Mateja Ratej: »Tako močna je bila polarizacija med Slovenci samo še pred drugo svetovno vojno«

Ne, ne drži, da so bili borci Pohorskega bataljona neodvisni katoliško usmerjeni domoljubi. Ne drži, da sta Roman Leljak in Andrej Šiško kredibilna strokovnjaka za slovensko zgodovino. Ne drži, da so protijanševski protestniki nasledniki esesovskih kolesarskih jurišnikov. Ne drži, da so pozivi »Smrt janšizmu« klici po uboju predsednika vlade. Ne drži, da potrebujemo politično skonstruirano spravo med različnimi pogledi. In ne drži, da zagovorniki odprte in pluralne družbe uživajo v pregrešno dragih ribjih ikrah. Dr. Mateja Ratej iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), avtorica več knjig o burnih, nevarnih in marsičem prelomnih letih med svetovnima vojnama, strokovnjakinja za hitlerizem na Štajerskem, v pogovoru za Mladino znova počne tisto, kar je George Orwell označil za ključno revolucionarno dejanje – govori resnico v času laži.

Predsednik vlade je v začetku junija na Twitterju objavil zgodbo svojega očeta, ki naj bi ga med drugo svetovno vojno domobranci prisilili, da se jim je pridružil, nato pa je skoraj postal žrtev komunističnega nasilja v Kočevskem Rogu, od koder se je rešil po neverjetni sreči. Kako gledate na ta izvorni mit Janševe ideologije?

Nenavadno, da se je Janez Janša odločil predstaviti intimno zgodbo slovenski javnosti ravno spomladi 2020; ne nazadnje govorimo o človeku, ki je v vrhu slovenske politike že trideset let in prav tako dolgo se tudi napaja z dogodki iz povojne slovenske zgodovine. Zato je veliko bolj kot osebna izpoved predsednika vlade, ki zgolj sledi trendu samoizpovedovanj, značilnem za dobo razcveta družabnih omrežij, zanimiva grobo anahronistična dikcija vsega njegovega govora, katerega poudarki so na las podobni dikciji prvaka SLS Antona Korošca. V letih pred drugo svetovno vojno je imel Korošec prepolna usta demokracije v razmerah skorajda ničnega splošnega zaupanja vanjo in v imenu pogroma nad fašizmom in komunizmom obenem z njunim enačenjem ter priklepanjem slovenske skupnosti na katolištvo. Zlasti pri zadnjem je Janša resnično zajahal napačnega konja, saj je slovenska družba 21. stoletja sekularizirana, medtem ko je vsebovala ideja katolištva v predvojnem času v večkonfesionalni državi s pravoslavno dinastijo na čelu za slovensko volilno telo učinkovit mobilizacijski potencial. Zato moramo biti bolj kot na vsebino izpovedi pozorni na trenutek, v katerem je Janša tako nastopil.

Kakšen pa je ta trenutek? 

To je čas, v katerem skuša razsvetliti, ozdraviti narod, kar kaže z dejanji in je prostodušno razgrnil tudi v pogovoru za katoliški tednik Družina. Prosto po spominu je poudaril, da je bila vzpostavitev državne samostojnosti začetek procesa osvobajanja Slovencev od socializma, ki mu mora slediti duhovna prenova kot dolgotrajna in naporna oblika očiščenja od socialistične miselnosti. Vse kaže, da gre za orjaški idejni projekt, verjetno za življenjsko nalogo Janeza Janše. Morda ni pretirano trditi, da ga ne zanima ne trenutno predsedovanje vladi, ki ne bo trajalo dolgo, in še manj poenotenje Slovencev, pač pa idejna preobrazba skupnosti, zato bo poskrbel, da bo v času, ko ima v rokah vzvode oblasti, na vodilna mesta ključnih institucij namestil svoje privržence. Ob tem se je dobro zavedati, da so s tokratnim frontalnim napadom na socialistično dediščino ogroženi antifašistični temelji slovenske državnosti na čelu z normo enakosti.

