Nacifašiste, skrite za rumenimi jopiči, je spodbudila vladajoča politika

Ena danes ikoničnih upodobitev vzpona fašizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja je uspela režiserju filma Cabaret (1979) v zaključnem prizoru. Če so bili na začetku filma odkriti nacisti še pregnani iz mestnega kluba, je zadnji prizor posnet na deželi, kjer so domačini ob pitju piva priča spontani predstavi svetlolasega fanta, pripadnika Hitlerjeve mladine, ki se dvigne ob petju pesmi Prihodnost pripada meni. Pesem govori o lepotah narave, o mladosti. Kamera počasi drsi in pokaže njegovo svastiko, kmalu vsi pivci piva na vrtu vstanejo – le tu in tam kdo nerodno obsedi – in začno soglasno peti pesem o očetnjavi, domovini, o družini, o otrocih in ozelenelih lipah. Kdor se s to idilično sliko ne strinja, lahko odide. Zdaj še lahko. Prizor daje slutiti, da bo že kmalu drugače.

Marsikdo je te subtilne, a pomembne elemente zaznal tudi v zadnji proslavi ob dnevu državnosti. Kulturni program se je začel s pesmijo Kje so tiste stezice, ki jo je odpela svetlolasa deklica ob spremljavi harmonike. Na odru je sanjala o mitski preteklosti, kjer ni bilo razdvojenosti, in pela ob projiciranih slikah naravnih lepot Slovenije – četudi se je avtor ob tem zmotil in na platno projiciral italijanske Dolomite ter kupljene slike srečnih družin iz drugih držav. Dvomov, ki vse življenje razjedajo razmišljujočega, kritičnega človeka, v tej podobi ni bilo, vse je bilo jasno. »To je bila tipična nacistična folklora,« pravi kulturna antropologinja Svetlana Slapšak, »podoba prelepe domovine, v kateri so vsi lepi, svetlolasi, vse je bilo izrazito vsiljeno, s patetično poezijo iz osnovne šole. Predstavljena je bila prelepa domovina z naravo, ki jo imamo le mi. V njej se nič ne dogaja, vse stoji, predvajan ni bil niti en prizor iz urbanega okolja, vsi živimo na kmetiji. Zakaj ni nastopil romski orkester? Zakaj se ni slišala italijanska ali madžarska pesem, tudi oni so Slovenci,« dodaja Slapšakova.

Toda minulo sredo se v središču mesta niso zbrali le zagovorniki vlade, predvsem pa ne simpatizerji evropskega gibanja rumenih jopičev, ampak pravi avtohtoni slovenski neonacisti.

Nedaleč stran od te idilične slike, zakrite z vrstami ograj in do zob oboroženimi enotami policistov z opremo za nadzor množic, pa se je odvila resnična drama. »Vojsko na meje«, »Za Slovenijo«, »Pičke antifašistične« in »Ukinimo RTV« je le nekaj sloganov, ki so jih minulo sredo na Prešernovem trgu vzklikali protestniki, odeti v rumene jopiče. Zbrali so se, kot je dejal eden izmed njih, ker »Ljubljana ni levičarsko mesto«, in seveda zato, ker se je več civilnodružbenih skupin tedaj udeležilo protesta proti korupciji in enoumni državni proslavi – proti viziji Slovenije, kakršno so želeli predstaviti režiserji tega novega sveta. Tja so prišli v podporo aktualni vladi, s seboj so nosili njihova sporočila, na družbenih omrežjih pa so jih kajpak podpirali predvsem člani in podporniki SDS. Med njimi »Libertarec«, urednik Demokracije Jože Biščak in Žiga Turk, podprla jih je tudi Nova24, z razširjanjem sporočil »uradnega« kanala Rumenih jopičev pa tudi premier Janez Janša in njegov sekretar za varnost Žan Mahnič.

Toda minulo sredo se v središču mesta niso zbrali zagovorniki vlade, predvsem pa ne simpatizerji evropskega gibanja rumenih jopičev, torej ljudje nižjih slojev, slabo plačani delavci in srednji razred, ljudje z minimalnimi osebnimi dohodki ali tisti na pragu revščine, prekarci, upokojenci, ruralci, brezposelni ali ljudje s socialnega obrobja – ki so v Franciji protestirali proti podražitvi bencina. Zbrali so se pravi avtohtoni slovenski neonacisti, ki se v Sloveniji iz leta v leto skrivajo za skrajno desnimi organizacijami, kot so Blood & Honour, Tukaj je Slovenija, Najprej Slovenija, Identitarno gibanje, White lives matter in podobno. Te skupine zagovarjajo nasilje, njihova skupna točka pa je rasizem, ki ga izražajo na različne načine. Včasih kar neposredno z značilno fašistično svastiko, drugič bolj prikrito, s številkami, ki ponazarjajo Hitlerja, z značilnimi modnimi dodatki, vse do oboževanja sekir iz skandinavskega jekla.

