Oblast premika meje

Predsednik vlade Janez Janša je na Twitterju nedavno zapisal, da imamo do iznajdbe cepiva zoper covid-19 zgolj dve možnosti ukrepanja: prva je »drastično ustavljanje javnega življenja, zapiranje meja, omejevanje stikov, depresija«, druga pa obvezna uporaba mobilne aplikacije za gibanje, torej aplikacije za pametne telefone, s katero naj bi uspešno zajezili epidemijo bolezni covid-19. S tem nam Janša pravzaprav ponuja zgolj dva možna scenarija – brez alternative, brez vmesne poti: prvi scenarij je obup, povezan s strogimi lockdown omejitvami, drugi pa odraža slepo verovanje v tehnologijo, ki verjetno ne bi imela želenega učinka – na kar kažejo izkušnje s podobnimi aplikacijami v tujini. V najslabšem primeru se lahko prisilna raba tovrstne aplikacije prevesi v vladni nadzorni sistem jutrišnjega dne, ki v številnih razsežnostih spominja na orwellovsko distopijo in odpira malo morje etičnih dilem o kršenju zasebnosti.

Zakaj Janez Janša uvedbo aplikacije ponuja kot alternativo protikoronskim ukrepom, če je splošno znano, da je njena učinkovitost več kot vprašljiva? Tovrstna aplikacija nikakor ne more biti nadomestilo za ukrepe, s katerimi se spopadamo z epidemijo. Morda bi lahko koristno dopolnjevala ukrepe, a za zdaj se niti ta vloga aplikacij za sledenje okuženih ni izkazala kot zelo učinkovita. Kot v pogovoru za Mladino pravi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, »še ni natančnih poročil o njihovi dejanski učinkovitosti v praksi – verjetno je lahko v pomoč epidemiologom, ne more pa nadomestiti njihovega ročnega dela in izkušenj«. Dodaja, da je »ključno odgovorno ravnanje državljanov in tega vprašanja obvezna aplikacija za odrejene karantene ali okužene nikakor ne bo rešila. Neodgovorni državljani bodo tudi obvezno aplikacijo zaobšli. Vladna sporočila za javnost navajajo, da se večina ljudi odločb o karanteni drži; v Ljubljani je bilo vseh 34 preverjenih na navedenem naslovu. Tudi pri hišnih zaporih ne uporabljamo zapestnic za nadzor lokacije, temveč nadzor nenapovedano izvajajo pristojni organi. Pričakovati je tudi, da bo z obvezno aplikacijo veliko težav – težko preverljivih izgovorov bo veliko (nimam telefona, nimam pametnega telefona, ni mi uspelo namestiti aplikacije, ne deluje, prazna baterija…) – najbrž si ne želimo, da bi se zdravstveni inšpektorji ukvarjali s težavami s telefoni, ko bi lahko njihove omejene zmogljivosti učinkoviteje namenili za nadzor spoštovanja ukrepov. Obenem obvezna aplikacija glede na stroko ne rešuje bistvenega vira – to je vnosa okužb, zlasti iz Hrvaške; težave na meji rešujemo pač z omejevalnimi ukrepi na meji in ne z aplikacijami.«

Kot so aprila, na vrhuncu prvega vala koronavirusa, v odzivu na prvi predlog za uvedbo aplikacije zapisali strokovnjaki z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, »ideologija tehnološkega solucionizma, ki temelji na poenostavljenem razumevanju tehnologije in nekritični veri v njeno sposobnost reševati družbene probleme, vodi v sprejemanje pravno in etično dvomljivih visokotehnoloških rešitev. Do tega prihaja kljub temu, da njihova učinkovitost sploh ni raziskana in da lahko hkrati globoko posegajo v pravice posameznika in ustroj demokratične družbe.«

Janša nam ponuja zgolj dva možna scenarija, brez vmesne poti: prvi scenarij je obup, povezan s strogimi lockdown omejitvami, drugi pa odraža slepo verovanje v tehnologijo.