Kot kaže, bi Janez Janša rad nadaljeval tam, kjer je pred drugo svetovno vojno z delom zaključil Anton Korošec: uveljavil družbo nadzora, temelječo na osladno posredovani tradiciji in domoljubju.

Zakaj bi ga tako zanimala ideologija, če pa mu doživljenjska oblast, kot pravite, ni končni cilj?

Ker je kot politik avtoritarno oživčen. Na povsem enak način je pred drugo svetovno vojno deloval Anton Korošec: obvladoval je slovenski politični prostor v času prve Jugoslavije, njegov končni cilj pa je bil popolno prežetje javnega in zasebnega življenja Slovencev s katoliško mislijo. Janša bi, kot kaže, rad nadaljeval tam, kjer je z delom zaključil Korošec, in sicer uveljavil družbo nadzora, temelječo na osladno posredovani tradiciji in domoljubju. Okoliščine pandemije, ki je še poglobila družbena nasprotja, hkrati pa v ljudi naselila eksistencialni strah, se izrisujejo kot ugodna podlaga za prodor opisanih političnih ambicij.

Je ta ideja avtoritarnosti in tradicije ustrezno povzeta z besedo »janšizem«?

Gotovo; na družbeno tveganem prehodu v digitalnost in ob naraščajočih drugih družbenih problemih 21. stoletja, na čelu z okoljskimi, pomeni janšizem boj za konservativno družbo nadzora, prilagojeno posebnostim slovenskega političnega prostora. Janšizem zato, ker je Janša v boju za uveljavitev takšne družbe na Slovenskem najvidnejša figura in ker podpornikov družbenega koncepta, ki ga uveljavlja, najpogosteje ne poganja nič drugega kot voditeljeva karizma. Ker so bili Slovenci desetletja pred drugo svetovno vojno globoko konservativna družba, v kateri so bili komunisti ilegalna in marginalna politična skupina, se Janši bržkone zdi, da bi bilo to politično in nazorsko esenco skupnosti po desetletjih socialistične zablode in v okoliščinah zamrznitve družbe zaradi pandemije mogoče obnoviti.

Zato izdatno trka na srca ljudske kulture in čustvovanj ter zametuje inteligenco ali umetnike.

Kam je torej uperjena ost vstajniške parole »Smrt janšizmu«? Janša jo javno razlaga kot hujskanje k uboju predsednika vlade, torej njega. 

Seveda premier zelo dobro ve, da je govor o smrti ideje, ki jo skuša uveljaviti in je za dobršen del Slovencev in Slovenk, ki zagovarjajo idejo odprte, avtonomne in svobodne družbe, nesprejemljiva. V okoliščinah upadanja evropske ideje in naraščanja nestrpnosti do migracijskih procesov Janšev najožji krog predvideva in si želi, da bi se Janša lahko oblikoval kot najvplivnejša slovenska politična osebnost po Antonu Korošcu. Na to ambicijo med drugim kaže način, kako podobno kot Korošec Janša priklepa nase podpornike, ne s programskimi izhodišči, temveč s čustvenimi izpadi – samo poglejmo, kako odhaja na prestajanja zapornih kazni in kako se vrača na politično prizorišče. Mimogrede: tudi Korošec, po poklicu katoliški duhovnik, je leta 1928 po atentatu na Stjepana Radića uprizoril podobno igro žrtve kot odziv na karikaturo liberalnega Jutra, ki ga je prikazovala v okrvavljenem duhovniškem plašču.

Na kateri strani zgodovine pa je stal Korošec, če pogledamo z današnje perspektive? 

Glede na njegovo militantno retoriko v letih pred drugo svetovno vojno, ko se je kot notranji minister ukvarjal predvsem s fizičnim iztrebljanjem komunistov in se jeseni 1940 kot edini Slovenec v jugoslovanski vladi zavzemal za sprejetje antisemitske zakonodaje, sem prepričana, da bi bila druga svetovna vojna za Slovence še bistveno bolj krvava, če Korošec decembra 1940 ne bi nepričakovano umrl. Pristaši SLS, tako imenovani klerikalci, so kot del etablirane politike v ključnem trenutku izgubili svojega vodjo, zato so se razkropili. To so s pridom izkoristili komunisti, ki so prevzeli pobudo za organiziranje množičnega odpora prebivalstva proti okupatorju z mislijo na prevzem oblasti po koncu vojne.