Našteti pripadniki neonacizma zagovarjajo nasilje in rasizem, niso pa izvor problema ali ideologije, ki jih je v sredo pripeljala na cesto, kjer so se predstavljali kot rumeni jopiči.

Da so se v središču mesta v podporo Janezu Janši minulo sredo zbrali slovenski neonacisti, je bilo marsikomu jasno že na prvi pogled. Publicist in dokumentarist Erik Valenčič, ki je pred leti zaslovel z nagrajenim dokumentarcem Koalicija sovraštva o povezavah med slovenskimi neonacisti in politiki, jih je takoj prepoznal: »Da so bili ob Prešernovem spomeniku neonacisti, ki sem jih obravnaval v Koaliciji sovraštva, mi je bilo jasno takoj, ko sem se jim približal. Nekateri od starejših so me prepoznali in me pozdravili z iztegnjenimi desnicami,« pravi. Da gre za neonaciste, naj bi bilo razvidno tudi iz njihove hierarhije: »Starešine so stali na stopnicah spomenika in v glavnem opazovali dogajanje, medtem ko so bili pod njimi mlajši neonacisti zbrani za večjim transparentom, njihova naloga pa je bila, da čim glasneje izzivajo. V neonacističnih skupinah so namreč mlajši člani tisti, ki se morajo vedno dokazovati, naj gre za ulične pretepe ali pa shode, kakršen je bil v sredo,« pravi Valenčič.

Drugi udeleženci shoda nacistov niso takoj prepoznali, dokler ni eden izmed njih, očitno v zanosu skandiranja, že skoraj nagonsko povzdignil desnico Hitlerju v pozdrav. Trenutek, vključno z odzivom kolega, ki ga je prijel za roko in jo umaknil, je ujela kamera Planeta TV. Ker je bilo na protestih veliko ljudi s fotoaparati, so kmalu za tem moškega identificirali. Žiga Turk, nekdanji kulturni minister v Janševi vladi, je sicer hitel dokazovati, da je bil to provokator, ki so ga ostali hitro izločili, a je bilo mogoče s primerjavo posnetkov ugotoviti, da je ta član »rumenih jopičev« neonacist: na desni roki je imel vtetoviran dobro viden fašistični simbol – slovanski kolovrat, ki ga tudi Združenje evropskih nogometnih zvez UEFA opredeljuje kot enega glavnih neonacističnih in rasističnih simbolov.

Podrobnosti o slovenskih neonacistih zamegljujejo širšo sliko o njihovih ideoloških navdihih. Rdeča nit zgodbe o slovenskih neonacistih je namreč stranka SDS.

V preteklih dneh se je zato skupina raziskovalcev, katerih imena so uredništvu znana, a ne želijo v javnost, odločila za natančnejši pregled več sto fotografij s protestov in drugega gradiva. Na ta način so odkrili identiteto skoraj deset protestnikov, neonacistov, odetih v rumene jopiče. Na podlagi javno dosegljivih objav na socialnih omrežjih in fotografij drugih članov neonacističnih skupin so ugotovili, da so na protestih v središču mesta sodelovali znani pripadniki teh skrajno desnih gibanj. Eden njihovih govorcev, ki je ta teden nastopil na Pop TV in na Novi24TV, je bil denimo zakrinkan moški v rumenem jopiču, ki je povedal, da v njihovi skupini obžalujejo nacistični pozdrav, češ, »mahali smo z desnimi rokami, z levimi rokami, z obema rokama, in nekdo je izsekal ta moment«. Tako je dejal za Pop TV. A vse kaže, da je nastopajoči moški v resnici Andrej Okorn, znan slovenski neonacist, nekdanji vodja skupine za novačenje skrajnežev z imenom Tukaj je Slovenija, ki je v preteklosti sodeloval na shodu v podporo napadalcem LGBT+ aktivista Mitje Blažiča, vpleten pa je bil celo v napad na mirnega protestnika v Ljubljani ob vstajah 27. novembra 2012.

