Bi se morali fašistom res opravičiti za vse muke, ki so jih pretrpeli?

Borut Pahor se bo 13. julija kot prvi slovenski predsednik poklonil žrtvam iz bazoviške fojbe. Sergio Mattarella pa se bo hkrati kot prvi italijanski predsednik poklonil žrtvam I. tržaškega procesa, Ferdu Bidovcu, Franu Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču, slovenskim antifašistom, članom organizacije Borba, ki so jih fašistične oblasti tam – na gmajni pri Bazovici – usmrtile 6. septembra 1930. Poudarek je na besedici ’hkrati’.

In tu je težava: ustvarja se vtis, da pri tem velja načelo vzajemnosti. V smislu: mi se bomo poklonili žrtvam I. tržaškega procesa, če se boste vi poklonili žrtvam iz bazoviške fojbe! Če se boste vi nam »opravičili« za fojbe, se bomo mi vam »opravičili« za I. tržaški proces! V zameno za tisto boste dobili to! Bazovica za Bazovico! Že občutek, da gre za trgovanje, za quid pro quo, je precej nelagoden.

V resnici je še huje. To spravno dejanje bi lahko – po analogiji s sodobno konspirologijo, ki uči, da so fašisti in nacisti Slovenijo med II. svetovno vojno okupirali zato, da bi preprečili povojne poboje – ustvarilo vtis, da je bila najprej fojba in šele potem usmrtitev štirih slovenskih antifašistov, da so na I. tržaškem procesu slovenskim antifašistom sodili za fojbe, da je bila torej bazoviška usmrtitev štirih Slovencev kazen za bazoviško fojbo. In ker živimo v času, ko se vzroki in posledice pri II. svetovni vojni zamenjujejo in mistificirajo, nas loči le korak od nesporazuma, da so bili Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič, antifašisti, ki so jih ustrelili v Bazovici, krivi za bazoviško fojbo.

Ja, tu lahko pride do hudega nesporazuma, ki pa se vidi iz letala – celo z Marsa. Za začetek: italijanski predsednik Mattarella se bo »opravičil« za nekaj, kar se je zgodilo leta 1930, Pahor pa za nekaj, kar se je zgodilo med II. svetovno vojno in po njej. Toda glede na to, da se bo Pahor poklonil žrtvam iz fojb, bi bilo bolj logično in smiselno, če bi se Mattarella poklonil slovenskim žrtvam italijanskega koncentracijskega taborišča Gonars – tam, v Gonarsu, so hirali, trpeli in umirali slovenski otroci in dojenčki, tam so Slovenci na ledenem mrazu stali garjavi in goli, tam so se grebli za kruh in plesnive olupke, ki so jim jih metali čez ograjo, tam je vsak umiral na svoj način, tam je zrelo dekle tehtalo 21 kilogramov, njena mati pa 35, tam je »višja« rasa poniževala in razčlovečevala »nižjo«. Slovenskim žrtvam italijanskega fašizma bi se lahko poklonil tudi na Rabu, kjer je bilo še huje. In glede na to, da se bo Pahor poklonil v Italiji, bi bilo nemara bolj logično in smiselno, če bi se Mattarella poklonil v Sloveniji, recimo v kateri izmed številnih vasi, ki so jih fašisti med II. svetovno vojno – zaradi maščevanja in zastraševanja – požgali, domačine pa postrelili, recimo v Kilovčah, Ratečevem Brdu, Gornji Bitnji, Dolnji Bitnji, Podstenju, Podstenjšku, Merečah, Ustju ali Gabrovici – oh, ali pa kar v Podhumu, kjer so postrelili vse moške, stare od šestnajst do štiriinšestdeset let. Krajev, kjer bi se lahko poklonil slovenskim žrtvam italijanskega fašizma, je veliko.

Toda Mattarella se bo poklonil v Bazovici – ker bo »že ravno tam«. Ker bo spremljal Pahorja, svojega gosta, ki se bo v Bazovici poklonil žrtvam iz fojbe. To navdaja z nelagodjem, pa ne le zato, ker se bo Mattarella žrtvam I. tržaškega procesa poklonil v zameno za Pahorjev poklon žrtvam iz bazoviške fojbe, ampak zato, ker bi se moral slovenskim antifašistom – Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču – pokloniti brezpogojno. Brez trgovanja. Brez protiusluge. Brez quid pro quoja. Brez mafijskega ponujanja nečesa, česar ni mogoče zavrniti. Že iz povsem preprostega in očitnega razloga: ker Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič nimajo prav nič s fojbami. In iskreno rečeno: tudi slovenskim žrtvam italijanskega fašizma v Gonarsu, na Rabu in slovenskim vasem, od Kilovč do Podhuma, bi se moral pokloniti in opravičiti brezpogojno. Iz istega razloga: ker nimajo nič s fojbami.

