Težki časi za superheroje

Rosvita Pesek je še najbližje temu, kar bi lahko imenovali slovenska superjunakinja: čez dan živi bolj ali manj umirjeno življenje klene slovenske tašče, ljubiteljice ta prave zgodovine in viž, bržkone dela celo izvrstne rezance – kakor hitro pa nad mesto pade zlovešča noč in se iz Trstenjakove ulice v Ljubljani zasliši znani klic na pomaganje z nezmotljivim grosupeljskim naglasom, tedaj gospa obleče svojo senčno opravo, nadene si kamnito masko zaskrbljene matrone, preveri arsenal novinarskih floskul in se prelevi v Črno damo nacionalne televizije, zaščitnico domoljubnih, bič Metelkove, trepet najgloblje države.

Kot vsako superjunaško bitje tudi Črna dama pri svojih podvigih v Odmevih potrebuje pomočnika, ki poskrbi za malo komičnega predaha in daje kredibilnost njenemu boju; v ponedeljek je to vlogo predvidljivo luštkano odigral pravnik Matej Avbelj, skopo predstavljen zgolj kot dekan Fakultete za državne in evropske študije v Kranju, s katerim sta usklajeno ohala in ahala nad protidemokratičnimi komunajzarji, ki od boga postavljeni oblasti nagajajo okoli protikoronske sledilne aplikacije in obsojajo premierov nedavni pisemski bukake po državnem tožilstvu. A kakor se pri Peskovi pod krinko novinarke očitno skriva še marsikaj, tako je tudi Avbelj mnogo več kot le pravnik in dekan faksa za statiko gradov v oblakih – je tudi tisti pravnik, za katerega je bila afera Patria politična izmišljija, odredba o preiskavi strežnikov SDS zaradi svinjarij na DUTB pa protiustavna. Drugače povedano: je iste sorte črni ptič bele barve kot njegova gostiteljica v Odmevih, zato ni čudno, da je bil njun skupni let naravnost čudovito usklajen. Tako Peskova ni niti trznila, ko je domnevno strokovno nadmočni pravnik krcal nasprotnike vladne sledilne aplikacije, češ, »borimo se proti obvezni sledilni aplikaciji, obenem pa trimesečne dojenčke obvezno cepimo« – kot da je govor o tudi približno isti zadevi. Dve duši sta se dokončno zlili v eno, ko je bilo treba braniti Janševo grozilno pismo generalnemu tožilcu Šketi, ker menda ne preganja dovolj odločno raje, ki na protestih kriči »smrt janšizmu!«, prav kakor so pred dva tisoč leti klicali grešniki v Jeruzalemu pred Poncijem Pilatom; omikana in dobrotljiva kakor naj bi že bila, Črna dama ni zmogla skriti srčne bolečine spričo zablode rojakov. »Kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi nekdo pozival k uboju kanclerke Merklove?« je narekala, njen pomočnik pa ji je kakopak uslužno odvrnil, da bi bilo takšno dejanje »hitro sankcionirano«.

Toda Merklova ni Janez Janša, merklizem pa ni janšizem; sovražiti prvo pomeni sovražiti strpnost, sočutje in solidarnost; sovražiti drugo pomeni sovražiti sovraštvo. Senčna supervoditeljica v službi desnice in njen tokratni Robin to seveda dobro vesta – kakor vesta tudi, da je janšizem ideološka podstat, iz katere se čez družbo stegujejo mnogi dušeči poganjki, na primer pravni avbljizem in novinarski peskizem. Težki časi za superheroje, bi rekli Zmelkoow; ko bi antifa teroristi vsaj ukradli Triglav in ga z raketo izstrelili v nebo.