Policijska država

Da je država policijska država, je lahko zapisati, težje pa je to prepričljivo utemeljiti. To je nujno, kadar gre za takšno trditev, saj verjetno govorimo o najresnejši obtožbi, kar jih je lahko deležna politična oblast. Do nedavnega bi to o slovenski državi težko zapisali, še težje utemeljili, vsaj v splošnem. Zdaj pa je to kar naenkrat postalo zelo preprosto zatrditi in podkrepiti z dokazi.

Ko uporabimo ta izraz, se je izredno pomembno zavedati, da ne gre za očitek policiji, pač pa tisti vsakokratni vladajoči politiki, ki določa zakonski okvir za ravnanje policije in ji zanj tudi daje praktične usmeritve. Slovenska policija v zadnjih desetletjih ni sistematično prestopala zakonskih okvirov. Ravnala je nesorazmerno, recimo zadnja leta s prisilnim vračanjem beguncev na Hrvaško, pri čemer tudi to lahko očitamo zgolj politiki, saj je ta od policije takšno ravnanje zahtevala. Zunaj mejnih območij, v notranjosti, pa (domače) prebivalstvo tudi v tem času ni občutilo sistematičnega ravnanja policije, ki bi ga lahko označili za značilnega za policijske države. A dolga desetletja vztrajne gradnje dobrih praks v policiji so se podrla v nekaj mesecih, celo tednih.

Prejšnji petek je policija ogradila celoten Trg republike v Ljubljani, ki je tradicionalen kraj javnega zbiranja in izražanja kritičnih mnenj zoper odločitve političnega vrha. S tem je uspešno preprečila miren protivladni shod na tem mestu. Poleg tega so policisti že v urah pred protestom po bližnjih in tudi precej oddaljenih ulicah glavnega mesta iskali, ustavljali in zadrževali posameznike, ki naj bi se po njihovem mnenju udeležili protesta. Sočasno je na izpraznjeni Trg republike posedla peščica posameznikov, ki so v znak nasprotovanja doslej nevideni policijski represiji na glas brali ustavo. Policija jih je odstranila s silo, drugega za drugim je dobesedno odnesla s prizorišča. Je to normalno za policijo? Je to normalno ravnanje, le da ga doslej ni uporabljala?

Petkovi dogodki so bili, žal, zgolj stopnjevanje nove policijske prakse. Ta se je začela kmalu po prvih protivladnih protestih s postavljanjem ograj in omejevanjem gibanja, vlečenjem transparentov iz rok protestnikov, izdajanjem glob zaradi domnevnih najrazličnejših prekrškov ter celo uvedbo predkazenskih postopkov zoper protestnike, ki so v rokah držali transparent z napisom Smrt janšizmu. V zvezi z identifikacijo domnevnih storilcev prekrškov in kaznivih dejanj med protestniki je policija prostodušno priznala, da »storilce« identificira na podlagi fotografij in videoposnetkov. Gre za aktivnost, ki je dejansko izvedljiva le z rabo umetne inteligence, tehnološkega orodja za prepoznavo obrazov. Razmere so torej zelo spremenjene.

Prepovedano združevanje

Policija na kritike vedno odgovarja, da ima podlago za ravnanje v zakonu. Tudi tokrat. A tudi pri policijski, prekrškovni in kazenski zakonodaji, ki bi sicer morala spadati med najbolj rigidno in kar se da nedvoumno napisano, so mogoče različne razlage. Težava je, kadar je policija v svojih razlagah osamljena, na drugi strani pa je bolj ali manj enoglasna pravna stroka.

Začnimo z ograjo, s katero je bil sploh prvič v zgodovini ograjen celoten Trg republike, tako pa je bilo na tem javnem prostoru preprečeno gibanje in s tem zbiranje. Zakon o nalogah in pooblastilih policije o tem govori v 56. členu. Tam so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da policija lahko izprazni neko območje, prepove dostop nanj in začasno omeji gibanje po njem. Točneje, izpolnjen mora biti vsaj en pogoj. To lahko stori, če obstaja verjetnost, da bo na nekem območju nastala velika nevarnost ali če je ta že nastala. Ali pa če je to potrebno za zagotavljanje varnosti posameznih oseb, prostorov, objektov in njihove okolice ali če je to nujno, da se prime iskana oseba ali opravi ogled kraja kaznivega dejanja.

Dr. Saša Zagorc s Pravne fakultete v Ljubljani na splošno pojasnjuje, da v okviru pravice do mirnega zbiranja posamezniki na javnem shodu načeloma sami izbirajo prostor javnega zbiranja, »zato morajo biti ukrepi, ki ta vidik omejujejo, upravičljivi. To velja še toliko bolj, če je namen zbiranja povezan s svobodo političnega izražanja na prostoru, ki je pred hramom demokracije. Pretirano omejevanje prostora za javni shod in proteste lahko izniči bistvo samega shoda ali protesta. Pristojni organ torej mora vnaprej izkazati dejstva, ki izkazujejo verjetnost negotovosti ali nemirov.« Nesporno je, da policija nič od navedenega ni izkazala, saj niti ni mogla, ker so bili vsi dosedanji shodi predvidljivi in mirni. Nesporno je tudi, da v tem primeru ni bil izpolnjen niti eden od zakonskih pogojev in je bila zaradi tega ograditev Trga republike nesorazmerna in protizakonita.

