Nova garnitura

Jaz sem Stanka Prodnik; redno plačujem davke in prispevke, grem na vsake volitve; za seboj imam nekaj sto prebranih knjig in nekaj tisoč ur gledanja televizije – predvsem TV Slovenija. Vse to in še kaj več sem – in ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako pretresena kot v torek zvečer ob ogledu posebne oddaje o medijski »reformi«, ki jo pripravlja vlada.

Da ne bo pomote, žolčnih kamnov mi tokrat za spremembo ni premešala nacionalka. Prispevki so bili vrhunski, analize poglobljene in argumentirane, primerjave s tujino umestne, predvsem pa si vso pohvalo zasluži voditeljica Ksenija Horvat, ki je spomnila na nostalgične čase, ko so tovrstno delo še opravljali gospodje in gospe, vrhunski intelektualci in izbrani retoriki. Kakopak se je zato obnjo moral obregniti vidni predstavnik janšističnega primitivizma Miro Petek, v studio poseden kot predstavnik ministrstva za kulturo – očitno pijan od obeta oblasti je Horvatovo provociral, ali je nemara gostja ali voditeljica, in se pridušal, da se revež počuti, kakor da je v Tarči – nekdanji časopisni dopisnik iz Koroške pa bo menda ja bolje od ene najbolj cenjenih voditeljic v državi vedel, kaj je kakovostno novinarstvo. Argumenti pa nič od nič, zgolj prežvečeno jamranje o neuravnotežnosti in nekaj kot Boratov bikini prozornih manipulacij s številkami, ki sta jih skušala podpreti klavrna »wingmana« Borut Rončević z Janševe Bradavičarke v Novi Gorici in prekaljeni božji vojščak Ivan Štuhec; slednji je poskrbel, da sem ostala brez sape, ko je predlagal kar odkrit dogovor med levo in desno opcijo, po katerem bi funkciji urednika informativnega programa in radia razdelili med svoje jastrebe. Ker s takšnim paktom »bi bil to res javni, demokratični in pluralni zavod« – Molotov in Ribbentrop pa v smeh. Gledano zgolj z vidika dejstev so imeli zagovorniki drugačnih stališč – direktor RTV Igor Kadunc, Boris Bergant iz Evropske zveze radiotelevizij in medijski strokovnjak Marko Milosavljević – tako lahko delo, da ga sploh niso imeli. Zvezda večera je bil Milosavljević, ki je trezno, umirjeno in argumentirano razkrinkal groteskno nedodelanost Janševe medijske »reforme«; mož je živa enciklopedija podatkov o evropskih in svetovnih medijih in ve, o čem govori, ko reče: »Videti moramo možnosti za financiranje, in če ugotovimo, da imamo boljši način, potem lahko govorimo o tem, kam bi presežek dajali, ukinjali in podobno. Vse ostalo je pa govorjenje na pamet. Brez osnove, brez številk, brez študij.«

Jaz sem Stanka Prodnik. V teh vrsticah sem že dostikrat ošvrknila Janši zveste novinarje nacionalke, kot sta Rosvita Pesek in Jože Možina; takšen je moj nazor in kritika – konstruktivna in gospodinjsko pikra – je moje delo, prav kakor Peskova in Možina opravljata svojega. In, evo, po vseh letih je prišel dan, ko urbi et orbi priznam, da v svojem bistvu bistva nimam težav s tem; živimo v demokratični družbi in nacionalka je branik pluralnosti pogledov. Velike težave pa imam z vsemi tistimi, ki imajo s tem težave.