Ali je janšizem kot ideologija primerljiv z razdiralnimi totalitarizmi 20. stoletja – stalinizmom, hitlerizmom in ne nazadnje tudi titoizmom? 

Ne povsem. Danes so družbe v nekaterih pogledih tako drugačne od tistih v tridesetih letih 20. stoletja, da ideologija kot politični projekt ne bi mogla dobiti tolikšnih razsežnosti. Ob tem, da je lekcija fašizma in nacizma še sorazmerno živa, je potrošniška družba 21. stoletja atomizirana, pootročena in politično delujoča v šibkih izoliranih mehurčkih, ki nagovarjajo ozko omejeno občinstvo. A ne glede na to, ali govorimo o ideologijah in osebnostih, ki želijo predrugačiti družbene sisteme, ali o političnih prizadevanjih za reševanje resničnih družbenih problemov 21. stoletja, kot so socialna neenakost ali okoljska nevzdržnost, povsod se kaže podoben problem: nezmožnost dolgotrajnejše množične mobilizacije ljudi. To pa ne pomeni, da današnji »-izmi« niso nevarni, izključevalni, razdiralni in zatiralni, zlasti kadar nastopajo s pozicije oblasti in moči.

Vendarle imam vtis, da današnja histerizacija in polarizacija naroda močno spominjata na leta pred drugo svetovno vojno. 

Na neki način da. Res je na primer, da je slovenska družba ta hip izjemno polarizirana, kar kaže ne le na rušilni potencial Janševe osebnosti, ampak tudi na resnost politične ambicije, ki si jo je zastavil. Ne smemo zanemariti, da ima janšizem med slovenskimi volivci upoštevanja vreden domet, ki se bržkone poglavitno napaja iz bazena tradicionalnih in pridruženih nasprotnikov nekdanjega socialističnega režima. Zato denimo premier protestnike kot svoje idejne nasprotnike imenuje socialisti, čeprav to v veliki večini niso ... Hkrati pa je brutalizacija javnega govora posledica zadnje dekade vzpona družbenih omrežij, njihovih razkrojevalnih učinkov za skupnost ter za zdaj nezmožnosti, da bi se kot družba zaščitili pred njimi. Da premier in notranji minister v komunikaciji z javnostjo podobno kot Trump prisegata na Twitter kot polje, kjer kvalificirana javnost sploh ne obstaja, je prvovrsten paradoks v poglavju vodenja držav ob koncu drugega desetletja 21. stoletja.

Opravili ste odmevno raziskavo o hitlerizmu med prebivalci Maribora in okolice v 30. letih dvajsetega stoletja. Kako pa so ti ljudje gledali na svet, zakaj so simpatizirali s tako destruktivno ideologijo, ki je bila konec koncev naperjena tudi proti njim? 

Vzroki za to tičijo v družbenem kontekstu: večletna gospodarska kriza, visoka brezposelnost zaradi težav obsežne tekstilne in druge industrije v Mariboru ter občutek delavstva, obrtništva in okoliškega kmetstva, da je država storila premalo za Maribor. Z izjemo slovenskega izobraženstva v mestu so se množično obrnili proti severu, saj so iz tretjega rajha prihajale spodbudne vesti o nacističnem obvladovanju gospodarske situacije. Številni so bili tudi ekonomsko odvisni od nemških delodajalcev, članov uradno priznane narodne manjšine. Prebivalci širše okolice Maribora ob tem v dvajsetih letih obstoja jugoslovanske države kljub naporom inteligence niso razvili simbolne navezanosti na jugoslovanski imaginarij, temveč so – zlasti starejše generacije – gojili nostalgijo za nekdanjo avstro-ogrsko monarhijo.

