na ideologijo minulega stoletja in pol? Navdušeno govorite o pomenu slovenske identitete, logično, ogrožena je, a vseeno, ali nismo najprej ljudje, šele potem pripadniki te ali one skupnosti? Poudarjanje, ustvarjanje nacionalnih razlik je sprožilo veliko vojn. 

Ker smo manjšinci, smo ujeti v paradoks: zaradi grenkih in strupenih sadov nacionalizma smo hudo trpeli, hkrati pa brez (konstrukta) identitete ne moremo preživeti. Ko bi pojem narodne pripadnosti povsem izpraznili, bi od manjšine ne ostalo nič. Kaj bo s slovensko šolo v Italiji, ko v Italiji ne bo več Slovencev? Hiše brez njihovih prebivalcev so kot kamniti duhovi. Domoljubje ni in ne sme biti izključevalno: manjšinski človek, za katerega identiteta ni samoumevna, saj živi v večinsko drugem okolju, je te reči razčistil. Svoje identitete ne gradimo na sovraštvu do migranta, Italijana, Balkanca ali muslimana, zavedni smo zato, ker drugače ne more biti. Identitet ne varujejo bodeče žice, temveč zavest. Naj to pojasnim s primerom iz sredine 15. stoletja. Humanist Enej Silvij Piccolomini, bodoči papež Pij II., med drugim dve leti tržaški škof in najbolj zaslužen za ustanovitev ljubljanske škofije, se je v Rebulovem romanu Zeleno izgnanstvo srečal z robatim, a razgledanim slovenskim duhovnikom Tilnom Kontovelskim. Ta ga je opozarjal na nevarnost turških vpadov po Mehmedovi osvojitvi Konstantinopla leta 1453, v strahu za usodo zahodnega krščanstva in evropske zavesti. Piccolomini mu je odgovoril tako, kot na vaše vprašanje odgovarjam sam. Pri vprašanju identitete gre za nekaj, kar presega vrelo olje, ki naj se zliva na sovražne butice. Gre za sredozemskost, uravnovešenost, humanost naše vizije. Drugače rečeno: gre za to, da se namesto s preganjanjem grešnih kozlov začnemo ukvarjati s tem, kakšni smo sami.

Razumem, a vendar zaradi krvavega razpada Jugoslavije, zaradi pokanja Evrope opozarjam na nevarnost izključevalnega nacionalizma. O italijanski politiki govorite dokaj jezno.

Bolj kot na Italijo, ki igra svojo igro in kjer sem, med drugim, doma, sem razočaran nad odnosom, ki ga slovenska država ima (oziroma nima) do svoje manjšine. Rim je daleč, Ljubljana pa tiho. Sem doktorski študent na ljubljanski Filozofski fakulteti in se raziskovalno ukvarjam z italijanskim historičnim humanizmom in renesančno filozofijo. Te vsebine so povsem spregledane; slovenska intelektualna kultura nima nobene koristi od bližine tako bogatega kulturnega univerzuma, kot je latinstvo. Če naj sintetiziram, Danteja obožujem, saj je Dantejevič, kot bi rekel Rebula, naš, v smislu, da gre za vrhunec zahodne humanitete. To je ključ zdravih, dostojanstveno pokončnih medsosedskih odnosov. Primerov dobrih praks sodelovanja je prav na kulturnem področju veliko, a so izjeme, ki potrjujejo pravilo. V osrednji Sloveniji manjka zavest, da pripadamo skupnemu kulturnemu prostoru in da je Trst okno v svet mogočnega, intelektualno bogatega velikana. Identiteta obmejca je pretočna, zato moje domoljubje ni nacionalizem.

Kaj se je v zadnjih desetih letih, od sestanka treh predsednikov, zgodilo v Trstu? Je mesto bolj ali manj prijazno do razlik, do sobivanja? Navsezadnje je bil Trst pred 110 leti po številu prebivalcev največje slovensko mesto.

