Šola, kot je bila nekoč

Letošnje poletne počitnice se zdijo marsikomu krajše kot sicer. Številni učenci in njihovi starši namreč z zaskrbljenostjo pričakujejo september, ko se začne novo šolsko leto. Vlada namreč velika negotovost glede tega, kako bo glede na še vedno trajajočo epidemijo potekalo šolanje.

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pomladno obdobje izobraževanja na daljavo po zaprtju šol ocenjujejo kot uspešno, zato je ministrica Simona Kustec že pred časom dejala, da bo tudi šolanje jeseni verjetno kombinacija pouka na daljavo in učenja v razredu.

V začetku julija je zavod za šolstvo predstavil štiri predloge modelov za pouk v novem šolskem letu, končna odločitev pa bo odvisna od epidemiološke slike jeseni. Prvi in četrti model za osnovne in srednje šole sta po njihovih besedah »skrajna«: po prvem se v izobraževalne ustanove normalno vrnejo vsi učenci, po četrtem pa pouk v celoti poteka na daljavo. Verjetnejša naj bi bila drugi in tretji model, kombinacija pouka na daljavo in v fizični obliki. Obstaja dokaj velika verjetnost, da bo pouk v osnovnih šolah ob nekaterih omejitvah in ukrepih lahko potekal dokaj normalno, večja negotovost pa vlada glede srednjih šol.

Z izobraževanjem na daljavo na čustvenoodnosni ravni izgubljata oba, učenec in učitelj, pravi dr. Eva Škobalj, gimnazijska profesorica.

Petdeset učiteljev Prve gimnazije Maribor s prvopodpisano dr. Evo Škobalj, profesorico španskega jezika, je v odziv na negotove napovedi pripravilo peticijo Srednješolce nazaj v šolo. »V za vse nepričakovani situaciji epidemije in zaprtja javnega življenja je bila ta oblika pouka ustrezna rešitev za tedanje stanje. Pouk na daljavo pa ne sme postati dolgoročna rešitev. V epidemiološki situaciji, ki bi v naslednjem šolskem letu omogočila odprtost javnega življenja in pouk v osnovnih šolah, je nujno potrebno poiskati rešitve za izvedbo celotnega pouka v šolah tudi za vse srednješolce,« piše v pojasnilu k peticiji.

Nadaljevanje pouka na daljavo za srednješolce v novem šolskem letu je zanje nesprejemljiva rešitev, kajti šola številnim srednješolcem pomeni varno okolje in zaščito pred neugodnimi socialnimi razmerami v družini ali duševnimi stiskami, jim ponuja možnost socializacije, ki je v stiku z vrstniki in učitelji popolnoma drugačna kot v stiku s tehnologijo, ter omogoča enake možnosti izobraževanja za vse. »Nekajmesečno poučevanje na daljavo kot izhod v sili najverjetneje ne bo povzročilo opaznega padca kakovosti znanja, težava je, če bi ta način nadaljevali še eno ali celo več let. Če bi za srednješolce pouk ostal na daljavo, ne da bi preučili vse druge možnosti, bodo dijaki prikrajšani za marsikaj,« je dr. Eva Škobalj opozorila v pogovoru za Mladino. Med drugim za možnost reševanja stisk v skupini vrstnikov in med učitelji, kar je posebej pomembno za mladostnike, kot so na podlagi svojega dela z otroki in mladostniki med epidemijo ugotovili tudi Člani združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo. »Še težje je otrokom in mladostnikom iz disfunkcionalnih družin. V teh družinah so že v začetku epidemije zaznali povečano število resnega poslabšanja duševnega zdravja in večje število poskusov samomora,« pravi Škobaljeva. »Poleg tega od učiteljev ni mogoče pričakovati, da bomo na daljavo tako hitro kot pri pouku v živo zaznavali stiske dijakov in jih ustrezno hitro reševali.« Napoveduje tudi upad kakovosti znanja. »Poučevanje na daljavo ne omogoča poglobljenih in finih pristopov učitelja, sicer nujnih za doseganje višjih taksonomskih ravni. Učitelji pa si želimo, da bi dijaka opremili z znanjem, ki ne pomeni zgolj uspešno opravljene mature, temveč tudi dobro popotnico za nadaljnji študij.« Posebna težava v izvedbenem smislu so po njenih besedah pisna ocenjevanja na daljavo, dijaki pa so prikrajšani tudi zato, ker svojega znanja ne morejo aktivno, v debati, primerjati s sošolci in so tako odvisni le od povratne informacije učitelja. »Z izobraževanjem na daljavo na čustveno-odnosni ravni izgubljata oba, učenec in učitelj. Ljudje lahko napredujemo in se razvijamo le drug z drugim, to je tedaj, ko iščemo kompromise in presegamo sebe. Ko za vse to dlje časa ni priložnosti, se naš čustveni sistem preprosto odvadi delovati na način, v katerem je iskanje kompromisov ključno. Če ljudje dlje časa ne bi bili dovolj povezani s človeško skupnostjo, kako bi to vplivalo na razvoj empatije, etike in vseh drugih lastnosti, ki nas delajo ljudi?« se sprašuje dr. Škobaljeva.