Težko razumem, kako se lahko v kakršnihkoli okoliščinah poistovetiš s posameznikom, ki je tako očitno neuravnovešen in patološki. Saj menda vsak premore dovolj zdrave pameti za uvid, da je s takim človekom nekaj hudo narobe – ali pa ne? 

Tovrstna množična psihoza je mogoča, ko se družbeni antagonizmi preveč nakopičijo, etablirana politika pa jih ne razvozlava. Zato izgublja zaupanje, politični voditelji nimajo več barve, vonja in okusa. Ekscentrična pojavnost Adolfa Hitlerja je morala v tridesetih letih 20. stoletja pasti kot žareč komet v skisano evropsko mlakužo. Njegove popreproščene razlage kompleksnih družbenih vprašanj so bile za obubožane in nezadovoljne množice kot balzam: dobesedno začarala sta jih njegov zavestno pretirani zanos in vzhičenost v podajanju.

Hitlerjeve popreproščene razlage kompleksnih družbenih vprašanj so bile za obubožane in nezadovoljne množice kot balzam: dobesedno začarala sta jih njegov zavestno pretirani zanos in vzhičenost v podajanju.

Kakšna je v teh procesih usoda medijev, ki naj bi delovali kot varovala demokracije? V Sloveniji se pred našimi očmi odvija demontaža ugleda in ekonomskih modelov medijev – se je kaj podobnega dogajalo tudi pred drugo svetovno vojno? 

V prvi Jugoslaviji so bili časopisi kot tedaj poglavitni in dolgo edini medij pravzaprav že kar del oblasti. Kraljevina je bila od leta 1929 diktatura, zato so bili mediji cenzurirani, hkrati pa novinarji tistega časa še niso bili izoblikovani kot osebnosti, ki bi pisale raziskovalne članke ali poglobljene komentarje, temveč so bili predvsem novičarji, njihova imena večinoma niso bila znana javnosti. Izjema je bil glavni urednik dnevnika Slovenec Ivan Ahčin, ki se je pod psevdonimom Drin proslavil z uvodniki, v katerih je – ne boste presenečeni – divje bičal fašizem in komunizem. Bil je eden najtesnejših zaupnikov Korošca, ki je imel tako neposreden vpliv na pisanje Slovenca.

Kateri družbeni podsistemi so ob vzponu politike sovraštva še na udaru? 

Priljubljena tarča ideologije je vedno šolstvo, zato ni nepomembno, kaj se je z njim dogajalo med pandemijo – in se še dogaja, saj srednješolcem do danes ni omogočen vstop v šole, ministrstvo za izobraževanje pa že obljublja, da bo jeseni šolanje vsaj deloma spet potekalo na daljavo. Kaj s tem sporočamo mladim generacijam, od katerih bo prej kot v dvajsetih letih odvisna vsa družba? Pritrditi velja tistim, ki vidijo v ozadju dogajanja poskuse razgradnje koncepta šole, kakršno smo poznali; zdi se, da bi digitalizirana družba del izobraževanja rada prenesla med domače stene in na starše. Ker je izobraževalni sistem vsaj od uvedbe obveznega šolstva naprej temelj družbene omike in humanizma, čudi nenavadna sprijaznjenost državljanov z uvajanjem tako radikalnih sprememb v sistem, ki radikalizma po definiciji ne prenaša. Kot poudarja filozofinja Alenka Zupančič, ukrepi za preprečevanje epidemije niso samoumevni, temveč so rezultat točno določenih družbenih okoliščin.

Kaj pa sodstvo kot branik temeljnih in univerzalnih človekovih pravic – njihovi postulati so trn v peti izključujoče ideologije; napad nanje je nedavno napovedala tudi depeša zunanjega ministra Logarja. Omenili ste, da ste med raziskavo hitlerizma preučevali sodne spise – so bili sodniki, ki so odločali v teh primerih, tarče pritiskov? 

