Ovadba

V vladi še vedno sedi minister, ki na sestankih in pred pričami prostodušno razlaga, katera politična stranka je izpeljala katerega od poslov pri nabavi zaščitne medicinske opreme. In za zdaj očitno to počne tudi brez strahu, da bi ga o podrobnostih povprašali kriminalisti vsaj na kakšnem informativnem pogovoru. Ali v državi še delujejo mehanizmi, s katerimi je morebitne odklone, sume kaznivih dejanj, mogoče vsaj raziskati in se na njih odzvati?

Dva meseca sta minila, odkar je Ivan Gale v Tarči na RTV Slovenija razkril eno največjih in moralno najbolj spornih korupcijskih afer v zgodovini države. V času epidemije in zdravstvene krize, ko bi morala država pokazati vse svoje organizacijske veščine, so, kot kaže, pobudo prevzeli izbrani vojni dobičkarji, ki so sklepali posle v navezi s politično oblastjo. Domnevno zato, ker država sama ni zmogla opraviti niti najosnovnejše poteze, to je uvoza zaščitne opreme brez zasebnih posrednikov.

Policija je med tem opravila z Galetom razgovor in v okviru predkazenskega postopka zasegla elektronsko korespondenco in drugo dokumentacijo v zavodu za blagovne rezerve na njegovo pobudo. Iz policije sporočajo, da obravnavajo »več primerov domnevnih nepravilnosti pri nabavah zaščitne opreme zaradi suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva«. Kljub temu pa vse do danes kriminalisti niso obiskali ali zasegli dokumentacije pri glavnih osumljencih, ki očitno še kar nadaljujejo sporni vzorec poslovanja.

Bolj kot pretekle in posamezne nepravilnosti je pomembno, ali v državi še delujejo mehanizmi, prek katerih je takšne odklone mogoče sankcionirati. V prvi vrsti je to policija, pri kateri pa se zdaj poraja dvom, ali svoje delo še vedno opravlja neodvisno in profesionalno. V vladajoči stranki SDS, v kateri so odgovorni za notranje ministrstvo, so namreč na ključne položaje postavili kadre, ki so ali so bili v tesnih stikih s stranko. Kriminalistično policijo sedaj vodi Vojko Urbas, ki je tudi v preteklosti tesno sodeloval s stranko SDS in zanjo celo opravljal politične funkcije.

Posledice teh dejanj – primere morebitnih zlorab policije – smo že zaznali. Galeta je denimo v začetku aprila poklical generalni direktor policije, tedaj še vršilec dolžnosti Anton Travner, in ga, kot pravi Gale, poskušal prepričati, da nepravilnosti, na katere je pred tem opozarjal odgovorne, niso kazniva dejanja. Tako ni le več vprašanje, ali so bila pri nabavah zaščitne opreme storjena kazniva dejanja, ampak tudi, ali se je policija na te sume še sposobna odzvati. Ali policija sploh še lahko opravlja hišne preiskave pri politikih SDS, ne da bi bili ti vnaprej obveščeni o njih? Glede na omenjena dejanja direktorja Travnerja v to ne moremo več zaupati.

Iz policije sicer odgovarjajo, da ostajajo zavezani svojemu poklicu: »Policisti po zakonu ne smemo biti in nismo člani političnih strank in smo pri svojem delu zavezani visokim etičnim standardom in integriteti. Pri izvajanju konkretnih kriminalističnih preiskav velja pravilo ’need to know’, kar posledično pomeni, da so z vsebino in dinamiko preiskave seznanjeni preiskovalci, ki delajo na konkretni zadevi. V praksi to pomeni, da sta direktor Uprave kriminalistične policije, kot generalni direktor policije o hišnih preiskavah obveščena, ko le-te že potekajo in ne vnaprej.« Tako pravijo.

Zato uredništvo Mladine na državno tožilstvo vlaga kazensko ovadbo zoper gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Vlagamo jo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja pri nabavi zaščitne opreme. Na podlagi vseh dokazov, ki jih navajamo v nadaljevanju, smo namreč prepričani, da je minister Počivalšek ob podpori predsednika vlade državo pri nabavah zaščitne opreme v kaos pahnil ne le zaradi svojega neznanja, ampak z naklepom. V nadaljevanju predstavljamo vsebino vložene ovadbe.