Ministrstvo ignorira praktike

Peticijo so podprli v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ), kjer poudarjajo, da je problematično tudi to, da jih ministrstvo in zavod za šolstvo nista vključila v oblikovanje možnih načinov izvajanja izobraževanja v prihodnjem šolskem letu, temveč so za možne modele izvedeli iz medijev. »Peticija, ki so jo pripravili na Prvi gimnaziji Maribor, je očiten izraz nezadovoljstva učiteljstva s politiko in z odločitvami šolskega ministrstva pri prilagajanju delovanja izobraževalnega sistema v posebnih okoliščinah epidemije. Vse od nastopa aktualne ministrice učiteljice in učitelje praktike potiskajo v pasivni položaj izvajalcev, za katere je očitno nezaželeno, da bi z nenadomestljivimi praktičnimi izkušnjami pri delovanju izobraževalnega procesa prispevali k odločitvam šolske politike, kar je sicer ustaljen princip v pedagoško naprednih državah in ki je bil do nedavnega norma tudi v Sloveniji,« je bil v izjavi za Mladino oster glavni tajnik Sindikata Branimir Štrukelj. »Peticija opozarja, kot tudi v sindikatu in številni drugi poudarjamo zadnje tri mesece, na dodatne stiske učencev in dijakov, ki doma nimajo ustreznih razmer. Svari pred poglabljanjem razlik med učenci in dijaki zaradi neugodnih socialnih razmer v delu družin, a ministrstvo ta ključni problem neenakih možnosti vztrajno potiska v drugi plan, ko jih prikriva z napovedjo o deljenju tablic in okrepljeni izposoji osebnih računalnikov. To je sicer pomembno, ni pa bistveno.

Pomembneje je, kako preprečiti poglabljanje razlik med učenci in dijaki, kako jim zagotoviti približno enake možnosti, kot jih imajo v šoli. Ob poglobitvi razlik, ki jih nosi s seboj izobraževanje na daljavo, postaneta v temelju vprašljivi vrednotenje in ocenjevanje njihovega znanja. Čas pouka v šoli, ko imajo vsi enake možnosti, te razlike namreč pomembno zmanjšuje.«

Ob poglobitvi razlik, ki jih nosi s seboj izobraževanje na daljavo, postaneta v temelju vprašljivi vrednotenje in ocenjevanje znanja učencev, je jasen Branimir Štrukelj, sindikat SVIZ.

Mariborski učitelji in SVIZ pa niso edini, ki vidijo težavo v tem, da bi izobraževanje na daljavo lahko postalo nova norma. Da je neposredna izvedba študijskega procesa temelj univerzitetnega izobraževanja, opozarjajo tudi v senatu Filozofske fakultete, prav tako so o težavah s poučevanjem na daljavo spregovorili v Društvu likovnih pedagogov Slovenije, ki so ministrici za izobraževanje te dni poslali pismo, v katerem poudarjajo, da je bilo delo na daljavo za učitelje likovne umetnosti zelo zahtevno in naporno. Učenci pri pouku na daljavo nimajo enakih možnosti za delo, mnogi se srečujejo s pomanjkanjem materiala, slabo računalniško opremljenostjo in slabo računalniško pismenostjo, nimajo stalnega prostora za delo ali podpore staršev. »Ocenjujemo, da so učenci v povprečju naloge izpolnjevali manj zavzeto, brez globljega razmisleka in z manj ustvarjalnosti, kot so jih pri pouku likovne umetnosti v šoli. Dogajalo se je tudi, da so učenci poslali nalogo od koga drugega.« Izkušnja zadnjega meseca pouka, ko so se nekateri učenci že lahko vrnili v šolo, a so veljala stroga pravila glede uporabe učilnic, pa je pokazala, da je pouk v matičnih učilnicah neustrezen za poučevanje likovne umetnosti in ostalih predmetov, kjer se izvajajo praktične in eksperimentalne vsebine. »Za poučevanje predmeta likovna umetnost nujno potrebujemo likovno učilnico.«