Po drugi strani pa nekateri zagovorniki uvedbe aplikacije poudarjajo, da do novih tehnologij ne bi smeli imeti tolikšnega odpora. Predlog je podprla denimo Slovenska digitalna koalicija, »ki jo sestavljajo NVO-ji, gospodarstvo, raziskovalna sfera, izobraževalni sektor, digitalni glasnik, lokalne skupnosti in država« in izraža »podporo prizadevanjem Vlade RS za uvedbo in čim širšo uporabo mobilne aplikacije Covid 19, z namenom omejitve možnosti prenosa okužb na območju Republike Slovenije«. Igor Zorko, predsednik UO Slovenske digitalne koalicije, v pogovoru za Mladino pravi, da se »z napačnimi interpretacijami v javnosti večkrat ustvarja nezaupanje v tehnologijo ne glede na realne grožnje. Ob tem pa se pozablja, da večje grožnje že obstajajo pri uporabi mobilnih aplikacij in brezbrižnem razkrivanju osebnih podatkov različnim globalnim ponudnikom, kar počnejo nekateri državljani.«

Dejstvo, da uporabniki pametnih telefonov že tako ali tako načelno prostovoljno razdajamo podatke, denimo podatke o lokaciji, je tudi eden izmed argumentov, s katerimi je Digitalna koalicija podprla predlog o uvedbi aplikacije za spremljanje gibanja okuženih s koronavirusom. »Uporabniki pametnih telefonov pri uporabi različnih aplikacij običajno že zdaj dovolijo dostop do podatkov o lokaciji. To lahko storijo nezavedno ali pa je lokacija ena izmed nujnih elementov delovanja, kot na primer delovanje navigacije in drugih storitev, ki so nujno povezane z lokacijo uporabnika,« so zapisali v uradnem stališču.

Dragocene informacije, kot so podatki o lokaciji, resnično – vede ali nevede – vsakodnevno razdajamo korporacijam, kot je denimo Google, a temeljna razlika pri uvedbi aplikacije za sledenje okuženim je v tem, da lahko ti podatki padejo neposredno v roke oblasti. Kot pravi Mojca Prelesnik, je »ključna ravno moč odločanja, ki jo ima posameznik, ko se lahko prostovoljno odloča o tem, katere podatke bo delil s kom (in s kom ne), kar je samo bistvo zasebnosti. Čeprav ne ravno najlažje, a še vedno lahko rečemo ’ne’ družabnim omrežjem in aplikacijam, državi pa ne moremo oziroma ne smemo reči ’ne’ brez sankcij. Ko govorimo o obvezni državni aplikaciji, tu ni več svobode, po drugi strani so vzvodi države, njen vpliv na naše življenje in delovanje neprimerno pomembnejši, kot je vpliv spletnih velikanov. In ne nazadnje; obvezna raba državnih aplikacij se sčasoma lahko razraste v nenadzorovan nadzor nad državljani in v diskriminacije, kot jih poznamo v nedemokratičnih ureditvah – na primer obvezna aplikacija za uporabo javnega prevoza, vstop v institucije, v službo… Spletni velikani kljub svoji vseprisotnosti nimajo takšne moči nad nami.«

Nedopustnost prisilne uporabe aplikacije

Poseg v naše pravice in v »ustroj demokratične družbe« se na najočitnejši ravni dogaja zato, ker bo aplikacija te dni verjetno uzakonjena na tak način, da bo okužene in tiste, ki jim je odrejena karantena, v naložitev in uporabo aplikacije prisilila: tiste, ki si aplikacije ne bodo naložili, bo država finančno kaznovala, kar je po pravnem redu Evropske unije nedopustno. Tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik poudarja, da je ključni problem ravno »obvezna uporaba za osebe z odrejenimi ukrepi ter okužene osebe. Evropski pravni red ne dopušča obveznega nameščanja na aparate državljanov in proti temu svarijo evropski parlament, evropska komisija ter evropski odbor za varstvo osebnih podatkov.« Evropska komisija v nedavnem poročilu pravzaprav ugotavlja, da je eden od ključnih dejavnikov za učinkovitost tehnološke rešitve pri nadaljnji zajezitvi koronavirusne bolezni – poleg zaupanja javnosti – prostovoljna izbira namestitve aplikacije. Zdi se, da se predlog zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val virusa covid-19, ki ga je vlada pred nedavnim potrdila, na to požvižga, saj naj bi oblast nameravala kršitelje obvezne uporabe mobilne aplikacije kaznovati z globo v višini med 200 in 600 EUR.

Dragocene informacije res vsakodnevno razdajamo korporacijam, kot je denimo Google, a temeljna razlika pri uvedbi aplikacije je, da s tem ti podatki padejo neposredno v roke oblasti.