Med svetovnima vojnama si je SLS intenzivno prizadevala za podreditev pravosodja svojim interesom. Ko je bila na oblasti, je skušala v sodstvu in tožilstvu zaposliti svoje pristaše, o čemer pričajo ohranjeni interni dokumenti stranke. V tem pogledu ni presenetljiv, pravzaprav je zelo dolgočasen, permanentni spor pristašev Janeza Janše s slovenskim pravosodnim sistemom ... Mariborski tožilci in sodniki so bili v tridesetih letih 20. stoletja zadnji branik proti hitlerizmu v službi države, ki je vse bolj izkazovala naklonjenost nacističnemu režimu. Svojo večjo ali manjšo doslednost pri kaznovanju so v mestu z zmeraj bolj vplivno in napadalno skupino Kulturbunda brez dvoma drago plačali. Po okupaciji se za njimi izgubi sled.

Kako gledate na odločitev anonimne uradnice z ministrstva za notranje zadeve, ki naj bi sama razveljavila odločbo o prepovedi koncerta ustaškega pevca Thompsona v Mariboru? 

V Mariboru je bil korak ministrstva prepoznan kot nezaslišano vtikanje oblasti v urejanje javnih zadev lokalne skupnosti; izjavo, ki je opozarjala na to, pa so podpisali malodane vsi direktorji mariborskih javnih institucij s področja kulture. Te aktivacije humanističnega poslanstva v času mariborskih protestov proti Kanglerju niso zmogli, kar je zgovoren indikator, ki ga ne bi veljalo prezreti. Jasno je, da ministru Hojsu zdaj ne preostane drugega, kot da se sklicuje na paragrafe in se otresa odgovornosti. A kot vemo, je mogoče zakone v okoliščinah načrtnega preurejanja družbe interpretirati tudi na ljudomrzen način; vemo tudi, da na koncu stoji holokavst. V tej luči je toliko bolj perverzen spin Janševega kroga, ki skuša udeležence petkovih protestov enačiti s povorkami nacistov pred drugo svetovno vojno. Hkrati pa je ta dikcija preveč nekonsistentna, da bi se obdržala.

Katere so te nekonsistentnosti? 

Ni mogoče zaničevati kolesarskih protestnikov, ki izkazujejo predvsem presežek državljanskega poguma in ustvarjalnosti, ter pojava vzporejati z nastopi predvojnih Hitlerjevih razbijaških hord, v isti sapi pa razglašati domobrance za nekakšne slovenske upornike – če pa vemo, da je slovensko domobranstvo javno priseglo Hitlerju.

Kakšen zgodovinski trenutek so zdaj postkoronske kolesarske vstaje? Je to že točka preloma, s katero se začenja konec načrtne polarizacije naroda? Se bo ta še nadaljevala – in predvsem, kako daleč lahko sploh še gre? Demokracija je celo žugala z državljansko vojno, če bi se Janši kaj zgodilo. 

Na ulicah so idejni nasprotniki Janševega koncepta družbe, zagovorniki odprte, pluralne in svobodne družbe, zato se oblast še ne vznemirja preveč, saj razume, da je zanjo ogrožajoča predvsem socialna komponenta protestov. Ker je zaradi posledic pandemije prej ali slej pričakovati tudi rast socialnega nezadovoljstva, nič ne kaže, da bi se protesti kmalu izpeli, pač pa se utegne zgoditi njihova zaostritev. V tem primeru se bodo na ulicah pojavili tako policisti z vodnimi topovi kot pripadniki vard. Tako močna je bila polarizacija med Slovenci samo še pred drugo svetovno vojno.

Odnos stroke do Šiška kaže na benignost slovenskega zgodovinopisja in tukajšnje humanistike, v okviru katere je javno oglašanje članov prej kot dolžnost razumljeno kot ekshibicionizem ali zasebni hobi.

Omenili ste vardo, ki počasi prerašča v paravojaške rjavosrajčnike. Smo v Sloveniji v preteklosti že imeli podobne primere samoorganiziranja nezadovoljnežev z militantnimi težnjami? 

