Zmaga amaterizma

Minuli torek smo si lahko ogledali proslavo ob dnevu državnosti, katere scenarist je bil Igor Pirkovič, novinar RTV. Proslava je potekala na ravni svečanosti ob zaključku šolskega leta večje primestne osnovne šole, scenaristove rime pa so bile vredne povprečnega petošolca. Koncepta ni bilo, razen da je vse skupaj spominjalo na oddajo Slovenski pozdrav, tokrat brez opolzkih vicev. Nastopajoči so peli narodnozabavne pesmi. Na platnu v ozadju so se vrtele slabe agencijske fotografije, ki so jih spremljali napisi s slovničnimi napakami. Bilo nam je nerodno.

Borut Pahor je imel enega agresivnejših govorov, kar jih pomnimo. Njegova pregovorna spravljivost je postala avtokratska in polna zahtev ter celo implicitne kritike državljank in državljanov, ki ne podpirajo vlade Janeza Janše. Pahorjeva mantra o razdeljenosti se nam je ob proslavi, ki je sledila, uprla še bolj kot kdaj prej. Jasno je namreč postalo, da se Slovenija ne deli na partizane in domobrance, komuniste in kapitaliste, levičarje in desničarje, ampak predvsem na ljudi, ki verjamejo v profesionalnost, in tiste, ki zagovarjajo amaterizem. Na profesionalce in amaterje. Ta proslava je bila zmaga amaterizma.

Amaterska državna proslava ni tragedija sama po sebi, je pa zaskrbljujoč simptom amaterizma na vseh ravneh. In ravno s tem se desnica vedno znova proslavi: z nameščanjem nekompetentnih ljudi na pomembna mesta, z razvrednotenjem institucij, ki bi v ljudeh morale vzbujati zaupanje. Najaktualnejši primer je NIJZ, a apetiti slovenske desnice so večji, kar se kaže predvsem v histeričnem kadrovanju. Proslava ob dnevu državnosti je pokazala, da je tudi največ, kar zmorejo, slabo, pri čemer ne pristajajo na objektivne kriterije kakovosti, ampak jim zadostujejo osebne kaprice in okus. Kot je za Novo24 dejal poslanec NSi Jožef Horvat: »Rad imam takšne državne proslave, kjer program razumem.« Nikomur ni mar za presežke, ki omogočajo, da bi kdaj v prihodnosti, bog daj, razumeli še kaj več, pač pa so ponosni na lastno omejenost in želijo, da se profesionalne strukture prilagodijo njihovi zmogljivosti. To je podobno, kakor da bi si Jožef Horvat ob ogledu atletskega tekmovanja želel, da tekači na 100 metrov tečejo počasneje, da bi jih lahko bolje videl.

A še bolj žalostno od omejenega Jožefa Horvata je, da na to raven pristajajo tudi tisti, za katere vemo, da razumejo več, denimo minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je za Novo24 še pred začetkom proslave komentiral opozicijski bojkot z besedami: »To je stvar elementarne kulture. Treba se je zavedati, kaj ta državni praznik pomeni, kaj je slovenska država, in igrati se z njo na ta način je malo neprimerno.« Iskreno upamo, da se je Vasku Simonitiju »malo neprimerna« zdela tudi proslava sama, saj ni dosegala nobenih standardov »elementarne kulture«, in da mu je vsaj malo žal, da se je po petih mesecih, ko ga ni bilo na spregled, kot kulturni minister pojavil prav na amaterski vaški veselici.