A kot rečeno: pri II. svetovni vojni je vzročna veriga zaradi zgodovinskega revizionizma porušena – in to »spravno« dejanje bo prikimalo natanko tej porušenosti in revidiranosti vzročne verige, ki ustvarja vtis, da so fašisti Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča ustrelili, da bi preprečili fojbe, povojne poboje. Revizionizem je časovni stroj: skočili so v leto 1930, da bi »spremenili« leto 1945!

Poklon antifašistom v zameno za poklon fašistom

Ta trgovina – kupčija med obema stranema, slovensko in italijansko, Pahorjevo in Mattarellovo – je na videz »poštena«, »sorazmerna« in »uravnotežena«: poklon Slovencem v zameno za poklon Italijanom. Toda če to poezijo prevedete v prozo, dobite tole: poklon slovenskim antifašistom, ki so jih ustrelili v Bazovici, v zameno za poklon italijanskim fašistom, ki so končali v bazoviški fojbi. Preprosto rečeno: poklon antifašistom v zameno za poklon fašistom. Ja, italijanska stran je v zameno za poklon antifašistom iztržila poklon fašistom.

Da to deluje povsem sprejemljivo, kot nekaj samoumevnega in vsakdanjega in normalnega, kot »nič takega«, kot »spravno dejanje«, kot »civilizacijsko dejanje«, pa ne preseneča: živimo v času, ko moralno ne izenačujejo le fašizma in komunizma, temveč tudi fašizem in antifašizem. Še več: živimo v času, ko antifašizem vse bolj demonizirajo. Janez Janša antifašiste (antifa), ki se udeležujejo petkovih protivladnih protestov (ali pa se kot tržaški Slovenec Daniel Malalan sprehajajo ob meji), razglaša za nasilneže, ekstremiste, teroriste. In bolj ko demonizirajo antifašizem (antifa je nova pošast), bolj relativizirajo fašizem. Kot bi rekel Trump: tudi med fašisti najdete »zelo fejst ljudi«.

In ker živimo v času vse lunatičnejšega in agresivnejšega zgodovinskega revizionizma, vse hujših zlorab zgodovinopisja, vse brutalnejše polarizacije družbe in pogleda na zgodovino (na vojno in povojno obdobje), vse primitivnejše politizacije žrtev, vse histeričnejšega vsiljevanja tako imenovane resnice (in druge konspirologije), vse paranoidnejših relativizacij zgodovinskih dejstev, upoštevanja le selektivnih podatkov (ki potrjujejo to ali ono konspirološko »tezo«), remitizacij predsodkov, sodnih rehabilitacij vojnih zločincev (kot je bil Leon Rupnik) in iskanja nacionalne identitete v vzporednih svetovih (kot je Janševo »noriško kraljestvo«), bo »spravno dejanje«, ki ga pakirata Pahor in Mattarella, neizogibno prikimalo demonizaciji antifašizma ter moralnemu izenačevanju fašizma in antifašizma. Ali bolje rečeno: ne bo prikimalo zamejskim Slovencem, temveč Janezu Janši.

To bo »spravno dejanje«, kakršna terjajo in vsiljujejo prav tisti, ki hočejo na vsak način – in tako rekoč za vsako ceno – revidirati zgodovino, potemtakem tisti, ki so kot jebeni Rambo: saj veste, v Vietnam ga pošljejo, da bi dobil izgubljeno vietnamsko vojno. »Gospod, ali nam bodo tokrat pustili zmagati,« vpraša nadrejenega. Tudi revidiranje zgodovine je le rambovska operacija tistih, ki hočejo dobiti izgubljeno II. svetovno vojno (in ki igrajo na to, da hoče Borut Pahor v zgodovino kot spravitelj). Če jim prisluhnete, vedno dobite tole zgodbo: hoteli smo le dobro, pa so komunisti, partizani vse zamočili in pokvarili – če bi dali lepo mir, če bi ubogali, če bi se prilagodili, ne bi bilo italijanskih in nemških ofenziv, streljanja talcev, požigov slovenskih vasi in bratomornega prelivanja krvi! Če ne bi bilo komunistov, partizanov, mi sploh ne bi kolaborirali! Kot so Italijani zagotavljali v žurnalih, ki so jih med II. svetovno vojno vrteli v kinodvoranah in ki so slavili italijansko okupacijo Slovenije: »Milijon Slovencev bo zdaj živel v neprimerno boljših življenjskih razmerah.« Mussolini bi le še gromoglasno dodal: »Naša vest je mirna.« Vsekakor, če bi Slovenci kar sami uvedli fašizem, bi jih Italijani pustili pri miru.

Trik je v tem, da tisti, ki terjajo in vsiljujejo takšna »spravna dejanja«, ne trdijo, da so se komunisti/partizani motili le po vojni, ko so zagrešili poboje, ampak da so se motili tudi med vojno, da torej zločina niso zagrešili le po vojni, s poboji, ampak so ga zagrešili že med vojno, ko so se uprli okupatorju, italijanskemu fašizmu in nemškemu nacizmu. Od tod njihova patološka averzija do antifašizma. Kar seveda pomeni, da ne zahtevajo le obsodbe povojnih pobojev in rehabilitacije žrtev teh pobojev, kot se pretvarjajo, temveč tudi rehabilitacijo samega domobranstva – in priznanje, da so bili domobranci med II. svetovno vojno na pravi strani, da so bili čisti, da so imeli prav. Le narobe so bili razumljeni.