Svojevrstna Koroščeva paravojska so bili v letih približevanja druge svetovne vojne slovenski gasilci, ki jih je nomenklatura SLS v odsotnosti slovenske vojske in zaradi splošnega nezaupanja v jugoslovansko vojsko, v kateri so dominirali Srbi, imenovala kar »slovenska prostovoljna armada« ali »gasilske legije, na katere lahko domovina kadarkoli računa«. Na Štajerskem pa so v letih pred vojno v zavetju Pohorja in Haloz vojaške moči merili pripadniki nemškega Kulturbunda, ki so nato aprila 1941 okupatorju znatno olajšali vojaško zasedbo. Za razliko od osrednjih slovenskih pokrajin na Štajerskem ni bilo domobranstva, a v vojni ni lepih duš. Številni slovenski Štajerci so bili med vojno člani Wermanschafta, vojaških oddelkov Štajerske domovinske zveze kot politične organizacije, ki je po okupaciji na Štajerskem nadomeščala nacistično stranko. Slovenski vermani so bili del nemških vojaških enot, ki so januarja 1943 obkolile in uničile Pohorski bataljon.

Zanimivo je, da prav Pohorski bataljon zaseda pomembno mesto v mitologiji Andreja Šiška; varda se vsako leto na Osankarici pokloni spominu na poslednjo bitko Šarhovih partizanov. Obenem pa je ideologija varde izrazito konservativna, prokatoliška in protikomunistična. Spet – kako lahko nekdo ponotranji tako zmedene in nasprotujoče si ideje? 

Tu ni prostora za razum, Andrej Šiško pa ni zgodovinar, temveč računalničar. Res je za nekatere revizionistične zgodovinarje in še bolj za desno usmerjene politike značilno, da skušajo olastniniti spominski kapital Pohorskega bataljona z dokazovanjem, da so bili člani predvsem katoliško usmerjeni domoljubi, ki s komunisti niso imeli nobene zveze. Partijski politkomisar Pohorskega bataljona Jožef Urisek – Trpin, ki je bil hkrati kot glavni ekonom eden najvplivnejših ljudi bataljona, kajpak dokazuje nasprotno. Sicer pa je podatek o verskih prepričanjih padlih borcev za strokovno presojo zgodovine bataljona povsem nepomemben, saj se je pred vojno po popisu prebivalstva več kot 90 odstotkov Slovencev opredeljevalo za katolike.

A takšno razmišljanje ni od včeraj. Andrej Šiško je že pred dvajsetimi leti deloval kot vodja Hervardov in širil svoje psevdozgodovinske ideje. Zakaj ga uradno zgodovinopisje ni jemalo resno in je dopustilo, da je na krilih teh idej prerasel v voditelja paravojske?

To kaže na benignost slovenskega zgodovinopisja in tukajšnje humanistike, v okviru katere je javno oglašanje članov prej kot dolžnost razumljeno kot ekshibicionizem ali zasebni hobi. Če bi bilo drugače, bi morda zgodovinarji slovenski javnosti uspeli bolje pojasniti, da je historična perspektiva le ena od številnih poti do razumevanja stvarnosti, nikakor pa ni absolutna. Ko pa vzamejo zgodovino v roke slovenski politiki, dajejo vtis, da je mogoče stvarnost v polnem obsegu pojasniti s pogledom v zgodovino ... Seveda je zgodovinopisje po drugi svetovni vojni delovalo pod vplivom socialistične ideologije, ki je želela družbo uravnavati v skladu s svojimi pogledi – pri čemer je med drugim zamolčala povojne poboje. Toda v devetdesetih letih 20. stoletja je slovensko zgodovinopisje na tem področju zgledno opravilo svojo nalogo. Zato ni potrebe po politično dekretiranih dodatnih revizijah. Ne le kot zgodovinarka, tudi kot državljanka odločno zavračam zamisel, da bi nam zgodovinske procese razlagali politiki ali moderatorji TV-programa.

V kolikšni meri pa so revizionistični zgodovinarji, ki s svojim delom predvsem utrjujejo ideologijo janšizma, v širši stroki in mednarodnem merilu priznani kot avtoritete in reference za področje polpretekle zgodovine? 