Res je, da je lahko raba tovrstne aplikacije učinkovita le, če jo uporablja večina prebivalstva: raziskava, opravljena v Oxfordu, ugotavlja, da lahko tovrstna aplikacija svoj namen doseže le v primeru, da jo uporablja šestdeset odstotkov prebivalstva. Informacijska pooblaščenka opozarja, da »na Islandiji ob skoraj 40-odstotni posvojitvi aplikacije med populacijo ugotavljajo, da ta ni prinesla bistvenih sprememb glede obvladovanja epidemije«. Igor Zorko pravi, da se »učinkovitost tovrstne aplikacije po ocenah EU komisije in drugih držav pokaže, če jo prostovoljno uporablja več kot 50 odstotkov državljanov. Torej sta potrebni široko zaupanje v aplikacijo in zavedanje koristi javnosti in posameznika.« Dodaja, da »glede na splošen dvom javnosti, medijev in družabnih omrežij v vlado in konkretno aplikacijo brez strokovnih argumentov dvomim o tako razširjeni uporabi aplikacije. Res pa je tudi, da s posplošenimi razlagami funkcij, ki nam jih daje vlada, in prepletanjem zahtev v predlogih zakonov, nimamo jasne slike, v kaj gremo. Ljudje ne razumejo, za kaj gre. Zato so nujni strokovna presoja, jasno mnenje, izobraževanje in transparentnost.«

Ne glede na dejstvo, da aplikacija ne bo učinkovita, če je ne bo uporabljala večina prebivalstva, pa je uvedba obvezne namestitve aplikacije, kot ugotavljajo tudi strokovnjaki z Inštituta za kriminologijo, »v evropskem pravnem prostoru nedopustna«. Pravijo, da je »prostovoljna uporaba aplikacije v skladu s priporočili evropske komisije, evropskega parlamenta, evropskega odbora za varstvo podatkov in informacijskega pooblaščenca pogoj za skladnost z veljavnimi pravili s področja varstva osebnih podatkov.«

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik trdi, da je »ključni problem obvezna uporaba za osebe z odrejenimi ukrepi ter okužene osebe. Prostovoljnost uporabe je ključna, pri tem pa odgovornost državljanov. Prostovoljna aplikacija ne bo sporna ob zelo jasnih in natančnih zakonskih določbah: o upravljavcih podatkov, naboru podatkov, rokih hrambe, varovalkah zasebnosti, uporabi samo za čas epidemije, priporočljivi na decentraliziran način in z javno dostopno ter preverljivo kodo, brez razkrivanja podatkov o okuženih med osebami.«

Dan Podjed, antropolog, ki v svojem raziskovalnem delu preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobno tehnologijo, ugotavlja, da »morajo ljudje imeti možnost odločanja o tem, kdaj razdajajo svojo zasebnost. Če bodo verjeli, da z uporabo takšne aplikacije pomagajo drugim in sebi, jo bodo namestili in se ob tem celo dobro počutili. Če jih bomo v to prisilili, bodo skušali poiskati vse mogoče načine, kako se nadzoru izogniti.«

Dvoumnosti in nejasnosti predloga o zakonu

Ko je vlada takrat prvič predstavila zamisel o uvedbi aplikacije, pravzaprav nikomur – niti javnosti, niti informacijski pooblaščenki, niti Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (ter verjetno niti vladi) – ni bilo jasno, za uvedbo kakšne konkretne aplikacije naj bi pravzaprav sploh šlo. Govor je bil denimo o vseevropski aplikaciji – uvedbo kakršne je spodbujala evropska komisija –, a tudi o aplikaciji, ki naj bi se razvijala na nacionalni ravni. Zaradi zgroženega odziva javnosti in pristojnih strokovnjakov je zamisel o aplikaciji začasno zamrla. S pripravo na novi val epidemije pa je zdaj prišel tudi novi val pobud za uvedbo sporne aplikacije, ki jih ponovno spremljajo številne nejasnosti. Tehnične specifikacije aplikacije in konkretni podatki o načinu obdelave osebnih podatkov so za zdaj tako nejasni, da ni mogoča niti presoja o stopnji posega v zasebnost, ki bo mobilno aplikacijo spremljala.

