Sama sebi namen

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so ta teden predstavili izsledke raziskave Izobraževanje na daljavo v času epidemije covid-19 v Sloveniji. V njej je sodelovalo 7382 osnovnošolskih in srednješolskih učiteljic in učiteljev, 24.684 učenk in učencev ter dijakinj in dijakov, 406 osnovnošolskih in srednješolskih ravnateljic in ravnateljev ter v sedmih fokusnih skupinah 16 ravnateljev in ravnateljic ter 32 učiteljic in učiteljev.

Glede na številnost anketirancev naj bi bil vzorec reprezentativen, pa vendar ima raziskava pomanjkljivosti, zaradi katerih pri nadaljnjem načrtovanju šolanja na daljavo ne bo tako uporabna, kot zatrjujejo na ministrstvu za izobraževanje – podatki naj bi bili celo ključni pri načrtovanju dela v prihodnjem šolskem letu. Prva pomanjkljivost raziskave je, kot je v Dnevniku poročal Uroš Škerl Kramberger, da so v vzorcu bolj zasto- pani privilegirani učenci. Tisti, ki jim je šolanje na daljavo zaradi različnih stisk ušlo iz rok, se tudi do izpolnjevanja ankete niso prebili ali pa jim ni bilo do tega.

Na nekaj preostalih pomanjkljivosti raziskave pa je opozoril Damijan Štefanc, predsednik strokovnega sveta na Zavodu za šolstvo, ki je prepričan, da je bila raziskava izpeljana neprofesionalno, in bo zaradi tega odstopil s položaja. »Ta raziskava ni analiza stanja, ampak je v prvi vrsti mnenjska raziskava. Mi pa potrebujemo empirične podatke, ki bi denimo povedali, koliko ur so učitelji posameznih predmetov na posamezni stopnji v posameznem razredu realizirali prek videokonferenc, koliko pa samo prek pošiljanja nalog na daljavo. Če učitelje namesto tega vprašaš, ali so uporabljali videokonferenčne sisteme, in jim daš na voljo odgovore zelo pogosto, pogosto, včasih in nikoli, v resnici ne dobiš nobenih podatkov. Odčitaš to, kar je bilo tako ali tako evidentno – da je manj učiteljev uporabljalo videokonference, več pa spletne učilnice.«

Tudi druge ugotovitve raziskave so večinoma pokazale to, o čemer se je v javnem prostoru v času šolanja na daljavo že sicer veliko govorilo: da je bilo za učitelje poučevanje na daljavo večinoma zelo stresno; 70 odstotkov učiteljev je kakovost poučevanja na daljavo označilo za slabšo od kakovosti poučevanja v živo, skrbi pa jih tudi, da na daljavo ne morejo nadzorovati socialno-čustvenega razvoja učencev; skoraj 80 odstotkov učencev pri virtualnem učenju najbolj pogreša sodelovanje s sošolci, kot pozitivno plat učenja na daljavo pa večinoma navajajo možnost samostojnega razporejanja prostega časa.

»To so trivialni podatki, ki ne povedo prav veliko,« pravi Štefanc. »In to naj bi bila neka podlaga za iskanje rešitev in modelov, čeprav smo o vsem tem, kar je bilo zdaj “ugotovljeno”, govorili že tri mesece. Moti me tudi, da je bilo dogovorjeno, da se bo z raziskavo ukvarjala širša skupina strokovnjakov, a sta bila od zunanjih vanjo vključena le dr. Milena Grmek in dr. Kristijan Musek Lešnik. Zelo sem razočaran, ne morem biti več na mestu predsednika strokovnega sveta zavoda, če so reči, ki jih počne, strokovno sporne. To je tudi razlog, da bom direktorju Logaju poslal odstopno izjavo.«

Četudi ministrstvo zatrjuje, da je z izvedbo raziskave dobilo smernice za organizacijo pouka v novem šolskem letu, na konkretna vprašanja v zvezi s tem še ni odgovorilo. Ministrica je dejala le, da »pripravljajo jesenske scenarije na podlagi dosedanjih izkušenj z izobraževanjem na daljavo« in da bo šele konec avgusta jasno, kako je najvarneje izpeljati izobraževalni proces. »To pomeni, da bodo konec avgusta učitelji na isti točki, kot so bili zdaj 1. maja, in to nikakor ni v redu,« je prepričan Štefanc. »Namesto da bi ministrstvo rezerviralo sredstva in poleti skupaj z ljudmi na izobraževalnih institucijah pripravilo vsaj osnovne strateške usmeritve.«