Mladina kazensko ovadbo vlaga na podlagi 146. in 147. člena zakona o kazenskem postopku, ker obstajajo razlogi za sum, da je uvodoma navedeni osumljenec kot uradna oseba (minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Vlade RS) z namenom, da bi komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj in prestopil meje uradnih pravic, tako da je kot minister za gospodarstvo v soglasju s predsednikom vlade Janezom Janšo odločil, da se zaščitna oprema kupuje prek posrednikov, s čimer je zlorabil položaj in drugemu – v nadaljevanju navedenim podjetjem – pridobil protipravno premoženjsko korist ter s tem storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1 RS. S tem je osumljeni po našem mnenju storil kaznivo dejanje »zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic«, po določbi 257/III člena KZ-1.

Osumljeni Zdravko Počivalšek je kot minister v Vladi RS na sestanku kriznega štaba 13. marca, navkljub drugačnemu priporočilu sekretariata štaba, ki ga je predstavljal Andrej Rupnik, navkljub drugačnemu priporočilu poveljnika civilne zaščite Srečka Šestana in direktorja zavoda za blagovne rezerve Antona Zakrajška ter ob soglasju predsednika vlade Janeza Janše odločil, da bo v času epidemije medicinsko zaščitno opremo prek zasebnih posrednikov nabavljal zavod za blagovne rezerve. To je kasneje potrdil tudi državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Aleš Cantarutti, ki je 28. marca za Delo izjavil: »Dogovor na nivoju vlade je bil, da moramo poslovati samo s slovenskimi podjetji …«

Osumljeni je kasneje večkrat zatrdil, da »Republika Slovenija oziroma Zavod za blagovne rezerve ne more izvajati neposrednih finančnih transakcij na Kitajsko, saj lahko posluje zgolj s slovenskimi dobavitelji. To ni odločitev te vlade, temveč stvar veljavne zakonodaje.« To ni res, saj je tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel nato večkrat poudaril: »Odgovor je preprosto ne … To stališče, ki smo ga zasledili v zadnjih dneh, ne drži, tako na evropski ravni kot na ravni slovenskih predpisov, takšne neposredne omejitve ni.« V nasprotju s tem, kar je trdil minister, je celo evropska komisija državam v svojih smernicah o naročanju opreme za čas epidemije svetovala, naj poslujejo neposredno s Kitajsko, vse preostale države EU, kot izhaja iz podpisanih pogodb z evropsko komisijo, pa so medicinsko opremo nabavljale prek zdravstvenih ustanov in drugih institucij, specializiranih za nabavo zdravstvene opreme, le Slovenija prek posrednikov, s katerimi je pogodbe podpisoval zavod za blagovne rezerve.

Naklep pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja je viden pri tem, da je bila nabava zaščitne opreme dejansko pri ključnih poslih organizirana kot državna nabava in izvedena v imenu države, a ob vključitvi izbranih posrednikov, pri čemer so bili posrednikom, zasebnim podjetjem, zagotovljeni visoki zaslužki, česar se je osumljeni zavedal. Osumljeni je to tudi javno povedal na sestanku, na ministrstvu za gospodarstvo, v četrtek, 9. aprila, pred tremi pričami. To so bili tedanji vodja skupnih služb na zavodu Ivan Gale, svetovalka kabineta Katarina Bovha in svetovalec iz kabineta Matic Volk. Počivalšek je tedaj pred omenjenimi pričami dejal, da je bil eden od poslov v okviru nakupa zaščitne opreme, ki ga je izpeljalo podjetje GenePlanet, »posel SDS«. Na vprašanje Mladine sta sicer Katarina Bovha in Volk odgovorila, da se sestanka spomnita, a izjave ne moreta potrditi.

V vladi še vedno sedi minister, ki na sestankih in pred pričami prostodušno razlaga, katera politična stranka je izpeljala katerega od poslov pri nabavi zaščitne medicinske opreme.

Da je nekatere posle dejansko organizirala država oziroma Počivalšek, ki se je v nasprotju z zakonodajo odločil za nakupe zaščitne opreme izključno prek zasebnih posrednikov, ki so imeli pri tem visoke dobičke, kaže primer nakupa 220 ventilatorjev podjetja Siriusmed. Da je bil ta posel dogovorjen vnaprej, prek določenega podjetja, priča že časovnica. Vlada Janeza Janše je prisegla v petek, 13. marca. Že v torek, 17. marca, je solastnik podjetja GenePlanet Marko Bitenc na ministrstvo za gospodarstvo poslal elektronsko sporočilo, v katerem je zapisal, da svojo ponudbo glede nakupa »respiratorjev« (pravilno: ventilatorjev) pošilja ponovno in da »respiratorji čakajo v skladišču in so lahko dostavljeni čez 3 dni«. Osemnajstega marca, zgolj pet dni po nastopu vlade Janeza Janše, pa je podjetje GenePlanet, ki je bilo v preteklosti ustanovljeno s pomočjo prve vlade Janeza Janše, prejelo 8,9 milijona evrov avansa, potem ko je minister Počivalšek zagrozil zaposlenim na zavodu.