Ni bil edini. Iz njihovih spletnih profilov lahko razberemo, da v Sloveniji svojo nacifašistično simboliko razširjajo tako brezsramno, kot se kažejo tudi na javnih manifestacijah. Številni so naslikani pred sporočili o pomembnosti bele rase, po zadnjih modnih smernicah nosijo v nemškem zveznem parlamentu prepovedano znamko oblačil Thor Steinar in jih zanimajo podobne stvari: pripadajo ljubljanski navijaški skupini Green Dragons, berejo knjigo Evropa narodov, torej tekste o identitarnem gibanju, ki je v Nemčiji ravno tako prepovedano, poleg omenjenega pa imajo očitno radi še Demokracijo, Novo24, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in stranko SDS, vse do njenih lokalnih pododborov, kot je SDS Gorenja vas – Poljane.

Moški z iztegnjeno desnico, ime mu je Julijan R., ima denimo na hrbtu vtetovirano število 88, oznako za vzklik Heil Hitler, ukvarja pa se tudi z vzrejo bulterierjev. Svoje vzrejno podjetje, ki je registrirano na hišni številki 88, je imenoval kar »Stormfront« – kar je eden največjih in najstarejših neonacističnih forumov. Matic K. ima poleg rumenih jopičev recimo rad organizacijo Slovenski domoljubi in Zmaga Jelinčiča. Janez K. prihaja iz Žirov, na svoji Facebook strani ima na naslovni sliki zapisano, da je ponosen, ker je bele polti. Rad ima tudi domobrance. Kristijan P. se druži s člani neonacistične skupine Blood & Honour, Jaka P. ima na zapestju tetoviran keltski križ, med modnimi dodatki pa pas s svastiko. Poleg bele rase je še ljubitelj Janeza Janše, ki je zanj močan in odločen voditelj. Marjan D. je član navijaške skupine Green Dragons, zavzema se za pravice belega človeka, Elvis O. pa je celo eden najpomembnejših članov organizacije Blood & Honour in Headhunters iz Domžal.

Imena vseh na Mladini poznamo, a smo se po razmisleku odločili, da razen pri voditelju ne objavimo priimkov. Našteti namreč res zagovarjajo nasilje in rasizem, niso pa izvor problema ali ideologije, ki jih je v sredo pripeljala na cesto. Vsem navedenim smo poslali tudi novinarska vprašanja, na katera je odgovoril Matic K. Sporočil nam je, da so za izjave medijem pri njih zadolženi »vodje«, Elvis O. pa nam je poleg množice kletvic ponudil še pomoč, če mu izdamo vir.

V preteklosti so bile že večkrat razkrite povezave med omenjenimi skupinami in političnimi strankami. Med prvimi je nanje opozoril že omenjeni Valenčič, ki je zaznal, da so slovenski neonacisti že leta 2008 podprli proteste SLS na meji s Hrvaško in se potem očitno nasilno vmešali v vstaje leta 2012. Ker naj bi nekdanja novinarka Dela Anuška Delić v člankih leta 2011 opisovala povezave med neonacisti in stranko SDS, ki jih je zbrala Sova, se je znašla na sodišču. Tam je razkrila več fotografij, na katerih so člani Blood & Honour ob različnih priložnostih v družbi članov SDS. Med njimi tudi fotografijo obiska tedanjega vodje skupaj z gorenjskim podmladkom SDS v državnem zboru, kjer jih je sprejel poslanec SDS Branko Grims. Delićeva je tudi razkrila, da je bil pomemben član druščine zgoraj omenjeni Kristijan P., moderator na spletnem forumu skupine.

»Rasistične in neonacistične skupine so vedno imele zaslombo pri SDS; že ves čas gre za neko naravno koalicijo. Spomnim se, da je Janša, ko je Slovenija predsedovala EU, nosil na prsih značko s karantanskim panterjem. Skupina Tukaj je Slovenija, njen nekdanji vodja je bil Okorn, je poveličevala Janšo in opevala njegovo narodno zavest. SDS se je skozi leta začela zavedati pomena teh mladih nestrpnežev, ko so razni protesti pod njeno taktirko, predvsem pa zborovanja vztrajnikov pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, tudi ob najboljši organizaciji mobilizirali bolj majhna števila v glavnem starejših, dezorientiranih ljudi. V SDS so pred leti začeli s kampanjo sovražnega govora na družbenih omrežjih. Če se je Janša na začetku zgolj dobrikal mladim ksenofobom, jih je zdaj začel direktno nagovarjati. O kampanji pa lahko govorimo zato, ker so v njej sodelovali in sodelujejo vsi vidni predstavniki SDS, ki je postala skrajno desna stranka,« komentira Valenčič in dodaja, da ga ne preseneča, da se tudi neonacisti brez težav znajdejo v njenih vrstah.