Pri zadnjem avstrijskem ljudskem štetju leta 1910 je dobrih 57 tisoč Tržačanov izjavilo, da je njihov pogovorni jezik (Umgangssprache) slovenščina. V zadnjem desetletju smo doživeli salto mortale kot v najhujših morah. Leta 2001 je bil podpisan zaščitni zakon za Slovence v Italiji št. 38, z vstopom Slovenije v EU leta 2004 in pristopom v schengensko območje tri leta kasneje je železna meja padla. Leta 2010 so na Velikem trgu v Trstu italijanski, hrvaški in slovenski predsednik prisluhnili Koncertu prijateljstva pod taktirko Riccarda Mutija. Mislili smo, da je zgodba končana. Motili smo se. Razglasitev dneva spomina na žrtve fojb in eksodusa se je časovno ujela z vzpenjanjem strupenega italijanskega desničarstva. Matteo Salvini, ki ga dotlej nihče ni jemal resno, je začel koketirati s skrajneži, ki so se institucionalizirali na lokalni in državni ravni. Pretepači so se preoblekli v suknjič in kravato, levica pa jih ni jemala dovolj resno. Če fašistu ponudiš prst, ti bo prej ali slej odtrgal roko.

V politiki vlada moč, niti čustva več, moč, moška robatost, izkrivljanje, nesramna propaganda, resnica ni pomembna, pomembna je zmeda. V politiki ni bilo nikoli veliko razuma, a vendar, kako vanjo vrniti vsaj kanček smisla?

Bližnjic ni: z branjem temeljnih besedil svetovne misli. Na svojem utopičnem otoku bi vsakemu maturantu po končani gimnaziji namesto študentskega dela ponudil pet mesecev plačanega časa, da v miru preštudira Platonovo Državo. Modra vrstica ti lahko spremeni življenje, knjiga je najboljše orodje demokracije. Z učenci radi prebiramo italijansko ustavo, enega najlepših spomenikov sodobne državljanske etike. Če mlademu človeku krčimo čas za poglobljeno, kritično analizo, če pouk praznimo vsebine in ga polnimo s podatki, če branje klasikov nadomeščamo z uporabnimi znanostmi, odvzemamo energijo demokraciji. V njej ni nič samoumevno: antični misleci so bili večinoma protidemokrati. Platonu ni šlo v račun, da glas prostaka velja enako kot glas pravičnika. Demokracija je vladavina večine, ki je praviloma zmotna. Ni dobre demokracije brez ozaveščenih državljanov in intelektualno, humanistično podkovanega kadra – antičniki bi mu rekli aristokracija –, ki zna pravično voditi državo. Mussoliniju je slovensko narodno skupnost uspelo obglaviti, ji vzeti vodilni intelektualni kader; to je naš problem. Besedilo italijanske ustave so pisali humanisti, ne tehnokrati. V Italiji se je politik, vsaj do Berlusconijeve druge republike, tradicionalno kalil v humanističnih znanostih, ki imajo drugačno socialno težo in družbeni ugled kot v Sloveniji. Humanistika ima v javnosti več prostora, začenši s šolskimi učnimi načrti, kjer imamo, če naj posplošim, dvakrat ali trikrat več učnih ur kot pri vas. Humanističnih ved ni mogoče poučevati tehnično. Filozofija je resna stvar in kot taka terja čas.

Kako prepričati mlade, ki živijo s pozornostjo 30 sekund, ki gledajo Instagram in si pošiljajo sekundne filmčke, naj berejo filozofska besedila? 