Da je posel s Kitajsko dejansko sklepala Slovenija, pri čemer pa so dobički šli podjetju stranke SDS, česar se je minister Počivalšek zavedal, dokazuje tudi poročilo, ki ga je ekonomska svetovalka slovenskega veleposlaništva v Pekingu Tea Pirih poslala v Slovenijo 23. marca, ko si je šla ogledat proizvodnjo ventilatorjev v Pekingu. Iz njenega sporočila izhaja, da gre za dogovor med državama, saj so v podjetju dejali, da o proizvodnji ventilatorjev vsak dan poročajo mestni oblasti v Pekingu, potrdili so tudi, da so dobili klic s kitajskega veleposlaništva v Ljubljani, da je odprema za Slovenijo pomembna in je naša država na prednostni listi, Pirihova pa je podjetju sporočila, »da gre za državno naročilo za bolnice in da je izrednega pomena, da se držijo rokov«. Kitajska tovarna, četudi naj bi bila preobremenjena, je potem takoj začela proizvajati ventilatorje, češ da gre za državni posel – le da plačan prek posredniškega podjetja, ki ga je določila Slovenija.

To izhaja tudi iz sporočila za javnost, ki ga je po obisku kitajskega veleposlanika pri predsedniku države Borutu Pahorju objavil njegov kabinet. V njem piše, da se je predsednik države zahvalil za »posredovanje«, pri čemer ni jasno, zakaj naj bi Kitajska sploh naredila Sloveniji uslugo, ko pa je Slovenija za ventilatorje, ki stanejo na podlagi tedaj objavljenih informacij v kitajskih medijih okoli 12 tisoč evrov, podjetju GenePlanet uradno plačala 36 tisoč evrov (brez DDV). To je za ventilatorje brez nujno potrebne dodatne opreme. Verjetneje je, da je Kitajska naredila uslugo omenjenemu podjetju, za katero je posredovala država, ali pa je dejanski razvoj dogodkov potekal drugače, kot je bilo uradno predstavljeno. O tem v nadaljevanju.

Jelka Godec, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade, je 2. maja objavila sporočilo slovenskega veleposlaništva iz Kitajske, ki naj bi dokazovalo, da je bila Kitajska tista, ki je zahtevala zasebne posrednike.

V izrezanem besedilu depeše veleposlaništvo, ki je depešo poslalo v ponedeljek, 16. marca, piše o »spremenjenem režimu«. Kitajska stran naj bi Sloveniji takoj po nastopu vlade Janeza Janše sporočila, »da državo zaprošajo za določitev podjetja (ali pa čim manjšega števila podjetij), ki bodo procesirala vsa naročila slovenske strani«.

A da je bila Kitajska tista, ki je od Slovenije zahtevala, da ta posluje prek zasebnih posrednikov, ne drži, saj je ta država ves čas posle sklepala neposredno z drugimi državami. To priča tudi zaznamek zaposlenega v kitajskem podjetju Alibaba, ki je v enem od poslov s Slovenijo omenil, da je »druga EU-država končala postopek nakupa podobnih izdelkov v 24 urah od prejema povpraševanja«, s Slovenijo, ki naj bi zaščitno opremo v tistem primeru kupovala prek Pošte Slovenije, pa se niso mogli dogovoriti po več kot 11 dnevih. V tem primeru je Pošta Slovenije ravno tako 5. maja priznala, da je sodelovala v smislu »logistične podpore«, dejansko pa so vse odločitve sprejemali v medresorski skupini, v kateri pa je imelo glavno besedo ministrstvo za gospodarstvo.

Dva meseca sta minila, odkar je Gale razkril eno največjih korupcijskih afer, pa vse do danes kriminalisti še niso obiskali glavnih osumljencev, ki očitno še kar naprej nadaljujejo sporni vzorec poslovanja.

Slovenija bi torej lahko Kitajski sporočila ime podjetja, ki bo »procesiralo vsa naročila slovenske strani«, določila tudi Pošto Slovenije ali pa neposredno zavod za blagovne rezerve, ki je po statusu javna gospodarska družba, oziroma katerokoli javno družbo, a se za to vlada oziroma pristojni minister nista odločila in sta v primeru ventilatorjev izbrala zasebno podjetje GenePlanet. Slovenija je torej tista, ki je Kitajski sporočila, da bo opremo kupovala prek zasebnih podjetij, zato je Kitajska sporočila, naj naša država čim prej sporoči njihova imena »ali pa čim manjšega števila podjetij«.