Genocidni so bili Slovenci, ne Italijani

Če bi zadoščala le obsodba povojnih pobojev, potem bi bili Slovenci že zdavnaj spravljeni. Ker pa to ne zadošča, ne bodo nikoli, saj je tista »prava« sprava, ki jo terjajo, nemogoča in fantazijska. In »spravno dejanje«, ki ga pripravljata Pahor in Mattarella, tvega, da bo prikimalo tej fantazijski manipulaciji.

Obenem pa tvega, da bo prikimalo še eni strašni fantazijski manipulaciji: da so bili Italijani med II. svetovno vojno žrtve Slovencev! Rekli boste: to ni mogoče! To je noro! Kdo bi trdil kaj takega!? Kdo bi verjel kaj takega?!

Le korak nas loči od nesporazuma, da so bili Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič, antifašisti, ki so jih ustrelili v Bazovici, krivi za bazoviško fojbo.

O, pač: teren je pripravljen!

Prvič, da so bili Italijani žrtve Slovencev, je sporočal predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, ko je 10. februarja 2019 na slovesnosti ob dnevu spomina na fojbe in eksodus Italijanov vzkliknil: »Tu je na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani. To so žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso spustili italijanske zastave.«

Drugič, da so bili Italijani žrtve Slovencev, je namignil tudi Matteo Salvini, vodja Lige in tedanji italijanski notranji minister, ko je dahnil: »Kaj je bila njihova krivda? To, da so bili Italijani.« Bazoviško fojbo je celo primerjal z Auschwitzem. V fojbi torej ni fašistov – tam so le Italijani, ki so jih Slovenci pobili zato, ker so bili Italijani. Ne, fašizma nista niti omenila, kakor tudi nista omenila tega, kaj so Italijani počeli s Slovenci, pred vojno, med njo in po njej.

Tretjič, da so bili Italijani žrtve Slovencev, je tedaj oznanil tudi italijanski predsednik Mattarella, ko je na slovesnosti na Kvirinalu rekel, da fojbe niso povezane s fašizmom, ampak so produkt slovanskega in slovenskega etničnega čiščenja Italijanov.

In četrtič, da so bili Italijani žrtve Slovencev, je »potrdil« tudi italijanski film Rdeča Istra, ki je prišel v paketu z obema slovesnostma, tisto v Bazovici in ono na Kvirinalu: film pokaže, kako so partizani posilili in ubili neko Italijanko, hčerko fašističnega vodje, obenem pa da jasno vedeti, da so jo posilili in ubili le zato, ker je bila Italijanka. To je bila njena »edina krivda«. Divjaki so bili Slovenci, ne fašisti. Grozodejstva so povzročali Slovenci, ne fašisti. Genocidni so bili Slovenci, ne Italijani.

A Rdeča Istra je le nadaljevanje dobro znanega italijanskega filma Srce v breznu (2005), v katerem fiktivni Slovenci – no, »Slovani« – Italijanom počnejo to, kar so Italijani dejansko počeli Slovencem: okupirajo jih, ubijajo in posiljujejo, mečejo jih v množična grobišča, morijo njihove otroke, požigajo njihove vasi, sežigajo njihove knjige, obenem pa jih skušajo potujčiti – posloveniti. Da so bili fašisti žrtve partizanov, nas prepričuje tudi Franco Nero, kar je več kot ironično – v Bitki na Neretvi je igral italijanskega vojaka, ki prestopi k partizanom. Vidite, spregledal je!

»Bežite, ker se bliža Titova vojska, ki je sposobna vsega, tudi represalij,« slišimo. Pa: »To ni več vojna proti fašizmu – zasesti hočejo italijansko zemljo in eliminirati na tisoče ljudi!« In: »To je pokol civilistov in nedolžnih!« Sporočilo je bilo na dlani: II. svetovna vojna ni bila vojna proti fašizmu, temveč vojna proti partizanskemu terorju.

Srce v breznu je ponudilo »domobransko« revizijo II. svetovne vojne – tudi v Sloveniji je šlo le za vojno proti partizanskemu terorju. In tako kot si fašizirani italijanski um predstavlja, da je bila najprej fojba in šele potem usmrtitev štirih slovenskih antifašistov, si fašizirani slovenski um predstavlja, da je bil najprej partizanski teror in šele potem fašizem.

Pahorjevo in Mattarellovo »spravno dejanje« bo prikimalo vsemu temu ter relativiziralo fašizem in fašistične zločine, tako da bodo lahko neofašisti (CasaPound), ki marširajo ob naši meji, v Trstu in Gorici, vzkliknili: »Vidite, da smo imeli prav – in prisilili smo jih, da so se nam opravičili!«