Z zgledom. Za spoznavni proces je nujen odmerek erotike v smislu Platonovega Simpozija: znanje brez strasti, vednost brez želje, spoznavanje brez ljubezni je sterilno in nemogoče. Profesorjeva vloga je, prej kot podajanje snovi, način življenja; le kdor svoj poklic čuti kot poklicanost, kdor učne vsebine jemlje skrajno resno, kdor stoji za svojo disciplino, bo lahko mlademu človeku osmislil 2000 let staro, pa vendar živo aktualno vsebino. Pedagoško delo ni birokratski, temveč ustvarjalni poklic. Drugič, mladih ne smemo podcenjevati: če hočemo od njih dobiti zrelost, se moramo z njimi tako obnašati. Vanje moramo verjeti. Največji izziv sodobne pedagogike je po moji izkušnji odčaranost. Soočiti se z 18-letnikom, ki zagovarja brezizhodnost in nesmisel prihodnosti, ki ni več obljuba, temveč grožnja, ni preprosto. Kot bi vse (boleče poraze) že imel za seboj, kot bi vsega življenja ne imel pred sabo. Grozljivi gost fatalizma hodi po šolskih in univerzitetnih hodnikih. Na tem vozlišču, upanju in veri v (prihodnost) človeka se po mojem igra odločilna bitka poznorazsvetljenskih demokracij. Ali zaradi sekularnega odčaranja vstopamo v novi srednji vek ali doživljamo novi prezir do sveta (contemptus mundi), novi beg od njega (fuga mundi)? Ker je vse tako zanič, ali nima več smisla ljubiti sveta (amor mundi)? Ob teh vprašanjih pedagogi in znanstveniki ne smemo molčati: klic na pomoč mora dobiti odgovor.

Ker smo količinsko premajhni, se lahko navznoter prepoznamo in na zunaj uveljavimo le z močjo kulturnega duha, z dostojanstvom politične zavesti, s polnovrednostjo identitete, ki je hkrati prizemljena, ukoreninjena in odprta do drugačnega.

Živeti torej pomeni biti angažiran? 

Antičniki bi rekli, da je kvalificirano življenje (bíos) tisto, ki ga je vredno živeti zato, ker imamo besedo v življenju svojega okolja, ker sodelujemo v človeških zadevah, ker, krščansko rečeno, dobro delujemo (bene agere). Demokracija je mukotrpna, neučinkovita in draga, a ker smo socialna bitja, ga ni samotnega otoka, kjer bi ne bili odgovorni za drugega. Humanisti dostojanstvo civilno angažiranega življenja (vita activa) utemeljujejo z meščansko etiko. Politik, trgovec, obrtnik in umetnik ali aristokrat kaj velja, če se oglaša v vrvežu mestnega življenja, na ulicah in trgih. Participacija izhaja iz občutja pripadnosti neki skupnosti – to velja za atensko demokracijo in za renesančno idealno mesto. Menim, da se pojem meščanstva pri nas bere izključno z negativno konotacijo marksističnih kategorij gospostva in dominacije. Številnih poglavij zahodne intelektualne tradicije še nismo začeli resno brati – denimo filozofije od Boetija do Descartesa – morda zato, ker jih nočemo brati laično. Progresivna stališča so v preteklosti zagovarjali meščani; brez meščanstva bi ne bilo renesanse, ne prve novoveške evropske republike Nizozemske, niti francoske revolucije. Naj ponazorim s primerom Škofje Loke, tega čudovitega bisera srednjeveške urbanistike. Pričakoval bi, da se bodo novi slovenski meščani gnetli za stanovanja na Gornjem trgu, vendar bežijo iz mestnih središč (in tako iz Kopra, Ptuja, Celja) v mirno in praktično zavetje podeželskih novih gradenj. Civilna odgovornost je odvisna od pojmovanja državljanske etike in občutka pripadnosti, ukoreninjenosti v neki prostor. Ljubljana, ki je v kratkem zrasla v evropsko prestolnico, bi si zaslužila prebivalce z meščanskim etosom.

Morda, ampak vi prihajate iz mesta, ki umira. 

Tega ne morem zanikati. Tržačan je nostalgik: od obračanja v veličastno preteklost nas boli vrat, prihodnost je za nami. Izgubili smo strateško geopolitično vlogo: od septembra 1382 – s podpisom zvestobe Habsburžanom – smo odpirali vrata za Dunaj in srednjo Evropo, danes smo za Rim daleč zgoraj desno, nedorečeno nekje med Budimpešto in Bukarešto, na globokem obrobju, v slepi ulici. Izključevalni desničarji bi hoteli idejo večetničnega, srednjeevropskega Trsta povezati s filoavstrijstvom. Zanje ni hujše kletvice kot biti avstrijakant. A tujec na svoji zemlji ne bom nikdar. Reši nas lahko le oživitev odnosov med Trstom in Ljubljano. Pljuča želijo dihati za slovenstvo, toda ali srce hoče biti za nas?