Če imate v mislih Študijski center za narodno spravo, že njegovo ime nima veliko skupnega z znanostjo, ki se ji v letih, odkar deluje, ni uspel prepričljivo približati. Sicer pa je dejstvo, da je potreba po oblikovanju tovrstnih ustanov prišla iz političnih krogov in ne iz akademske skupnosti, resnemu zunanjemu raziskovalcu zadosten podatek za presojo o relevantnosti raziskav, ki prihajajo iz narodnospraviteljskih poslovalnic.

»Kaviar socializem« je floskula, s kakršnimi Janša draži idejne nasprotnike, zlasti člane ljubljanske civilne družbe, s katero je v naravnost erotičnem odnosu, saj ga je prav ta pred desetletji vzpostavila kot politično osebnost.

Ključni vrednotni kapital, iz katerega se napaja janšistični historični revizionizem, je stokrat prežvečeni koncept sprave. Toda v vsakdanjem življenju je večina Slovencev in Slovenk spravo dosegla že nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Kot pravi zgodovinarka Nevenka Troha, se je to zgodilo, ko so se pristaši ene in druge strani začeli znova poročati med seboj, sklepati posle in neobremenjeno komunicirati. 

Ključni vidik sprave je brez dvoma pomiritev na ravni medčloveških odnosov. Drži, da so Slovenci v desetletjih po vojni to pomiritev dosegli, kar je med drugim pokazala raziskava staroste slovenskega zgodovinopisja Ferda Gestrina Svet pod Krimom.

Po spravni slovesnosti v Rogu leta 1990 bi moralo biti to poglavje zaključeno tudi za slovensko državo in politiko, ki pa je, nasprotno, začela podpihovati napetosti za potrebe pluralizacije slovenskega političnega prostora, ko so morale desno usmerjene stranke po državni osamosvojitvi na novo izumiti programska izhodišča, predvsem pa pritegniti polenjeno volilno telo. Tedanji akterji so pravilno sklepali, da bodo slovenske volivce po koncu enopartijskega sistema najučinkoviteje reanimirali z vsebinami, ki bodo dovolj prepričljivo povezane z največjo kolektivno travmo Slovencev v 20. stoletju, krvavim spopadom med partizanstvom in slovenskimi kvizlinškimi enotami. Izključno ta moment se tudi danes v splošnem strankarskem besednjaku poenostavljeno interpretira kot ideologija, pri čemer gre v primeru Janše in njegovega premlevanja partizansko-domobranskih zgodb spet samo za preizkušen sprožilec, prek katerega skuša ukrotiti in ukrojiti slovensko digitalizirano družbo 21. stoletja po svoji meri.

Če sva začela z janšizmom, zaključiva z njegovim nasprotnim polom – kaj je »kaviar socializem«? 

To je dražilna floskula, kakršne izumlja Janez Janša, da bi jezil idejne nasprotnike, zlasti člane ljubljanske civilne družbe, s katero je v naravnost erotičnem odnosu, saj ga je prav ta ob koncu osemdesetih let 20. stoletja vzpostavila kot politično osebnost. Tudi sicer se zdi, da Janšo nasprotniki motivirajo in inspirirajo precej bolj od privržencev, ki ga nekritično malikujejo. Janša se napaja iz odziva političnih nasprotnikov, zato jim od časa do časa navrže provokacijo. V tem kontekstu je razumeti tudi njegov esejistični zapis o medijih, ki je nastal v očitni želji, da bi ga novinarji vzeli osebno in se nanj odzvali čustveno namesto razumsko. Hkrati pa je treba njegove ambicije po preoblikovanju slovenskega medijskega prostora razumeti v okviru projekta idejne prenove družbe, ki ga je napovedal.

Kdaj ste nazadnje jedli kaviar? 

Mislim, da ga nisem nikoli. Da bi človek 21. stoletja ohranil in nadgradil humanistične temelje skupnosti, bo moral na novo premisliti svoj odnos do živih bitij, ki niso del vrste homo sapiens, to pa pomeni tudi odpoved plenilskemu odnosu do živalskega sveta.