A dogodki so lahko potekali tudi drugače. Dvanajstega marca je država na Kitajsko, za 220 ventilatorjev podjetja Siriusmed, namreč plačala 1,8 milijona evrov neposredno. Na ministrstvu za gospodarstvo so sicer na vprašanje Mladine glede tega nakazila odgovorili, da to »ni zavedeno v računovodskih izkazih ministrstva«, z ministrstva za finance pa, da je bilo omenjenih 1,8 milijona evrov, kolikor je bilo nakazano na Deutsche Bank, namenjenih servisiranju dolga. A po naših informacijah, ki smo jih preverili pri dveh virih, naj to ne bi držalo: Slovenija naj bi sprva 220 ventilatorjev želela kupiti neposredno od Kitajske za 1,8 milijona evrov, denar je tudi nakazala prek Nemčije, a se je nato, po nastopu vlade Janeza Janše, takoj odločila, da bo ventilatorje kupila prek posrednika, podjetja GenePlanet, ki mu je za to plačala več kot štirikrat višji znesek. Zato je država od Kitajske terjala vrnitev denarja in zato je kitajska stran Sloveniji sporočila, naj ta čim prej sporoči ime svojega uradnega podjetja, ki bo denar nakazalo namesto države. Ta potek dogodkov lahko potrdi ali ovrže le neodvisna nadzorstvena ustanova, ki bo pregledala računovodske knjige ministrstva za finance.

Da je vlada želela ventilatorje kupiti prek podjetja GenePlanet, po čim višjih cenah in v čim večjem številu ter netransparentno, pričajo še naslednja dejstva: člana ekspertne skupine, v kateri so ocenjevali ponudbe za ventilatorje, Marko Noč in Rihard Knafelj, sta večkrat dejala, da Siriusmedovi ventilatorji niso primerni, a da so na njih predstavniki ministrstva za gospodarstvo pritiskali. Ravno tako so predstavniki vlade ponavljali, da v Sloveniji ni ventilatorjev, kar pa tudi ni bilo res. Tako je minister za zdravje Tomaž Gantar na zaslišanju v parlamentu 13. marca, še pred prevzemom funkcije, opozoril, da je v Sloveniji na voljo 168 ventilatorjev in da jih je prostih zgolj približno 30 in da jih zato Slovenija potrebuje 200, dejansko pa je bilo že 13. marca na voljo 495 ventilatorjev, zaradi česar je danes v Sloveniji glede na število postelj preveč ventilatorjev. Eden izmed najbolj zavzetih, ki je lobiral za podjetje GenePlanet, je bil ravno Počivalškov odposlanec v zavodu Mitja Terče.

Tudi preostala podjetja, s katerimi je ministrstvo za gospodarstvo sklenilo posle v netransparentnem postopku, so bila deležna velike premoženjske koristi. Kakšne, je mogoče izračunati na podlagi primerjave med zavrnjenimi neposrednimi ponudbami kitajske strani, pri katerih dobički zasebnih podjetij niso bili zagotovljeni, in dejansko kupljeno opremo. Triindvajsetega marca je tako kitajska provinca Nanjing, na prošnjo akademikov Sveta za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Sloveniji ponudila pomoč pri nakupu medicinske opreme. O tem sta bila istega dne, kot dokazuje predsednik sveta Igor Emri, obveščena predsednik vlade Janez Janša in gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Slovenija je v Nanjing, tudi s pomočjo kitajskega veleposlaništva v Sloveniji, posredovala seznam opreme, 23. marca je nato iz Kitajske prispela ponudba, v kateri so ponudili medicinsko opremo po naslednjih cenah (brez stroškov prevoza): Maska FFP2 bi stala 1,45 evra, maska FFP3 1,9 evra, trislojna kirurška maska tipa IIR, 0,4 evra, cene parov rokavic iz nitrila ali lateksa pa 0,08 evra.

Minister Počivalšek je ob podpori predsednika vlade državo pri nabavah zaščitne opreme v kaos pahnil ne le zaradi svojega neznanja, ampak z naklepom.

