Dr. France Prešeren o rumenih jopičih

Pesnitev Borisa A. Novaka

(mala francoska balada)

Poet sem marsikaj že videl skoz brončene veke,

stoječ kot spomenik na Tromostovju treh stoletij:

različne mode in politike brez mod, ki meeekeee-

tajo prisego tujcem, lepe dame vseh poletij,

zaljubljene začetnike, ki se učijo šteti

zloge pod mojo senco, trop turistov, ki kriči …

Še níkdar pa me ni deželni knez obsodil ždeti

med pretepaško sodrgo v rumenih jopičih.

***

Obkroža me ein Volk, ein Führer, straže in prepreke.

Obut v krut bron, se ne morem premakniti … Z leti

imam vse rajši parčke, ki na živo stran te reke

peljejo pesem, jok in smeh otrok. Zdaj pa – moji lepi

Juliji ne povedat', prosim – kolesarke … Ukrepi

zoper lepoto so zločin! Zakaj smehljaja teh oči

in ustnic ne spustijo k meni stražniki v oklepih?

Zakaj pustijo, da me blatijo rumeni jopiči?

***

Od zgoraj rad pokukam v dekolte zaobljene obleke …

             Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti

nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,

moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti

landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!

Iz vaših ust moj jezik sika in preži in piči;

na ustnicah teh ljubkih kolesark pa zna moj jezik peti.

Stran, stran, stran, strahopetci z rumenimi opičjimi jopiči!

***

Zakaj pa so tako rumeni – jopiči ti opičji?

Zato ker nanje bruham. Bruham na to podlost, spet in spet,

bruham od gneva na ta gnoj, gnus, gnacistični sekret!

Zato pa so tako rumeni – jopiči ti opičji …