V mnenju o predlogu Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val covid-19 so strokovnjaki z Inštituta za kriminologijo zapisali, da v predlogu pogrešajo »odgovor na vprašanje, ali bo aplikacija shranjevala podatke na samih napravah, torej decentralizirano, ali pa je bila izbrana – zasebnosti mnogo manj prijazna – centralizirana hramba podatkov«. Centralizirani model namreč podatke obdeluje na centraliziranem strežniku, ki išče stike z drugimi okuženimi ali potencialnimi okuženimi uporabniki aplikacije, in epidemiologom ponuja več podatkov, s katerimi bi lahko nadalje zajezili širjenje virusa, a ima večji potencial za zlorabo zasebnih podatkov. Za tak model so se odločile Velika Britanija, Francija in Indija. Decentralizirani model, ki sta ga s skupnimi močmi razvila »tech velikana« – sicer večna tekmeca – Apple in Google, pa omogoča večjo raven zasebnosti, posameznika zaščiti pred vdori hekerjev in uporabnikom omogoča večji nadzor nad svojimi lokacijskimi in identifikacijskimi podatki, saj jih aplikacija ne pošilja na strežnik. Ta model so za zdaj med drugimi posvojile Nemčija, Italija, Švica in Latvija, nekatere države, na primer Poljska, pa so iz centraliziranega modela zaradi njegove težavnosti sčasoma preklopile na decentralizirani model. Podobno bo verjetno storila tudi Norveška, saj se je zaradi uporabe centraliziranega modela te dni srečala z zapleti zaradi kršenja zasebnosti.

Aplikacija bo te dni verjetno uzakonjena na tak način, da bo tiste, ki si aplikacije ne bodo naložili, država finančno kaznovala, kar je po pravnem redu Evropske unije nedopustno.

Na Inštitutu za kriminologijo avtorje predloga zakona o ukrepih pozivajo, naj natančneje določijo upravljalca osebnih podatkov, obseg njihovega zbiranja, organe, ki do podatkov lahko dostopajo, roke hrambe ter izrecno prepoved vsakršne obdelave podatkov za namene, ki niso predvideni v zakonu. Informacijska pooblaščenka izpostavlja člen predloga, za katerega meni, da je najbolj sporen: »Če je obdelava identifikacijskih osebnih podatkov ter tudi lokacijskih osebnih podatkov s področja elektronskih komunikacij, ki se nanašajo na določenega posameznika, nujno potrebna za varovanje življenja, telesa ali zdravja ljudi, se lahko ti podatki začasno obdelujejo ne glede na to, da za obdelavo njegovih osebnih podatkov ni druge zakonite pravne podlage, vendar le za obdobje, ko je temu posamezniku posamično in začasno omejena osebna svoboda zaradi ukrepov, sprejetih na podlagi zakona, ki ureja nalezljive bolezni.«

Nad to določbo je izjemno zaskrbljena, »saj jo gre brati v smislu pretirano širokega in nejasnega pooblastila, da lahko nedoločen nabor organov za namen nadzora nad upoštevanjem karantene ali samoizolacije posameznika, od nedoločenega nabora virov podatkov, to je različnih ponudnikov s področja elektronskih komunikacij, pridobiva neopredeljen nabor identifikacijskih podatkov in podatkov o lokaciji te osebe, to je o lokaciji njenega telefona ali druge naprave. Z drugimi besedami – nobene varovalke ni, da ne bi podatkov o odrejenih karantenah ali podatkov o identiteti okuženih poleg zdravstvenega inšpektorata pridobivali še policija, redarji, druge inšpekcijske službe, niti ne katerih podatkov, od koga in kako pogosto,« pravi Mojca Prelesnik. Dodaja, da je »določba v nasprotju in nejasni relaciji z določbami Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) in Zakona o elektronskih komunikacijah ter nedopustno niža standarde za pridobivanje podatka o lokaciji posameznika, namenjenega nadzoru nad ukrepi, izrečenimi po zakonu, ki ureja nalezljive bolezni – slednjega naj bi izvajala tudi policija, ne le zdravstveni organi – celo pod standard, ki velja za pridobivanje enakovrstnega podatka v kazenskem postopku, brez varoval za pravice posameznika in brez upoštevanja, da je navadno za pridobivanje podatka o lokaciji posameznika iz elektronskih komunikacij potrebna odredba sodišča. Tak nižji standard lahko pomeni tudi pot za obhajanje strožjih določb za pridobivanje podatkov o lokaciji posameznika, ki jih morajo upoštevati organi pregona. Tako široko pooblastilo nedvomno pomeni velik poseg v številne ustavno zagotovljene pravice posameznika, pri čemer so utemeljenost, sorazmernost in nujnost takega posega v konkretni situaciji omejevanja širjenja covid-19 zelo vprašljive. Krog subjektov, ki jim določba dopušča obdelavo identifikacijskih podatkov in podatkov o lokaciji, ni zamejen, brati ga je treba v smislu bianco podlage za digitalni nadzor – gre torej za ponovno obuditev spornega 104. člena prvega paketa, ki v državnem zboru ni bil sprejet.«