A vse to so le podrobnosti, ki zamegljujejo širšo sliko o ideoloških navdihih slovenskih neonacistov. Je njihov vodja res neki Elvis, ki se postavlja s svojimi tetovažami in majicami Thor Steinar? Novodobni evropski neonacisti si ne prizadevajo za vstajenje Hitlerja, ampak tako kot norveški skrajnež Anders Breivik, ki je 22. julija 2011 na otoku Utøya ubil 77 pripadnikov norveške socialdemokratske mladine, ponavljajo, da so največji problemi moderne Evrope »kulturni marksizem«, politična korektnost, liberalna miselnost, nekakšna duhovna pomehkuženost ali poženščenost, zato se Evropa ne zmore upreti islamizaciji. Breivik, ki je imel na uniformi napis »Marxist killer«, je v svojem manifestu zapisal, da ima kulturni marksizem »vizijo brezrazredne družbe, ne le enakih možnosti, ampak enakih razmer, ko smo vsi enaki in brez identitete, zato pa nezmožni politične obrambe proti islamizaciji.«

Kdo v Sloveniji širi takšne misli, komu veliko teh mladih (in manj mladih) ljudi sledi in verjame? Janez Janša je pred dvema letoma v Helsinkih nagovoril delegate Evropske ljudske stranke (EPP). Največji notranji nasprotniki – slepci v Evropi – naj bi bili vsi tisti, je poudaril Janša, »ki vidijo v uvažanju čim večjega števila migrantov iz tujega okolja nadaljevanje projekta iz komunističnega manifesta. Naša civilizacija je od znotraj podvržena pritiskom različnih oblik kulturnega marksizma, ki poskušajo razgraditi družino, nacionalno in evropsko identiteto, zasebno lastnino, zasebno šolstvo ter religijo.«

Da so tokrat sredi Ljubljane protestirali neonacisti proti antifašistom, nas lahko vodi k napačnemu sklepu: da sta to dve skrajnosti in da je prava, sredinska pot vlada fašizma s človeškim obrazom.

Rdeča nit zgodbe o slovenskih neonacistih je stranka SDS. Zadnji, ki je o tem spregovoril z najvišjega položaja, je bil odstavljeni direktor Sove Rajko Kozmelj. V intervjuju za Mladino je pred dobrimi šestimi meseci namignil, da so v Sloveniji simpatije med nekaterimi ekstremističnimi skupinami in političnimi strankami zelo nevarne: »Pri nas imamo ekstremistične skupine, ki so povezane s tujimi skupinami, organiziranimi po vojaškem principu in taktično izurjenimi – nekatere izmed njih so v tujini celo prepovedane in nezakonite.« Dodal je še, da se morda ravno zato določene politične stranke borijo proti nadzoru nad političnimi ekstremizmi.

To pa so veliko resnejše zgodbe. V strategiji nacionalne varnosti, ki jo je parlament sprejel leta 2019, je bilo sprva predlagano, da bi v državi določili nacionalnega koordinatorja za omejevanje radikalizacije in preprečevanje nasilnega ekstremizma. »Tak nacionalni koordinator bi lahko poskrbel za širši vsedružbeni pristop pri omejevanju in preprečevanju radikalizacije, tako v okviru nasilja med mladimi, ki lahko vodi v nevarno smer nasilnega ekstremizma, kot tudi na drugih področjih. Poleg pristojnih državnih organov in institucij bi lahko zelo usmerjeno in organizirano sodeloval denimo s civilno družbo, z verskimi skupnostmi in podobno. To rešitev podpiram tudi sam osebno, od Slovenije pa jo pričakuje evropska komisija,« je dejal Kozmelj in dodal, da je bila ideja črtana iz resolucije ravno na predlog SDS. In seveda ob podpori večine ostalih strank v sedanjem parlamentu.

Zakaj politika ne želi omejiti razmaha skrajno desnih gibanj? Da so tokrat sredi Ljubljane protestirali neonacisti proti antifašistom, je primerna ilustracija današnjega trenutka. Vendar to ni ilustracija razcepljenosti ljudstva, ampak nasilnega razdvajanja in uravnoteževanja. Na koncu lahko napačno sklenemo, da sta fašizem in antifašizem res dva pola, a vendar je sredinska pot, morda vladna, pot nekakšnega fašizma s človeškim obrazom. Take resnično neofašistične ideje pa so danes del normalne, vladajoče Slovenije.