Zaradi tega ni bilo nobenega upravičenega razloga, zakaj nekaj posameznikov pred protestom ne bi smelo tam posedeti (in brati ustavo). Resna, utemeljena razprava o sorazmernosti in tudi zakonitosti ukrepa, s katerim je policija omenjene ljudi, ki niso pomenili nobene nevarnosti in niso bili nikakor nasilni, odnesla, je zelo otežena. Dr. Saša Zagorc pojasnjuje, da so »kakršnikoli ukrepi v omejenem prostoru lahko dopustni le, če je omejitev sama bila dopustna, in ob upoštevanju načela sorazmernosti ukrepov«. Šlo je torej za še en nesorazmeren in s tem nezakonit ukrep policije.

Ustrahovanje s popisovanjem

Pomisleki o sorazmernosti in zakonitosti ravnanja policije so se pojavili tudi, ko je policija pred zadnjim protestom po Ljubljani iskala, zadrževala in pregledovala ljudi ter ugotavljala njihovo identiteto. Po domače, zahtevala njihove dokumente, zahtevala, da se identificirajo. Velja splošno prepričanje, da je izročiti osebni dokument policistu zakonska obveznost in dolžnost vsakega od nas. Dolžnost, da policiji izročimo osebni dokument, kadar to ta zahteva, ne da se sprašujemo po razlogu, ki ga policija tudi ni dolžna navajati. A to je, ponovno, razlaga zakonodaje, ki jo navaja in zagovarja policija.

Temu ravnanju policije so sledila opozorila, da morajo policisti znati navesti razlog, zakaj od posameznika zahtevajo osebne dokumente. A to, da zgolj navedejo neki razlog, ni dovolj. Obstajati mora pravna podlaga, dejanski razlog za to njihovo ravnanje. Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek je mnenje o tem zapisal za spletni portal Ius info že 21. februarja, torej slab mesec pred nastopom nove vlade in tako, še preden so potekali prvi protivladni protesti in smo doživeli policijski odziv nanje.

Za ograditev Trga republike ni bil izpolnjen niti eden od zakonskih pogojev in je bila zato nesorazmerna in tudi protizakonita.

Tam je Teršek zapisal takole: »Policija nikoli ne sme človeka zaustaviti in ogovoriti samo zato, da od njega zahteva legitimiranje z veljavnim osebnim dokumentom. In mu v primeru, da takega dokumenta nima pri sebi, spisati globo. Za prekršek. Nikoli! Vsakič, ko se to zgodi, gre za kršitev ustavnih pravic in svoboščin človeka, pa tudi za nezakonito ravnanje – glede na zakon o nalogah in pooblastilih policije.« Po njegovem mnenju pa ne gre zgolj za nezakonito ravnanje policije, pač pa za »očitno in grobo kršitev ustavnih pravic in svoboščin ljudi. Je arbitrarni in samovoljni poseg v osebno dostojanstvo, zasebnost in splošno svobodo ravnanja. Ni združljiv s konceptom sodobne ustavne demokracije in vladavino prava.«

Policijska evidenca protestnikov

Mozaik policijskega ravnanja, ki kaže na nesorazmerno represivnost in zbuja dvome o zakonitosti delovanja policije, dopolnjujejo metode odkrivanja oziroma identifikacije domnevnih kršiteljev na protestih z videoposnetkov in fotografij. Gre za ukrepe, ki jih je nemogoče izvajati brez tehnologije, ki s seboj nosi nevarnost posegov v zasebnost, osebne podatke … Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik glede tega pojasnjuje, da so v uradu že pred časom zoper policijo po uradni dolžnosti uvedli postopek inšpekcijskega nadzora, katerega predmet je ugotavljanje zakonitosti obdelave in zavarovanja osebnih podatkov v policijski evidenci fotografiranih oseb. Za nadzor so se odločili glede na načrt dela za letošnje leto in »ob upoštevanju zadnjih dogodkov, iz katerih izhaja sum sporne uporabe tehnologij za avtomatično prepoznavanje obrazov udeležencev shodov«.

V tem postopku bodo ugotavljali, iz katerih virov policija pridobiva podatke, ki jih vodi v svoji evidenci fotografiranih oseb, kako poteka zajem podatkov in katera tehnična sredstva se pri tem uporabljajo, kako poteka avtomatizirani postopek prepoznave fotografij v navedeni evidenci ter katere tehnologije in namenski programi se za to uporabljajo.

Postopek nadzora nad policijo sicer še teče, zato Prelesnikova o izsledkih ni mogla govoriti. Poudarila pa je, da morajo policisti na začetku uporabe tehničnih sredstev navzoče seznaniti, da se policijski postopek oziroma javno zbiranje snema. Če okoliščine tega ne dopuščajo, jih mora seznaniti takoj, ko je to mogoče. Nič od tega policija doslej ni storila, čeprav redno uporablja snemalni kombi, na protestih prisotni policisti pa imajo za vratom vsak svojo prenosno kamero, ki ves čas snema dogajanje. Poleg tega, in to je zelo pomembno, Prelesnikova še opozarja, da zakonodaja »kakršnokoli obdelavo fotografij posameznikov dopušča le pri pregonu kaznivih dejanj, poleg tega pa terja tudi spoštovanje strogega načela sorazmernosti«.

Dvoma ni, da policija pod novo vlado hodi po robu zakona in s tem človekovih pravic oziroma da redno že stopa prek tega roba. In kadar se ta prestopi – še posebej, če se to dogaja sistematično in so kršene številne, različne človekove pravice –, lahko govorimo o policijski državi. Potem celo moramo govoriti o policijski državi.