Anonimizacija

Tina Bergant, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, zagotavlja, da aplikacija ne bo zbirala podatkov o lokaciji pametnih telefonov, saj bo delovala na podlagi tehnologije Bluetooth. Igor Zorko pojasnjuje, da je bila »tehnologija Bluetooth izbrana po širokem strokovnem dialogu v EU kot najprimernejša. Seveda obstajajo drugi načini spremljanja, ki niso samo tehnološko, ampak predvsem procesno drugačni od priporočil EU. Na Novi Zelandiji na primer oseba pridobi 3D-kodo – kot črtna koda z zapisanimi osebnimi podatki osebe – in se mora ob vsakem vstopu v javni prostor identificirati. Osebne podatke navzočih tako zbira lastnik ali upravljalec javnih prostorov ter jih deli z državo.«

Skeptiki po vsem svetu opozarjajo, da tudi pri anonimiziranih podatkovnih bazah obstaja veliko tveganje za identifikacijo obolelih »anonimnežev«. Tudi informacijska pooblaščenka pravi, da »v resnici o popolni anonimnosti ni mogoče govoriti, ne glede na izbrano tehnologijo – dejansko se skrivamo za negovorečimi identifikatorji, vendar tovrstna psevdoanonimnost traja le do takrat, ko se testiramo in je potrjena okužba. Kot smo že pojasnili – prostovoljna aplikacija ne bo sporna le ob zelo jasnih in natančnih zakonskih določbah: o upravljavcih podatkov, naboru podatkov, rokih hrambe, varovalkah zasebnosti, uporabo samo za čas epidemije, priporočljivo na decentraliziran način in z javno dostopno ter preverljivo kodo.«

Zakaj želi vlada uvesti sledilno aplikacijo, ki bo v boju proti pandemiji nekoristna? Odgovor je preprost in je na dlani: za željo po nadzoru gre. In za prestavljanje meja dopustnega.

Igor Zorko izpostavlja, da »nobena tehnologija in nobena zakonodaja ne zagotavlja popolnega nadzora in tudi ne popolne anonimnosti. Pomembni so razumevanje tehnologije, delovanje skladno z zakonodajo, upoštevanje priporočil stroke, ob presoji učinkovitosti ter sorazmernosti predpisanih ukrepov. Za zagotavljanje konsenza je potrebno izobraževanje državljanov o funkcijah aplikacij, namenu, lastnosti tehnologije in načinu uporabe aplikacij, posebej če gre za spremljanje gibanja ljudi v javnosti s pomočjo mobilnih naprav. Mobilna aplikacija za spremljanje stikov ni aplikacija za spremljanje gibanja, kar je narobe predstavljano v javnosti.«

Ne glede na to, ali gre za aplikacijo za spremljanje gibanja ali za aplikacijo za spremljanje stikov, pa je slepo zaupanje v moč aplikacije pri nadzoru nad širjenjem virusa, kakršno lahko zasledimo v izjavi predsednika vlade, ki je omenjena v uvodu pričujočega članka, glede na vse povedano precej neutemeljeno. Pripelje nas namreč do bistvenega vprašanja, »zakaj želi vlada (ne samo naša) uvesti sledilno aplikacijo, ki bo v boju proti pandemiji nekoristna«, na katero je v izjemnem informativnem zapisu na Facebooku odgovoril informacijski tehnolog Aljoša Čoh. »Odgovor je preprost in je na dlani: za željo po nadzoru gre. In za prestavljanje meja dopustnega. Težnje po večjem nadzoru ne pomenijo, da so oblastniki zlobni ali da gre za zaroto. Ne, gre za povsem spontan človeški refleks, o čemer se lahko prepriča vsak, ki je imel opravka z vzgajanjem otrok. Vsakdo si želi več nadzora. Oblast ni pri tem nobena izjema, le da ima v rokah tehnologijo in vzvode, s katerimi lahko nadzor nad družbo razširi do neslutenih razsežnosti. V Sloveniji je sosledje dogodkov še posebej pomenljivo. Idejo o prostovoljni aplikaciji je vlada prvič predstavila pred meseci. Javnost je bila takrat ogorčena in ideja je ostala v predalu. A ogorčenje se je počasi poleglo in aplikacija bo v prihodnjih dneh verjetno uzakonjena. In po novem ne bo več čisto prostovoljna. Meje se premikajo počasi.«