Drug primer, iz katerega lahko sklepamo o dejanskih nabavnih cenah medicinske opreme marca, je ponudba podjetja Alibaba. To je ponudbo v Slovenijo poslalo na podlagi posredovanja Aleksandra Čeferina in na prošnjo obrambnega ministra Mateja Tonina. V skladu s to ponudbo bi Alibaba opremo celo pripeljal na brniško letališče. Konkretneje, letalo bi lahko pristalo 11. aprila in pripeljalo maske tipa FFP2 po ceni 1,37 evra in trislojne kirurške maske po ceni 0,49 evra. Sprva je bilo načrtovano, da bi opremo kupila Pošta Slovenije, a posel ni bil izveden, ker se na ministrstvu za gospodarstvo oziroma v medresorski skupini za to niso odločili. Namesto tega je v istem obdobju, kot je mogoče razbrati tudi iz vladnega poročila o nabavi zaščitne opreme, ministrstvo za gospodarstvo prek svojega predstavnika Mitje Terčeta zahtevalo od zavoda za blagovne rezerve, da kupuje na primer maske tipa FFP2 po enkrat višji ceni, in sicer po povprečni ceni 3,61 evra za kos (brez DDV).

Na podlagi zgoraj omenjenih ponudb Alibabe in province Nanjing je mogoče sklepati o dejanskih nabavnih cenah zaščitnega materiala na kitajskem trgu in dobičkih, ki so jih imela posamezna zasebna podjetja. Največje zaslužke iz razlike med nabavno in prodajno ceno, na podlagi tega izračuna okoli 18 milijonov evrov, bo očitno imelo podjetje Acron iz Slovenj Gradca, za katero se je po besedah Ivana Galeta zavzemal ravno Počivalškov nameščenec Mitja Terče. Podjetje je sicer doslej prejelo 8,3 milijona evrov, od skupaj obljubljenih 29 milijonov evrov predvsem za maske tipa FFP2, ki jih državi prodaja po ceni 3,2 in 3,9 evra za kos, podjetje Alibaba pa je Sloveniji neuspešno ponujalo omenjene maske z dostavo na Brnik po ceni 1,37 evra za kos.

Na drugem mestu je prevozniško podjetje Hmezad, v lasti Miloša in Domna Prešerna. V začetku aprila je (3. 4.) je zavod za blagovne rezerve sklenil posel s Hmezadom o nakupu 22 milijonov navadnih trislojnih kirurških mask, po ceni 0,56 evra za kos. Ravno tedaj je Alibaba enake maske Sloveniji ponujal po ceni 0,26 evra za kos, sicer brez prevoznih stroškov, ki navadno znašajo med 10 in 20 odstotki cene. Kot je ta mesec poročal portal Necenzurirano, so na ministrstvu za gospodarstvo temu podjetju še posebej pomagali, saj je podjetje sprva dostavilo neprimerne maske, brez certifikata, nakar so na zavodu že pod vodstvom Tomija Rumpfa pogodbo z aneksom spremenili tako, da je lahko Hmezad dobavil običajne maske za splošno populacijo, ki certifikata ne potrebujejo – in to kljub temu, da je mask za splošno populacijo v državi dovolj.

Na tretjem mestu med največjimi dobičkarji je podjetnik Joc Pečečnik. Pečečnik je sicer večkrat zagotovil, da sam dobička pri poslu ne bo imel, a cene, po katerih je prodal državi medicinsko opremo, govorijo drugače. Največ je Pečečnik zaslužil pri preprodaji zaščitnih rokavic, državi jih je namreč prodal po ceni 0,8 evra za par, provinca Nanjing pa je te iste rokavice državi neuspešno ponujala po desetkrat nižji ceni, 0,08 evra za par.

Člana ekspertne skupine, v kateri so ocenjevali ponudbe za ventilatorje, Marko Noč in Rihard Knafelj, sta večkrat dejala, da Siriusmedovi ventilatorji niso primerni, a da so na njih predstavniki ministrstva za gospodarstvo pritiskali.

Iz vsega zgoraj navedenega jasno izhaja, da je Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, zlorabil uradni položaj in navedenim podjetjem pridobil protipravno premoženjsko korist. S tem so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 257. členu KZ-1.

Ovadbo smo na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani poslali v sredo, 24. junija 2020.

Več v novi številki Mladine

Kdo so bili največji posredniki, ki so pri nabavi zaščitne opreme zaslužili več deset milijonov evrov? Preberite si v novi številki Mladine in na tej spletni povezavi v članku Boruta Mekine. >>

VEČ V NOVI ŠTEVILKI MLADINE >> #Mladina26

Mladino dostavimo tudi na dom! Več informacij o naročnini na Mladino na tej spletni povezavi. >>

Lahko nam tudi pišete na e-naslov narocnine@mladina.si ali na poštni naslov Mladina, Dunajska 51, Ljubljana.

Dosegljivi smo tudi na telefonski številki 01 230 65 30.

Naročniki prejmejo svoj izvod Mladine ob petkih zjutraj!