V temi do konca avgusta

Kot v javnem pismu opozarja dekan Filozofske fakultete dr. Roman Kuhar, je vsa pozornost pred septembrom namenjena iskanju rešitev za osnovne in srednje šole, univerzitetno izobraževanje pa je zapostavljeno, čeprav se spoprijema z enakimi težavami. Tako kot likovniki potrebujejo likovno učilnico in možnost ustvarjanja v živo, je namreč za humanistične in družboslovne študije bistven dialog, izmenjava pogledov in stališč, ki je prek spleta ni mogoče zagotoviti v enaki meri. Študijski proces na Filozofski fakulteti je bil močno okrnjen tudi zaradi zaprtih knjižnic in arhivov, muzejev, galerij in drugih ustanov, digitalizacija je v Sloveniji namreč še daleč od potreb poglobljenega univerzitetnega študija. Šestinšestdeset odstotkov študentov Filozofske fakultete, ki so sodelovali v raziskavi ob zaključku pedagoškega procesa, je poročalo, da so med študijem na daljavo težje vzpostavljali motivacijo za študij, med slabostmi tovrstnega študija pa so pogosto poudarjali umanjkanje socialnih stikov. »Še tako super hiter internet in računalnik z najboljšo kamero in mikrofonom ne more nadomestiti odnosa, ki se med učitelji in učenci, profesoricami in študentkami vzpostavi v fizičnem okolju, v predavalnici na fakulteti oziroma v razredu v šoli,« nam je povedal dr. Kuhar. »Enako velja za vse znanstvene discipline: študijski proces temelji na odnosu, ki se vzpostavlja med akterji tega procesa, profesorji in profesoricami, študentkami in študenti. Akademska skupnost v najširšem pomenu besede, ki temelji na dialogu, medsebojnem spoštovanju ter izmenjavi pogledov in stališč, je eden od ključnih elementov študijskega procesa, ki zahteva tudi svojo fizično dimenzijo, prostor srečevanja. Virtualni prostor je lahko dopolnitev, ne more biti pa nadomestek. Enako velja tudi za druge stopnje izobraževanja. Zato bi bilo smiselno razmišljati o izobraževanju kot celoti in pri tem poleg epidemioloških razmer enakovredno upoštevati tudi psihološke, pedagoške, sociološke in druge dimenzije tega procesa in ves čas iskati naporno ravnotežje med njimi.«

Po mnenju dr. Romana Kuharja, dekana Filozofske fakultete, še tako hiter internet in kakovosten računalnik ne moreta nadomestiti odnosa, ki se med učitelji in učenci, profesoricami in študentkami vzpostavi v fizičnem okolju.

Šolniki torej upajo, da bosta ministrstvo in zavod za šolstvo pri načrtovanju novega šolskega leta končno pokazala malo človeškosti. Vsekakor pa stanje za zdaj ostaja nejasno, kajti ministrica je na nedavni tiskovni konferenci dejala, da bo šele konec avgusta jasno, kako najvarneje izpeljati izobraževalni proces. »To je absurdno, saj ne bo ustreznega časa, da šole, učitelji in učiteljice preučijo navodila za izvedbo pouka na daljavo ter se na izvajanje ustrezno pripravijo, če že pri njihovem oblikovanju ne sodelujejo. Dokler ne vemo, kako bo potekal pouk na daljavo, so izobraževanja učiteljstva, ki jih napoveduje zavod za šolstvo med poletnimi počitnicami, nesmiselna,« meni Branimir Štrukelj. »Treba je odkrito povedati, da težava ni le v nekonsistentni politiki ministrstva in v zapostavljanju pomembnega dela akademske pedagoške stroke pri iskanju ustreznih rešitev; pomemben del problema sta tudi neustrezno delovanje in vodenje zavoda za šolstvo, ki očitno ni kos zahtevnim nalogam. Nezadovoljstvo z ravnanjem enega in drugega se hitro stopnjuje.« Prejšnji teden je sicer zaradi sporne raziskave o izobraževanju na daljavo v času epidemije covid-19 v Sloveniji, ki kljub visokoletečim napovedim o njeni uporabnosti ni dala nobenih empiričnih podatkov, ključnih za načrtovanje naslednjega šolskega leta, odstopil predsednik strokovnega sveta na zavodu za šolstvo, Damijan Štefanc. »Raziskava je bila izvedena neprofesionalno in ne morem biti več na mestu predsednika zavoda, če so reči, ki jih počne, strokovno sporne,« je takrat povedal za Mladino.

Predlogi modelov pouka v šolskem letu 2020/2021

Prvi model
Ne predvideva nikakršnih omejitev zaradi zdravstvenih razmer, kar pomeni, da bi se pouk izvajal tako, kot se je pred razglasitvijo epidemije.

Drugi model
V osnovni šoli dovoljuje navzočnost vseh učencev, vendar s strogimi varnostnimi ukrepi, v srednji bi dijaki obiskovali šolo samo za praktični del pouka, predavanja pa bi potekala na daljavo.

Tretji model
Osnovno šolo naj bi obiskovali samo učenci od prvega do petega razreda, višji razredi pa bi imeli pouk na daljavo; v srednjih šolah bi k pouku hodila polovica učencev, polovica pa bila doma in šolske ure spremljala virtualno, izmenjavanje bi potekalo na dva tedna.

Četrti model
Predvideva, da epidemiološke razmere zahtevajo, da se pouk za vse učence organizira na daljavo.